M. Kovač, Družina: Kult uporništva

Casnik 28.4.2017 23:21
 

Pred sedemindvajsetimi leti tik pred predsedniškimi volitvami sta se tudi bralcem Cicibana predstavila oba predsedniška kandidata Milan Kučan in Jože Pučnik. Osrednje sporočilo Milana Kučana (cicibanom, predvsem pa njihovim staršem, ki so bili sposobni prebrati dve strani besedila) je bilo čaščenje 27. aprila, dneva OF slovenskega naroda, ki je po njegovem »naš največji praznik«, ker je na ta dan »nekaj pogumnih, razgledanih in domoljubnih slovenskih mož sklenilo, da se bodo uprli …« Takrat mi ni bilo jasno, kaj žene zamrznjenega šefa partije, da na predvečer uvedbe demokracije (in takrat smo vsi upali, da tudi vzpostavitve evropske normalnosti na Slovenskem) izpostavlja lažnive mite, s katerimi so nas dotlej pitali mediji in šolski sistem.

Od takrat smo preživeli sedemindvajset sedemindvajsetih aprilov in medijski pomp ob tem datumu kaže, da nekdanji oblastniki še vedno iščejo legitimnost za svoj zakulisni vpliv v družbi prav v mitologiji uporništva in NOB.

23. oktobra 1941 je general DeGaulle po radiu BBC rotil francoske komuniste, naj zaradi hudih nemških represalij nad civilisti nehajo pobijati nemške oficirje in vojake, ker je cena, ki jo zaradi streljanja talcev plača francoski narod, prevelika glede na vojaško škodo, ki jo povzroči atentat. V revolucionarnem zanosu (zelo verjetno pa tudi po navodilih iz Moskve) ga niso poslušali in za vsakega ubitega Nemca je padlo 50 do 100 nedolžnih talcev. V Ljubljani so proti streljanju talcev pri okupatorju protestirali­ meščanski politiki in cerkveni dostojanstveniki. Za komunistične voditelje OF pa ni znano, da bi bili kako zadržani do okupatorjevih represalij, ki so jih povzročali s svojimi revolucionarnimi akci­jami. Nasprotno, s propagando so odgovornost za nedolžne žrtve okupatorja pripisovali svojim političnim nasprotnikom in ne akcijam, ki so dejansko sprožile okupatorjeve zločine.

Da so vodilni slovenski komunisti ravnali podobno kot francoski komunisti, ni nenavadno. Oboji so bili izurjeni v Moskvi, delovanje obojih je pred vojno financiral Stalin in pred vojno so taki ljudje v vseh demokratičnih državah veljali za kriminalce. Ti, po Kučanovo »pogumni, razgledani in domoljubni ljudje« so po koncu vojne pospeševali »čiščenje«, kot so imenovali streljanje z žico zvezanih ljudi na robovih kraških brezen in tankovskih jarkov. Dan upora je njihov praznik.

Vir: Družina

 
Značke:

25 komentarjev

  • Mala pripomba na tekst bi bila, da okupator, posebej nemški, ni bil zločinski samo kot odgovor na partizanske akcije, ampak da je precejšen delež te zločinskosti izvajal že brez teh akcij. Tudi ne bi verjel, da bi vsi, ki so ustanavljali antifašistično oz. prej protiimperialistično fronto in kasneje partizanstvo, dejansko pospeševali ali podpirali ali izvajali “čiščenje” oz. povojni genocid in strahovlado. Nekoliko bolj so stvari niansirane in ni človek enak človeku, s tem pa tudi odgovornost ne. Celo znotraj partijskega aparata niso bili vsi enaki.

    V ostalem se strinjam. Strinjam se še posebej glede neplodnosti uporniškega kulta, ki se ga v Sloveniji kar naprej oživlja, tudi v svetu dominantnih medijev in dominantne politike. Odkar imamo lastno suvereno državo in demokratično vladavino, je ta kult toliko manj razumljiv.

    Mimogrede, katolik Anton Trstenjak, ki ni bil oster do prejšnjega režima, se je zelo zgražal nad gojenjem uporniškega kulta. Tudi davno prej Martin Luther, začetnik protestantizma.

    A ni očitno bolje negovati in ceniti ustvarjalnost kot razdiralnost?

    • Bodimo si na jasnem: GRE ZA BOJ MED DOBRIM IN ZLIM. In Zlo vedno zmaga, ko gremo v to bitko sami, ko ne gremo z Njim, ki je. In Slovenci smo se pač odločili, da bomo Njega, ki je, napodili iz družbe.

      Vam je sedaj kaj bolj jasno, zakaj je kult uporništva še vedno živ?

      • Ne bi kulta uporništva povezoval z absolutnim zlim, kot ga gori nisem z absolutnim dobrim. Pretirana ponižnost in podrejanje je pa druga skrajnost, ki ni primerna, posebej ne za vsake razmere. Tisti del katolištva, ki prisega na trditev, da je ” vsaka oblast od Boga”, nagiba k tej drugi skrajnosti. Te trditve nikoli nisem mogel sprejeti kot svoje. Vsekakor se mi zdi, da je marsikatera oblast prej od rogatega kot od Boga.

      • … “Slovenci smo se pač odločili, da bomo Njega, ki je, napodili …”
        ——-
        Smo se ? Odvisno od posameznika in njegove duhovne širine.
        Gojenje tega kulta je vztrajanje v neodgovorni drži (zaradi pridobljenih privilegijev).
        Odgovorni, ki bi lahko kaj spremenili, pa so v manjšini.

        • Da, gospa Amelie, smo se. Zato je Slovenija v zadnjih vzdihljajih. Rešili pa se bodo posamezniki. ;e veseli, da ste vi med njimi.

  • Franc Mihič

    Upor je naša nacionalna značilnost
    Ali je vsak upor vedno napreden, junaški in tudi koristen? Ali je upor, ne glede na ceno, na posledice,vedno napreden, junaški, koristen? Ali je upor pogojen s preudarkom, kdaj oz. kakšna cena zanj je še sprejemljiva, nazadnjaški, strahopeten, nekoristen?
    To so vedno zelo občutljiva vprašanja, ki lahko zelo krivično ožigosajo človeka, celo pripadnike naroda. Tako se eni okličejo za heroje, junake, drugi pa tako postanejo strahopetci, čeprav po krivici.
    Človek in človeštvo ima prvinski nagon za preživetje in pravico do preživetja, do ohranitve vrste. Če se ta nagon izgubi, pravica oz. dolžnost pa zanemari in so cenjeni le padli heroji, ne pa preživeli, je to lahko poguba za marsikateri narod ali občestvo, človeka, ki je racionalno bitje.
    Znova berem »Upor je naša nacionalna značilnost«, Delo, tor, 09.08.2016. To je mnenje dr. Polone Matjan Štuhec, specialistke klinične psihologije, o stanju duha v državi. Pravi: »Slovenci smo dosegli točko, ko je upor naša nacionalna značilnost. Kot bi bilo to stanje našega nacionalnega značaja. V taki fazi je z ljudmi res zelo preprosto manipulirati. Samo močan, vase prepričan, dovolj patološko narcističen politik mora priti, pa mu bo množica sledila. Množica prestrašenih in jeznih posameznikov čaka in potrebuje vodjo. Kriza avtoritete je povezana z menjavo političnega režima. V naši državi formalne in neformalne socialne skupine, različne politične stranke in tudi novinarji pomagate, da je razvrednoteno vse, kar je obstajalo in kar obstaja. Dobi oznako komunistično. Kontinuiteta oziroma praksa, ki je obstajala v prejšnji državi, je postala zmerljivka, sinonim za nazadnjaštvo, kar pa seveda ni res. Ne ve se, kdo je dober in kdo ne. Nastala je paranoidna situacija, kjer nihče ne zaupa nikomur. Podobno kot v vojni. Treba je samo počakati na položaj, kamor se ta jeza lahko usmeri. Vse avtoritete smo razrušili in nikomur ne zaupamo.«
    Moje mnenje pa je, da uporništvo ni samo naša nacionalna značajska značilnost. Vsi narodi poznajo uporništvo in upore, ko se borijo v tekmi za obstanek, za ohranitev ali uveljavitev družbenega sistema ali za položaj v svetovni družbi. Nekateri upori se sprožijo iz skrajnega obupa, ne glede na način in na pričakovane rezultate. Nekateri narodi, družbe pa »upor, ne glede ceno in rezultate«, presežejo, saj jih nagon in odgovornost za preživetje opomnita, da tak upor daje negativne rezultate. Žrtve so prevelike, glede na rezultate. Takšnega upora mnogi narodi ne bi preživeli. Upor naroda se ne zgodi, ker je uporništvo v genih, saj je upor stvar preživetja upornikov, naroda. Zato je upor stvar ocene okoliščin, razgledanosti, preudarka, odgovornosti in nagona pravice do preživetje. Če so načrtovani upor in dejanja takšni, da dopuščajo in povzročijo več mrtvih herojev, kot preživelih, ki naj bi jim upor to omogočil, takšen upor ni sprejemljiv in ni koristen. Tudi pri uporu, ki naj bi bil koristen, je pomembno, da je cilj preživeti, ne pa temu nasprotni cilj, upor za vsako ceno in ne glede na posledice in mrtve.
    Tudi pri uporu menda niso cilji in ni važno, koliko je mrtvih, temveč je cilj koristnega upora ravnanje in zmaga s čim več preživelih.
    Ne pozabimo na himno Internacionalo, ki je bila tudi himna Sovjetske zveze. Uvod himne se glasi: »Vstanite v suženjstvu zakleti, ki jarem vas teži gorja. Ta svet krivičnosti razbijmo, do tal naj boj ga naš podre, nato svoj novi svet zgradimo, bili smo nič, bodimo vse! Že se je ljudstvo zbralo, v zadnjo borbo zdaj hiti, da z internacionalo prostost si pribori.« Himna je oda uporu »ne glede na ceno in rezultate«, ki smo jo peli tudi v SFRJ, nekateri jo pa še.
    Kdo je povzročil, da ne cenimo več nobene avtoritete in nikomur ne zaupamo?
    Berem mnenje prof. dr. Boštjana M. Zupančiča, bivšega sodnika na ESČP: »Slovenija je obglavljena kura. Slovenija nima elite. Komunizem je težil, da elite izreže. Genialni primitivci iz gozda so težili, da pravo odmre. Pravo je bilo pastorka univerze. Slovenija nima vodstva, nimamo nekoga, ki bi mu sledili, nimamo nekoga, ki bi ga spoštovali. Po 50 letih komunističnega sekanja Slovenija nima pravega vodstva, ki bi ga ljudje spoštovali. Slovenija ni sposobna sprejeti nekoga, neko stranko kot vodstvo, kar je povzročil komunizem. Kjer ni soglasja o tem, kaj je prav in kaj se spodobi, tam pride na vrsto sodnija. Na sodiščih se je diskurz relativiziral, ker razlika med dobrim in zlim ni več očitna. Neučinkovitost pravosodja najbolj prizadene ravno državljane, to pomeni, da se vam lahko zgodi kar koli, da vam plenijo posestva.«
    Kaj torej dr. Polona Matjan Štuhec meni, ko pravi: »Ne preostane drugega, kakor da vznemirjena laična javnost začne delovati, najprej kot množica. Množica doživlja, je čustvena, impulzivna, lahko destruktivna. Množica ne misli in ne more misliti. Razumni argumenti ne pridejo do nje.« Mar ni to zopet poziv k »vstaji množice s kockami«, ki je destruktivna, saj razumni argumenti ne pridejo do nje? Mar ni to lahko zopet poziv k revoluciji, ki vse ruši? Čemu služi takšna paranoja o stanju v Sloveniji? Mar bo nasilna destruktivna množica zopet vse rešila, ko bo vse rušila? Mar se nismo še nič izučili, nismo še dovolj drago plačali račune revolucije, državljanske vojne?
    Nekdanji ameriški predsednik Thomas Jefferson je dejal: »Le državljani imajo zadnjo besedo;
    in če mislimo, da niso sposobni izvajati kontrole z dovolj razumno presojo, zdravilo ni, da jim zadnjo besedo vzamemo, ampak jih izobrazimo«

  • Kult uporništva, če ga prenesem v današnji čas:

    Virantova državljanska lista, t.i. liberalci, ki so “liberalno” glasovali za vsa zvišanja prispevkov svoje koalicije. #Virantovanje

    Božo Petrov, Most, ki ruši že drugo vlado. #mostograditeljstvo

    Kult uporništva, volilni sistemi propadlih držav.

    • Prejšnjo vlado in sebe je zrušil kar šef HDZja Karamarko sam. Izgleda, kot da bo Plenković ponovil isto vajo. Karamarko se je “žrtvoval” v obrambo madžarskih interesov v bivši INA-i, Plenković bi izgleda isto napravil v korist Agrokorjevih tajkunskih poslov.

      • Ni mogoče spregledati, da politično nenadarjeni diletanti iz Metkovića niso sposobni državniškega obnašanja, temveč ostajajo na ravni provincionalne majhnosti. Oni niso sposobni za nobeno koaliranje. Z nikomer. Niso sposobni delati za vlado in biti soodgovorni za delo vlade. Oni so zmožni delati le zase in za svoj Most. Tako je vsaka koalicija obsojena na propad. Slej ali prej. In to se je zgodilo že drugič v roku enega leta.

        Tudi njihov glavni svetovalec, ki se je sedaj odmaknil od te stranke, meni, da je Most naredil politični samomor za kakršno koli koaliranje. Z njim dolgo časa ne bo nihče šel v koalicijo.

  • Martin_

    Hvala za informacije.
    Uporništvo je redko izraz poguma. Slovenci bolj potrebujemo praznik modrosti. Sicer pa so me največ naučili ljudje, ki so bili tiho po tem, ko sem govoril neumnosti.

  • Franc Zabukošek

    Letos je bila na državni proslavi naglašena vrednota upora zoper zlo in nasilje, ki ga dejansko predstavlja okupacija in revolucionarno nasilje, ki je toliko slabše v času okupacije.
    Tozadevna dejstva so znana vsem, ki so a resnico, tisti, ki to ne priznavajo pa izvajajo nasilje kljub samostojnosti države, ki z Ustavo to ne dopušča.

    Predlagam, da se v skladu z Ustavo miroljubno upremo temu nasilju, ki z komunistično kuliserijo žalijo zavestne državljane, ki spoštujejo človekove pravice.

    Samo govorjenje je premalo, kajti ti ljudje v ZZB na državne-proračunske stroške vehementno ohranjajo zlagano zgodovino, ki jim ohranja privilegije.(glej spletno stran ZZB)
    Potrebno se je sklicevati na državljansko dostojanstvo in Ustavo, ki državljansko žalitev sankcionira.
    Bodimo ponosni in dostojanstveni državljani!!!

  • Zdravko

    Uporništvo je ponavadi za vsako ceno. Ni mogoče izračunati ceno uporništva. Niti poveljniki ne morejo kalkulirati žrtve, ampak se vojskujejo po drugih načelih. Ravno zato gre. Za načela uporništva.
    Tako kot stalno poslušam grajo, zame še edino dobrega pri vstajnikih, to so kocke. Tisti, ki je ukazal policiji stati ob zidu parlamenta, pa je tisti, ki ni vreden svoje službe.
    Tako desnica kar naprej z lastnimi neumnostmi, z malodušjem, ne more voditi in čuvati nikogar. Malikovanje nas bo drago stalo. Boga imamo za častit, ne malike. Niti v obliki stavbe parlamenta. Kajti stavba parlamenta je vredna toliko kot ljudje, ki v njemu sedijo. Torej skoraj nič.

    • Gospod Zdravko: “Boga imamo za častit, …”

      Skoraj krščansko. Krščansko bi bilo: “Boga častiti z deli Ljubezni, Usmiljenja …”

      Sicer pa gospod Zdravko pravilno ugotavlja, da je samo zidanje zelo stran od čaščenja Boga.

  • Sramoten članek avtorja. Avtor očitno pozablja, da okupator sploh ne bi smel biti, še manj pa bi smel streljati talce.

    • Sramoten komentar komentatorja. Komentator očitno pozablja, da uvedba totalitarističnega zločinskega režima, kar so komunisti naredili, ni narodno osvobodilni boj (NOB).

    • Okupator ne bi smel biti, toda slovenski komunisti so ga kot zaveznika pozdravili in z njimi skupaj praznovali 1. maj. Torej, jim je bil dobrodošel.

      Dobrodošel jim je bil tudi zato, da so lahko izvedli revolucijo in vzpostavili diktaturo proletariata. Dobrodošel jim bil tudi pri raznih podrobnostih, kot je pobijanje domačega prebivalstva. Tako vseh domačih razrednih sovražnikov ni bilo treba pobiti njim, temveč so to namesto njih s talci opravili okupatorji, ki so jih v ta namen pridno provocirali.

      Res sramotno!

  • Franc Mihič

    Praznik upora proti okupatorju slavimo, ker se spominjamo ustanovitve PIF, ki so jo ustanovili tisti, ki so prisegali na prijateljstvo s komunistično SZ. Stalin oz. SZ pa je bila tedaj zaveznica nacistov, Hitlerja. Stalin ga je zelo podpiral, saj so ga bogato oskrbovali s surovinami in žitom. Pakta je bilo konec šele, ko je Hitler napadel še SZ. Stalin oz. komunistična SZ je imela pakt tudi s fašistično Japonsko. Šele po končani vojni v Evropi, po konferenci zaveznikov v Potsdamu, ko so zahodni zavezniki pritisnili na SZ, je ta vstopila v vojno z Japonci. Žalostno je, da pri nas še vedno tajimo dejstvo, da se je do 26. aprila 1941 okupatorju uprla le vojska kraljevine Jugoslavije, ki je sicer kmalu kapitulirala. Dejstvo je tudi, da je Inštitut za novejšo zgodovino doslej ugotovil več 99.706 žrtev med Slovenci med vojno in po njej. V uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800 okupatorjev. Bil je torej upor zoper okupatorja, a bila je tudi revolucija oz. državljanska vojna med okupacijo. To se jasno vidi iz popisa žrtev Inštituta in iz drugih virov, tudi iz grobišč v naravi. Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta RS, partizan, dr. France Bučar, je tedaj dejal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« To je javno ponavljal vse do smrti. V državljanski vojni so namreč le začetniki in zagovorniki revolucije in s tem državljanske vojne, na drugi strani pa so napadeni nasprotniki revolucije. V državljanski vojni ni izdajalcev naroda! V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in proti revolucionarji. Zločini pa so lahko bili storjeni na eni in drugi strani! Spoštujmo kolikor je bilo dejansko upora proti okupatorju. Zelo pa obžalujmo državljansko vojno. Le tako bomo lahko dosegli spravo, ki je pogoj za normalni razvoj vsake dežele, tudi Slovenije.

    • tolmun1 tolmun1

      Korektno razmišljanje g. Mihič , podobno je razmišljal tudi dr.Nežmah v svojem
      intervjuju z Možino nekega nedeljskega večera !

      Andrej Briški

    • Pravzaprav so bili odnosi med SZ in JAponsko precej napeti vključno z vojno v Mongoliji leta 1938, kjer se je prvič proslavil Žukov. NEkaj incidentov je bilo že prej. REs pa je leta 1941 bil podpisan poakt o nevtralnosti od katerega pa je Japonska odstopila, ravno zaradi hudega poraza proti Rusom pri Khalkin Golu leta 1938 pa ni nikoli realizirala napada na SZ

      Ostalega ne bom komentiral, ker bolj ali manj spada v #fakehistory in alternativna dejstva raznih grupacij, ki na vse pretega poskušajo opravičiti medvojno kolaboracijo elementov katoliške cerkve in takratne slovenske politike pod pretvezo boja proti komunizmu.

      • Zdravko

        Zakaj bi bila to pretveza? Nihče ni hotel komunistov. Niti zavezniki. Pol vojne je minilo preden so jih priznali. Kljub napadu Hitlerja na SZ. Priznali so jih šele potem, ko so de facto izvedli revolucijo in prevzeli oblast in še to le zaradi interesov same vojne proti Hitlerju. To pa je bila taka nuja, da bi sodelovali tudi s hudičem, če bi bilo treba.

      • fakehistory učite komunajzerji.

        Komunizem pa je dokazano zlo.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI