Hoški kmetje bi potrebovali Franceta Tomšiča

Igor Podbrežnik 24.4.2017 6:35
 

Kaj imata skupnega France Tomšič, voditelj za prelomne čase, in umazana industrija pod zelenim Pohorjem?

Čas, v katerem je deloval Tomšič, je bil zaznamovan z upanjem in veliko željo po družbenih spremembah. France Tomšič je bil s svojimi lastnostmi, izkušnjami s politično kulturo in socialno demokracijo iz Zahodne Nemčije ter z veliko strpnostjo do političnih nasprotnikov, oseba, ki je veliko pripomogla k začetnim uspehom demokratizacije političnega in sindikalnega življenja in osamosvojitve. Danes, ko je slovenska družba spet v krizi, spoznavamo, da bi se morali zopet približati zamislim in idealom, ki jih je zastopal France Tomšič. Primanjkuje ljudi, ki bi bili pripravljeni izstopiti iz množice in se izpostaviti, ne samo za svoje interese, pač pa za interese vseh, ki v danem trenutku potrebujejo zaščito pred samovoljo lokalnih ali državnih oblasti.

V Hočah na štajerskem koncu Slovenije, kjer naj bi ena od avtomobilskih multinacionalk želela postaviti lakirnico avtomobilov, v kateri bi zaposlili ne več kot 400 delavcev, potrebujejo pa kar 100 hektarjev zemlje, bi Tomšiča potrebovali, saj je najvišja državna oblast zlorabila demokracijo za koristi parcialnih interesov multinacionalke in pri tem grobo kršila pravice lastnikov kmetijskih zemljišč, ki so jim edini vir preživetja. Tomšiča bi potrebovali, da bi se uprli samovolji lokalne in državne oblasti.

Vsekakor moramo po dolgem kriznem obdobju, ki se kar noče končati, ko v Sloveniji primanjkuje sredstev za vlaganje v nove zaposlitvene možnosti, pozdraviti vsako takšno gospodarsko pobudo. Vendar ne za vsako ceno! V Kamniku pred tridesetimi leti ni bilo nič drugače, saj je takrat še cvetoče kamniško gospodarstvo, ki je bilo sicer usmerjeno na notranji jugoslovanski trg in v tretji svet, veliko manj pa na zahodne trge, potrebovalo nove kadre, ti pa so potrebovali in pričakovali ustrezen stanovanjski standard. Zato se je redko naseljeno področje v Novem trgu kar samo od sebe ponujalo za začetek stanovanjske gradnje za nujno potrebne kadre, ki naj bi, tako sta to v javnosti predstavljali najvišja občinska partijska in upravna struktura, zagotavljali prihodnji razcvet kamniškega gospodarstva. V Novem trgu so takrat še živeli kmetje, ki so se pretežno preživljali s pridelavo poljščin, veliko pa je bilo gospodinjstev, ki jim je bilo kmetijstvo pomembna dopolnilna dejavnost.

Tudi nova lakirnica v Hočah naj bi stala na obdelovalnih zemljiščih v lasti kmetij, ki se še vedno preživljajo s pridelavo poljščin. Skoraj vsem bi moralo biti jasno, lokalnim in vladnim politikom pa to očitno ne bo nikoli povsem razumljivo, da kmetje nad tem, da jim vzamejo zemljo kot vir preživetja, ne bodo nikoli navdušeni. Kot tudi niso navdušeni kmetje v Savinjski dolini, ki se upirajo načrtom za gradnjo koroške avtoceste po najbolj kvalitetnih kmetijskih zemljiščih. V prepričevanje kmetov, da bi tudi oni sprejeli novo razvojno paradigmo, se je vključil najprej župan lokalne skupnosti, ki je v novi lakirnici videl zgolj in samo nova delovna mesta in pa seveda svoj ugled uspešnega menedžerja. Ker pa lokalni župan ni bil dovolj uspešen, se je v pridobivanje kmečke zemlje vključil sam minister za gospodarstvo, da bi s svojo avtoriteto, ki mu jo daje visoka funkcija, prisilil neposlušne kmete v prodajo zemlje. Nekateri kmetje so se nehali upirati, ostali pa trmasto vztrajali in svoje zemlje še vedno nočejo prodati. Zato je slovenska vlada poslala v parlament poseben zakon, ki omogoča razlastitev kmetijskih zemljišč, na katerih bo neka multinacionalka lahko zgradila industrijski obrat.

Upravičeno se seveda vprašamo, če je 400 novih delovnih mest res toliko vrednih, da se vlada suverene države podredi interesom nekega mednarodnega podjetja in celo poseže v človekove pravice tamkajšnjih lastnikov kmetijskih zemljišč. Tudi v kritičnem času nacionalizacijske afere v Kamniku so se Tomšičevi soborci spraševali, ali so novi kadri za kamniško gospodarstvo res tako pomembni, da je bila občinska oblast pripravljena odvzeti zemljišča obstoječim lastnikom in jih potem prenesti novim lastnikom po cenah, ki so bile bistveno nižje od tržnih.

Vlada pa je šla v Hočah še dlje, saj je lastnike kmetijskih zemljišč s pomočjo dominantnih medijev, ki so odvisni od zakonsko določenega RTV prispevka in financiranja podjetij v državni lasti, izključila iz javne obravnave. Mediji, vsaj večina med njimi, so v svojih prispevkih izpostavljali le načrte multinacionalke, ki so jo predstavili za gibalo družbenega napredka, niso pa dali besede prizadetim lastnikom kmetijskih zemljišč, ki jim je bila z novim, v parlamentu sprejetim zakonom vzeta pravica, da na svojih poljih še naprej gospodarijo. Podobne poskuse vplivanja na javno mnenje s pomočjo usmerjanja medijskih sporočil so doživljali tudi Tomšičevi soborci v Kamniku, ki pa so kljub vsemu našli poti, da so ključna sporočila ostala avtentična in so prišla pravočasno v javnost. Sprašujemo se, zakaj kmetom iz Hoč to ne uspeva, saj imajo vendar na voljo širok spekter tehnoloških rešitev, s katerimi lahko širijo svoja sporočila. Morda je težava pri voditeljih?

Če se želimo približati zamislim in idealom, ki jih je zastopal France Tomšič, opažamo pomanjkanje voditeljev na vseh ravneh družbene organiziranosti, ki bi se bili sposobni upreti kršenju človekovih pravic in bi bili pripravljeni stopiti v prve vrste prizadevanj za bolj demokratično in humano družbo. Primanjkuje nam voditeljev, ki imajo vizijo, znanje, so inovativni, so brez nahrbtnika nekdanjih slabih, nestrokovnih ali celo kaznivih dejanj in govorijo v jeziku, ki je razumljiv prav vsakemu. Potrebujemo voditelje, ki postavljajo privlačne, izvedljive in širokim množicam sprejemljive cilje.

Kaj imajo skupnega dogodki v Novem trgu pred nekaj več kot tridesetimi leti z današnjim dogajanjem v Hočah in drugje po Sloveniji, kjer se oblast obnaša kot slon v trgovini s porcelanom. Vprašati se moramo, kakšna je bila v Kamniku cena gospodarskega napredka in koliko bodo v Hočah v resnici stala nova delovna mesta ter koliko ljudi, ki bodo ostali brez obdelovalne zemlje, bodo tam sploh zaposlili. Čeprav v različnem družbenem redu, s časovno distanco med obema dogodkoma lahko zaključimo, da nasilna nacionalizacija kmetijskih obdelovalnih površin za potrebe industrializacije ali stanovanjske gradnje uničuje še zadnje kmetije, ki v okolici večjih mest vztrajajo pri pridelavi hrane. Tomšič je pogosto poudarjal, da državno nasilno kršenje človekovih pravic, kar nacionalizacija, ki jo je Tomšič prvič doživel kot kmečki sin, z vsemi svojimi posledicami gotovo je, ustvarja tudi politične nasprotnike. Tomšič nas opozarja na kratkovidnost takšnih nasilnih ukrepov, ko oblast vso energijo usmeri zgolj v izvedbo nacionalizacije ali druge nasilne ukrepe, zanemari pa načrtovanje vseh nadaljnjih korakov. V Kamniku je pospešena stanovanjska gradnja, ki pa se je zaradi uspeha nasprotnikov nacionalizacije začela brez načrtovane nacionalizacije, zahtevala investicije v družbeni standard, saj so se pomembno povečale potrebe po novih vrtcih in novih šolskih prostorih. Da bi v Kamniku o tem takrat vsaj razmišljali, čeprav bi morali načrtovati, v arhivih ne najdemo zapisov. Zato se v Kamniku s temi težavami ukvarjajo še danes. Vsega tega arhitekti industrijskega napredka v Kamniku niso upoštevali in ga danes očitno ne upoštevajo v Hočah, kjer lahko z veliko verjetnostjo pričakujemo tudi ekološko opustošenje zemljišč in širšega okolja novih industrijskih obratov, vsaj tako si to lahko predstavljamo, če bo na najbolj rodnih zemljiščih pod obronki Pohorja zgrajena lakirnica avtomobilskih sestavnih delov. Umazana industrija pod zelenim Pohorjem!

 
Značke:

8 komentarjev

  • Igor MB

    Res vas ne razumem. Ste proti Magni? Ali samo potrebujete rame, da se zjočete nad krivicami?
    Ni res, da v medijih ni nasprotovanja tej lakirnici. Ravnokar sem poslušal Val 202. Res je le, da v medije ne prodre vaš argument. Tudi meni, čeprav mi kmetovanje ni tuje, ni simpatično vaše navijanje, da ima 40 hoških kmetov prednost pred 400 težkozaposljivimi delavci iz Maribora.
    A, če res tako menite, se povežite z zavezniki na levi. Tu jih imate: https://www.pravapeticija.com/reimo_rogoki_gozd

    • Bojim se, da bo tukaj scenarij še slabši. V Hoče bodo prestavili del programa, ki je sedaj v avstrijskem Gradcu.
      Tam bodo odpustili delavce, mnogo je tudi slovenskih.
      Res jim bodo ponudili novo zaposlitev v Hočah, vendar ob precej nižji plači.
      Če upoštevamo, da bodo vodstveni delavci Avstrijci, bo od tistih obljubljenih novih 400 delovnih mest ostalo bore malo.

      • Igor MB

        In v čem je problem?

        Itak če jim kaj ostane od razlike med avstrijsko in slovensko plačo, ko plačajo bencin, nove gume in obrok kredita za avto, jim to vzame slovenska država pri dohodnini. A ni torej bolj smiselno, da delajo doma in si prihranijo uro vožnje v vsako smer?

        A pesizem na stran. Ni mi znano, da bi Magna v Grazu že kaj odpuščala. Ali ne bi pred odpuščanjem nastalo zatišje, ko nekaj časa ne bi najemala novih delavcev? Ali sem jaz tristo let za leseno žlico in nova zakonodaja omogoča večjo fleksibilnost delovne sile, pa takšno umirjanje ni ekonomično?

  • Igor MB

    Mene je najbolj presenetilo, da Magna potrebuje toliko prostora. Da jih niso povabili v cono TAM – dober kilometer od mojega bloka.

    • Bojda je cela Magna tovarna v Avstriji na ca. 40 ha. Tukaj pa samo za lakirnico rabijo 100 ha. Ne gre skupaj.

  • In to prav na mariborskem koncu, kjer so zanesljivo na voljo velika že devastirana zemljišča nekdanje propadle industrije. 🙁

    Na najboljšo kmetijsko zemljo bi oni. 100 hektarjev. V državi z enim najnižjim deležem v Evropi, če ne najnižjim kmetijskih zemljišč glede na celotno ozemlje. V državi, ki se ne nahaja ne na severnem polu, ne v Sahari, ima zmerne temperature in v povprečju dovolj padavin, a ne ekstremno veliko ( nekje 500-1200 mm letno), a ima vendar eno najnižjih samooskrb s hrano na kontinentu!

    Sramota, da se to dovoljuje. Podjetje v Avstriji v takem obsegu na najboljši zemlji dovoljenja za premestitev očitno ni moglo dobiti in prihaja zato v Slovenijo. Ne bi se čudil, če so tisti, ki ta projekt pri nas forsirajo, mastno podkupljeni.

    Pripravljen sem dati svoj glas za ohranitev kmetijske namembnost tako ogroženih hektarjev pri Hočah, kot na območju vsiljevane daljše in dražje trase ceste tretje osi pri Braslovčah!

  • tolmun1 tolmun1

    Kdo je v tem primeru krčmar in kdo je tisti , ki dela račune , predvidevam da se v to
    avanturo spuščajo tisti , ki točno vedo , da je treba prebivalce hoškega področja
    speljati na limanice , da bodo naredili na državljene vtis , kako da skrbijo za brezposlene ! Resnica je drugje borijo se za obstanek in oblastin slast !
    Kakšne bodo posledice na dolgi rok jih prav malo briga ! Kajti prebivalci Hoč z okolico
    so KRČMAR , ki ga vlada tišči v posel , ki bo usoden ne samo za njih , ampak za celo državo ! Kje so tisti , ki so odgovorni za varstvo okolja in prostora , s tujim lulčkom opletati po koprivah , je za oblastnike seveda neboleča procedura , saj njih nič ne boli ! Gre jim predvsem za to , da se bodo održali na oblasti in pri koritih in še naprej zavajali narod in mu obetali med in mleko , ki da se bo cedilo v potokih ! Ljudje pa bodo ostali brez zemlje in posla ter posledično denarja ! Naj razpišejo referendum na državnem nivoju in prepričan sem , da jim niti slučajno ne bo uspel ! Tudi avstrijci vedo , da lačnega in revnega ni težko nagovoriti , da gre v tvegan , lahko celo poguben posel , posledice bodo padle zopet na pleča naroda , ki mirno prenaša lumparije oblastnikov in si zateguje pas , brez vsakega protesta in revolta ! Dovolj je laži in obljub in permanentnega krpanja bančnih lukenj , ki so produkt snovalcev “gospodarskega napredka”,samo čigavega vas vprašam , vizijo 2050 naj si pa g. Cerar in njegovi ministri vtaknejo v zadnjico !

    Andrej Briški

  • Zdravko

    Še kar se nadaljuje “proletarizacija” kmeta. Še dandanes. Za tako tovarno nekaj deset kilometrov sem ali tja ni noben problem. Dovolj da je blizu avtoceste, sicer pa ni potrebno, da je popolnoma na ravnici.
    Ampak, to gre očitno še naprej. Še vedno štejemo brezposelne na tistem koncu, kar pomeni tiste, ki niso zaposleni v industriji. Niso proletarci! In še vedno vsiljujejo industrijo v okolje, kjer se s traktorji vozijo.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI