»Moj Gospod in moj Bog«

Milan Knep 23.4.2017 6:30
 

2. velikonočna – bela nedelja,  22. aprila 2017, stolnica 11.30 in 18.30.

Bratje in sestre, prvo homilijo za belo nedeljo sem pripravil spomladi leta 1981, do danes že šestintrideset; današnja, sedemintrideseta, bo drugačna od vseh doseganjih. Vsebino velikonočnih skrivnosti poznam že več kot šestdeset let, toda nekateri deli te skrivnosti so mi bili doslej izkustveno neznani. Do letošnjega velikega tedna, ko je umiral moj oče, nisem vedel, kakšno resničnost označujejo nekatere svetopisemske resnice. Opisal bom torej duhovno izkustvo, ki je bistveno nekaj drugega kot spoznanje in doživetje, nedostopno vsaki psihologiji.

Letos na velikonočno jutro, prvič od kar pomnim, nisem bil pri vstajenjskem slavju. Bil sem ob očetovi bolniški postelji, kjer sta bili z njim neprekinjeno podnevi in ponoči dve moji sestri. Vedel sem, da oče neznosno trpi. Ni več mogel odpreti oči, boril se je za vsak dih zraka. Na uho sem mu povedal, da sem pri njem. Morda me je slišal, a ni imel moči, da bi prikimal, ali iztisnil vsaj še eno besedo. Razum mi je govoril, da ne bo več spregovoril, kaj šele vstal in sedel za mizo, na svoje običajno mesto, kjer smo ga vedno želeli videti; na klop ob steni, na svoj gospodarjev sedež, s katerega nam je naklanjal svoj širok sončni nasmeh. Vsakega, ki je stopil skozi vrata, se je razveselil. Nikoli ni bil v zadregi, kako in kaj naj reče.

Z mamo sta imela vhodna vrata hiše vedno odklenjena. Nikoli nista pomislila, da je to lahko nevarno. Sprejemala sta ljudi od blizu in daleč, leta in leta, ob vsaki uri dneva, sovaščane in prijatelje, tudi ostarele in onemogle znance, ki so jima kdaj v vojni ali po njej grenili življenje. Na vse hudo sta sproti pozabljala. Vedela sta zakaj? »Ker nama je Bog preveč podaril«, sta ponavljala. Vsak gost iz fare ali iz sosednjih krajev je bil zanju kralj; nikoli nista nikomur dala čutiti, da ni zaželen, ali da zanj nimata časa. Večkrat sem jima neuspešno prigovarjal, naj se odpočijeta, ker ne bosta vzdržala napornih pogovorov. Seveda nista poslušala. Ob njima se je vsak čutil sprejetega in spoštovanega.

Ko sem preteklo nedeljo, na veliko noč, malo pred enajsto dopoldne odhajal od očetove postelje, me je stiskalo, ker mi je bilo dokončno jasno, da drugega, kot lajšanje trpljenja, ni več možno. Ob 11.30 sem pristopil k oltarju stolne cerkve. To je bila zadnja ura njegovega življenja. Takoj po maši sem se vrnil domov na Polico. Na vratih hiše, kot rečemo glavnemu prostoru v kmečkih hišah, me je pozdravila objokana nečakinja: »Ata je umrl.« Vstali Gospod ga je vzel k sebi ob tisti uri, ob kateri se je štiriinšestdeset let, od kar se je priženil na Polico, na vsako véliko nedeljo odpravljal v Troščine na priprošnjo procesijo za odvrnitev potresa. Vsa leta, dokler je mogel prehoditi nekaj kilometrov dolgo pot, je od Police do Troščin skupaj z drugimi pevci prepeval velikonočne pesmi. Po dolini med griči je donela aleluja. Zadnja leta smo ga v Troščine, k zaključku bogoslužja, pripeljali z avtom. Tudi letos so ga udeleženci procesije pričakovali; kajti on ni nikoli manjkal. Namesto njegovega prihoda je župnik navzočim naznanil, da jih pozdravlja iz večnosti.

Te podrobnosti opisujem kot uvod v kratko pripoved, kako letos doživljam belo nedeljo, predvsem apostola Tomaža. V njem navadno vidimo dvomljivca, v primerjavi z drugimi apostoli nekoliko muhastega in trmoglavega moža. Če so drugi apostoli brez večjih zadržkov sprejeli novico o Jezusovem vstajenju, je Tomaž vero v vstajenje pogojeval: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval« (Jn 20,25). Z veliko gotovostjo lahko rečemo, da sv. Tomaž ni bil podoben sodobnim skeptikom, ki si včasih celo umetno, iz nadutega in samozadostnega uma izmišljajo pomisleke, zakaj v veri česa ne sprejemajo, še posebej  Jezusovega vstajenja in življenja po smrti.

Izkustvo smrti mojega očeta me je popeljalo stran od abstraktnega razmisleka o naravi Tomaževega dvoma. Te dni, ko sam trpim, ker očeta ni več, lažje razumem sv. Tomaža, ki je žaloval za Jezusom. Gotovo se je tako kot vsi drugi apostoli navezal nanj. Jezus je bil zaradi notranje moči, ko jo je izžareval, zaradi topline, ki jo je oddajal, preprosto očarljiv. Njega si moral imeti rad. Tomaž je po križanju utrpeval bolečino izgube. Nikjer ni našel tolažbe. Sami vemo, kako so v trenutkih najhujšega žalovanja besede tolažbe neznosno slabotne. In tega, kar so Tomažu o vstajenju pripovedovali apostoli, preprosto ni mogel sprejeti. Vstalega Gospoda namreč ni videl, zato je imel vsak govor o vstajenju za nekaj povsem neverjetnega.

Pojdimo v dojemanju Tomaževe bolečine še korak globlje. Kaj pa če je sv. Tomaž na veliko soboto, potem ko se je zdelo, da je tema zagrnila zemljo, izkusil smrt tako neposredno, da je bila zanj možnost vstajenja od mrtvih popolnoma izključena.

Na tem mestu preidem na svojo izkušnjo. Ne vem, če vam bom znal to tako opisati, da bo boste razumeli, o čem govorim.     Na veliko noč popoldne in v noči na velikonočni ponedeljek je umrli oče ležal doma na svoji postelji. Oblekli smo ga v  obleko, ki jo je nosil za največje praznike, v srajco, ki mu je bila najljubša, okrog vratu pa sem mu nadel kravato, ki se je vsemu temu najbolj prilegala. Takšen je bil tudi v krsti v mrliški vežici na velikonočni ponedeljek. Ves dan sem bil z drugimi domačimi z njim v vežici. Molili smo in prepevali, brali sveta besedila in jokali.

Žive barve cvetja, vencev in razsvetljenega prostora je tisti dan nekajkrat presekala grozljiva sivina in črnina, kakor še nikoli doslej. Napolnila je moje oči in dušo in nato izginila. Kot da vse, z menoj vred, z vsemi spomini, z vso preteklostjo in prihodnostjo, izginja v strašljivo molčečo temo. Vse je bil samo še čisti nič, brezizrazen, uničujoče molčeč, z vonjem, ki ni spominjal na nič znanega, kot neslišen dih iz kraja neznane teme, iz brezdanje sive daljave.

V preteklih letih sem otrokom pri verouku večkrat govoril, da je šel Jezus po smrti na križu v predpekel, v zadnje globine teme, kjer je našel vse, zaradi katerih je prišel na svet, pretrpel Kalvarijo, sestopil v nič, zgrabil želo smrti, in jo s svojo Božjo močjo zdrobil.

Na letošnji velikonočni ponedeljek pa sem prvič dojel, da ima smrt nekakšno skrivnostno bit. Ob tem izkustvu sem prvič dojel, tako se mi vsaj zdi, dojel namreč, kaj pomenijo besede iz knjige Razodetja, da bo Bog uničil smrt, ki jo je sv. Janez videl kot ognjeno jezero, jaz sam pa kot sivo kopreno, v kateri vse izginja, vse barve in vse razlike med bitji. Vse je samo še sivina, ki se plazi po duši, jemlje misel in logiko in ju nadomešča z grozo. Smrt sem občutil kot pritajeno silo, ki, čeprav ne razkazuje moči, použiva vse, kar je, ki se ji ni mogoče upreti. Smrt deluje, pravi sv. Pavel v 2 Kor 12, deluje tako, da v njeni črnini vse izgublja svoj obstoj.

Vsega tega se nikoli doslej nisem zares zavedal. Kako prazen se mi sedaj zdi sofizem starih stoikov in nekaterih naših sodobnikov, ki prezirajo smrt z neumnim in netočnim stavkom, ki pravi: dokler sem jaz, smrti ni, ko pride smrt, mene ni. Kot da je smrt tako rekoč vsakdanji naravni prehod iz življenja v neživljenje, iz bivanja v nebivanje. To je laž in zmota vseh zmot, kajti smrt nima absolutno nobene zveze s tem, čemur pravimo naravno. Smrt ni nikakršen brezvsebinski prehod iz enega stanja v drugega. To ni prehod iz noči v dan in nazaj, iz misli na nič v misel na nekaj, prehod iz dvorišča v hišo. V izkustvu smrti ni nič, kar bi imelo kakršno koli sled v naravi. Smrt ni nasprotje narave, ker ni drugačna od narave, temveč ji je tako tuja, da ob izkustvu smrti nimamo v sebi nobenega miselnega, čustvenega in še manj telesnega oprijemališča za njeno dojetje. Z eno besedo: smrt je groza, stud nad vsem obstajanjem, je zunaj vsega, kar bi lahko doumeli. Obstaja, a je nezaznavna, je čisti nič, ki od tam, kjer je njeno želo, kot pravi sv. Pavel, pritiska na naše telo in ga stiska, dušo pa zagrinja z neopisljivo tesnobo. Smrt, nedopovedljivi nič, se človeku vsiljuje kot sila z ostudno strašljivim vonjem, ki hoče v svojo črno globino potegniti vse, kar je Bog ustvaril iz svoje ljubezni. Najprej seveda tistega, ki to izkuša.

Prepričan sem, da bi se ob tem mojem sicer nepopolnem opisu našel strokovnjak, ki bo naumil psihološko razlago takšnega izkustva. Model za psihološki opis takšnega duhovnega stanja bi morda skušal najti v Jungovi Rdeči knjigi, v kateri govori o aktivni imaginaciji, in seveda v nepregledni množici podobnih gradiv. Toda tu ne gre za psihologijo, ker ne gre za miselni uvid, ker ne gre za čustveno doživetje, ker je takšno izkustvo neznano vsem znanim čustvom. Psihologizacija te popoldne drugosti biti je danes žal zelo pogosta, a je sam ne bom zavračal, ker ni vredna tega napora in je obenem zunaj horizonta kakršnekoli dokazljivosti. Kdo bi lahko postavil pod vprašaj skrivno razodetje sv. Janeza? Veliko je videl in tudi dobro opisal. Izkustva tisočih skozi dolga stoletja so tista, ki dajejo Janezovemu videnju verodostojnost.

Ne vem, če je sv. Tomaž izkusil podobno resničnost smrti, kot sem vam jo pravkar opotekajoče opisal, a glede na to, kako se je Tomaž na velikonočno osmino z vsem bitjem oklenil vstalega Gospoda, smemo domnevati, da Tomažev dvom ni bil akademski, ravnodušni in cinični skepticizem, ampak strašljivo izkustvo, da smrt, stara kača, obstaja, deluje, uničuje in skuša vsrkati umrle. Podoba o zmaju, iz katerega krempljev nas lahko reši samo Vstali Gospod, nekaj pove o tem niču, ki stiska dušo, jemlje dih, razgrajuje misli, iztirja čustva, s svojo sivino in črnino pa telo ukrivlja v tesnobo, za katero ni mogoče najti ne besed ne podob.

Iz zajetja smrti nas lahko reši en sam učinkovit vzklik: »Moj Gospod in moj Bog.« To je Tomaževa oporoka, to je ključ, ki edini odpira vrata, ki vodijo iz prostorja smrti, da se rešimo, kakor ptica iz lovčeve zanke. Duša, ki ji je podarjeno Tomaževo izkustvo, ve, zakaj prepeva ‘aleluja’.

 

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI