Fons gratiae (milostni studenec)

Jurij Pavel Emeršič 20.4.2017 6:2028 komentarjev
 

Ob vznožju Boča, ki ga mnogi imenujejo kar »štajerski Triglav«, leži kraj Studenice. Prvič je omenjen v virih iz 13. stoletja. »Locum, qui vocatur Studeniz«, je zaslovel po tamkajšnjem vrelcu vode, milostnem studencu (Fons gratiae), iz katerega so ljudje pili od antike naprej. Kraj je poznal tudi nemški viteški pesnik Wolfram von Eschenbach, ki je na začetku 13. stoletja spesnil svojega Parsivala in del veličastnega epa postavil pod Boč. Med nemškimi ljubitelji viteških epov še danes vlada veliko zanimanje za kraje, kjer je vitez okrogle mize Parsival iskal sveti gral.

Nekaj let po Eschenbachovi smrti so ob milostnem studencu postavili ženski dominikanski samostan. Ta je dve stoletji mirno opravljal svoje versko poslanstvo. Ob koncu srednjega veka so začeli samostan ogrožati Turki. Še bolj kot Turki pa je samostansko življenje ogrozila nedisciplina njenih članic. Paolo Santonino je v svojem popotnem dnevniku opisal, kako sta bila leta 1487 s škofom Petrom v samostanu deležna gostoljubja lepih mladih redovnic, ki jih je vodila  Ana Lilienberger. »Gospa prednica in njene sestre so nas sprejele tako ljubeznivo, da se ne da povedati. Potem je bila za gospoda škofa, ki je bil od potu z gore ves preznojen,  pri priči nared do gležnjev segajoča srajca, katere ovratnik je bil pretkan z zlatom in svilo. Rad jo je oblekel; v njej pa je bil videti kot kak nemški primas, a ko je čeznjo nadel svojo obleko in je lišp spodnjega perila pokukal na dan pri vratu, bi ga človek komaj razločil od pohotnega konetabla. Potlej so škofa peljali v bolj odmaknjen kraj v samostanu in tam mu je v navzočnosti vsega kapitlja redovnic ena od mlajših in lepših umila glavo, druga mu je nadela ogreto pokrivalo in mu zavila glavo vanj. In upravitelj samostana ga je iz sklede polival z vodo. Naš škof je potrpežljivo prenašal vse te usluge: kdo bi pa zavrnil kaj takega od devic, pa še lepih povrh? Vendar se pri tem nikakor ni zgodilo nič nespodobnega, vsaj v dejanju ne, v duhu in željah pa se je nemara komaj ostajalo v mejah zdržnosti.« Predstojnica Ana je nekaj let zatem  zapustila samostansko klavzuro, kasnejšo opatinjo Barbaro Plauser pa so odstavili zaradi razuzdanosti. Samostan so v tistem času ogrozili tudi puntarji, ki so leta 1515 vdrli vanj in posilili redovnice. Do normalizacije razmer je prišlo v času katoliške obnove,  barok je prinesel mnoge gradbene posege, s tem pa tudi finančne težave. Usodni udarec je samostan doživel leta 1782, ko je bil v času reform Jožefa II razpuščen, 2 leti zatem pa je ogenj uničil velik del poslopja. Ob koncu 19. stoletja so opuščeno in poškodovano zgradbo kupile sestre magdalenke, ki so jo lepo obnovile, a jih je že med 2. svetovno vojno iz nje pregnal nemški okupator. Nato so prišli partizani in kot po navadi požgali samostan. Ko so se sestre po vojni vrnile v požgano stavbo, je oblast proti njim uprizorila montirani proces, obsodila njihovo predstojnico, samostan pa leta 1949 zaplenila. Po osvoboditvi leta 1990/91 so sestre vložile zahtevek po vrnitvi nepremičnine.  Denacionalizacijski postopki so se vlekli vse do leta 2000, ko je bil samostan vrnjen sestram, te pa so ga podarile mariborski nadškofiji. Ta je nameravala v kompleksu urediti dom za ostarele in pričela s sanacijo objekta. Po finančnem kolapsu nadškofije je ena od bank upnic zahtevala prodajo samostana. Kljub relativno nizki ceni (dobrih 200 tisočakov) ni bilo kupca.

Če potegnemo črto, pridemo do spoznanja, da so samostan skozi zgodovino ogrožali mnogi zunanji in notranji sovražniki: krvoločni Turki, samostanska nedisciplina, puntarska drhal, framasonske reforme, partizanski požigalci, povojni totalitarci in v 90ih aparatčiki, ki so do konca tisočletja vlekli denacionalizacijo. Po svetem letu 2000 se nam je že zdelo, da bo samostan spet služil dobremu namenu. Pa smo se motili.  Na tem svetu očitno niti fizične, niti pravne osebe, niso imune pred napuhom, lakomnostjo in ostalimi »glavnimi grehi«, ki so pokopali dobre načrte in ponovno ogrozili prihodnost samostana.

Upam, da so odgovorni cerkveni dostojanstveniki, njihovi finančniki, pa tudi vsi drugi izluščili iz tragične zgodbe poduk o tem, kako globoko je rdeča aristokracija pri nas zasidrana na oblasti. Ona daje naročila in izbira izvajalce, oblikuje šolske in televizijske programe, postavlja direktorje in nadzornike, zapira in amnestira …  In nazadnje tudi pove, katera podjetja in finančne holdinge bo reševala in katere bo potopila (po analizi novinarke Vide Kocjan sta imela Zvonova v svojem portfelju bistveno kakovostnejše naložbe kot npr. Istrabenz, ki so ga banke rešile z reprogramiranjem terjatev s postopnim poplačilom dolgov). Z ozirom na  vsa ta dejstva in ker pri nas ni bilo lustracije »in capite et in membris«, pač doma ne sklepaš tveganih in finančno drznih poslov (npr. izgradnja optičnega omrežja). Ali z drugimi besedami (štajersko-biblijska govorica): Žlahtne kapljice nikoli ne zaupaj starim mehovom!

Žlahtne kapljice so sedaj izgubljene, za tolažbo je ostala le še voda iz milostnega studenca. Če jo želi piti tudi kdo izmed bralcev tega besedila, naj zavije v Studenice. Morda dobi ob tem navdih, kako rešiti starodavni kulturni biser  ob studencu. Samostan je bil že večkrat na robu propada (l. 1471, 1515, 1570, 1782, 1788, 1949), a se je vsakič pojavili rešitelj. Zakaj se ne bi tudi leta 2017?

 
Značke:

28 komentarjev

  • Seveda je za Mariborski bankrot v dobršni meri kriva rdeča aristokracija, vendar aristokracija v Cerkvi ni bila pri tem prav nič nedolžna. In ta je še vedno na delu. Enega so kao kaznovali, bilo jih je pa še veliko drugih, ki so bili enakega mišljenja in manir, v ozadju. In ti so še vedno tam… do naslednje afere…

    • Celo več. Rdeča aristokracija po tem, ko je bila denacionalizacija samostanskega kompleksa izvršena, ne more biti prepoznana kot glavni krivec za polom. 200 tisoč evrov je sicer smešna cena za tak prelep kompleks s cerkvijo; ampak kaj, ko bi zahteval dodatni milijon ali milijone dodatnih vlaganj za sanacijo in kvalitetno obnovo. Uršulinke so v Mekinjah komajda našle nekoga (občino; še vedno bolje kot v državni lasti – ministrstvo ne naredi skoraj nič za ohranjanje dediščine), ki so mu samostan podarile.

      • Zdravko

        Stečaj nadškofije je nekaj s čimer še nimamo izkušenj. Oz. vsa 2000 letna Cerkev nima take izkušnje. Vsaj jaz ne vem za kaj takega. 🙂
        Težko bi kdo videl priložnost in si “poceni kupil samostan”.
        Tako pokvarjeni pa niti bogataši niso.

        • Jaz pa ne mislim tako. V tem ne vidim pokvarjenosti; če bi se spošljivo ravnalo z dediščino in sakralnim namenom cerkve in nova vsebina ne bi bila kaj pohujšljivega, je prej obratno- to le hvalevredna stvar. Recimo kakšna spodobna turistična ponudba; resda je to malo verjetno, saj je ceneje postaviti nov hotelski kompleks kot kvalitetno obnoviti tak samostan.

          Seveda bi bilo najbolje, če bi se v samostan vrnile magdalenke; ali celo dominikanke. Ne vem, če ta dva ženska redova sploh še obstajata pri nas; tudi če bi, gotovo nimata podmladka za naselitev velikega samostana in skrb zanj.

          • Zdravko

            Ti bi si kupil svoj lastni sakralni objekt?!

          • V mnogih dvorcih in gradovih, če ne v večini, so bile vsaj kapele ali skoraj cerkve. Tudi v nekaterih plebejskih hišah. Ali vsaj oltarji. Tudi slovenskim domačijam je bohkov kot nad mizo, kjer se je zbirala vsa družina ob hrani, a tudi ob molitvi, dajal nek sakralni pečat. V vsakem primeru je bolje, da za tak spomenik sakralne dediščine nekdo skrbi kot da ostanejo od njega počasi samo ruševine.

          • Zdravko

            Morda samo ne razumeš. 🙂

          • Pa ne pozabi, da je trenutno samostan v lasti upnika, to je neke banke. A to ti pa je sprejemljivo?

          • Zdravko

            Samostan ni v lasti upnika ampak v stečajni masi.
            Seveda, tistega ki je v banki sprejel samostan v zavarovanje kredita, bi bilo vsekakor treba vprašati po zdravju. A tudi tistega, ki je ponudil samostan kot zavarovanje za kredit. No, ta je odstopil in se hladi v penziji.

          • Zdravko,
            zdi se, da zaprepadeno sprašujete IFa, ali bi si kupil svoj sakralni objekt.

            Če prav razumem, menite, da tako pokvarjeni pa niti bogataši niso, da bi videli priložnost npr. v poceni nakupu samostana.

            Koliko se boste zgražali šele nad Angleži, ki navdušeno kupujejo opuščene cerkve in kapele ter posvečeno namembnost teh objektov spreminjajo v posvetno?
            Spreminjanje sakralnih objektov v domovanja je v Veliki Britaniji celo bolj priljubljeno od spreminjanja skednjev v stanovanja 😉

            http://www.telegraph.co.uk/finance/property/3360755/The-good-and-bad-of-chapel-and-church-conversions.html

          • Zdravko

            Meni je to grozljivka. Upam vsaj, da tu ne gre za katoliško cerkev, ampak da so to bolj protestantski objekti. Njim sakralnost ni tako pomembna.

          • Zdravko,
            tudi v Italiji, ki šteje med najbolj katoliške evropske države, nekdaj posvečene objekte spreminjajo v prestižna bivališča.
            To je pač eden izmed načinov ohranjanja stavbne dediščine. Ali bi se vam zdelo bolje, ko bi se takšni objekti pogreznili vase in propadli?

            http://blog.casa.it/2015/01/12/tra-sacro-e-profano-in-vendita-chiese-conventi-e-teatri/

          • Vam pa v tolažbo povem, da gre za desakralizirane, torej ne več posvečene objekte

          • Zdravko

            Hvala, to mi je res v tolažbo, namreč.
            Kako desakralizirati nadškofijo v stečaju?!

          • Eh, ja,
            zdi se, da je MB nadškofijo najbolj desakraliziralo neuspešno finančno poslovanje 🙂

            Če bi bilo njeno poslovanje uspešno, bi bila MB nadškofija najbrž deležna manj očitkov o profanizaciji 😉

          • Za Anglijo sem vedel, da so tam sakralni objekti včasih prav naprodaj. Zlasti v viktorijanskem času so povsod zgradili ogromno velikih anglikanskih cerkva. Danes so pa pogosto preveliko davčno breme zmanjšanim farnim občestvem in jih neredko prodajo. Podobno v ZDA. V celinski Evropi, zlasti katoliškem delu to ni tako pogosta praksa. Vedel sem, da v Italiji nekdanje samostane spremenijo recimo v hotel. To mi je še nekako sprejemljivo. Sprememba namembnosti cerkve je pa za moj okus malo preveč.

          • Zdravko in IF,
            ker se pogovarjamo o spremembah namembnosti nekdaj posvečenih objektov, ob čemer imata oba precej pomislekov, dovolita da vaju vprašam, ali se vama morda bolj kot spremembe cerkva v stanovanjske in druge profane objekte zdijo sprejemljivejše spremembe krščanskih cerkva v mošeje?

            Članek na povezavi je iz leta 2008. Po vseh terorističnih napadih islamskih skrajnežev v Bruslju in ostalih evropskih mestih danes podžupan Antwerpna morda meni drugače kot takrat.
            O njegovih zamislih so takrat imeli pomisleke celo sami muslimanski verniki:

            http://www.telegraph.co.uk/news/worldnews/europe/belgium/2095688/Belgiums-dwindling-churches-to-be-converted-into-mosques.html

            Prav posebno spremembo namembnosti cerkva v Belgiji je leta 2006 podpiral celo Vatikan:

            https://www.brusselsjournal.com/node/1062

            O današnji uporabi opuščenih belgijskih cerkva mi ni uspelo najti svežih zapisov.

          • Vanja, konec sveta ponekod to tudi ni. Poglej Carigrad-Istanbul, obe najznamenitejši današnji mošeji tam. Hagija Sofija je iz 6. stoletja in je eden najbolje ohranjenih primerkov izjemne bizantinske arhitekture. Ohranila se je, ker jo je islam znal ceniti in preurediti v mošejo.

            Obratno sta se ohranila na področju nekdanje mavrske Andaluzije znamenita stolnica z zvonikom Giraldo ( nekdanji minaret) v Sevilli in čudovita Mezquita v Cordobi, v središčnem delu predelena v baročno katoliško cerkev.

            Hvala Bogu, da je ta velika dediščina človeštva ostala in da je verska ihta ob spremembi vladavine ( ene ali druge) ni enostavno zravnala z zemljo.

          • Sicer pa ne vem, zakaj enačiš tu stališči Zdravka in mene. Glede Studenic imava očitno različna mnenja. Jasno sem zapisal, da bi bil privatni investitor, četudi ne cerkveni ( ker je to malo verjetno) ki bi zagotovil obnovo in spodobno ponudbo, v danih razmerah dobrodošel.

            Tudi na Časniku sem pa že zapisal svoje stališče, da mi je identiteta domovine in našega kontinenta pomembna in da ne bi želel doživeti, da recimo na blejskem otočku namesto zvonika Marijine božjepotne cerkve gledam minaret. Torej svobodo veroizpovedi da, tudi islamu. Ampak islam je tu v gosteh in mora ohraniti neko diskretnost in prilagojenost evropski kulturi.

            V Ljubljani je recimo lepa manjša baročna cerkev sv. Florjana na Gornjem trgu dodeljena makedonski pravoslavni cerkvi. Ne vem sicer ali v last, ali samo v upravljanje. Tudi islamski skupnosti je še v času komunizma Katoliška cerkev pri nas pomogala z nudenjem prostorov za bogoslužje. Ne bi imel načelno proti, če bi jim tudi posodila v uporabo katero od več kot 2000 cerkva na Slovenskem. Tudi nisem proti izgradnji džamije, ki se danes gradi na obrobju centra mesta. Enačenje islama in terorizma je grdo poenostavljanje in populizem, odrekanje ustavnih pravic in svoboščin v imenu tega populizma pa neustavno in zame nesprejemljivo.

            Moja velika zadržanost gre do spremembe cerkva recimo v restavracije, zabavišča, nočne klube, trgovske prostore ipd. To mi je nedostojno. Bogoskrunsko, nekulturno. V tem primeru je bolje, da ostanejo ruševine in da se vredne premične umetnine in sakralni predmeti umaknejo drugam.

          • Zdravko

            Ne vem, v čem imava različna mnenja. 🙂
            Ti praviš, da bi bilo hvalevredno da bi to nekdo zrihtal, jaz pa pravim, da ne boš našel nikogar, ki bi si kaj takega privoščil ali dovolil. To preprosto tako ne gre. Še nikjer na svetu se to ni zgodilo.
            Če bi objekte desakralizirali, bi morda še kdo kaj kupil in predelal zase. Tako pa ne more nihče tega odkupit, niti država se bojim, da ne. Bogve, kaj bo s tem.

          • IF,
            hvala za obsežno argumentiran odgovor na moje vprašanje, ki se mu je Zdravko diplomatsko izognil 🙂

            Brez dvoma lahko ugotovimo, da so se spremembe namembnost sakralnih objektov dogajale nekoč in se dogajajo danes, skladno s spremenjenimi življenjskimi okoliščinami ljudi, ki takšne prostore uporabljajo oziroma jih ne uporabljajo več.

            V preteklosti je do sprememb namembnosti posvečenih objektov največkrat prihajalo nasilno, ko je neka skupnost ljudi prevzela oblast nad drugo skupnostjo in so se zmagovalci polastili tudi verskih objektov v lasti premagancev. Dandanašnji se, vsaj v Evropi, namembnost objektov v lasti verskih skupnosti spreminja nenasilno in prostovoljno.

            Z vidika ohranjanja stavbne dediščine je vsekakor dobro, če sakralni objekti neke verske skupnosti preidejo v uporabo druge skupnosti, ne da bi jih prevzemniki porušili do tal, kakor se je pri nas dogajalo v preteklosti in se marsikje po svetu dogaja še danes.

            Slovenski komunisti so po drugi vojni in prevzemu oblasti s Kočevskega nasilno izselili kočevske Nemce ter na tistem območju porušili praktično vse sakralne objekte ter zaprli dostop na območje. Na srečo sakralnih objektov niso uničevali vsepovprek po Sloveniji, temveč so nekaterim le spremenili namembnost iz posvečene v posvetno. Niti v glavnem mestu Ljubljani nekaterim cerkvenim objektom komunisti niso prizanesli.

            Znana je usoda cerkve sv. Jožefa na Poljanah, ki jo je že med prvo svetovno vojno zasedla avstrijska vojska in spremenila v vojaško skladišče ter je ostala mestno živilsko skladišče vse do leta 1921, ko je bila vrnjena jezuitom. Leta 1949 je komunistična oblast cerkev s spremljajočimi objekti nacionalizirala, cerkev je bila nato predelana v filmski studio. Jezuitom je bila vrnjena šele leta 1996:

            http://www.kam.si/romarske_cerkve/sv_jozef_v_ljubljani.html

            Morda manj znana, a nič manj zanimiva je zgodba o rušenju in ponovni gradnji cerkve sv. Cirila in Metoda v današnji župniji Ljubljana Bežigrad:

            https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/80-let-%E2%80%93-lepih-pretresljivih-tezkih

        • Zdravko

          Kar bi morda šlo, je da bi recimo sosednja nadškofija zbrala denar za odkup samostana. Ampak to po mojem vključuje razpustitev (likvidacijo) nadškofije Maribor in priključitev kateri od sosednjih.
          Pravzaprav sem jo pričakoval, a iz Vatikana to še ni prišlo.

  • Zdravko

    G. Emeršiču je umanjkala metla za pometanje pred lastnim pragom. Kako težko je to, da celo v Cerkvi manjkajo metle. Potem bi imele besedo svojo težo.

    • Vse možno so zastavili za zavarovanje kreditov, ker so imeli velike oči. Zelo velike. In za kaj? Ob kupovanju raznoraznih delnic predvsem za milijardni biznis polaganja kablov in ponujanja interneta in TV programov, vključno s pornografijo. Ostal je samo milijardni vložek v nič. Gospodje katoliški duhovniki so v ta sila krščanski duhovnosti služeči namen zastavljali cerkve, samostane, orglarske delavnice, tudi nadškofijski sedež in še kaj. Se človek vpraša, če niso zastavili tudi svojih duš. 🙁

    • Zanimivo. Ko je tako pisal sedaj že bivši Pavel, sta ga pa ravno vidva gospoda IF in Zdravko utopili v kavi žlički vode.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI