Jugoslovanščina

Matej Kovac 25.4.2017 6:35
 

Konec marca je skupina intelektualcev podpisala in promovirala deklaracijo o skupnem jeziku, ki se govori v državah BiH, Črni gori, Hrvaški in Srbiji.

V deklaraciji pravijo, da gre za skupen standardni jezik, ki je policentričen in da ima vsaka država pravico standardizirati svojo različico. Opozarjajo na škodljivost poudarjanja razlik med različicami in zahtevajo enakopravnost vseh različic. Ugotovitve in zahteve so na prvi pogled benigne. Še najbolj politična je trditev deklaracije, da uporaba različnih nazivov za štiri standardne variante še ne pomeni da gre za štiri različne jezike.

Podpisniki so dosegli največ kar je mogoče. V državah kjer so trenutno na oblasti pragmatični desnosredinski politiki narodnjaškega porekla, so prišli do par dni pojavljanja v medijih. Uradni skrbniki standardnih različic (kot jim pravijo podpisniki) oziroma jezikov, kot je to v državah pravno definirano, so izrazili svoje nasprotovanje deklaraciji, a kakšnega vznemirjenja pobuda, ki ne naslavlja nobenega zares perečega problema regije (izjema je morda BiH), ni sprožila.

Podpisniki deklaracije navajajo, da je poudarjanje razlik med jeziki politično in ideološko, a hkrati pozabljajo, da je tudi poskus poenotenja jezikov v en jezik politični in ideološki konstrukt (ne nujno s slabimi nameni) . V devetnajstem stoletju je bil interes izobražencev, da s poenotenjem knjižnega jezika pridobijo kritično maso pišočih in bralcev. V to smer je delovalo ilirsko gibanje in za to se je zavzel Dunajski sporazum srbskih in hrvaških piscev leta 1850. V dvajsetem stoletju naj bi poenotenje pomagalo diktatorski oblasti lažje obvladovati večnacionalno državo. Tu se spomnim na demokratično Češkoslovaško, kjer so po prvi svetovni vojni poskusili uvesti enoten Češkoslovaški jezik. Koncept so opustili že komunisti, ki so se leta 1948 izognili definiranju uradnega jezika v ustavi. Pripadniki vsakega naroda so uporabljali in se učili  vsak svoj jezik, a so bili zaradi enotne države preko medijev izpostavljeni obema jezikoma. Tudi za Češčino in Slovaščino velja lingvistična definicija enotnega jezika na katero se sklicujejo podpisniki deklaracije (da v primeru, če se govorci dveh jezikov razumejo v več kot 75 odstotkih, to nista dva jezika ampak dve različici), pa nikomur na pade na pamet, da bi se zavzemal za poenotenje obeh jezikov ali ju razglašal za en jezik.

Na osnovi moje osebne izkušnje sem prepričan, vsaj ko gre za Srbščino in Hrvaščino, da gre danes za dva različna jezika, ki pa sta (pa naj se sliši še tako paradoksalno) skoraj enaka. Različna nista zaradi lingvističnih razlik, ampak zaradi zgodovine in zaradi občutenj in delovanja večine govorcev in piscev v posameznem jeziku. Eden od kritikov deklaracije je lepo dejal: »Pesniki pesnijo v Srbskem in v Hrvaškem jeziku, ne poznam pa nobenega, ki bi pesnil v Srbohrvaškem jeziku«. Tako kot je oblast v času enotne države razlike zmanjševala, so jih oblasti ob nastanku nacionalnih držav povečevale. Lingvisti imajo lahko stokrat prav, a ko gre za jezik kot sredstvo komunikacije na koncu obvelja stališče večine govorcev in pišočih. Osebno se vedno potrudim s Hrvatom komunicirati v Hrvaščini in s Srbom v Srbščini. V urejevalniku besedil imam naložena črkovalnika za oba jezika. Sogovorniki so vedno prijazno pozorni na moj trud, da spoštujem njihov jezik. V dvanajstih letih kar delujem na območju Srbije in Hrvaške se nisem srečal s primerom diskriminacije. Res pa je, da razmer v Bosni in v Črni gori ne poznam.

Znanje več jezikov je dobro za posel in trgovanje. Na tem področju so ljudje zelo pragmatični. Nisem še srečal Albanca s Kosova, ki bi se z mano raje pogovarjal v Angleščini kot v Srbščini. Hrvaščina in Srbščina sta si tako podobni, da se nikoli ne bo zgodilo, da bi podjetniki ugotavljali, da je slabo za posel, če za določene dejavnosti ne morejo dobiti delavcev, ki bi bili pismeni v jezikih sosednjih narodov tako kot to ugotavljajo  na Češkem, Slovaškem in v Sloveniji. V ta kontekst sodi neposrečena nedavna izjava direktorja Gorenja Franja Bobinca, da bi se morali v šolah pri nas učiti Jadranski esperanto, kar naj bi bilo politično korektno poimenovanje Srbohrvaščine. Šolski predmet, ki bi zanikal dejansko stanje v državah kjer se ti jeziki uporabljajo bi naredil učencem več škode kot koristi.  Slovenščina tudi ni tako oddaljena od teh jezikov, da bi bila potrebna leta učenja za dosego osnovne ravni sporazumevanja.  Poznam mlade, ljudi, ki so se iz radovednosti ali pa iz poslovne nuje v pol leta s pomočjo inštrukcij naučili ustrezno komunicirati v Hrvaščini. Branje in pisanje cirilice ter ločevanje razlik pri jezikih je malo večji zalogaj, a moja osebna izkušnja je, da je odstopanje od standardov predvsem zabavno in izhodišče za popestritev komunikacije in da ni nikoli povzročilo očitkov ali slabih odnosov.

Edina vloga države na področju jezikovne politike je, da preprečuje in sankcionira morebitno diskriminacijo. Tudi podpisniki deklaracije ne izpostavljajo obstoja sistemske diskriminacije. Posamezni primeri gotovo obstajajo, a pogostosti le teh ne bodo zmanjšale nerealne smo-promocijske deklaracije, ampak javna izpostavitev konkretnih nosilcev diskriminacije kot nekulturnih in škodoželjnih oseb.

 
Značke:

12 komentarjev

  • Igor MB

    Nisem pisatelj, a je moj prvi jezik “srpskohrvatski odnosno hrvatskosrpski književni jezik”. Seveda obvladam narečja. A mi večjo težavo celo od zagrebškega novoreka predstavljajo priobalna dalmatinska in črnogorska narečja.

  • svitase

    Ker so ugotovili Slovaki in čehi, da ni nič slabega, če so na področju svojega jezika kulturno ustvarjalni, zakaj bi pa na Balkanu morali biti v prisilnem kulturnem jopiču?!

    Še sreča, da Slovenci nismo na Balkanu in da je naš jezik toliko drugačen, da nas ne morejo stlačiti v prisilni jopič, kjer bi bilo zadušljivo.

  • svitase

    Očitno bodo morali Hrvati slej ko prej uporabljati tudi cirilico.

    Bomo videli kakšne negativne posledice bodo iz tega spet nastale. Žalostno.

  • svitase

    Zanima me, katere moti in zakaj jih moti, da se balkanski narodi ne smejo kulturno samostojno razvijati?
    Na vseh drugih področjih življenja je koristna pozitivna
    konkurenca ( gospodarstvo, šport), le na področju kulture je ne sme biti??!
    In ravno na področju kulture, bi moral biti človek najbolj duhovno pozitivno svoboden.

  • svitase

    Čim se kultura unificira, povzroči negativno posledico, da je kulture manj.

  • svitase

    Ponovno se skuša različne kulture podrediti eni kulturi, torej srbski.

    • Igor MB

      Uradno srbohrvaščina a dejansko srbščina?

      Seveda. Na tem primeru se lepo vidi, kako zaradi različnih izkušenj v življenju različno reagiramo na iste besede. Domnevam, da ste tako doživeli vojaški rok. Tudi meni so šli na živce stalno isti narodnjaki. Še, ko je rok dobil pet minut, je to bil Bajaga. Sam bi veliko raje poslušal Đurđevdan – pesem, ki opisuje mojo “vero”. Z za pravoslavje značilno odsotnostjo obsojanja so v smrt odpeljani v koncentracijsko taborišče Јасеновац peli o ljubezni. Krvoločni poganski ustaški vojaki so jih za kazen polovico zadušili. “Odvelo”, “ubilo” – nekakšen pasiv, s katerim opisujejo te zločine. Sam sem veliko bolj direkten. Pač nisem bil krščen. Če bi bil, bi bil prav na Đurđevdan, ki je krstna slava v moji družini po očetovi strani.

      Zaradi očitno precej drugačnih izkušenj tako jaz seveda pobudo vidim le kot ugotovitev, da vsi štirje narodi dejansko uporabljajo isti jezik. Seveda obstajajo močne kulturne razlike. A vsi smo Slovani. Kar izhaja iz staroslovanskega korena “slovo”, ki pomeni beseda. V slovenščini se je ohranil le še v slovarju… In res se odlično med seboj razumemo, čeprav smo obupni sosedi. Tako si seveda vsak narod posebej zasluži več spoštovanja, kot sem mu v hitri izjavi privoščil jaz. (Hvala, za opozorilo g. IF.)

      A sledeč svojim življenjskim izkušnjam sem pričakoval, da boste na ta problem gledali iz povsem druge perspektive. Pogosto poslušam, kako je vera premalo poudarjena. Da krščanskih korenin nočemo zapisati v ustavo EU. In podobno. No, tukaj imate konkreten primer, ko več narodov govori le narečja istega jezika. A ima vsak močno tradicijo. Od kod? Iz vere seveda. Ki je veliko močnejši faktor identifikacije kot jezik. In je ob določenih zgodovinskih okoliščinah omogočila, da so štirje narodi razvili bistveno drugačne kulture. Ki jih vse kaže spoštovati.

      P.S. Pri Črnogorcih je morda veliko pomenila tudi državnost in ne le samostojna cerkev.

      • Zdravko

        In zakaj ti pišeš Jasenovac v cirilici?!
        Tebi je očitno več do pljuvanja, kot ti je mar za vse te žrtve, ki jih na videz objokuješ.
        Sam sebe diskreditiraš.

  • svitase

    Ponovno se skuša različne kulture podrediti eni kulturi, torej srbski.

  • To, kar piše avtor, se mi zdi pomembno. Tudi s praktičnim nasvetom, ki ga skušam upoštevati tudi sam: ” Osebno se vedno potrudim s Hrvatom komunicirati v Hrvaščini in s Srbom v Srbščini.” ( Sicer, imena jezikov se po slovensko piše z malo.) Osnovnih razlik se ni tako težko naučiti: ije-kavščina ali e-kavščina, neke razlike pri tvorbi stavkov ( npr.: ne mogu vas čuti oz. ne mogu, da vas čujem) in tudi precej razlik v vokabularju ( npr.- ne boš Hrvatu rekel hleb ali pa voz, ampak kruh in vlak – in obratno; pri čemer je praviloma več izvorno turcizmov, čim bolj greš proti jugu in več germanizmov proti severu).

    Razlik med jeziki teh narodov je tudi po mojem in kar je pomembneje, po večinskem prepričanju lingvistov, zgodovinarjev, kulturologov, dovolj, da se narodi lahko upravičeno identificirajo vsak s svojim jezikom in da to niso le narečne razlike. Vsekakor je spoštljivo, da spoštujemo voljo in odločitev vsake nacije.

    Podobno kot spada k bontonu, da našo državo drugi imenujejo Slovenija in ne recimo ex-Jugoslavija in smo lahko vsaj začudeni ali tudi prizadeti, če še vedno ni tako. Ali- tako kot vsi ima recimo naš avtor upravičeno pričakovati, da ga imenujemo, kot se sam predstavlja, torej Matej Kovač in ne recimo Matteo Smith.

  • svitase

    Razumno in argumentirano si obrazložil, spoštovani If.

  • svitase

    Vsekakor pa smo lahko ponosni, da imamo vrednote, ki so podobne severnjakom kot pa, da bi imeli tiste, ki so bližje islamskemu svetu.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI