Praznik dela v 21. stoletju

Žiga Turk 2.5.2017 6:4514 komentarjev
 

Odkar je Thomas Piketty napisal knjigo »Kapital v 21. stoletju« in izpostavil »problem« neenakosti, okrog prvega maja še bolj poslušamo o krivičnosti ureditve, v kateri nismo vsi enaki. Še huje, 1% zemljanov ima več bogastva kot ostalih 99% skupaj. Osem zemljanov ima več premoženja kot 3.6 mrd najrevnejših skupaj. Tega ne ponavljajo zato, ker bi bil podatek enciklopedično zanimiv, ampak zato da bi večino naščuvali proti manjšini in si tako demokratično pomagali na oblast. Gre za politiko, ki je utemeljena na zavisti.

Pravičnost ni enakost

Pravičnost ljudje radi a zmotno enačimo z enakostjo. Zmota se vleče iz genetskega spomina jamskega človeka, ko je celo pleme zbrano iz ene jame ali skupaj stradalo ali pa skupaj jedlo. Danes se isti instinkt izkaže takrat, ko na sprehodu v mesto vsi bratci in sestrice dobijo enako – po eno kepico sladoleda. Enako se zdi pravično, ampak tako je samo v družinskih okoljih. Država pa ni družina.

Jemati enim in dajati drugim je temeljna programska točka levega političnega pola. Levica nabira glasove tako, da ljudem obljublja tuj denar, desnica pa, da obljublja, da bodo lahko obdržali več lastnega. Kaj naleti na večji aplavz ob prvomajskem pivu in golažu je menda jasno.

Na zmanjševanje razlik bo domači socialist ali nacionalist zelo hitro pozabil, ko bo treba robantiti čez globalizacijo, katere posledica je hitro zmanjševanje razlik med zemljani. Države tretjega sveta, ki so uvedle elemente tržnega gospodarstva in kolikor toliko urejene razmere za podjetnike, zadnja desetletja izjemno hitro napredujejo.

Ne drži, da bi se svetovne razlike povečevale. Nasprotno, po dostopu do osnovnih dobrin – torej koliko kalorij hrane imajo na voljo, koliko let šolanja, koliko zdravstvene oskrbe, koliko kvadratnih metrov hlajenega ali ogrevanega bivališče – se razlike manjšajo. Ekstremna revščina hitro izginja (vir).

Lokalni mesar proti Marku Zuckerbergu

Tudi razlika med 1% in 99% ni tako strašna, kot se kaže na prvi pogled. Mimogrede, bralec lahko tule preveri, če sodi v ta 1%. Peti najbogatejši zemljan je Mark Zuckerberg, ustanovitelj in lastnik Facebooka. Njegovo premoženje je vredno dvestotisočkratkrat toliko kot premoženje srednje uspešnega slovenskega mesarja. Ogromno. Ampak družinski proračun prvega je morda samo še stokrat večji. Ko pa gre za blagostanje, kaj si eden ali drugi privoščita – v smislu hrane, stanovanja, knjig, filmov, vsebin z interneta, do neke mere pa tudi počitnic in zdravstvene oskrbe – pa razlike niso več potenca števila deset. Kot je zapisal tvitaraš Janč, »Kaj si sploh danes en [Bill] Gates lahko privošči, česar si ne more en srednje situiran keramičar ali mesar, na primer?«.

Da imajo ljudje kot so Gates in Zuckerberg nek nepojmljiv obseg finančnega bogastva, jim daje samo možnost, da s tem bogastvom upravljajo. Pri upravljanju kapitala imajo dosti več vpliva kot nek keramičar ali mesar in pravo vprašanje ni, ali je pravično, da imata toliko delnic, ampak, ali je za vse ljudi boljše ali slabše, da je tako.

Bi bil svet boljši, da če bi imeli dvesto tisoč Facebookov in tristo tisoč Windowsov? Ker je svet globalen, so nagrade v virtualni premoženjski obliki bistveno večje, kot so bile nekoč, ko je bil uspeh lokalen. Zato naš keramičar ali mesar v finančnem bogastvu nikoli ne bosta mogla konkurirati Gatesu ali Zuckerbergu. Najboljša sta lahko v svoji vasi ali svojem mestu in temu primerna bo nagrada. Kar pa ne pomeni, da bosta zato živela bistveno slabše.

Niti to ne pomeni, da ste brez vpliva. S svojimi odločitvami na svobodnem trgu – kjer je njuna moč podobnega velikostnega razreda kot je moč najbogatejših – odločata o tem, kdo bo obogatel in kdo ne. In če ste do te kolumne prišli preko Facebooka ali to berete na računalniku, ki ga poganjajo Windowsi, o tem soodločate tudi vi.

Praznik dela v 21, stoletju

Zato so debate o 99% proti 1% poceni populizem. Resnično vprašanje je, kako ohraniti razmere, v katerih ljudje delajo. Rezultat dela so namreč izdelki in storitve, zaradi katerih je naše življenje boljše. Če je življenje v splošnem čedalje boljše, ni treba, da bi šlo nekomu slabše, da bi šlo drugemu boljše. Nismo družba ničelne vsote v kateri bi bili vsi proti vsem. Manj je sporov in napetosti. Dokler bo obstaja ambicija, da bi boljše živeli, bo tudi dovolj dela, ki je potrebno za to, da živimo boljše. Dovolj bo dela, ki ljudi povezuje v skupnost in dela zaradi katerega se posameznik počuti koristen.

Praznik dela je bil nekoč praznik spomina na boj, v katerem se je vzpostavila enakopravnost med tistim, ki delo prodaja (»delavec«) in tistim, ki delo kupuje (»kapitalist«). Trg dela, na katerem je obojestranska izbira, prepreči da bi delodajalci izkoriščali pridne delavce ali da bi leni delavci izkoriščali delodajalce. Ta problem je v večini razvitih kapitalističnih držav rešen, kar pa ne pomeni, da ne obstaja stalna težnja ene ali druge strani, da bi si trg dela izkrivila v svojo korist.

Pojavlja pa se nov problem. V času, ko z velikimi koraki napredujejo avtomatizacija, robotizacija in umetna inteligenca, bi moralo biti praznovanje dela praznovanje tiste človekove ambicije, da z delom izboljšuje svoje življenje in življenje svoje družine. Ter družbene ureditve, kjer je blagostanje povezano z delom in ne npr. z univerzalnim temeljnim dohodkom.

Praznovanje praznika dela je praznovanje družbenega dogovora, da boljše življenje ni pravica, ni darilo, ampak je rezultat dela. Praznovati bi morali ideje tistih, ki se spomnijo, kaj bi še lahko delali, da bi živeli boljše in dlje. In ne populizma tistih, ki obljubljajo brezplačna kosila, ki pravijo, da je jelo brez dela ali da se brez muje čevelj lahko obuje.

 
Značke:

14 komentarjev

  • svitase

    Odličen zaključek!

  • Tvitaraš Janč: »Kaj si sploh danes en [Bill] Gates lahko privošči, česar si ne more en srednje situiran keramičar ali mesar, na primer?«

    Resno? Si resno postavljate tako vprašanja?

    Naj navedem en odgovor:
    Tisti Bill si lahko privošči, da tviteraša Janča posili horda islamistov. Pa ja ne mislite, da se to ne dogaja? Le ime je drugo! Poglejte, kaj vse se dogaja po svetu:
    Tear gas, Molotov cocktails in central Paris in clashes between police & protesters (VIDEO)
    https://www.rt.com/news/386725-clashes-erupt-between-police-demonstrators-paris/

    Seveda pa Božje oči vidijo svet drugače kot človek:
    In spet vam povem: Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo. (Mt 19, 24)

  • Kranjec

    Na levici zavist in fantaziranje o svetu brez pohlepa, na desnici pa ravno obratno.
    Hvala Bogu, da ne enim ne drugim ne bo nikdar uspelo.

  • Zdravko

    Pravičnost je danes zelo izkrivljen pojem. Meni ni jasno, kako da se v Cerkvi nič ne govori o tem. Celo Sveto pismo je ena sama pripoved o pravici, resnici in pravičnosti. Pa ne slišimo nič razumljivega na to temo. Nasprotno, celo izkrivlja se ta pojem. Akvinski je vpeljal pojem družbene pravičnosti, ko je govoril o ustroju sveta. Vendar gotovo ni mislil na to, kar nam danes duhovniki razlagajo o socialni pravičnosti v smislu delitve dobrin. Da potem ne bi bilo revežev. Tako je Kardelj tako govoril “vsi po zmožnostih in vsem po potrebah”. Tega Akvinski gotovo ni imel v mislih. Tudi sodobni Družbeni nauk Cerkve se v tem smislu napačno razume in uporablja.
    Pravičnost je vendar v tem, da zmagaš kadar te sodijo! S pravičnostjo zmaguješ. O tem gre beseda, ko rečemo pravičnost, ne pa o tem, da nisi lačen.

  • Dokler bo obstajala zahodna civlizacija, bo Robin Hood ostal občudovan literarni junak in pozitivna figura. Ne zato, ker bi bilo levo vrednotenje ali celo zavist tako mamljiva, ampak ker je del civilizacije, da človeška vest nagiba k takemu vrednotenju. Krščanstvo ima pri takem vrednotenju znaten delež.

    Krščasnko socialno gledanje opredeljujejo poleg zasebne lastnine tudi javno dobro. Logično, da k javnem dobru tisti, ki več imajo, lahko več prispevajo. Logičen in vzgojen je tudi solidarnostni princip pri zdravstvu in pri šolanju, torej da za neko osnovno košarico zdravstvenih pravic ali šolski standard, ki naj ga dosegajo vse šole, prisegajo bolj premožni več.

    Ne vidim nobene spornosti v progresivnih davčnih lestvicah. Strinjam se tudi s Pickettyjem ( ali tudi papežem Frančiškom) in ne Turkom glede škandalozne neenakomernosti porazdelitve premoženja po svetu. Ne vidim nobenega razloga, da ne bi davek na premoženje tistim, ki premorejo milijarde, brez vsake škode podvojili in denar namenili tistim, ki so v socialnih stiskah.

    • Zdravko

      Edini razlog je v tem, da je to sanjarjenje, ki ni izvedljivo drugače kot s socilano revolucijo, ki jo vendar poznaš in smo jo tukaj doživeli, na naših tleh! I ti bi još!?

      • Bolj ali manj je pa tako, da bodo vedno sposobnejši imeli več. Tako je tudi narava urejena. Umetnost je verjetno v tem, da tisti, ki imajo pač zaradi različnih razlogov manj, v bedi ne crkujejo.

    • Verjetno je stvar v tem, kako so nastale originalne razlike. Vsi vemo, da je bil prvi sistem sužnjelastniški, v fevdalizmu pa je (seveda z določenimi izjemami) posest večinoma bila določena s tem, v kateri družini si se rodil. Ta krivična razporeditev se je potem nadaljevala tako li drugače skozi vse sisteme (delno tudi v kapitalizmu, pa čeprav rečemo, da gre za najpravičnejši sistem). In ker je tako, so bili upori, revolucije in punti. Do revolucije v Rusiji npr. ni prišlo zato, ker bi imeli radi boljševike ampak, ker je establišment živel kot bubrek v loju in se redil, raja pa ni imela za kruh.

      • Kot zagrizen komunajzer ne razumeš osnov v kapitalizmu.

        V Rusiji niso imeli kapitalizma, ampak fevdalizem – podoben socializmu. Zato so se najprej uprli, ker demokrati niso rešili stanja takoj – so komunisti izkoristili situacijo.

        Drugače je pa tako, da je v ZDA 80% bogatašev obogatelo v svojem življenju, tretja generacija pa ponavadi vse zapravi.

        Zato je vlečenje zgodovine iz sužnjelastništva in fevdaliznma neumnost.

        Komuniste moti to, da obogatijo različni ljudje, ne zgolj – ta pravi.

    • IF, ti se izogibaš odgovoru na tako vprašaje.

      Kako boš npr. kaznoval Billa Gatesa za njegovo premoženje. In ali misliš, da bo to dobro za podjetje Microsoft?

  • Danes se predvsem del libertarne misli v skladu s tradicijo svoje Ayn Rand trudi, da bi pohlep in egoizem že v ideji napravili sprejemljiva in pozitivna. Krščanstvo je tu nedvoumno na nasprotnem polu, s poudarkom na altruizmu in zbiranju duhovnih, ne materialnih zakladov. Ta dva koncepta sta kot ogenj in voda, nezdružljiva skratka.

    Nekoč je lokalni bogataš peljal svojega sina na bližnji hrib in mu na vrhu rekel: “Poglej naokoli, nekoč bo tole vse tvoje.” Tudi nek drugi, reven oče je šel s svojim sinom na vrh, kjer sta se vsedla in ta mu je rekel: “Glej, sine, kako je tole lepo, a ne?”

    Če bi glasovali, kateri od obeh očetov nam je bolj simpatičen, ni nobenega dvoma, da bi velika večina povsod glasovala za drugega očeta. Dokler smo normalni, civilizirani ljudje, je in bo tako.

    • Napadanje slamnatega moža je zelo popularno pri nasprotnikih libertarcev.

      Dejstvo pa je, da so socialisti bolj egoistični in bolj pohlepni – zahtevajo pa več državne regulacije.

      Medtem, ko konservativci v ZDA dajo več za dobrodelnost iz svojega lastnega žepa.

  • Franc Mihič

    Kar 45 let nam je Partija za prvi maj govorila »Delu čast in oblast« in »Za domovino s Titom naprej«, pa se je vse končalo z 2.700 odstotno letno inflacijo. To je prizadelo in najbolj razvrednotilo zaslužke oz. vrednost lastnine pridobljene ravno na podlagi dela.

    V samostojni in demokratični RS je inflacija le dva odstotna.

    Žal pa je vlada premiera mag. Antona Ropa, LDS/SD, že pred desetletjem sprejela celo zakon, da se zaposlenim lahko kar »zakonito« kratijo lastninske pravice, to je, da se za zaposlene lahko ne plačajo prispevki, ki so del njihove zaslužene plače-lastnine, ne da bi vprašali zaposlene. To je kraja. Zato bodo njihove pokojnine nižje.

    Šele US je na pobudo ZZZS po 13 letih l. 2011 odpravilo ta zakon.

    To ni storila nobena izvoljena oblast. Zakaj jo potem imamo, če ne zna zaščititi lastnine zaposlenih, njihove plače? Goljufanje zaposlenih, neplačevanje prispevkov je anarhija pravne države in posmeh »delu«.

    Novi generalni državni tožilec Drago Šketa je nedavno dejal: »Delavci so podvrženi malodane sužnjelastniškim razmerjem. Tožilci se ukvarjajo tudi s sistemskimi kršitvami, ki so unikum naše družbe. Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti.«

    Kdo je odgovoren, da je po 25 letih samostojne demokratične RS takšno stanje?

    Pravosodje in predvsem pa politiki, predsedniki političnih strank in poslanci v DZ RS!

    Pred leti je Dr. Ernest Petrič, kot predsednik US, na javni TV dejal: »Menedžerski »odkupi podjetij brez lastnega denarja in neplačevanje prispevkov je goljufija!« To je največja sramota za slovensko pravo in politiko.

    Predsednica Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Ana Jaklič, pravi: “Če se ugotovi, da neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje, mar ne? Zdaj so sicer začeli preganjati take delodajalce, ki ne plačujejo prispevkov, a dolga leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje. Če bi vsem tem podjetnikom in direktorjem, ki tako ravnajo z zaposlenimi, onemogočili nadaljevanje opravljanja dejavnosti, če bi jih kaznovali, ne vem, če bi si to še upali početi.”

    Ali je generalni državni tožilec in seveda državnotožilski svet le slišal mnenja obeh sodnikov in bo kaj ukrepal?

    Kaj bodo ukrenili DZ RS, pozicija in opozicija, poslanci?

    Za kateri 1. maj bo zaščitena pravica do lastnine, tiste iz dela?

  • Franc Mihič

    Prvi maj in tek »Ob žici okupirane Ljubljane«
    Vsi, ki tečejo in se udeležujejo teka »Ob žici okupirane Ljubljane«, vede ali nevede, tako utrjujejo pozitivni pogled na enopartijski komunistični režim, saj so ravno v »Ljubljani obdani s žico« ljudje najbolj varno. z najmanj žrtev, v primerjavi s podeželjem, preživeli okupacijo oz. 2. svetovno vojno. Ker je bila postavljena žica okoli Ljubljane, zato ni bilo oz. je bilo zelo oteženo partizansko delovanje »partijske vojske«, to je, napadi okupatorja v naselju in se potem pravočasno umakni, čeprav tako prepustiš naselje posledično pričakovanim represalij okupatorja.
    S tekom »Ob žici okupirane Ljubljana« se utrjuje tudi ugled župana mesta Ljubljane, Zorana Jankovića, politika, navdušenega nad pridobitvami NOB in revolucije, slavnostnega govornika na prvomajskih proslavah delavstva, čeprav so podizvajalci in številni delavci ostali praznih rok, brez plač, ravno na njegovih projektih v Stožicah.
    Zakaj ne tečemo 8. maja, na evropski dan zmage nad nacizmom, zakaj ne v spomin na dan osamosvojitve in vrnitve v demokracijo in je Ljubljana postala glavno mesto države RS.
    Zakaj ne tečemo v spomin vstopa RS v EU, ki smo ji celo predsedovali?

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI