Struktura preobrata

Ivo Kerže 3.5.2017 6:35
 

V svojem pisanju sem že večkrat nakazal misel o antimodernem preobratu, ki se bo nujnosti zgodil v bližnji prihodnosti, ne spomnim se pa, da bi tej misli že kdaj posvetil samostojno besedilo: tako bom tukaj nadoknadil zamujeno. Vstop Le Penove v drugi krog volitev se mi zdi primeren trenutek za to. Ne zato, ker bi želel napovedovati izid drugega kroga, pa vendarle, da ne bo kdo mojemu zapisu kasneje očital, da so po bitki vsi generali.

Misleci preobrata

Ko pravim, da živimo v času antimodernega preobrata, želim s tem najprej reči, kar je že marsikdo ugotovil, da moderniteta, tj. novoveškost, prihaja k svojemu koncu in se obrača k svoji alternativi. To so ugotavljali, izhajajoč v glavnem iz Heideggerja, že različni preroki postmodernitete (zlasti Lyotard). Heidegger je teoretiziral obrat (die Kehre), vendar ga je razumel kot obrat proč od tehnizirajoče civilizacije, ki jo je imel za nujen nasledek metafizičnega mišljenja: skratka, njegov obrat je bil usmerjen zoper metafiziko. S tem ni v resnici (na)povedal nič novega, ker celotna novoveška filozofija, ob koncu katere nastopa Heidegger, je en sam velik obrat proč od metafizike v smer relativizma, v smer predmetafizike, kakršna se je kazala v predsokratski dobi pri Heraklitu, Parmenidu in sofistih: te avtorje je Heidegger, kot vemo, prav posebej čislal. V podobnem heideggerjanskem ključu je treba brati tudi misel o preobratu pri ruskem mislecu (baje Putinovem guruju) Aleksandru Duginu. Preobrat, o katerem govorim tu, pa ni antimetafizičen, temveč antimoderen, ker nas vodi ravno nazaj k edini zgodovinsko dani alternativi modernitete, tj. k predmoderni misli: k metafiziki kot se je razvijala od Sokrata in dosegla svoj vrh v sholastiki sv. Tomaža Akvinskega. Napovedovalcev takega preobrata ne najdemo prav veliko: najdemo jih do neke mere med klicarji protirevolucije iz XIX. stoletja (De Maistre, De Bonald, Donoso Cortes), ki so pa v glavnem deležili na pesmistični viziji zgodovine, po kateri je globinski preobrat k antimoderni neomogoč: protirevolucija lahko le zavira revolucijo, ne more je pa preprečiti. V tem kontekstu je treba brati tudi misel o katéhonu, kakor jo je razvil Carl Schmitt in jo je nedavno pri nas prikazal Branko Cestnik. Morda temu, kar že lep čas dopovedujem v svojih zapisih, je najbližja vizija, ki jo prikaže Plinio Corrêa de Oliveira v knjigi Revolucija in protirevolucija (iz leta 1959), čeprav se mi zdi zgodovinskofilozofska analiza pri njem nekoliko pomanjkljiva.

Osnovne filozofske teze

V tem zapisu je jasno, da ne morem na dolgo in na široko utemeljevati posameznih tez: to besedilo ima značaj manifesta.

Moja prva osnovna duhovnozgodovinska teza je, da je moderniteta nastala pod vplivom, ki ga je imela islamska filozofija (zlasti averoizem) na srednjeveško filozofijo (glej tudi povezavo). Moja druga osnovna teza je, da je bistvo modernitete najgloblje teoretsko artikuliral G. W. F. Hegel v svoji dialektiki biti in niča (ali postajanja) in jo najdemo na delu v vseh njegovem osrednjem opusu: glede tega bi zlasti spomnil na članek Brez človeka v možnosti ni človeka v deju  iz leta 2009.

S tem dvema tezama želim povedati, da je treba osnovno dialektiko novega veka brati na osnovi opozicije med sunizmom in šiizmom kot osnovnima dva oblikama muslimanske duhovnosti. Prva vodi v moderni antihumanistični relativizem (empirizem, materializem itd.), druga v racionalistični antropocentrizem (racionalizem, idealizem itd.). Gre v bistvu za opozicijo, ki je analogna opoziciji med Heraklitovo mislijo in Parmenidovo v predsokratski filozofiji, le da zadobi z islamom nesluten »verniški« zagon. Obema tema dvema krakoma novoveškega (kot tudi muslimanskega in predsokratskega) duha je lastna temeljna skupna sorodnost: nasprotujeta zakonu neprotislovnosti. To uvidi Hegel, ki na začetku Znanosti logike razvije svojo dialektiko ravno na istovetnosti biti in niča, tj. na zanikanju zakona neprotislovnosti (spomnimo se njegovega izreka iz habilitacije, da contradictio est regula veri). Hegel pa ne uvidi, da vodi to zanikanje v zanikanje tega zanikanja samega (kakor nas pouči Aristotel v IV. knjigi Metafizike) in torej v ponovno vzpostavitev vladavine zakona neprotislovnosti in s tem metafizike. To je osnovni logični mehanizem preobrata, o katerem govorim in ki ga bom sedaj v grobih potezah izrisal v njegovi zgodovinski pojavnosti.

Zgodovinske faze modernitete  

Z zanikanjem zakona neprotislovnosti se Heglova logika izkaže v temelju kot dogajanje negacije, saj je neprotislovnost osnovni pogoj možnosti obstoja kot takega. Od tod destruktivnost novoveškosti in iz nje izhajajoče revolucije. Ta destruktivnost se je skozi novi vek stopnjevala po korakih. Tu se bom osredotočil na ožje zgodovinsko, tj. politično polje: na vsakomur vidne, iz zgodovine dobro poznane korake novoveškega uničenja države.

Na začetku imamo novoveško uničenje religiozne države, tj. države, ki je slonela na najbolj dovršeni obliki metafizike: na krščanski (=katoliški) metafiziki, podprti in dopolnjeni z razodetjem. Proces te destrukcije je zagnal protestantizem (ki je izraz sunitske, relativistične tendence modernitete) in je dosegel svojo etablirano obliko z Vestfalskim mirom, ki je uzakonil versko svobodo.

Edino, kar je ostalo od religiozne države, je bila tako moralna država. Razsvetljenstvo je porodilo njeno idejo, slonečo zgolj na razumu, tj. na naravnem pravu v tesni povezavi s koncepti družbene in državne pogodbe. Ta ideja je bila na delu še v osnovi ameriške in francoske revolucije, kjer je naravna religija (vera v Boga, v obstoj nesmrtne duše, v posmrtno sodbo) odigravala  ključno vlogo.

Moralna država je kmalu razpadla, ker ni bilo v ozadju vere, ki bi to moralo okrepila z avtoriteto Božjega razodetja. Od morale je ostala samo še naravna družinska afektivna vez, ki veže sorodnike tudi v širšo politično skupnost, ki ji rečemo narod. Ta solidarnostna vez namreč omogoča, da družba za silo še funkcionira. Iz moralne države je tako z revolucijo 1848 nastala nacionalna država.

A nacionalna država, v okviru katere je izbruhnila prva svetovna vojna, ni preživela druge svetovne vojne: tedaj je razpadla v ekonomsko državo. Glavni zmagovalki (Sovjetska zveza in ZDA) sta bili namreč eminentni predstavnici ekonomističnega pojmovanja politike, tj. politike, ki ima v svojem jedru in za svoj temeljni cilj vzpostavitev idealnega ekonomskega sistema.

Sedaj (od seksualne revolucije dalje, zlasti pa v našem času) smo priča še propadu ekonomske države, ki je z izgubo interesa za nacionalne (družinske in narodne) vezi in z že predhodno izgubo religiozne in moralne substance zapadla v demografsko krizo, ki ji ni videti izhoda, če ne bo nastopil radikalen nazorski preobrat v zahodnem človeštvu.

Nenaključno je, glede na islamsko poreklo novoveškosti, da se demografsko uničenje zahodnega človeštva pod pezo modernitete kaže hkrati s propagiranjem islamske populacije po evropskem kontinentu, ki ima za cilj vzpostaviti islamsko religiozno državo v Evropi. Celoten novi vek se tako pokaže kot nekakšna heglovska List der Vernunft, s katerim islamski duh želi uničiti krščanstvo.

Zgodovinske faze preobrata

Kot smo videli, je novoveška revolucija postopoma uničila štiri vidike vsake prave države in sicer v tem zaporedju: najprej religioznega, nato moralnega, dalje nacionalnega in končno ekonomskega. Ti vidiki države prinašajo štiri ustrezajoče vrste politike, ki jih lahko grupiramo v dve vrsti: idealno politiko (religiozna in moralna politika), ki meri na duhovno plat človeka in materialno politiko, ki meri na fizično plat človeka (nacionalna in ekonomska politika). Protirevolucija lahko poteka le po isti poti, po kateri je že prej šla revolucija, le da v obrnjenem zaporedju faz.

Najprej se nakazuje preobrat od ekonomskega koncepta politike k nacionalnemu (Putin, Trump, Orban, Le Pen, Petry). Pritisk demografsko močne islamske populacije na demografsko šibko evropsko namreč generira v evropskem ljudstvu spontan nacionalizem v smislu antiglobalizma,  antievropeizma, zapiranja nacionalnih meja in ponovne vzpostavitve nacionalne zavesti. Že samo dejstvo, da sta v drugi krog francoskih predsedniških volitev prišla predstavnik globalizma in predstavnica nacionalizma in da so bili predstavniki ekonomskega liberalizma in socializma (republikanci in socialisti) poraženi, kaže, da smo v času, ko ekonomska politika zahaja in nacionalna ponovno vzhaja.

Problem pričujočega nacionalizma je zlasti v tem, da se ne sme ustaviti (in se po logiki stvari tudi ne bo mogel ustaviti) pri golem ščitenju meja, boju zoper terorizem in porastu nacionalne solidarnosti. Evropsko ljudstvo bo moralo uvideti, da naši problemi z imigracijo, kakor tudi naši ekonomski problemi imajo en sam neposredni izvor: slabo demografsko sliko. Od tod bo nujno, da bodo nacionalistična gibanja prevzela v svoje agende kot središčni cilj izboljšanje demografskega stanja, brez katerega, kot za časa starega Rima, bodo še tako dobro zastraženi limes brez učinka. Tu je seveda na mestu tudi uvid, ki ga verjetno zmore vsak posameznik za sebe, da v propadajoči družbeni strukturi, kot je današnja evropska, je velika družina (s pet in več otroki) edina zanesljiva oblika socialne varnosti.

Ko bo demografska politika postala del nacionalne (ali najverjetneje, kar hkrati s tem), bo treba pokazati na moralne temelje, ki edini omogočajo normalno delovanje družine in njeno demografsko učinkovitost. Gre za tiste točke naravne morale, ki jih v zadnjem času zagovarja le še Cerkev (in še ta žal vedno bolj po tiho): prepoved splava, kontracepcije in ločitve. Z drugimi besedami: treba bo opraviti s seksualno revolucijo, ki je triumfirala ravno s propagiranjem teh treh težkih grehov. V tej fazi bo potrebno znova premisliti deklaracijo o človekovih pravicah in jo brati v njenem izvornem aristotelskem pomenu, tj. v luči človekove narave kot sestavljene iz duše in telesa in torej tudi iz po naravi danega in neodtujljivega spola zoper vsakršen relativizacijo te ravni iz strani teorije spola. Tu tudi ne bo možno iti mimo problematizacije sedanjega pojmovanja ženske emancipacije (v smislu, da je nekakšna moralna dolžnost ženske iti v službo in ne biti doma z otroki), saj to ni združljivo z njeno materinsko naravo, in še toliko manj z demografsko stabilno družbo. Glede tega veliko delo že opravljajo različna pro-life gibanja pri nas in po svetu, ki jih bo pa treba temeljiteje opremiti z aristotelskim teoretskim instrumentarijem, brez katerega ne bo mogoče načeti prevladujoče relativistične interpretacije človekovih pravic.

Končno bo moral dozoreti (najprej v Cerkvi sami, potem pa tudi širše v družbi) uvid, o nevzdržnosti pravice do verske svobode intepretirane v smislu radikalne nezmožnosti države, da bi presodila, katera religija je edina prava. Kot ugotavlja kardinal Alfredo Ottaviani v  svojih Insitutiones iuris publici ecclesiastici (§ 266), dosledno spoštovanje moralnih načel je namreč pri empiričnem človeku nemogoče, če mu pri tem ne pride na pomoč razodeta resnica za katero Bog sam jamči s svojo avtoriteto, pa tudi če mu pri tem ne pomaga Božja milost. Glede tega je namreč razveseljujoče slišati novice o skorajšnji reintegraciji Duhovniške bratovščine sv. Pija X. (FSSPX) v Cerkvi. Ta bratovščina, ne da bi želel s tem braniti vsega kar je počela, se je namreč vse od začetka ostro zavedala problemov, ki jih je prinesla v Cerkev koncilska deklaracija o verski svobodi Dignitatis humanae. Pripravljenost iz strani Rima na njeno reintergracijo (tudi če do nje ne bo dejansko prišlo) ne more namreč pomeniti drugega kot da vrh Cerkve, dojema to deklaracijo (in podobne dokumente koncila) za zgolj pastoralno navodilo brez doktrinalnega pomena, in je torej pripravljen kritično pretresti njeno vsebino. To, da je bil koncil po svoji naravi le pastoralen in ni prinašal novih obvezujočih vsebin je konec koncev poudaril sam Pavel VI. v zaključnem govoru 7. decembra 1965.

 
Značke:

79 komentarjev

  • svitase

    Zelo zanimivo, poučno, argumentirano…

    Mogoče bi se še dalo bolj jasno zaključiti, da ignoriranje stvarstvenih zakonitosti in vrednot vodi človeštvo v breizizhoden položaj.

    Nasprotna drža pa v nesluten pozitiven razvoj!

    zato je življenjsko logično, zakaj mora človek živeti sonaravno, sostvarstveno, tako da diha z okoljem v katerem živi in s tem plemeniti sebe in celoten svet.o

  • svitase

    Opozorilna za človeštvo je tudi pogubna Nietschejeva filozofija, katere bistvo je v naslednjem:

    – Človek ne rabi Boga, ker je sam Bog in mora graditi življenje na svoji moči.
    – Človek ne rabi vere in krščanskih vrednot, vrednotne tradicije,ne navodil staršev, vzgojiteljev…
    – Posmrtno življenje je zavajanje.
    – Sočutje do drugih ni potrebno.
    Do teh pogubnih spoznanj je prišel po prerani in nenadni smrti očeta, ki je bil pastor.
    Tudi Nietsche je bil v mladosti zelo pobožen in je študiral za pastorja.
    Po smrti očeta pa je ta študij in krščansko vero opustil kot odgovor na nenadno smrt očeta. Torej zaradi jeze do Boga. Umrl je pri 41 letih zaradi umobolnosti.
    Bolezen se je pojavila tako, da je v mestu objel konja in se zjokal, ker ga je voznik tepel. Sočutje….

    Nekaj let je bil v umobolnici, potem pa ga kje vzela k sebi sestra, ki je imela pogoste zabave, Nietsche pa je nad prostorom, kjer je bila zabava od trpljenja ječal.
    Prej pa je napadal, da človek ne sme ponižno prenašati trpljenje.

  • svitase

    Po Nietschejevem nesočutju se je zgledoval Hitler, zato imata v muzejih skupno mesto.

  • Zdravko

    Toda, če se vračamo nazaj k nacionalnemu ali bomo šli tudi še enkrat skozi Hitlerja?!
    Kardinal Rode je enkrat rekel, da se ne da iti nazaj, da se zgodovina ne vrača. Torej bi po propadu ekonomske države morala nastopiti neka nova, peta oblika. A da bi šlo tako v nedogled se mi tudi ne zdi verjetno.

    • Ivo Kerže

      Nacionalistična politika ne potegne za sabo nujno šovinizma, rasizma, militarističnega imperializma. Le Penova, Orban, Putin, Trump evidentno niso mali Hitlerji. Ključne je po mojem vsekakor pri tem nacionalizmu uvid v demografski problem.

      • Ivo Kerže: “… Le Penova, Orban, Putin, Trump evidentno niso mali Hitlerji.”
        ============================

        Putin ne sodi med omenjena imena, saj je edini med njimi, ki izvaja imperialna osvajanja tujih ozemelj, tudi fizično odstranjuje svoje nasprotnike. Je bistvu torej vsaj mali Hitler.

    • Zdravko: “Toda, če se vračamo nazaj k nacionalnemu ali bomo šli tudi še enkrat skozi Hitlerja?!
      Kardinal Rode je enkrat rekel, da se ne da iti nazaj …”
      =============================

      Bolj kaže, da nadaljujemo naprej k internacionalnem, to pa vemo kaj pomeni saj so komunisti izraziti internacionalisti, ki prezirajo nacionalno.
      Danes je zahodni del EU vedno bolj mentalno socialističen, ponekod že celo bolj kot vzhodni del. Vzhod se je naučil iz vsiljenega socializma, da ga je potrebno zavreči.
      Slovenija je tu izjema, ker je bil tukaj socializem bolj avtohton kot v drugih delih vzhodne Evrope, kjer je bil bolj nasilno vsiljen s strani Rusije kot v Sloveniji.

  • Tudi sam mislim, da vračanja v preteklost ni. Je samo razvoj na višjo raven, več ali manj očiščen preteklih napak.

    Predstavljamo si lahko, da razvoj poteka spiralno in se postopoma dviga, na določenih mestih spirale pa obstajajo postaje, kjer je večji poudarek npr. na gospodarstvu, nacionalnosti, morali, religiji. Vsak obrat spirale prinaša določene naštete prevladujoče značilnosti, a na višji ravni. Očiščene preteklih zablod.

    Zato menim, da je napačen sklep avtorja, da bo država kot nekoč morala odrejati, katera religija je prava. To bo po moje mnenju še naprej in še bolj v domeni posameznika. Bodo pa religije, vključno s KC, prav tako morale narediti svoj razvoj na spirali in biti očiščene stranpoti, ki so jih oddaljile od jedra stvari in ljudi.

    • Zgodovinska odkritja bolj kažejo na vzpon in padec civilizacij kot na spiralno dviganje …

      • Res je,
        … npr. prenažrta francoska mladež se je naveličala miru in izvaja nasilje po pariških ulicah.
        Kot bi nekaterim šlo na živce, da v Evropi že dolgo časa ni bilo vojne.
        Prenažrta EU mladež se bo pripravljena tudi združiti z muslimansko drhaljo v rušitvi t.i. kapitalizma, ki jih je prenažrl.

      • Mnogi raziskovalci propad povezujejo z moralnim nazadovanjem …

        Recimo, sv. Bonaventura, rojen je 1221. leta, postavlja sledeče kriterije za nastop “Antikrista”:

        Ko starci izgubijo zdrav razum in modrost.
        Ko kristjani izgubijo vero.
        Ko ljudstvo izgubi ljubezen. 
        Ko bogataši postanejo neobčutljivi na tegobe drugih.
        Ko mladina ne spoštuje nikogar več.
        Ko reveži izgubijo skromnost.
        Ko žene izgubijo čistost.
        Ko zakon (poroka) izgubi vrednost.
        Ko kleriki izgubijo čast in čistost.
        Ko redovniki izgubijo strogost in iskanje resnice.
        Ko višja duhovščina izgubi dobroto in skrbi samo zase.
        Ko posvetni gospodarji izgubijo pobožnost in velikodušnost.

        Koliko teh pogojev je izpolnjenih? Samo vprašam …

  • Zdravko

    Za Slovenijo vsaj je težko reči kaj se bo zgodilo. Če bi bil prerok, bi napovedal padec Babilona. In propad naroda, do njegovega ostanka ter izginotja med drugimi narodi. Dekadenca, ki je zajela Slovenijo zadnjih 70 let ne bo kar izginila. Takšno Slovenijo bo Bog pokončal. Narod v celoti se ne bo spreobrnil. Kar se Evrope tiče, bo pa še navigirala malo sem malo tja. Upam, da se ta pro-gejevski trend ustavi. Potem bo še neka prihodnost na teh prostorih. Če ne, bo demografski problem ena manjših težav.

    • Zdravko: “… Upam, da se ta pro-gejevski trend ustavi. ”
      =========================

      Ga bo pa nadomestilo kaj drugega, ker:

      Vsiljevanje gejevstva, teorije spolov itd. je samo v funkciji t.i. kulturnega boja, podobno kot so to izvajali komunisti, samo, da so ti uporabljali drug “vzvod”, boj proti t.i. kapitalizmu.
      Geji so v izraziti manjšini glede na celo družbo, enako kot so bili komunisti.
      In manjšina izvaja svoj boj proti večini in ji vsiljuje svoje poglede na svobodo, v smislu: Če nam ne ugodite ste fašisti.
      Deluje pa tako:
      “Ne morete nam tako hitro nasprotovati kot si mi lahko izmišljujemo vedno nove in nove “pravice””.

      Zato je ta metoda upravičeno dobila vzdevek “Kulturni Marksizem”.
      Novodobni levičarji, ker jim je socializem propadel, ker ne morejo, več v nedogled nategovati ljudi, da je socializem prava stvar, da je kapitalizem preživet in vampirski uničevalec družbe, opuščajo ta vzvod za kulturni boj in prehajajo na druge oblike.
      Iz materialnega Marksizma prehajajo na kulturni Marksizem.
      Danes teorija spolov, jutri kaj drugega, možnosti je toliko kot dopušča domišljija.
      Danes teorija spolov, jutri morda zagovarjanje pedofilije, … itd …

  • svitase

    Če bo slovenski narod izginil, bo to le dokaz bogokletja, ker ne bomo v ravnovesju z našim okoljem, ki je najlepše v Evropi in ki nam omogoča najlepše melodije pesmi in nasploh glasbe ter optimaalne tankočutnosti in harmonije v življenju.

    Vse kar je mimo te harmonije je nasprotju z našim blagim okoljem in je bilo in je še vsiljeno od zunaj.

    To nam dokazuje tudi Karantanija in vsa naša zgodovina do 20. stoletja.

    V 21. stoletju pa so nam vsilili od zunaj bogokletne odnose, zaradi katerih je umrla cela generacija ostali pa so bili razvojno oslepljeni zaradi ideologije od zunaj, ki pa jo je hotel Kardelj pozneje nekoliko omiliti.

  • svitase

    Nasprotno, Kardelj ni bil nič boljši od Tita. Res pa je, da je po letu 1970 skupaj s Titom nekoliko spremenil nasilno ploščo tako, da je spremenil ustavo in z njo omogočil odcepitev republik ter enopartijski sistem nekoliko omilil s samoupravljanjem.

  • svitase

    V to sta bila prisiljena zaradi mednarodne javnosti in notranjih težav.

  • svitase

    Seveda pa je velika škoda, da nista začela uvajati sistem, ki je bil na zahodu. Zato smo ponovno izgubljali.

  • svitase

    Da sta Nietsche in Hitler v muzeju drug ob drugem, se lahko prepričate na kanalu History, kjer je oddaja Geniji novega sveta. Sinočnja oddaj je bila posvečena na začetku Nietcheju. Lahko si jo ogledate za nazaj.

  • Ne samo, da ne obstaja časovni stroj, ki bi nas danes in jutri vračal v davno preteklost, tudi popolnoma nerealistično je, da bi si današnji človek, v zgodovinski perspektivi precej razgledan in izobražen, pustil do te mere jemati doseženo osebno svobodo, kot predlaga Ivo Kerže. Celo jemati versko svobodo. Če se ne motim Ivo Kerže ni nikoli živel v komunizmu, ampak prihaja iz Argentine. Tisti, ki smo živeli v komunizmu in zavestno ostajali kristjani, najbrž ne bomo kar tako nagnjeni k odpravljanju verske svobode. Ne zase, ne za druge, tudi drugače verujoče. Tudi muslimane, kar se mene tiče.

    Edino, kar bi mu nedvomno dal prav, je glede nujnosti uvida o pomembnosti družinske in pro-natalitetne politike v zahodnih družbah. Določena restriktivnost pri splavu se mi kaže kot ponekod morda dosegljiva. Glede kontracepcije in prepovedi civilnih ločitev pač ne.

    Vrnitev k nacionalizmom je ne le nekoristna, ampak škodljiva in nevarna. Tudi ekonomsko, a drugače še bolj. V 90 letih smo to vrnitev naokoli nas zelo nazorno doživeli v ponovni balkanski moriji z okoli 200.000 mrtvimi, milijoni razseljenimi, uničevalnimi taborišči, množičnimi načrtnimi posilstvi žensk, etničnim čiščenjem itditd. Hrvaška in Srbija sta bili pred to vojno daleč nad nivojem Češke in Poljske – pa primerjamo zdaj moč njune ekonomije in standard, posebej srbskega prebivalstva.

    Nacionalizem gradi na predkrščanskih in plemenskih temeljih in mitih. V bistvu je tako temeljno protikrščanski, tako skregan sporočili v evangelijih ali sv. Pavlom, da me čudi, kako lahko Ivo Kerže združuje naklonjenost in pripadnost katolištvu in nacionalizmu obenem. In nasprotno, simbol Evropske zveze, 12 zvezd v krožnici na modrem, ni slučajno identičen kot v podobi Device Marije iz Janezovega Razodetja.

    V islamu videti izvor zahodne modernosti je zelo originalna ideja; tako originalna, da je morda že malo bizarna. Glavni očitek islamski civilizaciji ali islamskim družbam je namreč uveljavljeno prav ta, da so ostale na stopnji predmoderne, da niso šle skozi razsvetljenostvo, da niso odpravile nagnjenosti k teokratski in šeriatski vladavini. Mislim, da te vrnitve v okviru zahodne civlizacije nikoli ne bo, pa če si jo želimo ali ne.

    • Glede vojne ob razpadu Jugoslavije menim, da ta ni zgolj posledica vračanja na nacionalno raven, temveč predvsem posledica nerazrešenih odnosov med narodi. Komunistični režim teh napetosti ni razrešil, temveč jih je samo potlačil. Ko je bila pokrovka dvignjena, so se nerazrešeni odnosi le manifestirali. Če bi bili ti odnosi razrešeni, bi prišlo do mirne ločitve, tako kot med Češko in Slovaško.

      Prav tako nacionalizem ni nekaj a priorno preseženega in zaostalega. To je povsem ideološko stališče.

      Obstaja individualna duša, obstaja duša naroda, obstaja npr. evropska duša, svetovna duša itd. Vsaka ima svoje značilnosti in svojo vlogo. Ubijanje katere koli izmed teh duš, je v nasprotju s krščanstvom in katero koli stvarno religijo.

      • Obstaja tudi duša družine, duša rodbine, duša lokalnega okolja, pokrajinska duša itd. Ni dobro preveličevati in malikovati pomena nacionalnega nivoja in nacionalne države. Nikoli do 19. stoletja se tega ni počelo in ko se je to počelo, se je prej ali slej slabo za človeka, v krvi in solzah končalo.

        • Duša naroda je enakovredna kateri koli drugi duši in jo je treba prav tako spoštovati in razvijati. Vse se pa začne se pri individualni duši.

          Razvoj gre v vseh primerih lahko v dve smeri. V pozitivno in negativno: npr. k večji plemenitosti, tolerantnosti in poduhovljenosti ali k sovraštvu, nestrpnosti in pritlehnosti.

          Težava torej ne nastane zaradi nacionalne duše, temveč zaradi negativne razvojne smeri individualnih duš. Individualni egoizem ali neegoizem je podlaga nacionalnemu, ta pa npr. evropskemu itd.

          Nacionalizem sam po sebi ni niti slab niti dober.

        • V bistvu nisi povedal nič drugega kot bi rekel:
          “Tisto kar je škodljivo je škodljivo”

          Namreč:

          Nacionalizem je lahko škodljiv ali pa koristen, enako velja za internacionalizem.

          tine je mnogo bolj zadel zakaj je razpadla YU, tudi ni poiskal krivca v nacionalizmu, ker bi ga lahko enako tudi v internacionalizmu.

          Kocbekjanski internacionalizem je bil ravno tako škodljiv kot je bil hitlerjanski nacionalizem.

          • Kocbeckijanski internacionalizem? Nikoli slišal za ta pojem. Primerjati eventuelno škodljivost krščanskega socializma s posledicami nacional-socialistične ideologije je tudi kompletno neumestno. Zločinska so bile kot zaslomba levih totalitarizmov vedno le komunistična, boljševistična, stalinistična, tudi anarhoidno trockistična ipd. ideologije. Krščansko zagovarjanje zločina nad človekom je contradictio in adjecto.

            Vidva s tinetom ( ali tudi avtor članka) sicer lahko poljubna trdite, da je nacionalizem sam po sebi nevtralen fenomen. Je pa v svobodnem demokratičnem svetu precej širok konsenz demokratične politične mavrice od večjega dela levice preko sredine do zmerne desnice ( vključujoč krščanske demokrate, konzervativce in desne liberalce), da temu ni tako.

            V Sloveniji je sicer problem s takšnim vrednotenjem nacionalizma, to mi je jasno. Obstaja npr. celo levičarski nacionalizem tipa Jelinčiča in ljudi blizu borčevski organizaciji. Celo Židan, torej šef SD, je nedavno pokazal ( primer terana), da mu ni tuje bizarno in v opreki z resnico zaigrati na te strune, če to obeta politično podporo med ljudmi.

          • https://pbs.twimg.com/media/C-ZxM4VWAAAePbW.jpg

            Kocbek se je tudi podpisoval pod smrtne obsodbe.

          • IF, ko govorim o nacionalizmu, govorim o njegovi stvarni vrednosti.

            Res je pa, da so temu pojmu (neomarsistični) globalistični inženirji duš namerno dali negativno konotacijo. Seveda so to etiketo prilepili s preračunljivim namenom širjenja globalističnih multikulturnih idej ter hkratnim uničevanjem nacionalnih skupnosti in njihovih kultur.

            Mnogi so postali ujetniki te ideologije. Globalisti so dosegli svoj namen.

    • Zdravko

      Vojna ob razpadu Jugoslavije ni imela nič z nacionalizmi. Šlo je za požar ob razpadu komunizma in nacionalizem je bil le sredstvo in navidezno opravičilo za komunistično maščevanje vsem, ki ga niso hoteli.
      Tako kot je nekoč Pariz gorel ob neuspešnem poskusu revolucije.
      Da bo vojna naslednja stvar v Jugoslaviji je Kučan in vsi ostali vedeli ob odhodu z zadnjega kongresa ZKJ. Vedeli so! Vnaprej so vedeli. Nam so pa prodajali demokratično in miroljubno sestopanje z oblasti.
      Cerkev in narod imata veliko skupnega. Tudi govorimo o nacionalnih Cerkvah kot o delih vesoljne Cerkve. Morda je razlika med nacionalnim in nacionalističnim. Vendar Cerkev ne bo nikdar mogla preseči naroda in mislim, da tega niti ne počne. Tudi Kerže govori o nacionalni državi in ne o nacionalistični.
      IF, Kerže je vsaj načelen, tudi če nima prav. Ti bi pa vse prodal za ljubi mir. Ampak miru ne moreš kupiti.

      • Ah, kakšne neumestne obtožbe. Če ti načela, vrednote, prepričanja nekoga niso všeč, jih razglasiš za nenačela, nevrednote, neprepričanja. Hvala za grde žalitve na moj račun. Res. 🙁

        Nacionalne Cerkve ne obstajajo. Če seveda misliš Katoliško cerkev. To je tako trapasta trditev, da ne morem verjeti, da prihaja od tebe. Ti kdaj greš v nedeljo k maši? Ti je znana molitev Credo? Takoj po pridigi. Verujem v eno sveto katoliško in apostolsko Cerkev … Ti to misliš, da velja za neko “slovensko” Cerkev, ali kaj? 🙁

        Če hočeš nacionalno Cerkev, pojdi k pravoslavcem!

        Vojna v 90. letih na področju ex-Jugoslavije je povzročena z nebrzdanimi nacionalizmi na pogorišču jugoslovanskega komunizma, to je vendar jasno celemu svetu kot beli dan. O tem pa res ne mislim polemizirati; bi bilo za Narrenhaus ( deželno blaznico). Srbski ekspanzivni nacionalizem je bil pa jedrna gonilna sila. Amen.

        • Zdravko

          Samo glede Cerkva: kaj misliš da so lokalne Cerkve?! Pravoslavci imajo to nedvoumno poudarjeno, katoličani pa ne. Vendar je narod osnovni sestavni del Cerkve.

          • Cerkve ne. Niti države. Niti več ekonomije. Morda kulture in identitete.

          • Zdravko

            Samo Cerkev je lahko in je narodna. Vzemi staro zavezo, polna je pojma “narod” ali “rod”. Polna besed o Izraelu in Izraelovemu Bogu. Kljub temu, da je vesoljni Bog.
            Oznanjevanje je vezano na jezik in s tem na narod. Zato v Cerkvi redko najdeš tujce duhovnike. Najprej so sinovi naroda. Tudi v jezikih se to lahko opazi, recimo hrvati rečejo Crkva u Hrvata. S propadom naroda propade tudi Cerkev tega naroda. In tako naprej, da ne dolgovezim.

          • Berem: “Samo Cerkev je lahko in je narodna.”

            Z besedo cerkev so misli hišo, z besedo Cerkev pa Katoliško Cerkev, to je združbo ljudi in Jezusa, ki jo v posvetnem svetu vodi papež v Rimu. Beseda “katoliška” pomeni vesoljna in je tako nad narodi. Je za vse narode. Zato se tudi pravi “Katoliška Cerkev na Slovenskem”.

          • Zdravko

            Jaz vem, da imaš ti neko svojo misel in ti je vseeno o čem kdo piše. Tako tudi komentar spet se v ničemer ne dotika vsebine, ampak razglaša svojo resnico, za katero te nihče ni vprašal.

          • Samo popravljam oholega nevedneža, da naključni ljudje ne bi dobili napačen vtis o Katoliški Cerkvi. In še enkrat vas prosim gospod Zdravko, vzdržite se, ko je govor o Katoliški Cerkvi pa tudi krščanstvu. In pa predvsem, svetujem vam strokovno pomoč pri odvajanju od internetne odvisnosti. Ne morete pri vsaki temi imeti po sto in več komentarjev, to škodi vašemu zdravju in psihi.

          • Zdravko

            Potem pa seveda prezir in zaničevanje. Daj se že spljuvat, ker ti lastni strup že škodi.

    • Ivo Kerže

      Samo v info: prihajam iz Trsta.

      • Ah, tudi vi! ( No, jaz zelo posredno, če potujem s časovnim strojem ne v predmoderno, ampak dve generaciji nazaj.) Se oproščam, saj vidite, kakšen nevednež sem. 🙂

        Sicer pa: v Trstu so v glavnem Italijani, v Argentini tudi. Messi, Bergoglio in podobni. Torej, bolj ali manj eno in isto. 🙂

  • »Človeško gledano nam ni rešitve. Reši nas lahko le izreden Božji poseg,« je včasih (zasebno) komentiral stanje v Sloveniji in Evropi naš pokojni župnik.

    Saj lahko renčimo in se šopirimo, sklicujemo na naše (ne)korenine, prispevek k splošnemu razvoju in blagostanju ter igramo na nacionalno noto – toda ob taki demografski (in zraven še psihološki – ob tolikšni pomehkuženosti in razvajenosti) projekciji to ne zaleže kaj več od bevskanja ostarelega psa (pa še ta je priklenjen na verigo).

    V razkroj, dekadenco, ležernost … je pot hitra in lahka, toda kako voz obrniti? Brez korenite (in takojšnje) spremembe mišljenja ni možno. A te ‘takojšnje’ (ki je že itak zamujena in prepozna) ni še niti na vidiku: ne govorimo o tem, kako povečati rodnost (saj ženska vendarle ni stroj! in nihče nima pravice od nje zahtevati, da se ukvarja z otroki, ko pa se lahko ‘uresniči’ na mnogih drugih področjih! …), temveč kako skrbeti za vedno več upokojencev. Ne mislim, da tole drugo ni potrebno, toda enkrat se matematika ne bo (več) izšla. Pravzaprav se že dolgo ne izide, a jo umetno prikazujejo kot vzdržno, čeprav na račun tistih, ki se niti rodili še niso – in se mogoče niti ne bodo, ker jim ne bomo tega omogočili: kako naj generacije 20.000 ob vedno večjem odstotku nezmožnih skrbeti zase (kaj šele za svoje potomce) zagotavljajo obnavljanje naroda? In lahko imamo množico generalov ter vodij, ki pozivajo k dvigu narodne zavesti, samozadostnosti, pokončnosti, … – vse to kaj malo zaleže, če (dokler) se to dogaja zgolj na čustveni in besedni ravni. Vse zastonj: general brez vojske (ali s ‘kilavimi’ vojaki) kmalu spozna svoj domet. Če pa še general potiska glavo v pesek, …

    Skratka: pogrešam celostno strategijo, ki bi bila kaj več od populističnega govorjenja in borbe (zgolj) za glasove volivcev. A roko na srce: pri nas niti tega (še) ni zaznati: pri nas ‘nema problema’ – kvečjemu kakšen ‘kurji tat’ nam moti mir in idilo današnjega dne. Še v Sv. pismu piše, naj si ne delamo skrbi za jutri, kajne? – Ah, ko bi se le v vsem držali Sv. pisma, ne le trgali iz konteksta …

    • Zdravko

      Po mojem bodo problemi nastopili veliko prej kot bo demografski problem postal resnejši. Propad naroda težko da bo počasen in miroljuben, da bomo kar od starosti iztrebljeni. Ne vem niti, če si tega želim. Bolje je umreti od meča kakor od lakote.

  • svitase

    POtrebna je le normalnost na vseh področjih.

    Normalno je, da spoštuješ in ceniš svoj dom, svoje domače okolje, svojo domovino z vsemi njenimi pozitivnimi vrednotami.

    Normalno je, da si prizadevaš pri sebi in pri narodni skupnosti, da raste v plemenitosti vrednot.

    Normalno je, da lahko le narodna skupnost zavaruje vrednote, ki ti pomenijo največ: slovenski jezik, slovenska pesem in glasba, slovenska pozitivna tradicija nasploh, lepote slovenskega okolja….

    Normalno je, da vsak narod zavaruje in plemeniti svoje vrednote in hkrati spoštuje vrednote drugih.

    Tako kot je normalno, da obstaja gospodarska konkurenca, je normalno da obstaja kulturna konkurenca, ki pa ima prav tako varovalke, da je ni mogoče izničiti. Niti v kriznih obdobjih.

    To so stvarstvene zakonitosti in vrednote in prav je, da obstajajo, da so človeku v pomoč in opomin.

  • svitase

    Tako kot nimajo prav tisti, ki prisegajo na teorijo enakih želodcev,
    imajo še manj prav tisti, ki ne marajo raznolike kulture glede na posamezna okolja.

    Zato je prav, da spoštujemo mednarodne konvencije in deklaracije o ohranjanju nematerialne kulturne dediščine in kulture nasploh v posameznih okoljih, kar bogati tudi svetovno kulturo.

  • svitase

    V slovenski kulturni tradiciji je vedno bilo, da so imele družine veliko otrok. Zato je logično, da ne bi smel biti problem, da ima vsaka družina povprečno 3 otroke.

    Vendar je potrebno spremeniti odnos do družine in otrok, da bo ta postal pozitiven.

    Oblast ima v rokah škarje in platno.

  • Kaže se, da država, ki ne temelji na nacionalni osnovi nima možnosti preživetja.
    Multikulti države se počasi a vztrajno spreminjajo v Mad Max družbe.

    • Zdravko

      No ja, ZDA še niso Mad Max družba. Evropski multikulti ni desetinka ameriške. Vsekakor so Evropski nacionalizmi nevarni. Ne nazadnje je 2. svetovna vojna pokazala vsaj to. In tega ne gre pozabiti. Če pa se mi potem še igramo s komunizmi in socializmi, potem se bomo težko pritoževali, da nam je zunanji sovražnik nevaren. Še najmanj.

    • Tudi Kanada, Avstralija in Nova Zelandija naj bi bili tik pred propadom? Nenazadnje so večetnične in multikulturne tudi vse latinskoameriške države, ena bolj, druga manj. Sami mešančki. 🙂

      Ne trdim, da bi se morala Evropa enako zmešati. Najmanj Slovenija, torej država relativno male etnije, za katero je po svoje čudež, da je skozi stoletja preživela in prišla do lastne države. Kar ne pomeni, da je najbolje, da Slovenija z vseh koncev obda z neprodušnim zidom in ne dopusti nikakršnega priseljevanja.

      • To niso multi kulti države. To so države, kamor so prišli priseljenci – najprej iz Evrope.

        Ustvarile so svojo kulturo, ki je sicer drugačna od tradicionalnih evropskih – je pa ena sama kultura in ni multi kulti.

        Kdor pride tja se ponavadi asimilira.

  • svitase

    Čas je, da uvedemo barometer normalnosti, da bomo lahko ločili, kaj je normalno in kaj je bolno.

    Na ta način bomo tudi ugotovili koliko je bolnikov in kje so.

    Te bomo lahko poslali na zdravljenje, konkretneje na dopolnilno izobraževanje.

    Če pa bodo njihovi rezultati negativni tudi po dopolnilnem izobraževanju, se bodo morali posloviti od odgovornih del v slovenski skupnosti.

    Takšen pristop dopušča, da se človek lahko tudi spremeni v pozitivno smer, kar je spodbudno in pravično!

    Tako se je spremenil sveti Pavel, ki je iz največjega sovražnika do krščanstva, postal največji prosvetitelj krščanskega nauka.

    Ta primer iz svetega pisma je zelo pomenljiv.

    • Amelie

      Svitase … “barometer normalnosti” ..
      —-
      N U J N O potrebujemo !!

      (Če ni že prepozno, kot pravi AlFe).

  • svitase

    Negativni primeri ali celo moralne krize so nujne, da bi narod ali evropska skupnost sprejela ukrepe, ki omogočajo duhovni, moralni in gospodarski preporod.

    Pomembno je le, da se krize in potrebni ukrepi pravilno tolmačijo, torej tako kot to narekuje zdrava pamet.

    In da so tisti, ki jim zdrava pamet veliko pomeni, glasnejši in učinkovitejši od tistih, ki ji nasprotujejo.

  • svitase

    Slovenija mora odpoklicati svojega evropskega poslanca Vajgla, ki je prejle na kanalu TV A kanalu izjavil, da je povsem normalno, ko je predsednik makedonskega parlamenta, ki je makedonski Albanec izobesil Albansko zastavo, torej zastavo tuje države poleg makedonske.

    In takšnimi pogledi zastopa evropsko unijo v Makedoniji.

    Škandalozno!

    Torej lahko jutri pričakujemo, da bodo v slovenskem parlamentu izobesili italijansko zastavo in bo to za Vajgla in nekatere povsem normalno!?

    Ozavestimo se, preden bo prepozno!!!

    • Prepozno … kaj resno mislite gospod Svitase, da se lahko tako norčujemo iz življenja … brez resnih posledic?

    • Gospod svitase, če bo slovenski parlament obiskala delegacija R Italije, boste pred parlamentom in najbrž tudi kje v njem videli ( ob slovenski in evropski) viseti tudi italijansko zastavo. Ne razburite se tedaj preveč. To je mednarodna norma.

      Gospod poslanec Vajgl v evropskem parlamentu ni predstavnik ali odposlanec Slovenije, ampak je evropski parlamentarec. Država Slovenija ga vsekakor ne more odpoklicati. Teoretično bi ga lahko odpoklicali tisti, ki so ga volili ( ste ga vi?), če bi veljala možnost odpoklica poslanca. Mislim, da te možnosti ni. In verjetno je bolje, da je ni. Demokratična volja se v predstavniških demokracijah preverja na volitvah in to je praviloma na 4 leta.

      Sicer pa formalni predstavnik EU v Makedoniji ni Ivo Vajgl, ampak ( tudi Slovenec) Samuel Žbogar. Če ga slednji po vašem biksa, imate več možnosti, da se pritožite v Bruslju. In ga bosta Juncker in Mogherinijeva morda celo za ušesa. Vajgla ne moreta, pa ne zato, ker bi bil fizično previsok ali premočan. 🙂

      • IF: “Gospod svitase, če bo slovenski parlament obiskala delegacija R Italije, boste pred parlamentom in najbrž tudi kje v njem videli ( ob slovenski in evropski) viseti tudi italijansko zastavo”
        ============================

        Neumna primerjava. Albanec z makedonskim državljan in poslanec makedonskega parlamenta ni Albanec na obisku v Makedoniji.
        Kot bi poslanka Murglja v slovenskem parlamentu pela srbsko himno in mahala s srbsko zastavo.

  • Če gremo na začetek: Cerkev je nastala in se razširila v družbi, ki je bila globalizirana. Šele mnogo potem je prišla doba nacionalnih držav in tudi temu družbenemu modelu se je Cerkev prilagodila. Normalno, da so v obdobju nove globalizacije (podobna in drugačna oni rimski) težave in izzivi, novi pogledi in tudi stranpota, a verjamem, da bo tudi v teh novih razmerah Cerkev našla svoj izraz. Hudo pa dvomim, da bi bila rešitev vsega vrnitev v predmoderno. Nekje sem bral, da človek pogreša močne strukture tedaj, ko je vera šibka. Torej: ali bo Sin človekov še našel vero na zemlji…

    • Amelie

      Cerkev je nastala v družbi, ki je bila globalizirana ?
      Jaz sem pa mislila, da je globalizacija novodoben pojav, nekaj čisto novega ?

  • svitase

    Temelj vsega, tudi razvoja, je vrednotno življenje.

    Vrednotnega življenja pa ni, ko se skuša izničita vrednotna kultura enega ali drugega okolja oziroma naroda.

  • svitase

    Različne vrednotne kulture različnih svetovnih okolij, bogatijo celokupno svetovno kulturo.

    Ta stvarstvena zakonitost je vsekakor pozitivna in razvojno usmerjena, sicer bi se utapljali v povprečnosti, s katero bi razvojno nazadovali.

    Prav tako tista, ki omogoča, da ima vsak človek različen nivo vrednotne kulture.

  • svitase

    Tudi različne vere imajo pozitiven učinek na človeštvo, saj skorajda vsaka vera duhovno bogati človeštvo.

    Splošno znano je, da je duhovno življenje pri kristjanih v odnosu do vsakdanjega življenja, ki ga živimo, še vedno zapostavljeno in nerazvito. Zadnje čase se tu nekaj premika, vendar premalo intenzivno.

    95 % kristjanov te debelo pogleda, če si pri pravi, ko spregovoriš o duhovnem pogledu na življenje.

    Ko pa se pogovarjaš v materialističnem jeziku, pa je vse v redu. Žalostno.

  • svitase

    Krščanstvo v vsakdanjem življenju bo ogromno pridobilo, ko se bo uveljavil duhovni pogled na vsakdanje življenje.

    To je nujno tudi zaradi neugodnega stanja, saj je materializem izničil duhovno življenje človeka.

    Optimalno pa je, da si morata biti v medsebojnem ravnovesju.

    Le tako človek in človeštvo preprečujeta škodljive posledice na svoje življnje in razvoj.

  • svitase

    Naj naštejem nekaj materialističnih neumnosti:, ki izničujejo duhovnost človeka:

    – agresiven šport, ki pohablja telo in dušo
    – agresivna in ropotajoča glasba, ki je nasprotje glasbene lepote
    – nelepo, nečisto petje, ki je norčevanje iz lepote glasu
    – množična izgradnja megalomanskih športnih objektov in ohranjanje malih kulturnih objektov
    – dolgočasna arhitektura z ravnimi linijami
    – brezobličnost slikarstva….

  • svitase

    Človek ne bo nikoli v fizičnem pogledu dohitel živali, zato je nesmiselno, da tako pretirava v športu.

    Njegovo plemenito poslanstvo je, da se loči od živali po svoji duhovni kulturi, ki pa jo zanemarja.

    Tudi ljudskega petja in plesa je čedalje manj, depresije in drugih duševnih bolezni pa čedalje več, kar je logična posledica takega početja.

  • svitase

    Materializem je univerzalni jezik sveta, ki pa ne sme izničiti duhovnost, ki jo poganja njena raznolikost po svetu.

  • svitase

    Ravnovesje med duhovnostjo in materializmom človeka dejavnosti, zagotavlja najboljše učinke za človekov razvoj.

    Vsekakor pa ima primat duhovnost, ki bedi tudi nad neškodljivim materializmom človeka.

  • svitase

    Raznolika duhovnost, ki tudi brzda pretirani materializem, v različnih okoljih sveta, omogoča razvoj plemenite duhovnosti človeka, saj lahko na ta način spoznava, kaj človeka posledično plemeniti in kaj ne.

    Duhovno plemenitenje človeka je odločilnega pomena za pozitiven razvoj človeka.

    Danes pa smo priča izničevanju človekove plemenitosti.

    Na primer:

    – razvrednotenje družin
    – razvrednotenje kulturne dediščine in pozitivne tradicije in identitete
    – zavrednotenje bistva resnice, pravičnosti, poštenosti, odgovornosti in pristnega občutka za te stvarstvene vrednote
    – razvrednotenje pristnih, iskrenih odnosov…
    – razvrednotenje pomena vere in vzganja v plemeniti drži…

  • svitase

    ..vzgajanja v plemeniti drži.

  • svitase

    Smo to, kar uživamo.

    Poglejmo, koliko zaužijemo duhovne in koliko materialne hrane!

    Ali osebno sledimo ravnovesju, ki nas v plemenitosti dviguje?!

    Koliko naša oblast omogoča, da sledimo temu ravnovesju?

  • svitase

    Ali znamo vedno prisluhniti:

    – koliko mi kot posamezniki sledimo duhovno materialnemu ravnovesju

    – in koliko kot slovenska skupnost?!

    In ukreniti, da to dosegamo.

  • svitase

    Ko sta izhodišče in cilj znana, je enostavno sprejemati prave odločitve.

  • svitase

    Koliko delu, počitku, medsebojnimi odnosi, verskemu in nasploh kulturnemu življenju, rekreaciji oziroma športu?

  • svitase

    Seveda pa so potreben izjeme v eno in drugo smer, ki tako izkoristijo svoj talent, seveda ne na škodo skupnosti.

  • Zdravko

    Samo leporečenje te je.

  • Tudi proti revolucija je-tudi konkretno zgodovinsko gledano še vedno samo uničujoča revolucija-pogosto podvojeno rušilna-nikoli in nikakor pa ne od-rešilna. Edina tudi izkustveno uspešna zgodovinska “revolucija”(padec s konja) je posameznikova osebna spreobrnitev.

  • Ivo Kerže

    Še nekaj kar spada k tej temi, pa mislim, da o tem nismo na Časniku še nič rekli: https://www.churchmilitant.com/news/article/abp.-sheen-our-lady-of-fatima-will-convert-the-moslems


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI