Egocentrična vzgoja

Jože Mlakar 13.4.2017 6:35
 

Foto: Flickr.

V lokalu za sosednjo mizo je sedela tričlanska družina: oče, mati in približno triletni sinček. Mali je ves čas sitnaril in negodoval, mati pa ga je skušala pomiriti. Očitno nezadovoljen je postajal sinko vedno glasnejši. Zvijal in premetaval se je po stolu in se histerično drl. Mati je izgubila živce, zgrabila ga je in pričela od besa tresti; najraje bi ga v nemoči zdrobila na koščke. Očetove pomirjevalne besede niso ne pri enem, ne pri drugem zalegle. Mati je  povsem obupana odvihrala iz lokala in se čez kakšno minuto vrnila. Oče je med tem kričečega sinčka vzel v naročje, ga pestoval in mu prijazno prigovarjal. Pomiril ga je vsaj toliko, da so potem lahko vsi trije odšli.

Takšno, nerazumno vedenje otrok ni redkost. Pojavljalo naj bi se pri starejših zakonskih parih; »krivec« naj bi bil oče zaradi neke genske spremembe, pogojene z leti. A vseh svojeglavosti pri vedenju otrok do 10. ali 12. leta ni mogoče razložiti s to teorijo. Pojavljajo se oblike vedenja, ki jih je težko razumeti, saj zanje ni očitnega in upravičenega razloga. Težave so zjutraj, ko se je treba odpraviti v šolo. Gre za počasno in brezbrižno napravljanje, čakanje, da vse postorijo starši, ki se jim mudi v službo. Pri jedi so izbirčni, v juhi jih moti najmanjša sled peteršilja in odrasli pogosto sploh ne vedo, kaj hočejo. Najhuje je, ko se trmasto ustopijo, usedejo ali uležejo na tla in se nočejo premakniti. Tudi, ko jim starši omogočijo igro in razvedrilo, se pogosto mučijo z njimi. Ta mali ne kažejo posebnega navdušenja, ne morejo se zbrati, in ne ljubi se jim.

Ena najpogostejših razlag za tako vedenje je nasičenost z dobrinami. Otrokom je ustreženo, še preden si nečesa zaželijo. O tem kako vzgajati otroke in kako se boriti proti razvajenosti nas poučuje že prava poplava člankov v revijah in na elektronskih omrežjih. Naj k temu v naslednjih vrsticah dodamo pogled osebnih izkušenj znanca, ki je zrasel v družini z veliko otroki, ki je bil vso poklicno kariero pedagog – učitelj in ki je moral vzgojiti tudi lastne otroke. Pri slednjem je spoznal, kako neizogibno je iskanje ravnovesja med stališčema očeta in matere. Pri vzgoji se, kot na mnogih drugih področjih, soočata moški in ženski pristop, ki sta po svoji naravi različna; pogosto tudi nasprotujoča si. Ljudstva, ki so živela v neposrednem stiku z naravo in bila od nje povsem odvisna, so to dobro vedela. Približno do dvanajstega leta starosti so otroka vzgajale predvsem matere, potem pa so fante prevzeli očetje; v ženski družbi bi se pomehkužili in razvadili. Na splošno so moški bolj zahtevni in manj razumevajoči. Kljub temu matere niso nikoli izgubile svojega vzgojnega vpliva. Če je oče nastopal preveč strogo, so matere svoje odraščajoče otroke, predvsem fante, vzele v zaščito in tako se je ohranjalo ravnotežje moškega in ženskega vpliva.

Močan vzgojni vpliv, a pogosto spregledan, imajo tudi sestre in bratje. Prav tako sošolci in vrstniki pri igri. Ta vpliv ni samo spregledan, temveč ga je tudi vse manj. Gre za medsebojni vpliv vrstnikov, ki se razvije v spontanem igranju brez nadzora in vpletanja odraslih. Bratov in sester skoraj ni več, tudi otrok v soseski, kjer živimo, je malo in zato se težko organizirajo v večje skupine, kjer bi igrali nogomet. V razmerah, kjer je otrok stalno voden in organiziran od jutranjega vstajanja in odhoda v vrtec ali šolo, do vseh vrst popoldanskih dejavnosti, je oropan osebne svobode in družbe, ki ji po naravi pripada. V družinah z več otroki, v šoli in tudi zunaj med prostim druženjem otrok različnih starosti se razvije naravna hierarhija. Večji in starejši vrstniki imajo večji vpliv pri odločanju in so mlajšim ter šibkejšim vzgled v dobrem in slabem. Mlajši vrstniki se tega dobro zavedajo in vedo, da se bodo s podrejanjem starejšim marsičesa naučili in bodo z leti napredovali na hierarhični lestvici. Po naravnem redu bodo kasneje zavzeli višje položaje in svoje izkušnje prenašali na mlajše.

Hierarhična nadrejenost in podrejenost v današnji družbi nima podpore in. V nekem dijaškem domu je eden od vzgojiteljev predlagal, naj bi pri kosilu imeli prednost starejši dijaki; mlajši naj bi se postavili na začelje vrste. Predlog so predstojniki in kolegi zavrnili, češ da bi s tem kršili načelo enakosti.

Leta 1958 je bila »daljnovidno« ukinjena osemletna gimnazija in uvedena osemletka, ki se je kasneje podaljšala še za eno leto. Kaj se je s to spremembo zgodilo? Med drugim tudi to, da so t. i. najstniki ali mladostniki izgubili svoje vzornike, stare od petnajst do osemnajst let. Pubertetniki, polni prebujajočih se spolnih hormonov, so se nenadoma znašli na vrhu piramide. Nad njimi ni nikogar, ki bi jih nadziral in po katerem bi se zgledovali.

Nedavno sem zjutraj pred vrati devetletke opazoval, kako vstopajo šolarji in njihove učiteljice. Ob vratih se je postavila skupinica starejših devetletkarjev in z različnimi opazkami nagovarjala vstopajoče. Prišla je tudi mlajša učiteljica in takoj se je videlo, da ji je nerodno, ker mora mimo fantov. Nesramno so ji zastavili pot, se ji klanjali in jo hinavsko pozdravljali: »Dobro jutro gospa učiteljica! Kako ste spali? Ste dobro spali?« Ti fantje so bili popolni gospodarji položaja. Nikogar ni bilo nad njimi, ki bi se ga bali. Nikogar ni bilo, ki bi bil nekaj let starejši in zrelejši in bi jim bil za zgled, kako se spoštljivo vesti do drugih, zlasti do učiteljev in še posebej do učiteljic. Sam sem pred ukinitvijo osemletne gimnazije še dve leti hodil v nižjo gimnazijo. Spominjam se, da smo na dijake, ki so hodili v sedmi in osmi razred gimnazije gledali kot na polbogove, onih nekoliko mlajših iz petega in šestega razreda pa smo se spoštljivo bali.

V družbi »enakosti« podobno kot hierarhijo zavračamo tudi avtoriteto. Avtoriteta je v vsaki skupnosti vezana na osebo, ki lahko prevzame največ odgovornosti. V družini sta to oče in mati. V sodobni družini otroka že takoj po rojstvu postavimo v središče pozornosti in mu tudi takoj odredimo glavni položaj, ki mu po naravi nikakor ne pripada. V resnici je novorojenček zadnji, ki je prišel k hiši, nobenih izkušenj nima, zato je še dolgo odvisen od drugih. Z njim naj bi ravnali tako, da bi prepoznal svoj položaj podrejenosti starejšim in mu hkrati dali vedeti, da bo z odraščanjem pridobival vse več pristojnosti in vpliva. Spoznal in razumel bo tudi, zakaj se mora učiti in prevzemati svoj del nalog in opravil pri hiši. Namesto tega lahko malček takoj odloča o tem, kaj bo jedel in česa ne, kaj bi in česa ne bi. Namesto, da bi starši takoj vzpostavili red in sistem, se začnejo z njim pogajati in prepirati. O kakšni naravni hierarhični poziciji našega malčka (ali malčice) znotraj družine ni ne duha ne sluha. Da pa bi mati in oče uveljavila moč svoje avtoritete; na to si še pomisliti ne upata. In tako naš princ (ali princeska) izvisi v praznem prostoru, v katerem se ne znajde in ne najde nobene opore. Ne ve, kdo je pred njim in kdo za njim. Od staršev ne dobiva pravih usmeritev, kam naj se postavi in kako naj se obrne, da bo razumel svoj položaj, predvsem pa svoje možnosti za osebni razvoj v samozavestno in neodvisno osebnost.

Vzgoja, ki zanemarja hierarhični položaj otroka in moč avtoritete staršev, starejših bratov in sester, starejših sošolcev in seveda učiteljev, je usmerjena v »vzgojo« ega, malega sonca, okoli katerega se vse vrti. A ko se ta sončni sistem začenja rušiti – saj nima nobene možnosti za obstoj – pade otrok v obup, ki ga zaznamujejo zgoraj opisana težko obvladljiva vedenja. Potem take otroke označimo za otroke z motnjami v duševnem razvoju, za čustveno in vedenjsko motene, za otroke z govornimi in gibalnimi motnjami ali jih celo obtožimo avtizma in hiperaktivnosti. Vsem pa prilepimo oznako otrok s posebnimi potrebami. Ker gre za razmeroma nove vzgojne težave, se bodo posledice egocentrične vzgoje in vseh nadaljnjih vzgojnih napak pokazale čez nekaj desetletij, ko bodo današnje generacije otrok prevzele vodilno vlogo v družbi. Kako bo tedaj, v tem sestavku ne znamo napovedati.

 
Značke:

1 komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI