Ali desnica sploh potrebuje predsedniškega kandidata?

Matevž Sedej 19.4.2017 6:38
 

Novembra bomo ponovno volili predsednika Republike. Ali pa tudi ne?

Leta 2004 je bila irska predsednica Mary McAleese edina (vnovična) kandidatka za predsednika Irske, saj nobenemu od kandidatov ni uspelo zbrati potrebne podpore za vložitev kandidature, stranke pa se tudi niso odločile, da bi kandidirale strankarskega kandidata. Irska volilna komisija je razglasila njeno zmago brez dejansko izvedenih volitev, saj je bila edina kandidatka.

Ne vem, če slovenska zakonodaja kaj takšnega predvideva in omogoča. V petindvajsetih letih samostojnosti  smo se izkazali za pravno skrajno togo državo, zato bi Slovenci najbrž tudi le pri eni vloženi kandidaturi zapravljali javni denar za kampanjo in izvedbo volitev. A to vprašanje prepuščam pravnikom in je v tem članku drugotnega pomena. Sprašujem se, ali naj desnica sploh gre v iskanje enega ali več kandidatov za predsednika.

Borut Pahor je bil leta 2012 izvoljen z odločilno podporo desnih volivcev, ki jim med Türkom in Pahorjem ni bilo težko izbrati. Kandidat desnice Milan Zver je ostal v prvem krogu, kakor leta 2007 Lojze Peterle, leta 2002 Barbara Brezigar, leta 1997 (ko sploh ni bilo drugega kroga) Janez Podobnik in pokojni dr. Jože Bernik, in podobno leta 1992.

V zadnjih petih letih je Borut Pahor (če odmislimo nekatere spodrsljaje, ki ne gredo liku predsednika države) bil od vseh dosedanjih predsednikov RS še najbolj predsednik vseh in storil nekaj pomembnih korakov za spravo in razumevanje v slovenski družbi. Seveda bi lahko bil bolj vsebinski in bolj predsedniški, vendar mu kaj resnega ni moč očitati. Predsedniški kandidati se bodo letos morali zelo potruditi, da bi povedali, v čem naj bi bili drugačni, boljši od Pahorja.

Ni moj namen, da žanjem defetizem. Že toliko kot naša država je stara misel, da je že čas za nekomunističnega predsednika, a ta, predvsem simbolno pomembna želja bo očitno še nekaj časa ostala neizpolnjena. Vendar je po petindvajsetih letih – še posebej ob Pahorju kot prvem predsedniku, ki se je zares trudil biti predsednik vseh – tudi nastopilo spoznanje, da za jasnega kandidata desnice na Slovenskem ni dovolj volivcev, še posebej, če upoštevamo medijski instrumentarij, ki je na voljo levici.

S tega stališča se zastavlja vprašanje, ali naj desne stranke trošijo denar in izpostavljajo potencialne predsedniške kandidate kampanji v vnaprej izgubljeni bitki. Zoper Kučana in dr. Türka se bi našlo v Sloveniji par (pa ne veliko več) imen, ki bi jima predstavljali jasno alternativo in, za izvolitev še pomembnejše, bi hkrati lahko želi prek ograde desnih strank. Veliko bolj naporno fino nastavljanje kampanje pa bi zahtevalo kandidiranje koga od teh nasproti Pahorju – z veliko možnostjo, da večina volivcev teh finih razlik sploh ne bi opazila, še posebej, če pomislimo na medijsko spretnost in privlačnost aktualnega predsednika.

Glede na povedano bi bilo veliko bolj smiselno, da stranke desnice denar in politični kapital prihranijo za veliko bolj odločilni spopad na parlamentarnih volitvah (prihodnje leto). Ne nazadnje so pristojnosti predsednika Republike zelo omejene. Tako omejene, da bi bilo po eni strani morda celo smiselno kakšno predsedniku dodati, po drugi strani pa izbiro predsednika prepustiti Državnemu zboru, kot je to npr. v Nemčiji. Zares se lahko vprašamo, ali ima izbiranje predsednika na splošnih volitvah dovolj močan smisel.

Morebitna odločitev desnice, da ne postreže s predsedniškim kandidatom bi bila le na videz znamenje nemoči in slepega zaupanja v predsedniške in povezovalne sposobnosti Boruta Pahorja. Nasprotno: za njegov drugi mandat bi pomenila povečano odgovornost. To še toliko bolj, če bi se ponovil primer z Mary McAleese leta 2004.

V obdobju rastočega populizma pa velja misliti še na eno razsežnost: populizem napoveduje konec preživelih oblik strankarske politike. Eden od klišejev te politike je (pogosto očitno naivno) zaklinjanje, da je “naš” kandidat najboljši, da ima vse možnosti za zmago, da čuti med ljudmi podporo ipd. Pragmatična odločitev desnice, da letos ne predstavi predsedniškega kandidata, izbiro prepusti vesti volivcev, posredno podpre Pahorja ter ga moralno še bolj zaveže k predsedniški drži bi lahko tako navsezadnje bila tudi znamenje nove politike, ki pušča manj pomembno, in se posveča bistvenemu.

 
Značke:

64 komentarjev

  • svitase

    Zrela odločitev.

  • Zdravko

    Samo dosmrtni mandat mu manjka, pa bo naš novi Tito. In ko bo umrl, bodo spet masovno jokali.
    Takšna apatija. Najprej to, da mirno pogoltnemo, da ni “bil bolj vsebinski in bolj predsedniški”. Kaj pa je to za nas. Kaj pa mi rabimo vsebinskega predsednika?! Ni to za nas. Mi smo sami tako polni vsebine, da to lahko predsednik mirno preskoči.
    Kot vrhovni poveljnik vojske nas že tri leta obvešča o negativni oceni vojaške pripravljenosti. In nič. Kaj bi to. Kaj mi rabimo vojaško pripravljenost, če smo pa vsak dan pripravljeni na to, da sosedu crkne krava! Tudi po vsej Evropi, če je treba, vsem naj crknejo krave.
    Če se bo res to zgodili in bo g. Pahor edini in sam kandidiral, potem je to res skrajni izraz popolne apatije in si narod sploh ne zasluži države.

    • Za stanje v vojski in okoli pripravljenosti in opremljenosti vojske je odgovorna vlada, ne predsednik. Več kot opozoriti na probleme ne more in ne sodi v krog njegovih ustavnih pristojnosti.

      • Zdravko

        Jaz pravim da je lutka, ti praviš da je ustavna lutka. Saj sva blizu.

        • Ni res, da je lutka. V zunanji politiki recimo daje svoj vidni delež in za malo subtilnejšega opazovalca vidno uravnotežuje in brusi zdrse, ki jih povzroča k populizmu ( tudi neplodnemu kreganju s sosedi, zlasti Hrvati) in očitni proruski drži nagibajoči se zunanji minister ter z Erjavcem vred cela vlada.

          Če zadaj ne bi bilo Pahorja, bi Slovenijo Erjavec veliko več stal. ( Čeprav je možno, da je Erjavec Slovenijo kljub temu stal razkritja prisluhov Sekolec-Drenik, ki so ogrozili arbitražo oz. ogrožajo njeno implementacijo.) Obisk Johna Mc Caina pred dnevi v Sloveniji, na osebno Pahorjevo vabilo, mimo volje vlade, pove simbolno precej.

          • Zdravko

            Lepo je, da vidiš da dela kaj in da ima vpliv. jaz ga doživljam kot zgolj besedo, za katero ne stoji nič. Z njim se ne da niti polemizirat.
            Vrhovni poveljnik nepripravljene vojske?! Ti si pacifist, pa ti je vseeno. Ampak saj gre za službo, vendar. Pahor nima službe!

          • IF: “… za malo subtilnejšega opazovalca vidno uravnotežuje in brusi zdrse, ki jih povzroča k populizmu ( tudi neplodnemu kreganju s sosedi, zlasti Hrvati …”
            ===============

            Ni potrebno biti subtilen, dovolj je malo spomina. Pahor je ugodil populizmu (brez vsebine) in zablokiral Hrvaško z izsiljevanjem, potem je ugodil pritiskom (brez vsebine) in jo po cca enem letu odblokiral. Naredil je dvakrat vihar splošnega negodovanja, temu ti rečeš “gladiti zdrse”. 😉

  • Sicer pa je tudi zame, kot za Matevža Sedeja ( po mojem enega boljših avtorjev na Časniku) podpreti Boruta Pahorja zrel premislek. Nobene večje napake ne vidim storjene v njegovem mandatu. Dejstvo je, da je prvi v seriji od 1990, ki se res trudi biti predsednik vseh državljanov, levih in desnih in drugih in prispevati k večjemu miru in složnosti znotraj nacije.

    Ne trdim, da morda v Sloveniji ni osebnosti, ki bi na predsedniški fukciji lahko ponudila tudi kaj več in kaj novega glede na Pahorja. Recimo osebnosti, ki bi omogočila simbolen prelom s preteklostjo s tem, da bi imeli prvega predsednika, ki nikoli ni posedoval partijske knjižice ali prvega aktivnega kristjana. Ampak glede na izkušnje dvomim, da bojo desno-sredinske stranke takšnega kandidata ponudile. Verjetno bi ponudbe prišle iz strankarskih aparatov. Oseba, za katero se govori, da bo ponudba SDSa, je če se ne motim tudi bila v partiji in nima ne k od karizme in ne š od šans za zmago.

    Pahor ima osebnostne šibke točke, a je obenem dobronameren, vljuden in povezovalen ter evropsko ( sredinsko ali desno-sredinsko) profiliran. Ne vidim potrebe, da bi sredina in desna sredina iskali alternativo. Za trdo desnico verjamem, da čuti to potrebo. Za levico sploh. Ampak dvomim, da bi jim uspelo ( čeprav je velika verjetnost, da bo leva medijska mašinerija zagnala precejšnjo hajko, da Pahor ne bi ponovil mandata; samo domet te mašinerije se v internetni dobi zmanjšuje).

  • Zdravko

    Pahor, “one and only”. 🙂

  • “Ali desnica sploh potrebuje predsedniškega kandidata?”
    ====================

    Ne, po svetu bo čez nekaj desetletij krožila legenda, da v Sloveniji lahko postane predsednik vsak smetar.

    Nekaj kar se niti v Ameriki ne more zgoditi.

    Ne Amerika, Slovenija bo postala sinonim za deželo neomejenih možnosti, investitorji bodo kar drli v Slovenijo.
    Slovenija bo postala dežela bodočnosti!

  • Pahor je res najboljši predsednik do sedaj, toda po mojem mnenju še zdaleč ni to, kar naj bi predsednik države bil. Predsednik mora predvsem biti osebnost, ki uživa spoštovanje in biti avtoriteta, katere mnenje se resno upošteva, ne pa z levo roko zavrže ali kar presliši. To Pahor žal ni, saj ga ima precejšen del Slovenije za klovna. Tudi nekatere dobre poteze zaradi tega nimajo prave teže. Po moje je tudi premalo aktiven, tako na mednarodnem kot domačem področju.

    Zelo verjetno je, da bo ponovno izvoljen. To je trenutni domet naše države in naših državljanov. Predsednik simbolizira državo in ta simbol je približno na ravni naših državnih simbolov, npr. grba, ki bolj ustreza kakšnem skavtskem društvu kot resni in spoštovani državi.

    Dokler se splošna kultura, ki je v državi žal že nekaj let v upadanju, ne dvigne, je žal samo to tisto, kar si kot skupnost zaslužimo.

  • Očitno nekateri preveč pričakujete od predsedniške funckije. Pahor ni Erdogan. Ustavni okvirji njegove pristojnosti določajo kot jih določajo in znotraj njih se mora gibati. Realna teža dvomilijonske države z več kot 10 krat manjšim BDPjem od ene same nemške zvezne dežele ( recimo Bavarske) ne more biti taka, da bi slovenski predsednik lahko gore premikal po Evropi in svetu. Mislim, da je na mednarodni sceni več kot soliden predstavnik Slovenije. Trudi se za več, kot mu je realno glede na težo Slovenije dosegljivo in če bi pri teh ambicijah pretiraval, bi res izpadel smešen. Če bi mu uspelo, da je, predvsem po njegovi zaslugi, problem morske meje s Hrvaško spravljen ad acta na za nas zadovoljiv način, bi že samo s tem v mednarodni politiki naredil povsem dovolj za državo.

    • Zdravko

      Ja, ustava je kriva. 🙂

    • IF, če odgovarjate meni, ste zgrešili bistvo mojega komentarja. Govorim o spoštovani in ugledni osebnosti in ne o ustavnih pristojnostih in trudu brez rezultatov.

      Glede meje s Hrvaško bo po vsej verjetnosti prav obratno. Prav on bo verjetno zaslužen, da se za mejo s Hrvaško še dolgo ne bomo mogli dogovoriti. Bili smo že pred dogovorom, a je prav on (verjetno ne pritisk stricev) to prekinil in se dogovoril za arbitražo, ki je Hrvatje, kot vse njihove politične elite trdijo, ne bodo priznali. Bomo pa v to vrgli veliko denarja, ni pa denarja za nujne investicije.

      Majhnost še ne pomeni nepomembnosti. Kjer ni kvantitete, naj v ospredje pride kvaliteta. A če ni niti enega niti drugega, potem smo res majhni in nepomembni, mora tudi nepotrebni.

      • Nobenega dogovora o meji niti približno ni bilo na vidiku. Stališča so diametralno nasprotna. Hrvati so prepričani, da je mesto za reševanje spora na sodišču za pomorsko pravo v Hamburgu in da bo določena meja po sredini piranskega zaliva ( domnevajo celo, da od stare struge Dragonje sredi Sečovelj in ne kanala sv. Odorika na južnem robu, kjer je zdaj). Pahor je dosegel v arbitražnem sporazumu realno najboljša možna dosegljiva izhodišča za Slovenijo. Arbitražo so do konca zakomplicirali Erjavčevi ljudje in Erjavec sam. Stik Slovenije z mednarodnim morjem Hrvati doživljajo kot šenkavanje ( oz. krajo) desetin kvadratnih kilometrov evidentno njihovega morja, zato ni čudno njihovo rinjenje iz arbitraže in izkoriščanje prve možnosti za odstop od arbitraže.

        • Mešana slovensko-hrvaška komisija ni prenehala delovati zato, ker se ne bi mogli dogovoriti (kot trdijo leve vlade), temveč zato, ker za morebitni dogovor ni smela imeti zaslug desna vlada.

          Da so bili blizu dogovora, je potrdil tudi vodja hrvaške delegacije Davorin Rudolf. Lahko pa da laže, tako kot drugi člani skupine. A njim bolj verjamem kot kontinuitetnim predstavnikom in njihovim medijem.

          • Uh, Davorin Rudolf ( profesor Marka Pavlihe) in napol slovenskega rodu je bil trd in strokovno močan pogajalec. Zanj je bil dogovor Pahor-Kosor nekaj blizu izdaje nacionalnih interesov hrvaške države.

  • Vse več je virov, ki – nam – pravijo: Milan Jazbec, ki gre proti Pahorju, je kandidat Zveze borcev

    Bojan Požar, Ljubljana, Skopje, 19.04.2017 06:00

    Vse več je različnih virov, ki od najave kandidature Milana Jazbeca, slovenskega veleposlanika v Makedoniji, za funkcijo predsednika države, pravijo, da je Jazbec “kandidat Zveze združenj borcev za vrednote Narodnoosvobodilne borbe (NOB)”. To “priznavajo” tudi nekateri člani Združenja, ki pa uradno tega še ni potrdilo.

    ŽE V SKOPJU PREJ PREBRALI, KAR JAZBEC NI ŠE NITI POVEDAL …

    Pri tem je zanimiva tudi pripoved enega od vidnih slovenskih poslovnežev, ki je bil 11. aprila letos v Skopju, na srečanju strateškega vrha slovensko-makedonskega gospodarstva, kjer so se po poročanju medijev zbrali “nekateri najuglednejši slovenski gospodarstveniki”, in kjer je diplomat Milan Jazbec tudi uradno najavil svojo kandidaturo. Ta poslovnež, ki ne želi biti imenovan, nam je dejal, da je bila napoved Jazbečeve kandidature že objavljena na spletni strani Slovenske tiskovne agencije (STA), ki jo je sicer povzela po poročanju mariborskega časopisa Večer, še preden je Milan Jazbec – na presenečenje prisotnih slovenskih in makedonskih poslovnežev – fizično najavil svojo kandidaturo. Neimenovani poslovnež nam je povedal, da je ravno takrat naključno brskal po spletu in presenečen videl napoved Jazbečeve kandidature – “ob robu omenjenega strateškega vrha”, čeprav Jazbec, ki je takrat sedel v dvorani, te kandidature sploh še ni napovedal oziroma objavil. Pri tem je pomenljivo, da je bila “ekskluzivna vest” o kandidaturi veleposlanika Milana Jazbeca na Večeru in STA že skrbno opremljena z njegovo daljšo biografijo?!

    … ERJAVEC PA ŠE KAR MOLČI?!

    Poznavalci slovenske politike tudi ugotavljajo, da se Milan Jazbec, diplomat in pisatelj, doma iz Spodnje Pohance, v takšno avanturo niti slučajno ne bi upal brez ustreznega političnega in medijskega pokritja, ki spominja na medijsko in politično lansiranje “novih obrazov” levice, čeprav (še) ni tako agresivno. In nenavadno je tudi, da je minilo že celih 18 dni, pa se ob famozni predsedniški kandidaturi Milana Jazbeca še vedno ni oglasil njegov neposredni šef – minister za zunanje zadeve Karl Erjavec. Takšnega primera, da bi za predsednika neke države kandidiral veleposlanik te iste države, in to iz druge države, kjer službuje kot diplomat, ne da bi pri tem prej odstopil kot veleposlanik, praktično še ni bilo. Aljuš Pertinač, nekdanji državni sekretar na ministrstvu za šolstvo in komentator oddaje VV Faktor na TV3, je to ocenil celo kot “državni udar”, no, minister Erjavec pa je še vedno čisto tiho.

    DIPLOMATSKA NOROST

    Spomnimo. Milan Jazbec bo danes dopoldne v Ljubljani tudi uradno predstavil svojo kandidaturo (faksimile na koncu članka), potem pa se bo udeležil okrogle mize na zasebnem inštitutu Ifimes, inštitutu za balkanske in bližnjevzhodne študije. In kar je spet pomenljivo: eden od dveh direktorjev Ifimesa Zijad Bećirović naj bi se prek Ifimesa vmešaval v notranjo politiko Makedonije, na strani znanega Zorana Zaeva, liderja makedonske Socialnodemokratske unije, zraven pa sedi Milan Jazbec, slovenski veleposlanik v Makedoniji in kandidat za predsednika države, po vsem sodeč z vednostjo in tihim pristankom slovenskega zunanjega ministra Erjavca …
    Hm, to je situacija, ki res meji na slovensko diplomatsko norost.

    http://www.pozareport.si/images/news/other/4a132ad341f6ec842eb85bde5e0591ba.jpg

    Milan Jazbec in Urša Žorž, vodja njegovega volilnega štaba, pa v zadnjem sporočilu medijem sporočata, da sta se na prvem vabilu za današnjo predstavitev predsedniške kandidature zmotila pri priloženi telefonski številki, in menda zato bila za novinarje – nedoslegljiva. Za povečavo kliknite na sliko.
    Še več o ozadju kandidature Milana Jazbeca, ki gre proti Borutu Pahorju, si lahko preberete tukaj.

    • Še več o ozadju kandidature Milana Jazbeca, ki gre proti Borutu Pahorju, si lahko preberete tukaj.

      http://www.pozareport.si/?Id=politika&type=tags&View=novica&novicaID=22751

      • Zdravko

        Takoj po objavi današnjega članka o famozni predsedniški kandidaturi veleposlanika Milana Jazbeca in nenavadnem molku ministra za zunanje zadeve Karla Erjavca (ta članek si lahko preberete tudi tukaj) se nam je osebno oglasil – minister Erjavec.
        Minister za zunanje zadeve in prvak stranke Desus pravi, da je bila predsedniška kandidatura veleposlanika Jazbeca “tudi zanj presenečenje”, ko mu je Milan Jazbec “to omenil”.
        Erjavec in Jazbec sta imela pogovor tik pred velikonočnimi prazniki, ko je Jazbec pripotoval v Ljubljano, in takrat mu je Erjavec povedal, da bo kot zunanji minister predlagal vladi tako imenovano “skrajšanje mandata veleposlanika v Makedoniji, takoj ko bo Jazbec uradni predsedniški kandidat”. Erjavec je Jazbecu, kot pravi sam, tudi povedal, da mu “od tega pogovora dalje ministrstvo za zunanje zadeve tudi ne bo več pokrivalo nobenih potnih in drugih stroškov”.
        ERJAVEC SE DISTANCIRA
        Sicer pa Karl Erjavec zanika tudi navedbe o vlogi Desusa in njega osebno, zapisane v našem prvem in izjemno odmevnem članku o ozadju kandidature Milana Jazbeca, objavljenem 14. aprila.

    • Zdravko

      No, pa še ni take apatije… 🙂

  • Taka, kot je, je zame predsedniška funkcija zgolj ena dobro plačana in ne pretirano odgovorna služba: lahko si niti koristen niti škodljiv, všečen na levo in na desno, obračajoč plašč po trenutnih željah in prilagajajoč se stanju na javnomnenjskih anketah … ne mrzel ne vroč … s hrbtenico ali brez … Glavno: da si s pravega pola (oz.: da nisi z nepravega pola).

    O stanju in vzrokih ne-skupnega kandidata pa v sosednjem članku: http://www.casnik.si/index.php/2017/04/17/kako-in-kam-po-zacelitvi-preloma/
    Kot bi bile razprtije v nacionalnem interesu? Kvečjemu v interesu kontinuitete, ki ji še s prstom ni treba migati, ker ji desnica s svojo razklanostjo omogoča neomejeno vladanje.

  • Zdravko

    Jaz mu mejnega problema niti ne štejem v slabo, ker se mi zdi da je v naših razmerah popolnoma nerešljiv. Kaj hoče ljudstvo meni še vedno ni jasno, kaj hočejo politiki še manj.
    Začetek vseh problemov je bil pomik carinarnice nazaj na naše ozemlje za več kot 1 km. Komu na čast je bilo to storjeno, pojma nimam. Brez vsakega razloga. Mi je pa od tistega trenutka dalje bilo jasno, da bo to samo neskončno kurjenje hudiča. Če nam bo uspelo, fajn, a se bojim, da bo tako kot doslej še vsakič, do zadnjega terana. Famozni izhod na odprto morje je v takih razmerah popolnoma neuresničljiv. Še ta arbitraža naj to spregleda, pa imamo.

    Tako da, mejni problem je večji od vseh nas Slovencev skupaj.

    • “o evropski perspektivi Turčije.”
      ====================

      ???????

      • Vprašaj tedaj tudi Janšo in Novakovo in druščino, zakaj tudi oni od vekomaj podpirajo perspektivo turškega članstva v EU. Cel parlamentarni spekter slovenske politike, skratka. Jaz ga nikoli nisem. Mimogrede, tudi ukrajinskega, beloruskega ali celo ruskega ne. Take potencialne širitve so velik rizik za dolgoročno sesutje EU.

        Obisk pri Erdoganu razumem kot pomoč EU in konkretno Merklovi, da bi zdržal dogovor o turškem zadrževanju migrantske reke.

        • IF: “Vprašaj tedaj tudi Janšo in Novakovo in druščino, zakaj tudi oni od vekomaj podpirajo perspektivo turškega članstva v EU.”
          =======================

          Bilo je nekoč, ko je Turčija izgledala še malo drugače in so jo “porivali” v EU tudi vidni evropski politiki, jo pa niso brezprizivno podpirali ker še ni izpolnjevala vseh pogojev, so jo pša k temu neprestano spodbujali.
          Danes je Turčija precej drugačna od Turčije pred fingiranim državnim udarom.
          Janši se stalno ravnanja iz preteklosti enačijo s stanji iz sedanjosti in v tem išče njegovo dvoličnost.
          Če se je nekoč podpiralo Turčijo je neumnost, da bi jo še danes, ko je evidentno, da so pred kratkim tudi pobijali in bombardirali svoje sodržavljane. Turčija ne sodi v EU!!!

          Pahor, pa tudi Trump, bi bolje naredila, če bi bila danes tiho glede Turčije.

  • Ne vem, ali je Borut Pahor že do takšne mere postal predsednik vseh Slovencev, da desnica na naslednjih volitvah sploh ne bi potrebovala svojega kandidata.
    Sodeč po nekaterih predsednikovih dejanjih, moram priznati, da se – bolj kot katerikoli drug slovenski politik – močno trudi delovati v tej smeri:

    http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/obletnica-hude-jame-pahorjevo-medaljo-sprejel-z-mesanimi-obcutki

    https://www.dnevnik.si/1042645011

    https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/zakonca-hribar-pocastili-s-spominskim-znamenjem-na-gradu-strmol/377416

    Pahor je s prostovoljnim opravljanjem mnogoterih poklicev kot politik dejansko pristopil najbližje slovenskemu državljanu, ne ozirajoč se na državljanov družbeni status in politično prepričanje.

    Če nič drugega, je Pahor dokazal, da ima veliko sposobnost empatije z ljudmi, ki živijo in delajo v najrazličnejših življenjskih okoliščinah, kar je vsekakor pozitivna človeška lastnost.

    • Empatije???? Preje bi rekel populizma!

    • Za ene klovn, za druge populist, za tretje…
      …ali še pomnite, kaj bi nekoč na to odgovoril Borut Pahor? Zelo verjetno bi rekel: “So what!” 😉

      Ali ni možno, da bi ga videli kot človeka, ki je že v predvolilni kampanji za predsednika sestopil s političnega piedestala in se sedaj s posebnim zadovoljstvom druži z navadnimi sodržavljani ob delu in drugih priložnostih? Navsezadnje pristni medčloveški odnosi najbolj bogatijo njega samega.

      Ah ja, saj res, od predsednika države pričakujemo odigravanje drugačne, bolj vzvišene vloge 🙂

      • Se mi zdi da ne gre za te odnose, ampak bolj za učinek le-teh. Vidim ga kot populista.
        Ni treba da je predsednik zaradi položaja vzvišen. Važno je da je “osebnost” … da pozna smer.

        • Njegova politika, kakorkoli osebnostno želi biti všečen in narcisoidno manekenski, vsebinsko gledano vendarle izrazito ni populistična. To je velika zmota v oceni.

          Včasih prav zaradi vsebine, v katero je prepričan, med drugim želje po spravi in večji enotnosti naroda, Pahor vleče poteze, ki niso nujno popularne. Najmanj pri njegovi levi bazi. Nenazadnje se je kot politik kontinuitetnega izvora odpravil sam na odprto morje, ko mu mirno lahko plul in gradil karijero v zavetju Kučana in njegovih. Redki na naši levici so bili sposobni tega reza s svojimi nekdanjimi botri in strici iz ozadja.

          Populisti delajo drugače. Populist je Erjavec. Populist je vsaj občasno tudi Cerar. Populistična je tudi evroskeptična in do beguncev in islama sovražna desnica, ki je trenutno v Evropi v vzponu in ima tudi pri nas pristaše, celo med uveljavljenimi imeni slovenskih članic EPP.

      • Še največ pove naslov iz Slovenskih novic ob obletnici odkritja Hude jame, da je g. Alić sprejel Pahorjevo medaljo z mešanimi občutki.

        • Amelie,
          na primeru tega članka in naslova lahko vidimo, kako deluje medijska manipulacija 😉

          V naslovu namreč piše, da je gospod Alić sprejel predsednikovo priznanje z mešanimi občutki, v besedilu članka pa ni pojasnjeno, zaradi česa je imel mešane občutke.

          Kolikor se spomnim izjav gospoda Alića, ga je najbolj bolelo to, da so posmrtni ostanki pomorjenih žrtev, po mnogih letih od njegovega odkritja, še vedno ležali v plastičnih gajbicah v rudniškem rovu!
          Do tedaj, ko je predsednik Pahor podelil medaljo gospodu Aliću, se v smislu pokopa žrtev v Hudi jami ni še nič premaknilo – odtod njegovi mešani občutki ob prejemu priznanja.

          Ne vem, koliko je predsednik Pahor osebno prispeval, da je do prenosa ostankov žrtev vendarle prišlo, gotovo pa ni samo križem rok zraven stal:

          http://www.delo.si/novice/politika/pahor-z-zoretom-o-pokopu-zrtev-iz-hude-jame.html

          • Zdravko

            Zakaj misliš, da ni samo križem rok zraven stal?! Pa še kako. Predsednik države ob pokopu ljudi, ki jih likvidirala država?! Še kako je samo križem rok tam stal!

          • Zdravko,
            teh ljudi ni likvidirala država, temveč zločinska drhal, sestavljena iz posameznih zločincev.

            Drži pa, da je slovensko pravosodje tem zločincem nudilo in jim še nudi zatočišče in potuho, saj zaradi tega in podobnih zločinov ni nikogar niti sodno preganjalo, kaj šele obsodilo!
            V tem je država “sokriva” zločinov.

            Ne smemo pa vse odgovornosti naprtiti aktualnemu predsedniku države.

            Če kaj, Pahorju očitam, da pod njegovo vlado državni zbor ni podprl Resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu. To bi lahko bil temelj za obsodbo medvojnih in povojnih komunističnih zločinov.

            Vseeno pa to ne izničuje Pahorjevih prizadevanj za spravo, ki jih brez dvoma kaže kot predsednik države.
            Morda bomo po drugi poti končno prišli do narodove sprave…

          • Vanja: “… Morda bomo po drugi poti končno prišli do narodove sprave…”
            ==========================

            Ni druge poti!!!
            Narodna sprava je samo izgovor, da se pristaši in pripadniki prejšnjega režima izognejo obsodbe, da je bil prejšnji komunistični režim zločinski.
            Če bi bil prejšnji režim označen in tretiran kot zločinski sprava niti ne bi bila potrebna.
            Če bi bila neka domnevna sprava dosežena (kakšna neki že? kaj jih nismo imeli že nekaj?), tudi ne bi bilo več možnosti, da se prejšnji režim obsodi kot zločinski. Kar bi pomenilo, da sprave v bistvu niti ne bi bilo!
            Če se nek režim obsodi kot zločinskega, kakšna sprava je potem potrebna z režimom, ki je proglašen za zločinskega?

          • Zdravko

            Vanja, te ljudi je likvidirala oblast, to je država.
            To je bila naša oblast in naša država.
            Kakšna je bila, je stvar zgodovinske sodbe. Kot pravi Riki, zločinski režim. Jaz si niti tega ne bi upal reči, glede na to, da je bil naš režim. Ni bilo to nekje v Koreji, ampak tu pri nas.
            In imamo problem, ker s tem obsodimo tudi sami sebe.
            Vsekakor pa ni šlo za nobeno drhal, ampak za našo državo, katere sedanji predsednik je g. Pahor.

          • Vanja .. “se spomnim izjav gospoda Alića, ga je najbolj bolelo to, da so posmrtni ostanki pomorjenih žrtev, po mnogih letih od njegovega odkritja, še vedno ležali v plastičnih gajbicah …”
            —————-
            Ne vem Vanja, morda, ali pa ga je bolelo tudi to, da je pri nas vse tako kot je, zavito v skrivnost in da se je počutil na nek način s to Pahorjevo gesto celo zlorabljenega.
            http://www.vecer.com/eden-pa-ima-ime-mehmedalija-alic-6239057

          • Nehaj, Zdravko. To ni bila slovenska demokratična država, to je bila avnojevska komunistična država v svojih povojih z vodstvom in pristaši, pijanimi od prevzema oblasti in mnogimi v polni maščevalni ihti. Pahor je bil rojen skoraj 20 let kasneje. On nima nič s krivdo pri tem, jaz tudi ne. Če ti sebe zraven tlačiš, prepuščam tvoji vednosti in vesti. Ampak to je tvoj problem.

          • IF: “Nehaj, Zdravko. To ni bila slovenska demokratična država …”
            ========================

            Če bi bilo to tako enostavno se danes nihče ne bi upiral obsodbi prejšnjega režima, tudi se ne bi nihče skliceval, da je ta Slovenija naslednica avnojske Slovenije, tudi ne bi proslavljali t.i. prvo slovensko vlado …
            tudi so se zločini vršili še tik pred volitvami leta 1990.

          • Zdravko

            Tudi jaz sem bil rojen nekih dvajset let kasneje. In naša krivda je v tem, da smo se pustili zasužnjiti. Nič več, pa tudi nič manj. Tudi tvoja je v tem. In naša odgovornost je, da to še spremenimo, namesto da to preustimo v dediščino otrokom. Našim otrokom.
            In Pahor je kot predsednik države odgovoren. Oblast ni privatna zadeva.

          • Ni čisto tako, Zdravko, ni tako enostavno.
            Takrat smo bili otroci, ki vlečejo krivdo nase, vedno je tako.
            Zato imamo toliko motenosti, ker otroštva nismo mogli živet.
            In bolj ko se poglabljaš, bolj se vse skupaj sestavlja v logično celoto.
            Strinjam se da smo odgovorni (tisti ki se zavedamo/jo še bolj).

          • Zdravko

            Haval, Amelie. Tudi jaz ne uživam v krivdi… 🙂 Ampak, da nas še danes imajo za sužnje, sem pa že malo jezen sam nase. 🙂
            Dovolj je bilo vendar. Ali smo res že tako nesposobni?! Dobro so nas dotokli.
            Ampak vsaj voljo moramo ohraniti, da ne postanemo še prostovoljni sužnji zraven. Po Stockholmskem sindromu, bi nekateri rekli.

          • Zdravko in Amelie,
            ne pristajam na kolektivno krivdo.

            Nase ne vlečem nikakršne krivde v zvezi z zločinskim doganjanjem med in po vojni, saj za dogodke pred mojim rojstvom ne morem nositi krivde.

            Zločinski komunistični režim pa se je zrušil tudi zaradi mojega kamenčka v ogromnem mozaiku slovenskega osamosvajanja, zrušil se je tudi zaradi moje jasno izražene volje na plebiscitu decembra 1990, naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država 🙂

          • Zdravko

            Vanja, če citiram sebe:
            “naša krivda je v tem, da smo se pustili zasužnjiti. Nič več, pa tudi nič manj.”
            O tej krivdi jaz govorim, ne o naši krivdi za likvidacije.

          • Vanja, seveda ni mišljeno za dogodke med in po vojni, ampak za kasnejši režim (no jaz sem rojena sedem let po koncu vojne). Poizkusila sem razložit prostovoljno suženjstvo oz zakaj smo mi, povojna generacija, sprejeli to obliko režima. Pa mi ravno ne uspeva !? In zakaj se nam je zdelo to normalno ?!

          • Če bi se jim resno upiral, temu udbokomunističnemu režimu, Zdravko, bi hudo trpel. Kot nekateri so; ampak razen v prvih letih režima daleč od večine. Mimogrede bi te vsaj zaprli, že za kakšno besedo preveč. Herojstvo je lepa stvar. Ni pa v naravi človeka, ni ga mogoče od človeka pričakovati, kaj šele zahtevati. Preveliko krivdo si nalagaš, če se kriviš, ker nisi bil heroj.

          • Vanja .. “Zločinski komunistični režim pa se je zrušil …”
            ——-
            Ravno v tem je srž problema, ker se zločinski režim ni zrušil. Zrušila se je kvečjemu bivša država in njena ureditev.
            Zaradi neizvedene lustracije je režim ostal, sicer v bolj prefinjeni obliki, taki da je zato dosti težje prepoznaven. Zato mu toliko naivnih volilcev še vedno verjame in ima zaradi tega zagotovljeno večno oblast.
            Država pa tone.

      • Zdravko

        Morda njega bogatijo, ampak on ne bogati nas. Z ničemer!
        Izrazito je pri njemu to, da se s prstom ničesar ne dotakne. Da bi to prikril hodi kosit travo in kaj vem kaj še, da bi se prefarbal, kako ljudski je.
        Po besedah se je odtrgal stricem, kot pravi IF, vendar so strici kmalu spoznali, da se ne bo dotaknil ničesar, česar se ne bi smel, in so ga strici kmalu pustili pri miru. In še danes ga.
        Edino borcem morda še hodi v nos, pa kaže da imajo svojega kandidata, tega Jazbeca. Če bo kaj iz tega.
        Ker dejansko ni potrebno. Pahor je popolnoma neškodljiv in popolnoma nekoristen.

        • No, no, Zdravko,
          pri svojem omalovaževanju predsednika Pahorja precej pretiravate 🙂

          • Zdravko

            Morda bi moral dodati na koncu “zato je popoln slovenski predsednik”. Potem ne bi bilo omalovaževalno.

          • To ja 🙂

        • Zdravko: “…, vendar so strici kmalu spoznali, da se ne bo dotaknil ničesar, česar se ne bi smel, in so ga strici kmalu pustili pri miru. In še danes ga.
          Edino borcem morda še hodi v nos, …”
          ====================

          … to je majhna cena za Pahorja, malo se pusti nadreti in potem lahko daje videz, da je vseljudski:

          https://www.youtube.com/watch?v=Ls7fDzVUvSs

  • A ni Nova Slovenija napovedala svojega kandidata za predsedniške volitve?

    • Janez Pogorelec je tule v eni debati nedavno zatrjeval, da je N.Si sposobna ponuditi močnejšega predsedniškega kandidata kot je bil Peterle ( okoli 27% v prvem krogu, če se ne motim). No, pa da vidimo …

      • Peterle je imel predolgo, skoraj dveletno, kampanijo, so ga imeli na koncu ljudje že poln kufer.
        Slovenski volivci imajo raje vrečke presenečenja.

        • Zadnje cajte se morda tako zdi. Malo nazaj bi bili pa pripravljeni morda tudi do smrti voliti vedno istega Kučana in istega Drnovška.

          • Pa saj bi ju, pa sta se obadva obrabila, pa so zato prešli na vrečke presenečenja.

    • Ženske stojijo navadno na desni strani ob svojih moških, torej tale pripada škofu dr. Jamniku, ne Pahorju. 🙂


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI