Luč življenja

Andrej Vončina 30.4.2017 7:00
 

Obsijani s soncem

Kako veliko črnogledosti je danes navzoče v svetu. Tako veliko je je, da človek ne sme izraziti niti svojih kritičnih pomislekov, povedati, da se mu pa kaj ne zdi prav, ne da bi bil obtožen tega, da je zafrustriran.

Nasprotno pa sem prepričanja, da sam nisem kaj dosti zafrustriran, vsaj ne več. Tega prepričanja sem zaradi zadovoljstva, ki na splošno vlada v mojem vsakdanu, in zato, ker “sonce ne zaide nad mojo jezo”, kot je lepo povedal Apostol (Ef 4,26). Pred leti je nekdo izrazil zanimivo misel, ki je seveda bolj budistične sorte kot pa krščanska, a vendarle lepo izrazi današnji čas: “Drevo ima naravno sposobnost, da tekočino iz tal spremeni v limfo, limfo pa v sok svojih sadežev. Tudi mi bi morali delati prav tako”. Prav tako seveda danes ne delamo, temveč se povsod, levo in desno, pritožujemo, da stvari ne “funkcionirajo” – v svetu, v družbi, kakor tudi ne v Cerkvi v njeni človeški strukturi. Zjutraj vstanemo, pa je, kot da bi najprej zakleli čez vse, tudi zato, ker naše prve besede niso dobre, v pravem pomenu besede, ker svojega dne, posledično pa vsega sveta, ne blagoslovimo, temveč ga prekolnemo. Zbudimo se in začnemo s pritoževanjem, ki potem traja še cel dan, konča pa se ne niti v postelji. Podobni smo drevesom, ki bi se ozrla na tekočino v tleh in dejala, da jim je nagnusna. Kot smo dandanes navajeni, hočemo sadni sok, ki je že pripravljen. Pustimo ob strani objektivno stanje okrog nas, ko seveda določene zadeve res ne delujejo, kot bi morale. Tega nihče ne zanika. Zanikamo pa nekaj drugega, kar je pa primarna težava našega življenja – ali nismo morda mi tisti, ki sploh “ne funkcioniramo”? Sv. Maksim Spoznavalec (580-662), doma iz Palestine, je bil znan po svoji vedrini in polnosti upanja ter lepem človeškem optimizmu, vsemu navkljub. Ni šlo za neko naivnost, saj je bil še kako realen, temeljil pa je na prepričanju, da glede na to, da je Kristus s svojim vstajenjem premagal smrt, zlo nima več nobene zadnje besede nad Stvarstvom. Nasprotno – luč vstajenja se širi povsod in je ne more ustaviti prav nič. Edina stvar, ki to luč lahko ustavi, je zaprto srce. Gospodovo vstajenje je, hočeš-nočeš, odprlo neko popolnoma novo obdobje v zgodovini človeštva, pa naj se zgodi, kar hoče. Ta teološki optimizem, če mu lahko tako rečemo, ni umanjkal niti v soočenju s strašno versko krizo, ki ji je bil sveti Maksim priča, nazadnje pa celo žrtev, saj je umrl v izgnanstvu, in sicer z odrezanim jezikom in desnico. To je torej svetal pogled na življenje, ki so ga bili sposobni ljudje, močni v Gospodu, kar mi še zdaleč nismo, bi si pa to želeli postati. Vsaj zase lahko to zatrdim. Zagotovo so to bila drevesa, ki se niso bala s svojimi koreninami srečati blata zemlje, ker so ga znala spremeniti v sladek sok svojih sadežev. Konec koncev bi moral vsaj približno tako misliti vsak kristjan. Slednji bi moral “funkcionirati” v vsakem primeru, ne pa da ga vseskozi premetava “kruta usoda”. Če si svet izbira druge možnosti, nas še kako konkretno prepričanje, da je Kristus premagal smrt, postavlja na trdno skalo vere. Kdor pa zaupa v človeka, izkuša svetopisemsko prekletstvo, ki se odraža v stalni nestabilnosti in črnem pogledu njegovega življenja. Kakor Oče tudi večna Beseda postavlja izbiro med blagoslovom in prekletstvom, med življenjem in smrtjo.

 
Značke:

1 komentar

  • : Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod. (5 Mz 30,19)


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI