B. Cestnik, blog: 10 razlogov, zakaj svoje otroke vzgajati katoliško

Casnik 17.4.2017 22:0233 komentarjev
 

10 razlogov, zakaj svoje otroke vzgajati katoliško*:

1. Tako bodo imeli nekaj pravil za zavrniti, ko bodo postali najstniki.

2. Tako bodo imeli nekaj pravil, ki jih bodo ponovno premislili, ko bodo dobili svoje otroke.

3. Tako bodo imeli nekaj vrednot, ki ji bodo negovali vse življenje.

4. Tako bodo imeli nekaj, česar se bodo v hudih časih lahko oprijeli.

5. Tako bodo nekje v svoji hiši ali stanovanju imeli vsaj staro obrabljeno Sveto pismo, ki ga bodo lahko brali za modrost, ko bodo starejši in zainteresirani.

6. Tako bodo spoznali, da so vse osebe, vključno domnevni sovražniki, Kristusovo obličje na različne načine.

7. Tako bodo imeli izkušnjo vere v skupnosti.

8. Tako bodo vedeli, da je Božič darilo ljubezni v njihovih srcih.

9. Tako bodo vedeli za Kristusovo smrt in vstajenje ter bodo razumeli, da je življenje več kot trpljenje.

10. Tako bodo vedeli, da se nebesa začnejo na točki, kjer se oni zdaj nahajajo, in da so tu po Božji milosti in da bo Bog vedno z njimi.

* Iz knjige: Michael Leach – Therese J. Borchard, I Like Being Catholic: Treasured Traditions, Rituals, and Stories, 2000 (Všeč mi je biti katoličan. Dragocena izročila, obredi in zgodbe). Tekst prevedel in slikico iz arhiva skavtskega Stega RS1 dodal Branko Cestnik.

Vir: blog Branko Cestnik

 
Značke:

33 komentarjev

  • Pronicljivo zapisano. Mene preseneča in to negativno majhna voljo mnogih katoličanov ali vsaj v katoliških družinah formiranih ljudi pri nas, da bi prenesli temeljito katoliško vzgojo na svoje otroke. Med drugim s spodbujanjem otrok k rednemu obisku vsaj verouka, če že ne tudi nedeljske maše. Obstajajo tudi taki, ki obiskujejo nedeljsko mašo, svojih otrok pa ne pošljejo k verouku. Zlasti v mestih.

    Čudno. Po mnogih zahodnih državah neredki agnostiki ali celo ateisti pošiljajo svoje otroke k verouku. Najpogosteje k šolskemu verouku, ki za razliko od Slovenije obstaja skoraj povsod po našem kontinentu. V sosednjih državah je obisk prostovoljnega šolskega verouka okoli 90% ( kar jasno nakaže, da k njemu niso vpisani le otroci iz najbolj versko gorečih družin).

    Vem za človeka ( nomina sunt odiosa, naj velja v tem primeru), ki v slovenskih medijih piše kot velik katoličan in pobudnik varovanja krščanske Evrope oz. politike, ki bi takšno Evropo branila. Pri svojih otrocih pa ne poskrbi ne za obisk maše, še manj verouka, niti za prejem temeljnih zakramentov.

    • Vzgoja otrok je stvar kulture. Evropa je pač tako “napredna”, da se marsikje na religiozne ljudi gleda kot na zaostale. To med drugim učencem dajo vedeti tudi v mnogih naših šolah.

      Drugače je v ZDA, kjer je npr. med vsemi člani kongresa in senata samo 1 (en) poslanec, ki se je opredelil za nereligioznega. Če predpostavimo, da so izbrani zastopniki ljudstva spoštovani in ugledni ljudje, pomeni da so religiozni ljudje tam zelo spoštovani. Saj je med splošno ameriško populacijo sicer le 70% religioznih.

      Evropski trend bo težko obrniti, saj je prav tu kulturni marksizem padel na plodna tla.

      • Med prebivalci ZDA je več kot 70% religioznih. Mislim da jih je trenutno med 85-90%. Tudi v Evropi ateizem ni tako zelo na pohodu, kot opisuješ. Tudi verski vzgoji je s strani staršev in države dan mnogo večji pomen kot pri nas.

        Jasno sem zapisal podatek in ga ponavljam, da je v vseh naših štirih sosednjih državah krščanski verski pouk neobvezni del kurikuluma osnovnih in srednjih šol ( v vseh razredih) in da ga na osnovnošolski ravni obiskuje okoli 90% otrok, na srednješolski pa še zmeraj blizu 80%.

        Slovenska pospešena sekularizacija in ateizacija ( pred drugo vojno enega najbolj katoliških delov naše celine) je torej celo znotraj evropskih razmer nekaj posebnega. Oz. po mojem očitno ekscesna. Z marksizmom ima to bolj malo opraviti. Marksizem je, realno gledano, propadel projekt.

        • Zdravko

          Kako to misliš? Slovenska sekularizacija je neposredna posledica marksizma oz. komunistične oblasti prejšnjih 45 let.
          Kulturni marksizem je bolj pojem, ki ponazarja duhovno praznino novodobne evropske kulture. Ta še ni propadel, dovolj vsaj.

        • Kar zadeva deleža religioznih in nereligioznih samo povzemam rezultate mnogih anket, ki jih ni težko najti tudi na spletu in se med seboj veliko ne razlikujejo.

          Tu ne gre za formalno, temveč za stvarno pripadnost oz. svetovni nazor.

  • svitase

    Menim, da lahko daš otroku največ, ko ga vzgojiš in utrdiš v veri, ki mu daje pravo vrednotno življenjsko smer in moč vztrajnosti v dobrem!

  • Zdravko

    Vera se prenaša s staršev. Oče je božji pričevalec svojim sinovom. Zakaj je tega manj? Ker vera staršev in dedkov peša. V družbi krivic in suženjstva mnogi izgubijo vero. Tudi Cerkev pozablja na starše in poudarja mlade. Dejansko se navdihujejo pri veri mladih, da pozabljajo na starše.

    • Zdravko: “Oče je božji pričevalec svojim sinovom.”
      ________________________________________________

      Prva in druga svetovna vojna sta odnesli veliko očetov. Slovenija ima ranjeno srce in mnogo naših očetov, starih očetov je zrastlo brez spremstva močne očetove roke in zgleda njegove vere ob žalujoči materi.

    • Zdravko: “Tudi Cerkev pozablja na starše in poudarja mlade.”

      Se ne strinjam. V cerkvi je populacija predvsem 65+, mlajših, delovno aktivnih peščica, še manj pa srednješolcev in študentov, ki jih Cerkev nič več ne nagovori. Po birmi jih velika večina izpuhti iz cerkvenih klopi…

      • Zdravko

        Seveda se strinjaš. Namreč, mislim na duhovnike in škofe. Samo o mladih govorijo, srečanja v Stični so kot da je to edina stvar na svetu, samo da med mlade pridejo pa so zadovoljni, da kar grulijo. Ko pa po birmi ni nikjer nikogar se žalostijo. Za nas, starejše, pa kot da smo že mrtvi. Še svoje duhovnike, čeprav jih primanjkuje, zapirajo po domovih za ostarele, potem ko se upokojijo.
        Drugo so pa družine. Kot da so samski že vsi mrtvi. Samo ta poročeni, po možnosti z otroci seveda, te bi pa na rokah nosili. Saj ne rečem, samo samskih je še trikrat toliko.
        Saj je še cela rajda grešnikov, ki potrebujejo zdravnika. In če bi enega ozdravili, bi jih ta sam še deset zraven. Tu se mi zdi da pastorala fali čisto mimo.

  • Zdravko

    vključno domnevni sovražniki, Kristusovo obličje
    ==========
    To pa vsaj jaz težko razumem. Najprej beseda domnevni. Človek ima vse polno prijateljev nasprotnikov in tudi sovražnikov. To ni nobena novice. Domnevni sovražniki, tega pa ne razumem. To pomeni prej, da si sam v zablodi in ločiš med tistimi, ki so proti tebe od tistih, ki so na tvoji strani.
    Če smo torej pri sovražnikih, v njih pa res ne znam videti Kristusovo obličje. Če se s sovražniki moramo bojevati, se mar bojujem s Kristusom?!

    • Odkod ti ideja, da se s sovražniki moraš bojevati? Nek nevrotični prisilni ( obsesivno-kompulzivni) vzgib?

      • Zdravko

        Kaj pa ti počneš s sovražniki? Jih prosiš, da odnehajo?! Kaj ti počneš z “zlohotnimi silami tega sveta”?

        • Včasih je tako, da če do sovražnika pristopiš, kot je Jezus učil, da ga razorožiš in se neha obnašati sovražno. Če vidiš, da ne gre, je neredko bolje iti mimo v loku. Daleč od tega, da bi bila bojevita reakcija vedno najpametnejši ali celo edini možni odgovor. Verjetno je le redko potrebna.

          • Zdravko

            Kakor razumeš bojevitost. Tudi z mirnimi besedami se da bojevati proti sovražnikom. Najbrž celo najbolj učinkovito. Še vedno gre pa za boj. Zlohotne sile pa so tu kar naprej in se ne da “iti mimo v loku”.

  • zdravka

    Katoliško že, ampak hkrati odprto, torej na način, da jih vera v življenju ne bo omejevala oz. da ne bo omejevala drugače mislečih.

    • Zdravko

      Katoliška vera nikogar ne omejuje. Nasprotno, vera odpira horizonte. Ne nakladaj tu spet s svojo ateistično “vero”.

      • zdravka

        Vsako prepričanje lahko omejuje, tudi versko, v kolikor se ga uči na izključujoč način, torej v smislu moja vera, prepričanje je edino pravilna. Mislim, da je ne samo skozi zgodovino, ampak še v današnjem času dokazov o tem več kot dovolj. Tudi tvoj komentar je dokaz o tem, kako očitno “zaprt” si do ateizma, torej nekega drugačnega prepričanja.

        In očitno ne le do ateizma, saj sama nisem ateist, ampak vernik. Zgolj očitno bolj odprta od tebe, kar te spet moti, tako da ne vem, katere horizonte ti je tebi vera odprla. Očitno manj, kot jih je zaprla. In na srečo je ta odprtost tudi pristop, ki ga uči Papež Frančišek, tako da bodimo optimisti.

        • Zdravko

          Ne veš o čem govoriš. Sama si ateist. Slabo blefiraš.

          • zdravka

            Samo dokazuješ mojo poanto. 🙂 Pa lep dan želim.

          • Nič ne dokazuje tvoje poante. Že vemo, kdo si – n-krat spremenjeni nick.

        • Mislim, da skoraj ni več katoliških duhovnikov, vsaj na Slovenskem ne, ki bi krščanstvo učila na tako izključevalen način, kot je tu problematizirano. Seveda pa učenje vere znotraj Cerkve ne more iti izven sporočila evangelijev in tudi ne bistveno izven njenega katekizma. V podajanju verskih sporočil tudi preko šolskega sistema je ravno možnost, našim otrokom iz ideoloških predsodkov odrekana, da se temeljito ( tudi preko strokovnih organov in zakonodajnega nadzora) poskrbi, da je verska vzgoja podana na odprt, vključuvalen način.

        • “Vsako prepričanje lahko omejuje, tudi versko, v kolikor se ga uči na izključujoč način, torej v smislu moja vera, prepričanje je edino pravilna”

          To poleg rdečih, borbenih ateistov učijo še islamisti. Celo nekateri hindujci. Pa smo tam, kjer je krščanstvo najbolj preganjana vera.

          • zdravka

            Vedno je treba najprej pometati pred svojim pragom.

          • To pa drži. Pa po možnosti ne le pred pragom, ampak tudi znotraj lastne hiše. 🙂

        • Ti nisi noben vernik. Ti si ena ateistka, ki manipuliraš, da bi dosegla, da bi te resneje jemali.

          Kot tista znana “katoličanka, ki misli drugače” ali en janez in en janko…

  • “B. Cestnik, blog: 10 razlogov, zakaj svoje otroke vzgajati katoliško”
    =======================

    A to gospod pater Branko Cestnik piše iz lastne izkušnje?

  • Vincencij

    Vera je milost

    Ko sv. Peter izpove, da je Jezus Kristus, Sin živega Boga, mu Jezus pojasni, da mu to razodetje ni prišlo iz “mesa in krvi”, temveč od “mojega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 16,17; prim. Gal 1,15; Mt 11,25).

    Vera je božji dar, nadnaravna krepost, ki jo vlije Bog. “Da pride do take vere, je potrebna predhodna in pomagajoča božja milost ter notranja podpora Svetega Duha, ki naj nagiblje srce in ga obrača k Bogu, odpira duha in ‘vsem daje lahkoto, da resnici pritrdijo in jo z vero sprejmejo’” (BR 5).

  • Franc Mihič

    Izobrazba za ustvarjalnost ali le za višjo plačo?

    Največja zabloda po propadu socializma oz. SFRJ je tranzicijska praksa, ki perfidno propagira in prakticira: »Vsi v šole in na univerze, do boste pridobili izobrazbo in tako dobili dobro službo.«

    Za večino slovenske ekonomije, to je za javni sektor, je za nagrajevanje važna predvsem izobrazba, niso pa odločilni rezultati dela, ki jih prizna le trg in se odražajo na blagostanju vseh državljanov.

    Mnogi v slovenskem javnem sektorju so plačani po izobrazbi, ne glede na rezultate dela, ki jih ovrednoti trg. Ti rezultati se odrazijo v uspešnosti gospodarstva in v dvigu blagostanju države, ali pa tudi ne.

    Mnogo je primerov, tudi v šolstvu, ko izobraženci dobijo višjo plačo zgolj za to, ker imajo višjo izobrazbo, kot je to predpisano za delovno mesto.

    Ta višja plača, le zaradi višje izobrazbe, ne glede da ta višja izobrazba ni potrebna za dosego ciljev delovnega mesta, je zgolj nagrada za višjo izobrazbo, ni pa plačilo za rezultate opravljenega dela, ki so edina poštena in realna podlaga za plačilo.

    Toda dodatek zgolj za višjo izobrazbo, kot je ta normalno predpisana, mora nekdo plačati. To je za zaposlene v realnem sektorju torej prisila in kar kraja dela njihovega zaslužka, ne da bi lahko o tem odločali in ne da bi kaj dobili za to vrednost.

    Torej so nekateri izobraženci nagrajevani, ne glede na rezultate dela, kar je kraja dela zaslužka drugih, predvsem zaposlenih v gospodarstvu. To je tudi kraja že tako slabo plačanih delojemalcev, kar je žalosten pogoj, da je gospodarstvo lahko še konkurenčno. Posledica so tudi številne minimalne plače in pokojnine.

    »Izobrazba jamči dobro plačo, ne glede na rezultate dela, « menda ni cilj brezplačnega izobraževanja oz. vzgoje mladih in odraslih.

    Zabloda in samo prevara je, da se plačuje izobrazba tam, kjer ona ni potrebna za rezultate. To ne prenese nobena ekonomija. Takšna praksa je vredna vse obsodbe, saj omogoča zaslužke brez rezultatov, povečuje stroške in duši razvoj države, ki se zato zadolžuje za preživetje več kot je potrebno ter zato dodatno bremeni poštene državljane in mlajše rodove. Tudi tu namreč velja pošteno pravilo, ko vlada pravi plačnikom izobrazbe: »Vklopi razum, zahtevaj račun!«

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI