Vseposvojitev – varuhi spomina na vse žrtve druge svetovne vojne

Romana Bider 28.4.2017 6:47
 

Jožef Muhovič, Angel, 2014‒2015

Ob izidu Križevega pota žrtev Hude jame, ki ga je oblikovalo štiriindvajset avtorjev meditacij in ilustracij, ob njih pa tudi celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek s spremno besedo, se nam odpira razmislek o pobudi Vseposvojitve. Znotraj nje se namreč povezujemo varuhi spomina na žrtve zla druge svetovne vojne in časa po njej na Slovenskem, ki še danes ne počivajo v miru in kažejo na nezaceljene rane naše polpretekle zgodovine. Ob tem križevem potu se je pokazalo, da za sodelovanje v pobudi ni ključnega pomena konfesionalnost. Avtorji, ki so se pogumno spustili v soustvarjanje z negotovim končnim izidom, so zelo različni. Vsem pa je skupen dominanten gen za človečnost.

Varuhi spomina se trudimo čim bolj osebno posvečati žrtvam vojnega in povojnega zla. Takšne so tudi meditacije, ki so ob tem nastale. Vlečemo paralelo med Kristusovo potjo na Golgoto z vsemi postajami križevega pota in križevim potom žrtev, ki so na grozljiv način trpele in umrle v Hudi jami. Izkopavanja njihovih posmrtnih ostankov še vedno potekajo. Nazadnje smo na tiskovni konferenci slišali, da je bilo do zdaj izkopanih 1.420 trupel. To je toliko, kot je ljudi v polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Tisti, ki ste bili v Hudi jami, veste, da je hoditi po njenih rovih srhljivo tudi v mirnem času. Če se še tako trudimo, si ne moremo predstavljati, kaj so tam ljudje doživljali pred svojo smrtjo. Seveda bi bilo narobe, če bi podcenjevali to, kar se zdaj dogaja, torej pokop na Dobravi, vendar lahko ugotovimo, da duh časa ni potočil niti ene solze za njimi. Četudi je del teh žrtev, verjetno večja polovica, fizično sicer pokopanih, to vzdušja pri nas ne spreminja. Te žrtve ostajajo še naprej oklevetane. Ni jim vrnjena človeška čast in pravica do dobrega imena. Torej, četudi bi bile narejene vse natančne DNK analize, če bi bilo vse sortirano, če bi bilo vse po željah svojcev, kar žal ni, bi bil duh časa še vedno zaledenel v preteklosti. Očitno je treba narediti še nekaj drugega. Tako smo se varuhi spomina odločili za to, da posebej mislimo in molimo za vse te žrtve, pa tudi za vse, ki so na tak ali drugačen način povezani z njimi.

Avtorji so s svojimi zapisi in ilustracijami izkazali poseben pogum. Duh časa jim gotovo ne bo ploskal, ne bo jim čestital. Kvečjemu bodo dobili kakšno črno piko in kakšna vrata se jim lahko zaradi tega pred nosom zaprejo. Zgodbe, ki jim sledimo od postaje do postaje, so zelo osebne. Avtorji premišljevanj so nekako posodili glas trpinom, ki so tam umrli. Govorijo namesto teh žrtev, namesto strica, namesto noseče matere, ki je bila obsojena na smrt, namesto babice …, govorijo, kar žrtve ne morejo povedati. Govorijo pa tudi z današnjega vidika, z vso težo sedemdeset- in večletne zgodovine, ki jih je pustila zamrznjene v totalitarnem režimu, nje in seveda njihove svojce, ki so morali vse krivice in vso žalost vzeti nase. In še danes ne upajo govoriti o tem. Četudi avtorjem ne bo čestital duh časa, se jim lahko dobro zdi, ker bodo morda potolažili kakšno žalostno dušo ali pomirili trpeče srce, da bo vedelo, da ni sámo, da nas je več, da nastaja neko občestvo – občestvo žrtev, ki so ostale v Hudi jami, občestvo nas, ki nam ni vseeno zanje, in občestvo bralcev, gledalcev in poslušalcev tega križevega pota, ki je dosegljiv tudi v zvočni obliki na spletni strani www.vseposvojitev.si. Vse to je sicer nekaj žalostnega, pretresljivega, vendar na nek način zdravilnega.

To, za kar si prizadeva pobuda Vseposvojitev, odpira prostor, da lahko vsi ljudje začnemo govoriti o teh stvareh. Da jih ne pometamo pod preprogo, da se ne norčujemo iz Pričevalcev, da nam ni vseeno za vse te ljudi, ki so vse življenje drugo- in tretjerazredni, in da poskušamo polagati vso to grozno stvar, ki bremeni Slovence, tudi v Božje roke. Mislim, da imamo tu kristjani ne samo priložnost nekaj narediti, ampak da je to kar naša dolžnost. Križev pot se namreč ne konča s smrtjo, ampak se konča z vstajenjem. In če v to verjamemo, je naša dolžnost iskati, kaj pomeni vstajenje za nas. Kaj to pomeni za nas ob koncu časov, je eno, drugo pa je, kaj to pomeni za nas danes. To je stvar naše vere. In če to vero imamo, potem lahko pripravimo goro, da se premakne.

Ideja pobude je, da bi vsak izmed ljudi dobre volje postal varuh spomina na eno izmed žrtev, ki je umrla med drugo svetovno vojno ali po njej. Za osnovo imamo seznam žrtev, ki ga je sestavil in ga ureja Inštitut za novejšo zgodovino. Na spletni strani lahko po lastnem ali po naključnem izboru postanemo varuh spomina na eno žrtev. To pomeni, da to osebo vzamemo za svojo, da mislimo nanjo in molimo zanjo kot za svoje pokojne svojce, starše, sorodnike. Na e-pokopališču jim lahko prižgemo svečko v spomin in jim tudi kaj napišemo. Na tiho nedeljo je pobuda praznovala svoj tretji rojstni dan. Do zdaj se nas je nabralo 1.355. V primerjavi s številom žrtev, ki jih je blizu 100.000, vemo, da nas je zelo malo. Vendar smo v skladu z logiko soli in kvasa zadovoljni in veseli, da nas je vsaj toliko, in s tem pričujemo, da sta v nas pogum in vera.

Iz spremne besede msgr. dr. Stanislava Lipovška v Križevem potu žrtev Hude jame

Nikoli ne smemo pozabiti pozdravnih besed, ki jih je izrekel takratni papež, zdaj že sv. Janez Pavel II., 17. maja 1996 ob prihodu na brniško letališče, ko je vzkliknil: »Bog blagoslovi predrago Slovenijo, to čudovito deželo, posejano s številnimi zvoniki, cerkvami in kapelicami, deželo, pokrito z zelenimi gozdovi in bistrimi rekami …« Zares, to je resnično »raj pod Triglavom«, kot ugotavlja naš pisatelj. Toda ta lepa dežela ni pokrita le z belimi cerkvami, ampak žal tudi z mnogimi, premnogimi odkritimi in še neodkritimi grobišči in morišči, ki so žalostna sled naše polpretekle zgodovine. Minilo je že več kot sedemdeset let od teh grozljivih časov in mi še vedno nismo uspeli premagati zapovedanega molka in preseči tega žalostnega obdobja naše zgodovine. Mnogi evropski narodi so to storili. Mi pa žal še nismo prestopili praga osnovnega zakona civilizacije, ki mrtvim daje pravico do imena in dostojnega groba; čeprav se, upam, vsi zavedamo, da narod, ki ne sprejema in ni spravljen s svojo preteklostjo, nima varne in srečne sedanjosti in ne svetle prihodnosti.

Veseli smo in pozdravljamo vsa znamenja in vse pobude, ki kažejo, da se v tej smeri vendarle nekaj dogaja. Novo obdobje se je začelo leta 2009 z odprtjem Hude jame in njenega grozljivega sporočila. Hvaležni smo vsem posameznikom, državnim in cerkvenim ustanovam, civilni družbi in vsem, ki dejavno sodelujejo v tem procesu.

Novo upanje budi pobuda za cerkveni pogreb žrtev medvojnega in povojnega nasilja, ki je bil 3. oktobra 2016 simbolično izveden v Hudi jami, 27. oktobra 2016 pa v Mariboru. Bog daj, da bi se začeto dogajanje nadaljevalo.

Celjska škofija je v tem procesu še posebej nagovorjena, saj so v Celju in okolici ter na področju naše škofije številna odkrita in še neodkrita grobišča in morišča, ki vpijejo po dokončni rešitvi tega žalostnega obdobja naše zgodovine. Dobro vemo, da je to res križev pot našega naroda in je tu najvažnejša molitev. Zato se v imenu celjske škofije in tudi Cerkve na Slovenskem zahvaljujem za vse tovrstne pobude, zlasti za molitev za spravo, obžalovanje in odpuščanje, ki je najmočnejše znamenje na tej poti. Molitev nas tudi najgloblje povezuje z žrtvami in njihovimi svojci, ki so z očenašem v srcu in na ustnicah hodili po tem križevem potu našega naroda.

 
Značke:

7 komentarjev

  • Igor MB

    Razumem Varuhe. A jim ne bo uspelo. Ker so se narobe lotili.

    • Igor MB, zares me zanima kaj konkretno misliš pod ‘narobe lotili’.

      • Sama namreč (morda nasprotno, morda tudi ne) mislim, da je bila vseposvojitev zastavljena prav. Da so se je ustanovitelji lotili prav. Da je vseposvojitev, kot je bila zastavljena, torej VSEposvojitev žrtev druge svetovne vojne, nekaj iz nabora najboljšega, kar se je pri nas v zadnjih letih zgodilo na temo odnosa do tistega časa.

        Je pa že dalj časa moje mnenje tudi (pravzaprav sem se te možnosti zavedala že v začetku, še preden je bila posvojena prva žrtev), da bo (v našem raztrganem prostoru-času) vedno v nevarnosti, da si jo prisvoji le ena stran.

        Da je v veliki nevarnosti, da v njej tekom časa vse bolj prihaja do izraza nekakšna segregacija žrtev (na vseh straneh zelo prisotna v našem obzorju): da bi bili eni bolj žrtve kot drugi. Oz. da je ene moč posvojiti kot ‘žrtve’, druge pa le kot ‘morilce’ in še to samo zato, ker je za kristjana dobro moliti za grešnike. Toda take segregacije žrtev imamo že vsa leta več kot preveč. Že vseh dobrih 75 let. (ena segregacija žrtev ni boljša od druge)

        Vseposvojitev ravno stoji NASPROTI TEMU. Z isto močjo, kot je ta, ki hrani evangelij, se ravno POSTAVLJA NASPROTI temu, za kar ima Cerkev izraz ‘logika tega sveta’ . V konkretnem primeru je to logika, ki še v smrti človeku ne pusti dostojanstva človeka, ampak skuša ‘naše poveličati’, ‘one druge’ pa človeško izničiti (pa kdorkoli že so za nekega posameznika ‘naši’ ali ‘oni drugi’ ).

        Žal je ‘v veliki sliki’ (večnosti – z Njegove perspektive torej) povsem nepomembno kdo so tisti ‘naši’, ki smejo biti žrtve, kdo pa tisti drugi, ki bodo za nekatere vedno le morilci ali pa izdajalci. Za isto logiko zla namreč gre. In kdor tako razmišlja, kdor v to smer deluje, se zares bori na ISTI strani kot kdorkoli drug, ki uporabla isto logiko, pa čeprav se s politično_ideološkega stališča zdi, da se borita drug proti drugemu.

        Z večnostnega stališča sta žal na isti strani. Ne zavedata se tega in se z vso silo borita drug proti drugemu, a na isti strani logike zla. Borita se za nekaj neprimerno manjšega, kot je človek (zaradi Njega, ki ga je ustvail, zaradi Njega, ki je zanj postal prav človek). Borita se oba za nekaj neprimerno manjšega, kot je človekovo najgloblje dostojanstvo, ki je vedno večje od njegovega greha in zla, saj ima (malo poenostavljeno, pa vendar) Bog samo eno željo: da bi se vsak človek rešil in zaživel, zaživel življenje, ki je res vredno življenja (in bi zato zaslužilo veliko začetnico) Zaživel vsaj odblesk tega Življenja že tostran večnosti. Vsekakor pa vsaj tam, v tem, kar ta nepredstavljiva beseda ‘večnost’ označuje.

        Ko se kak človek bori proti temu, ko bratu to odreka (še v smrti), takrat se (pogosto nezavedno, kot so pogosto nezavedne naše izbire zla) pravzaprav bori proti Bogu. Tudi če se nanj morda z vsem svojim osebnim (toda malim, omejenim, kratkovidnim) prepričanjem sklicuje.

        Ne razumite me narobe: zelo človeško je, da človek initimno bližje doživlja tiste, ki so bili v času svoje smrti na isti strani kot predniki posvojitelja, ali kot je njegovo lastno sedanje politično/nazorsko obzorje. Zelo človeško, da z njimi lažje sočustvuje. Se z njimi lažje poistoveti in zato lažje moli zanje.
        Nihče od nas ne prizna prav rad svojega zla toliko, da bi se lahko poistovetil in sočustvoval tudi s tistimi, ki so – ali v trenutkih, ko so – postali žrtve zla tako, da so mu podlegli v svoji notranjosti. Toda čudovito odrešilno bi bilo, če bi to zmogli. Ta resnica bi nas namreč osvobodila. Odvobodila predvsem našega lastnega zla.

        Vseposvojitev, kot je bila zastavljena, je v vseh svojih obikah večja od teh naših malih, zelo človeških in – ja – tudi ranjenih preferenc do žrtev.

        Vsaj v začetku je velika večina vseposvojiteljev prepustila izbiro ‘posvojenca’ naključju računalniškega algoritma (a gre morda za več kot naključje. Ne pozabimo, da je 11 preživelih apostolov za naslednika Juda Iškriota žrebalo in so v tej prepustitvi videli izbiro Svetega Duha (!) )
        Mnogi nikoli ne bomo vedeli, kakšnih poitičnih prepričanj so bili naši ‘posvojenci’ . In to je dobro. To dejstvo nas na prav poseben način osvobaja tistih naših zelo človeških ‘preferenc’ o katerih sem pisala zgoraj.

        Teh posvojiteljev prvih mesecev ni bilo zelo veliko (a po drugi strani spet ne tako malo). Kot pač ni zelo veliko tistih v Sloveniji, ki so res pripravljeni verjeti v logiko VSEposvojitve. ( Toda podobi semena in kvasa sta zelo govoreči in sta del logike evangelija)

        Da bi spodbudili k ‘posvojitvam’ tudi tiste, ki te svobode molitve za neznanca, ki je bil morda nasprotnih političnih prepričanj, še niso sposobni, ali se jim celo zdi pohujšljiva (ali drugače ‘sumljiva’) , so začeli v javnosti bolj spodbujati tudi to, kar je v samo posvojitev sicer vgrajeno že od začetka. Posvojitev osebno izbranega človeka. Največkrat je bil to dolga leta zanikani svojec. ‘Segregirana’ žrtev uradne povojne zgodovine.

        Kot slišim in berem, jim je to ogromno pomenilo. Blagodejno. Jim je prineslo tudi določen občutek osvoboditve. Da sme biti tudi tisti del njih, ki (zavedno ali ne) dolga leta nekako ‘ni smel biti’.

        A vsepodojitev je prav to, kar pove ime: VSEposojitev.
        Vseh žrtev, ne glede na eventueln o politično prepričanje in/ali vključenost v to ali ono vojaško ali paravojaško formacijo.
        Žrtev, ki je – slečena vsega manjšega – preprosto človek, ki ga je pomendralo zlo tistega časa v tej ali oni preobleki.
        Le človek.

        Če kdo mislii, da je ta ‘vse-‘ nevaren (recimo nekakšen ‘vsegliharski’) in zato nezaslišan koncept in na prav poseben način ‘krivoverski’ za ‘naše’ (vem, da takih ni malo), naj se ustavi!

        Naj ne skuša svojega pogleda vsiliti v pobudo, ki je njihovim lastnim pogledom nasprotna (kot je enako (pozor enako !) nasprotna pogledom tistih, ki enega dela žrtev še danes ne znajo imenovati drugače kot ‘izdajalci’) .
        Naj ne skuša preoblikovati pobude po svoji (še preveč ranjeni) meri.

        Če ne zmore posvojiti neznane žrtve, naj mirno posvoji žrtev, ki jo pozna in moli zanjo. Prav ta žrtev mu bo morda skozi to njegovo molitev zanjo lahko prenesla tudi nekaj tiste ‘velike slike’, ki jo ta žrtev onkraj te smrti zdaj že vidi bolj jasno. (Lahko sprejme to tveganje? Molitev je namreč vedno ‘dvosmerna’)

        Toda naj ne skuša pritiskati na tiste, ki jim je bila pobuda vseposvojitve položena v srce in hrepenje, da so jo spočeli, rodili v ta svet za nas. Naj ne skuša vplivati nanje, da bi prevzeli dele njegovega ranjenega zla v samo pobudo. Ker Vseposvojitev je nekaj večjega.

        Pobuda namreč pravi:
        ‘Glejte: človek’

        Ranjen, včasih raztrgan, včasih oblaten, kdaj krivično oblaten, eden oblaten v tem času, drugi v drugem,
        toda: človek (!).

        Vseposvojitev je namreč večja tudi od teh, ki jim je zaupana. Večja od vseh njihovih (naših) človeških omejenosti in (še) ranjenosti.
        Kot vsako čudovito Božje delo, ki je zaupano v človeške roke, ki so (vedno) zares premajhne zanj.
        Bog svoja velika dela med nami vedno spočenja prav na tak način: nekaj, kar je nepredstavljivo večje od nas, nam zaupa v roke in skrb. 🙂

        … lepota Boga 🙂 .

        ( In čudovita, čeprav pogosto ‘zamolčana’, lepota krščanske antropolgije – pogleda Cerkve na to ‘kdo je človek’ )

        • Bolj redko mi uspe najti v komentarjih (in pravzaprav tudi v tekstih) kaj subtilnega, zato vam, gospa Darja, pošiljam globoko občudovanje, da ste znali tako nežno in rahločutno povedati vse, kar je o tem treba povedat!

  • Vincencij

    Navezujem se na ilustracijo – sliko k članku:

    …………..

    Na priprošnjo
    blaženega Antona Martina Slomška si želim,
    da tudi v naši cerkvi pri Sv. Duhu v Celju pridobimo
    upodobljenega angela (v obliki slike ali kipa).
    Amen.

    Če nam bo uspelo, bomo lahko rekli, da je to bil čudež, ki je potreben za razglasitev Slomška za svetnika.

  • Na radiu Vatikan sem včeraj zvečer naletela na homilijo mojega škofa ob blagoslovu ‘kapelic’ s podobo Marije, kot se je pred 100 leti prikazala pastirčkom v Fatimi, ki bodo, razdeljene po vseh dekanijah, šle od družine do družine, od molitve do molitve. Že ves dan nosim v sebi te močne (celo težke) besede za popotnico temu romanju skozi škofijo.

    In ker so močne in ker gre za nekaj, kjer pogosto padamo (skoraj nemogoče, da ne bi vsaj kdaj) in ker se mi zdi, da imajo (mnogo)kaj povedati tudi pod to temo, vam izsek ponujam v branje:

    • “…

      Marija je fatimskim pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti vedno znova naročala, naj molijo za grešnike, naj zadostujejo za grehe, naj delajo pokoro za grehe.

      Veste, kako težko je to naročilo?

      Ne zaradi tega, ker bi bilo težko zmoliti en rožni venec. Ali pa 100 rožnih vencev. Za grešnike.
      Ne zaradi tega, ker bi bilo težko darovati svoje trpljenje za grešnike.
      Ne zaradi tega, ker bi bilo težko delati pokoro za grešnike.
      Ne zaradi tega.

      To naročilo je tako strešno težko zaradi tega, ker ne moreš, pravzaprav skoraj ne smeš moliti za grešnike, doker se jih ne naučiš ljubiti. Dokler grešniki ne postanejo Božji otroci kakor ti. Dokler v njih gledaš samo grešnike in se imaš za boljšega od njih. Dokler govoriš o njihovih padcih, o njihovih grehih, o njihovi nevrednosti, toliko časa jih ne ljubiš in je tvoja molitev prazna, je tvoja molitev farizejska hinavščina, ne prizadevanje za spreobrnenje grešnikov.

      In zato, dragi bratje in sestre, moramo vedno, ko sklenemo roke v molitvi za grešnike, vedeti, da najprej molimo zase.

      Jaz… za svoje spreobrnenje.

      Da bi jaz dvignil oči k Bogu.
      Da bi jaz odprl srce za Boga. Za Njegovo ljubezen.

      In da bi jaz, kakor Jezus Kristus tam, v grešnici, ki so mu jo pripeljali, da bi jo obsodil, On pa ji je vrnil dostojanstvo,
      da bi v Judu, ki je prišel, da bi ga s poljubom zatajil, On ga je pa nagovoril kot prijatelja,
      da bi v razbojniku, ki se zaveda, da je križan zaradi svojih grehov,
      v resnici videl nekoga, ki je vreden raja zaradi svojega kesanja.

      Moliti za grešnike pomeni to!

      In zato naj nas srečevanje, zbiranje, sklepanje rok, drsenje jagod rožnega venca skozi naše dlani pred Marijinim kipom uči ljubezni.
      Tiste prave ljubezni do sebe – grešnika.

      Kajti jaz – grešnik, sem bil vreden Jezusovega učlovečenja,
      vsake Njegove besede,
      predvsem pa Njegovega trpljenja,
      Njegove smrti
      in Njegovega vstajenja.

      Vsega tega istega
      je vreden tudi vsak drug grešnik na tem svetu.

      In kot takšen je nekdo, za katerega moram po naročilu Fatimske Marije moliti, zadoščevati in delati pokoro.
      Za nekoga, ki ga ljubim.
      Ker je moj brat.
      Ker je moja sestra v Jezusu Kristusu.

      … ”

      ( odlomek iz homilije ljubljanskega (nad)škofa Staneta na Rakovniku, ob blagoslovitvi ‘kapelic’ Fatimske Marije. Zapisano po zvočnem zapisu.
      Vir: http://sl.radiovaticana.va/news/2017/05/01/msgr_stanislav_zore_na_rakovniku_blagoslovil_kapelice_fatimske_marije/1309421 )


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI