Katoliška cerkev in EU: približevanje ali oddaljevanje?

Leon Marc 16.4.2017 6:55
 

V letu 2015 je izšla knjiga “The European Union and the Catholic Church” (Kratochvil P., Doležal T., Palgrave MacMillan) v kateri avtorja razmišljata, kako je raziskovanje religije v mednarodnih odnosih razmeroma mlada veja znanosti, pa še ta je v nevarnosti, da bi se omejila le na islam. Pozornost, ki jo vzbuja islamski terorizem, in posledično tudi znanstvena pozornost fenomenu islama v mednarodnih odnosih poleg tega umetno povečuje pomen islama, medtem ko ostaja precej zanemarjeno preučevanja rasti krščanstva v Aziji in Latinski Ameriki, bodisi protestantskih vej ali katolištva, in njunih pomenov za mednarodne odnose.

Ta poudarjena pozornost islamu bi po mnenju avtorjev lahko vodila tudi do prenašanja ugotovitev o političnemu islamu na religijo oz. religije na splošno ter na uveljavljanje (novega orientalističnega) stereotipa o razvitih sekularnih državah na eni strani ter nerazvitih ljudstvih na drugi strani, ki nimajo druge tolažbe kot zatekanja v religijo. Knjiga temu ugovarja in meni, da je prav v religiji moč iskati sredstvo legitimizacije političnih skupnosti pozne moderne ter da lahko prav religije, s svojim poudarkom na solidarnosti, prispevajo k reševanju konfliktov sodobne atomizirane družbe.

Kar se tiče Evropske unije knjiga opozarja, da je Sveti sedež prek svojega nuncija v Belgiji že od sedemdesetih let spremljal razvoj tedanje Evropske skupnosti, da pa je do samostojne nunciature prišlo šele leta 1996, do postavitve prvega vodje delegacije Evropske komisije pri Svetem sedežu (“veleposlaništva EU”) pa šele leta 2006.

Avtorja pišeta o tem, da je vse do Lizbonske pogodbe besedišče dokumentov EU le redko vsebovalo izraze kot je npr. vera, še manj krščanstvo in katoliška Cerkev, pogosto pa so dokumenti govorili o sekularizmu. Podobno ugotavljata, da tudi cerkveni dokumenti ali npr. izjave Komisije evropskih škofovskih konferenc razodevajo določeno previdnost in skoraj nikoli ne zavračajo sekularizma, pač pa raje govorijo o zdravem sekularizmu, za razliko od agresivnega sekularizma, ki ga Cerkev odklanja, a  v katerega Evropska unija občasno zdrsne. Podobno prikrito napetost v razumevanju pojmov češka avtorja knjige vidita tudi pri opredelitvi pravic posameznika (človekovih pravic) in pri gospodarskih vprašanjih. Največjo bližino med EU in Katoliško cerkvijo pa opažata v pogledih na nacionalno državo. Prav tu naj bi se transnacionalna narava Cerkve in prednost, ki jo cerkveni nauk daje osebi pred državo, kakor tudi razlikovanje Cerkve med narodom in nacijo, združili v močno podporo ambicijam evropskega povezovanja kot nad-nacionalne tvorbe. Evropska unija je, pišeta avtorja, videna kot posledica kulturnega vpliva Cerkve, pri čemer je Evropa definirana kot celina, ki je bila – tudi zahvaljujoč se povezovalni moči Cerkve – sposobna integrirati različna ljudstva in kulture.

Iz analize vrste dokumentov EU avtorja razbirata – kot že rečeno – izogibanje omembi Cerkve, vendar hkrati tudi močno zaslombo preganjanim kristjanom po svetu (četudi je treba dodati, da je glede tega bilo v zadnjem času precej razprave), pri čemer pa skrb zanje ne temelji na krščanskih koreninah EU, pač pa na načelih sekularizma in svobode veroizpovedi.

Med EU in Cerkvijo so seveda ogromne razlike: Cerkev ne brez napora in določenih težav spremlja Unijo kot izraz sodobne sekularnosti (ne sprejema antropocentričnega individualizma), toda po drugi strani EU prav v tem času išče neke vrste duhovno legitimizacijo svojega obstoja. V tem dialogu med Cerkvijo in EU prihaja do “prevajanja” argumentov, pravita avtorja: Cerkev izvaja svoj družbeni nauk iz transcedentalnih virov in ga “prevaja” v jezik, razumljiv za odločevalce v EU, pri čemer pa tvega, da se zabriše (teološka, transcedentalna) izvirnost njenega prispevka.  Po drugi strani, v kolikor se ne odloči za takšno “prevajanje” in bolj poudari teološke temelje družbenega nauka, pa tvega nesprejetje svojega sporočila v (sekularnih) EU krogih.

EU takšnega prevajanja ne uporablja, opažata avtorja. Po Lizbonski pogodbi je sicer EU intenzivirala dialog s katoliško Cerkvijo, vendar izrecno verski izrazi, omemba krščanske dediščine ali celo Boga ostajajo za EU tabu. Avtorja se sprašujeta, do katere točke bo Cerkev pristajala na takšno asimetrijo v dialogu ter do kdaj bo katoliška Cerkev še podpirala razvoj Evropske unije, zlasti zaradi naraščajočih razlik v pogledih na nekatera etična vprašanja. Sprašujeta se tudi, ali bo Unija pri Delorsovem iskanju “duše Evrope” dala prednost svoji nastajajoči, implicitni religiji (pravzaprav bi to besedo morali postaviti v narekovaje), ali pa se bo v večji meri kot doslej oprla na tradicijo krščanskih Cerkva, vključno z največjo, katoliško. V odgovoru sta skeptična: ocenjujeta, da je “civilna religija” Unije – kljub sedanji krizi legitimnosti EU – že preveč zakoreninjena, da bi se Unija odločila za to drugo pot.

Ali pa je čas (knjiga je izšla leta 2015) vendarle morda naredil svoje?

 
Značke:

13 komentarjev

  • Evropa se islamizira, še preje pa je morala postati poganska. Kaj tu ni jasno? Mogoče ali bodo Evropejci kristjani ali muslimani?

  • Polovica Evropejcev je religioznih in polovica je nereligioznih.

    To se pravi, da EU upošteva samo nereligiozni del. Religioznega zanemarjajo in si prizadevajo, da bi še ta postal nereligiozen. Izganjanju Boga so se pridružile tudi t.i. krščansko demokratske stranke in tako izdale svoje korenine.

    Toda svetovi trend kaže, da se delež ateistov zmanjšuje kljub trudu evropskih voditeljev.

    • Tvoja ocena je močna napačna in krivična. Pripravil sem daljši odgovor nanjo, samo mi ga ni objavilo. Mogoče se bojo v uredništvu kdaj spomnili in ga potegnili iz “smeti”, kamor je kdovezakaj spet padel ta moj zapis ( brez vsakega vsebinskega razloga, da tja odtava).

  • Mislim, da ni narobe, če Cekrev ne poudarja pretirano transcendentalnih temeljev ( recimo pri vprašanju človeškega dostojanstva) svojega družbenega nauka. Družbeni nauk sam po sebi nima versko oznanjevalnih in presežnih namenov; ampak služi praktičnemu urejanju razmerij, da bo ljudem dobro na Zemlji danes in v prihodnosti. Ne vidim tovrstnega nasprotja med krščanskim in laičnim humanizmom.

    Od politike bi bilo po drugi strani pričakovati, da bo pripoznala, ne glede na osebno manjšo ali večjo vernost ali nevernost politike in politikov pomen vere in verskih skupnosti oz. cerkva za človeško blagostanje, preko kulturnih, socialnih in etičnih inspiracij in tradicij. Vzgoja otrok in družinsko življenje sta tipični področji s poudarjeno, skoraj nenadomestljivo vlogo verskih skupnosti.

    Bežati pred posebno vlogo krščanstva za razvoj evropske oz. zahodne civilizacije je seveda nespametno in škodljivo. Kar pa ne pomeni, da ob priznanju te posebne vloge krščanstva izpovedanje vseh ver v skupnosti evropskih držav ne bi bilo enako svobodno. Seveda k Evropi sodi tudi verska svoboda in svobodno delovanje in enakopravnost vseh verskih skupnosti ni vseh vernikov. Tudi islama.

    • Zdravko

      Tu te moram popravit takoj na začetku. Družbeni nauk sodi med poglavja teološke moralke.
      Nikakor torej ne moreš reči, da “po sebi nima versko oznanjevalnih” namenov. Nikakor ne moreš reči, da ” služi praktičnemu urejanju razmerij”. Povsem napačni sklepi.

      • Takšni so moji sklepi. Če so napačni ali ne, ve dobri Bog. Verjetno lahko ti ugovarjaš meni tudi v trditvi, da vremenska napoved nima versko-oznanjevalnih namenov. Jezus je sam rekel, da so na svetu zadeve, ki služijo Bogu in take, ki služijo cesarju in da je kristjan zavezan k enim in drugim. V socialnem nauku se Cerkev ukvarja s posvetnim, ne z Bogom in je izpeljava temeljnega nauka, ne verski nauk sam. Presežno je najti v drugih delih nauka in predvsem v jedru, ki so evangeliji in Sveto pismo kot celota.

        • Da se zadeve ločijo na posvetne in na verske, najbrž ni nikomur sporno.
          Vendar človek sam po sebi ni dvojen, ampak je eden, ali še bolje, je celovit.
          Seveda samo če preseže to dvojnost ali to razcepljenost v sebi.
          To spremeni vse, njegov odnos do vsega, tudi če hočete do cesarja ali pa do vremenske napovedi !

        • Oh! Gospod IF! Z Družbenim naukom Cerkve ste brcnili v kamen namesto v žogo. Vsa navodila, ki jih najdete v omenjenem nauku, so izpeljana iz khm … khm … Svetega pisma, Božje besede ali kar že hočete. Le da se spušča beseda Bog.

          Zato je tudi vprašljivo, ali Družbeni nauk cerkve lahko vzamejo druge religije in predvsem khm … khm … ateisti. Recimo … lista človekovih svoboščin in pravic je nesprejemljiva za islam pa rdeče ateiste … 😉

    • V ZDA niti republikancev niti demokratov ne moti omemba Boga. Tam ta omemba moti le manjšino agresivnih razširjevalcev Kulturnega marksizma.

      V EU je žal kulturni marksizem postal temelj njenega delovanja. Menim, da se to ne bi zgodilo, če bi ohranili in priznali krščanski temelj zahodne družbe.

      Simboli imajo svojo moč in svoj pomen. Prav dekadenca EU je dokaz za to.

  • svitase

    Ključ sonaravne rešitve je, priznati in negovati evropsko kulturno, vrednotno dediščino, med katero spada tudi krščanska vera.

    Na to nas tudi opozarja mednarodna Unescova konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine, sprejeta v Parizu leta 2003.

    Zakaj tajimo naše prednike, ki so ohranili in izoblikovali mnogo pozitivnih življenjskih vrednot, ki tvorijo našo kulturno, civilizacijsko tradicijo?

    Bistvo civilizacije je kultura in vera, ki omogoča takšno civilizirano kulturo.

  • svitase

    Ni mi jasno zakaj cerkev in verniki ne zmorejo prepričati politike o življenjski nujnosti za Evropo, da začne spoštovati svoje pozitivno kulturno, versko, civilizacijsko tradicijo, ki predstavlja dušo Evrope in njeno razpoznavnost doma in v svetu.

  • svitase

    Ni mi jasno zakaj se tako izogibamo sonaravnim , sostvarstvenim zakonitostim in vrednotam, pa čeprav so te temelj svetopisemskega nauka in vsega življenja na zemlji in delovanja v vesolju.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI