Medijska manipulacija

Domen Mezeg 18.4.2017 6:4016 komentarjev
 

Z javnimi občili se bolj ali manj vsakodnevno srečujemo, torej tudi z informacijami, ki nam jih posredujejo. Ob tem je pomembno, da znamo kot dobri bralci prepoznati različne oblike manipulacij, s pomočjo katerih nam želijo določeni interesi vsiliti »željen« način razmišljanja oziroma pogled na določeno stvar, dogodek, pojav ITD. Za pisanje te kolumne nisem segel po kakšni strokovni literaturi, ampak želim v skladu s svojim opažanjem in izkušnjami deliti nekaj primerov načrtne zlorabe (pridobitve) bralca za dosego »višjega cilja«.

Za otroke – God – skrajna desničarska stranka?

Danes sem malce prelistal enega od dnevnih tiskanih medijev in opazil na prvi pogled nič kaj pretresljivo trditev – da je novoustanovljena stranka Za otroke – God »skrajno desničarska« stranka. Zanimivo. Marsikomu bi se zdela samoumevna oziroma ji sploh ne bi posvečal pretirane pozornosti. Vendar pa dejstvo, da gre za stranko, ki zagovarja tradicionalne družinske vrednote po mojem mnenju še ne pomeni, da gre za skrajno desničarsko stranko, ki jo je mogoče postaviti ob bok z nacionalsocialisti ali fašisti, kar je sicer že dokaj obrabljena in vsesplošno sprejeta levičarska retorika.

5000 ali 10.000 protestnikov?

Kot drugi primer se lahko vzame nek protest v Ljubljani. Nek medij lahko o dogodku poroča sledeče: »Na protestih v prestolnici se je zbralo okoli 10.000 ljudi.« Če pa se želi resnico o številu udeležencev malce prikriti, izkriviti pa se lahko zapiše: »V prestolnici je pred parlamentom skandiralo kakšnih 5000 protestnikov.« Vsekakor ima medij lahko prav. Pred parlamentom jih je bilo verjetno res toliko, ker se vsi zaradi pomanjkanja prostora niso uspeli stlačiti na Trgu republike in se je množica vila vsaj tja do Trga zvezda na eni in Tivolija na drugi strani.

Ameriška in ruska plat zgodbe

Kot tretji primer se lahko navede vest o incidentu med ameriškimi bojnimi ladjami in ruskimi lovci na območju Baltskega morja. Ameriška novica se glasi sledeče: »Ko se je ameriško bojno ladjevje približalo obali Baltskih držav je prišlo do neljubega dogodka zaradi ruskih provokacij. Njihova bojna letala so namreč namerno letela preblizu ameriškemu bojnemu ladjevju.« Ruski vidik dogodka pa bi se glasil nekako tako: »Ameriški marinci so se prestrašili naših letal in zagnali histerijo, čeprav so bili seznanjeni s tem, da bodo imele naše vojaške enote na območju Baltskega morja redne vojaške vaje.« Gre za dva povsem različna zorna kota ene in iste novice. V resnici je ključno samo to na čigavi strani bo bralec ko novico prebere, na ruski ali na ameriški.

Prikriti osnovno novico

Še ena podobna novica bi se v ruskih medijih glasila nekako tako: »Ukrajinski nacionalisti so do tal požgali prorusko TV postajo v Kijevu.« Na primer britanski mediji, pa bi z namenom prikriti bistvo novice stvar lahko povedali nekoliko drugače: »Iz goreče TV postaje v Kijevu so lokalne oblasti reševale preživele ranjence.« Potemtakem so slednji preusmerili pozornost bralca od enega poudarka k drugemu, četudi so ukrajinski nacionalisti morda zelo na kratko omenjeni tudi v drugi verziji novice.

Slikovna manipulacija

Slikovna oblika manipulacije in prikritega vsiljevanja mnenja bralcem se je pojavila v času tik pred ameriškimi predsedniškimi volitvami. Nek slovenski medij je na spletni strani ob članku objavil podobo belega medveda, pred katerim sta dve buči. Na eni je izrezljan napis Donald Trump, na drugi pa Hillary Clinton. V vsako od buč je zapičena zastavica s podobo posameznega predsedniškega kandidata. Medved se z gobcem steguje k buči na kateri piše Donald Trump in odtrga zastavico, kot bi na nek način kandidata pojedel. S to sliko medij precej neopazno vsiljuje prepričanje, da je Trump že »pogorel«, in da je dejansko samoumevno, da bo na volitvah slavila Clintonova.

Levičarska in desničarska novica

Lahko navedemo še levičarsko in desničarsko verzijo ene in iste novice. Najprej desničarsko: »Trump je imel v New Yorku veličasten govor na katerem se je zbralo okoli 500.000 njegovih podpornikov. Na dogodku pa je bila prisotna tudi manjša skupina razgrajačev, ki so z vzklikanjem svojih huliganskih gesel motili prireditev.« In še levičarska verzija: »Kljub temu, da je na Trumpovem govoru v New Yorku množica glasno protestirala proti vsem izrečenim lažem, je ameriški predsednik še vedno govoril bedarije in zavajal ljudstvo z neresničnimi obljubami.«

Strah kot manipulativni vzvod 

Obstajajo tudi primeri psihološke manipulacije. Znano je, da imajo Rusi in Poljaki že iz zgodovine precej napete in nezaupljive odnose. Obenem pa se Poljaki ves čas malce bojijo ukrajinskega scenarija na svojih tleh, torej nekakšne »hibridne vojne, prikrite okupacije« ali celo neposrednega spopada. To znajo izkoristiti tudi lokalni (levo usmerjeni) novinarji. Pred časom je eden izmed njih pisal o tem, da bi morala Poljska sprejeti določeno število migrantov, sicer ji ZDA in druge članice Nata lahko odrečejo podporo pri varovanju njenega državnega ozemlja. Pisec članka je torej želel sporočiti sledeče: Predragi sodržavljani Poljaki, če Poljska nemudoma ne sprejme določeno skupino prebežnikov, jo lahko Rusija za kazen napade, ker je Poljska brez pomoči Nata prešibka, da bi se lahko ubranila, Rusija pa se tega še kako dobro zaveda. Pisec torej poljski strah pred Rusijo oziroma odrekanje varnosti zlorablja kot vzvod za vsiljevanje tega kar si glede Poljske želijo na Zahodu.

Strah je biznis

In ko smo že ravno pri Rusiji. Tipična zahodna manipulacija se na primer glasi: »Ker je Rusija nevarna in nepredvidljiva v odnosu do Poljske in Pribaltskih držav bo Nato gradil svoje vojaške postojanke na ozemlju teh držav, da bi tako odganjal potencialnega zavojevalca.« Verjamem, da ima Rusija svoje interese glede Pribaltskih držav, a stvar je kljub temu predstavljena enosmerno. Če namreč na stvar pogledamo z ruske strani lahko opazimo, da se je Nato kar naenkrat znašel prav tam, kjer je še nedavno taborila rdeča armada – v ruskem preddverju. Kako bi se odzvali Američani, če bi se Rusi znova povezali s Kubo? Obenem retorika v stilu »Rusija je nevarna in krepi svoj vojaški potencial« predstavlja predvsem sporočilo ameriškim ali državljanom katere druge zahodne države – da je nujno potrebno vlagati čim večji delež proračunskih sredstev v krepitev vojaških kapacitet, s tem pa podpirati tudi vojaško industrijo in njene dobičkonosne posle. Obenem močna vojska pomeni tudi močan psihološki vzvod za druge globalne apetite. Tudi jedrsko orožje dandanes namreč predstavlja predvsem učinkovito »ptičje strašilo«. Z njegovo pomočjo je tudi mednarodna pozicija Irana ali Severne Koreje lahko bistveno drugačna. Enako velja za ZDA ali Rusijo.

Še ena čustvena manipulacija

Še eno obliko čustvene manipulacije je mogoče opaziti v naslovu filma Dvojina. Gre za zgodbo o lezbični ljubezni. Znano je, da je »dvojina« slovnična posebnost slovenskega jezika in ima kot takšna tudi določen pozitivni čustveni naboj. Tako slovenski gledalec tega filma lezbično zgodbo podzavestno poveže s prijetnimi čustvi in jo s tem lažje sprejme, mu postane bližja. Že dokaj obrabljena oblika manipulacije bralca je tudi ponavljanje določenih izkrivljenih dejstev, saj laž, ki se ponavlja prej ko slej postane resnica. Pozoren je treba biti tudi na stavek, ki se prične z besedno zvezo: »Vsi vemo …« Gre torej za nekakšno posploševanje, ki želi bralca prepričati, da gre za neko splošno sprejeto in preverjeno dejstvo. Pa gre res?

Za konec

V zgornjem besedilu je izpostavljenih samo nekaj primerov. Pomembno je, da novic ne beremo površinsko, ampak smo pozorni na poskuse vplivanja na našo podzavest, na čustva, ki se rada izmaknejo naši pozornosti. Novica se včasih zdi pomembna, vendar je lahko njen poglavitni namen posameznika zgolj pridobiti za nek določen pogled, medtem ko je njena sporočilna vrednost vprašljiva.

 
Značke:

16 komentarjev

  • svitase

    Zanimivo.
    Nekatere primere bi si razlagal drugače, kar pomeni, da si primere razlagamo z vidika svojega siceršnjega mnenja o nekom, ki je predmet medijske obravnave.

  • mirodel

    Znano je, da kdor obvladuje medije, ima oblastno moč. Kdor pa ima to moč, pa narekuje pravila in jih spreminja po svojih potrebah in kriterijih. In ovce gredo tja, kamor jih vodi oven, pa čeprav v prepad.

  • Ali pa zastoji med prazniki na mejnih prehodih !
    Poročanje o čakalnih vrstah, kažejo nezadovoljne potnike ki so zgroženi nad novo ureditvijo …
    Medtem ko obratno, poročanj o zastojih zaradi zaščite šengenske meje, opravičil in spodbud vlade za rešitve tega, ni zasledit.

  • Avtor, ki je hotel navesti nekaj primerov manipulacij drugih je to izrabil za to, da je sam s primeri manipuliral z drugimi.

    Avtor je izrazito, tipično prorusko trobilo!!!

  • Igor MB

    Čeprav se moje politično prepričanje bistveno razlikuje od avtorjevega, njegov članek brez zadržkov podpišem.

    Medijske manipulacije so večna tema, a zadnje desetletje nanje gledam z novega zornega kota. Po poskusu samomora mi je psihiater postavil diagnozo psihoza. Šokiran nad diagnozo sem vključi vse obrambne diagnoze in pri čisto vsakem sogovorniku opazil, kako ustvarja lastnih psihotičnih konstrukte. V nekih razumnih mejah je to povsem človeško in normalno. Še bolj je normalno citirati konstrukte, ki so si jih domislili drugi. Zlasti če so se v našem okolju že uveljavili. Človek je socialno bitje (beri čredna žival), kar pomeni, da praktično ne more funkcionirati zunaj družbe. Zato se podredi tudi, kadar se zaveda, da njegova okolica prakticira nesmiselna prepričanja. Praviloma pa to zavedanje celo potlačimo in medijske konstrukte docela posvojimo. To razloži, zakaj bi Srbi in Hrvati tudi brez medijske manipulacije imeli diametralno nasprotna stališča o Vukovarju.

    A kljub temu ne kaže vsega metati v ta koš. Razumem vaše razočaranje, ko vašo stranko novinar postavi na skrajnjo desnico. A ta diagnozo ste najbrž prebrali v časopisih namenjenih levosredinskim bralcem. Naj vam jo prevedem. Res smo ljudje površni. Nikomur se ne ljubi biti vedno korekten. Medtem ko je večina pobud vaše stranke za levosredinske volivce povsem razumnih, pa mene stališče do homoseksualnosti močno iritira. V našem bloku (konkretno na Dogoški 71 v Mariboru) imamo očeta, ki se z SS-ovskim “hohdojč” naglasom izdira z balkona na sina, tako da ga sliši sto družin. Začne se z: “Pridi si po pulover”, naprej pa ne bi citiral. Tako se ne gre čuditi, da so se na silvestrovo njegovi otroci zabavali tako, da so eden v drugega metali petarde. Tudi se ne gre čuditi, da ima sosed v pritičju razbito okno. Če ga prijavim policiji, se mi bodo policisti smejali. Če ga zaradi fizičnega nasilja prijavim Centru za socialno delo Maribor, bom še enkrat dobil dopis, v katerem me bodo opozarjali na kaznivost krive ovadbe. In medtem, ko podobno nevzgojene otroke problematičnih staršev srečujemo na vsakem koraku, se vam ljubi glasno problematizirati, da ima nekaj odstotkov ljudi homoseksualna nagnjenja. Liberalci eden drugega o takšnih politikih nahitro (se strinjam do vas politično nekorektno) obvestimo, da “se pazi njegovih skrajnje desnih stališč”.

    Na Časniku se veliko berem in imam vtis, da bodoče volivce vaše stranke poznam. Ne bi vas opisal kot skrajnje desne. Prej kot klasično srbsko vzgojene. V smislu: “Kaćemo ženit, dečka?” (“Fantek, kdaj te bomo poročili?”). Upam si trditi, da je najbolj pogosto vzgojno vprašanje otrokom moškega spola med Srbi. Enostavno te pripravi, da družba od tebe pričakuje, da boš imel družino in otroke. Vidim, da vas motijo mladi, ki se zabavajo, se iščejo še v tridesetih, ne trudijo ustvarjati materialnih dobrin in še manj družine. Takšnih je bistveno več kot homoseksualcev. Čeprav ni nihče popolnoma “straight” in nihče popolnoma homoseksualen, pa je le pri kakšnih 5% ljudi homoseksualno nagnjenje toliko močno, da njihovo vedenje ne paše v standardne kalupe zgoraj opisanih pričakovanj srbske družbe. Za te ljudi bi vas jaz lepo prosil, da jih ne silite v zakon. Kvečjemu obratno. Prosil bi vas, da njihovim zakoncem pomagate. Ker moški zelo težko osreči žensko, ki me potrebuje ne telesne ne duhovne bližine moškega. In obratno. Na Zemlji je nekaj milijard ljudi in ni razloga, da bi še njih silili, naj imajo otroke.

    Po drugi strani pa se popolnoma strinjam z vami, da je treba nekaj narediti, da se spremenijo vrednote. Ne more prevladujoča vrednota biti, kako lepe fotografije si naredil na dopustu. Razumem, da se bolj ponosno pohvalite, da je vaš otrok poleti nabiral ribez in si sam zaslužil za počitnice na morju, kam je šel šotorit, kot da bi z vašim denarjem za nekaj tisoč evrov letel na Tahiti. In da želite, da bi bilo v Sloveniji čimveč ljudi, ki bi si delili te vrednote. In se namesto gledanja televizije, poslušanja glasbe in čepenja na spletu, veselili vzgoje otrok, grajenju močnih partnerskih vezi pa čeprav v materialno bolj skromnih razmerah. A te svoje želje ne znate predstaviti na levici sprejemljiv način. Pač pa se derete čez homoseksualce. Kot da cela Slovenija propada zaradi njih. In potem vam pač nahitro prilepimo etiketo skrajnje desnice.

    P.S. Še nekaj. Probajte upoštevati občutljivost ljudi. Recimo ne nabijati o Titovi diktataturi. Jaz sem vegan, a si res ne želim poslušati, da je Tito bil strasen lovec (beri vrsta mesarja). Vemo, da je prav on ukazal povojne pokole, a vas bomo precej lažje prenašali, če jih boste pripisali “onemu bugaru Ribičiču, ki je celo vojno preživel na toplem v Rusiji, potem pa hotel biti glavni”. Ste vedeli, da sta Kardelj in Ranković Titu “nastavila” Jovanko, ker je po vojni izgubil motivacijo. Jaz ugibam, da ga je pekla vest, ker večina v širšem vodstvu ni ploskala njegovim likvidacijam. Zato so mu našli Srbkinjo, žrtev ustaškega terorja, ki se ji najbrž številka stotisoč mrtvih v primerjavi z milijonom žrtev fašizma ne bi zdela problematična. Podobno kot sam opažam, da večina sokomentatorjev na Časniku ima zelo selektiven spomin o medijskem poročanju o Janševih rabotah. Pač nekako ne gre v kombinacijo, da bi nekdo, ki se je tako srčno boril za desno stvar, manipuliral incidente, bil korumpiran… “Verjetno se je za provizije dogovarjal kdo drug v isti stranki…” 😉 Oziroma, kot rečejo Primorci, pustimo stat. Med prijatelji je bolje ne težiti, ampak sprejeti, da so drugi drugačni od nas in o nekaterih zanje bolečih temah ne želijo slišati vsega. Enako kot mi o drugih…

    • Torej, kratka sinteza tega dolgega komentarja bi bila: Ne dirajte mi Titeja, a ni gejeva! Ali tudi: vsi smo po malem Titovi in vsi po malem geji in Tito je tudi naš, gej ali malo manj gej. Domen Mezeg je Primčev namestnik, tudi če se je komu doslej zdel prej namestnik Jaroslawa Kaczynskega. Ne sodite strogo krivcem za Ovčaro pri Vukovarju, saj obstajata tako hrvaška kot srbska resnica o tem.

      Sicer pa ta duhovit, nenavaden in sebe in svoje stanovanjsko okolje razgaljujoč zapis ponuja tudi druge iztočnice, samo jaz sem se tokrat odločil biti siten. 🙂

    • Berem: ” a si res ne želim poslušati, da je Tito bil strašen lovec (beri vrsta mesarja)”

      Gospod Igor,
      boste pač morali potrpeti. Imamo vso pravico pisati resnico. Če vas resnica tako moti, da je ne morete videti, slišati … ste še vedno v depresiji. Pazite, na ne naredite samomora, ker je bil Tito eden od desetih največjih morilcev prejšnjega stoletja. Bilo bi skrajno bedasto. Ni vas Tito ubil, ampak bi se kar sami.

    • Gospod Igor MB, stvari je treba poimenovati s pravim imenom. Resnica je, kakršna je.

      Zločinec je zločinec, čeprav je v življenju naredil tudi kaj dobrega. Tudi Hitler je kot ljubitelj umetnosti po okupaciji Nizozemske tam odprl filharmonijo, ki še danes deluje. A zato nobenemu Nizozemcu ne pade na pamet, da bi Hitlerja imel za kaj drugega kot zločinca, kar tudi je. Tudi Tito s svojimi likvidacijami konkurentov v Rusiji in španski vojni, protirevolucionarjev in potencialnih političnih nasprotnikov v času revolucije in po njej (po priznanju Rankovića pobitih najmanj 570.000 in še mnogo več preganjanih in zaprtih, v glavnem civilistov) ni nič drugega kot zločinec. Če je zločinec Hitler, potem je tudi Tito.

      Pravite, da Srbi gledajo drugače na Vukovar kot Hrvati. Lahko gledajo drugače, a ne morejo spremeniti dejstev. Dejstvo je, da so ga Srbi napadali in bombardirali, Hrvati so se pa branili. Srbi stvari “vidijo” drugače, ker nočejo priznati svojih zločinov in svoje vloge pri krvavem razpadu prejšnje države.

      Gospod Igor MB, treba je stvari sprejeti takšne, kot so. Potem tudi depresij ne bo več.

    • Zdravko

      Tito, geji in patriarhalna vzgoja.
      Temu sosedu lahko očitaš samo, da ne ve da ni na vasi in da se ne more dret z okna, ali sin rabi pulover.
      O Titu kot zločincu tudi mene moti arogantna desnica. Eni mislijo da imajo resnico v posesti in lahko z njo obmetavajo vse okoli sebe. Pljuvajo svojo oblast in mislijo kakšni pravičneži so. Toda o Titu sicer vemo dovolj.
      O gejih, nihče jim ne bi nič hotel, če ne bi oni tako obsedeno podirali vse moralne temelje, ker hočejo biti brez greha. Ja, to mora bit res težko. Mi grešniki pa moramo to prenašat, lepo molče.
      Ti imaš še veliko za predelat o sebi in svetu. To da si še vedno ateist ti gre zelo narobe. In povrhu še tako prepričan sam vase, poln samega sebe, da je še težje. Zraven še samo travo ješ, tako da si sploh ne predstavljam kako lahko nosiš svoj križ. Sprejeti boš moral, da je zdrava pamet bila na svetu že dolgo, dolgo prej, kot so nastale šole, znanosti, statistika in njene metode, vse to. Mnogo prej in ves čas je enaka kot danes.

    • Igor MB

      Uh. Z veseljem bi se vključil v dvosmerno komunikacijo, a ne utegnem. Tako bom samo še dodal še eno svojo. Novi-nar. Koren besede je nov. Tako je normalno, da v Sloveniji enako kot drugod po svetu desničarji (korelirano s konzervativnostjo, močno) nimate omembe vrednih medijev. Kljub temu imate bolj disciplinirane volivce. Med mašo ne potrebuje eksplicitnih namigov. Spomni se svojih tradicionalnih vrednot in voli.
      Hej, a je Časnik sploh desen? 😉

      • Ne bo čisto držalo. Če vzamemo samo nastarejše klasične medije moderne dobe, to je dnevne časopise, so v zahodnem svetu kar nekje na 50:50. Recimo v Angliji sta bolj desna kot ne Telegraph in Times, v Franciji Le Figaro, v Nemčiji FAZ, Die Welt, Bild, v Italiji Corriere della Serra, v Avstriji die Presse. To so ali najuglednejši časopisi v državi ali pa nekje tam-tam z levo sredinsko alternativo ( recimo Guardian, Le Monde, Suddeutsche Zeitung, Kurier itd.))

        Slovenija je nekaj posebnega v tem, da nima močnega desnosredinskega dnevnega časopisa. In to je negativna posebnost. Problem slovenske desne medijske alternative je med drugim, da je ne le preveč šibka ( tudi kar se tiče ekonomskih in političnih zaledij), ampak da je vsaj po mojem vsebinsko preveč desna. Nova TV je nazoren primer.

        Tudi v ZDA televizijski prostor sicer nagiba nekoliko levo in ga temeljito uravnotežuje le Fox TV. S tega vidika je škoda, da je zaradi škandala s seksualnimi nadlegovanji prisiljenj s Foxa oditi Bill O`Reilly. Seveda si je sam kriv, tega si ne bi smel privoščit. Ampak bil je najprodornejši glas drugega, konzervativnejšega dela ZDA v TV medijih te države. Inteligenten, razgledan glas v razliko od kakšnih drugih desnih populističnih gromovnikov.

        • Igor MB

          Kakšna je to desnica, če nima denarja? 😉
          Torej so desne stranke, ki imajo tajkunsko zaledje..

          • To se je precej spremenilo. Tudi v ZDA. Bogataši in zlasti Wall Street so se večinsko nagnili k demokratski strani. Delavstvo pa se je od levice večinsko preselilo k Trumpu. Slovensko desnico od prvih volitev 1990 naprej podpirajo slej kot prej v prejšnjem režimu depriviligirani sloji in se do zdaj to ni dosti spremenilo. Kapital bi se sicer po potrebi preselil na desnico, če bi lahko resneje računal z njo. Ampak od kdaj želi kapital biti na strani verjetnih poražencev… V revnejših slovenskih občinah so v glavnem župani z desnice in v njih imajo navadno pomladne ali desne stranke večino.

            Podpora sodobne levice, posebej pa slovenske, revežem je čisti blef. Kot domnevne marginalce podpirajo LGBT, ne revežev. Kot posebej pomoči potrebne novodobni levičarji predstavljajo tiste, ki že imajo nadpovprečno dober družbeni položaj, status in standard. Z darili iz državnih proračunskih jasli si kupujejo volilno bazo, to je bolj ali manj vse od njih.

          • Igor MB

            V Združenih Državah se je pred leti že zgodil obrat. Republikanci so ob nastanku bili leva stranka. A Trumpu in njegovemu vojaškemu proračunu ne verjamem niti “dober dan”.

          • Tega je že zelo dolgo, že kakšno stoletje, ampak nekoč je črno prebivalstvo v glavnem glasovalo za republikance ( ne le takoj po dobi Lincolna, osvoboditelja sužnjev in ustanovitelja republikanske stranke). In zadrti Jug, kjer so tedaj prevladovali Ku-Klux-Klanovci in njihovi simpatizerji, je bil pretežno demokratski še v času Martina Luthra Kinga. Na zadnjih volitvah pa so črni glasovali za Clintonovo okoli 85%. Beli klasični proletariat pa izrazito za Trumpa.

            To je čudno, da se je levica povsod tako zlahka odrekla delavstvu. Na njem je bila utemeljena ( vsaj socialistična in socialdemokratska, da ne omenjamo komunistične).

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI