Žalost pastoralnega legalizma

Branko Cestnik 11.4.2017 6:39
 

Primer I
Bodoča birmanka vpraša župnika A., če ji je njena sestra lahko botra, čeprav ni poročena, živi pa družinsko življenje s partnerjem in otroci. Župnik reče, da njena sestra za botro ni primerna, ker pač ni poročena. Birmanka se zjoče in župniku zabrusi: Kaj po oni človek (pri tem navede ime in priimek nekega farana), ki pije in tepe svojo ženo, on pa je primeren za botra? Res je namreč, da bo tisti človek boter in župnik temu ni nič oporekal, saj gre za poročenega moža. Vsled tega dogodka se župnik zateče k metodi, da pred birmo sicer pove, kakšni so pogoji za botra, sam pa več ne daje izjav o konkretnih osebah. Birmanci dobijo v roko pisno izjavo, ki jo skupaj z botrom podpišejo ter s tem sami razglasijo, da imajo primernega botra. S to izjavo se župniku zdi, da si je opral roke, umiril vest, krivdo pred Bogom za morebitnega neprimernega botra pa naj poslej nosijo birmanci.

Primer II
Župnik B. ima navado, da on ali mežnar otrokom po maši deli podobice oz. „listke“, ki jih potem veroukarji lepijo v liturgične zvezke. Na ta način spodbuja otroke, da pridejo k maši, pri verouku pa preko podobic v zvezkih tudi vidi, kdo je bil pri maši in kdo ne. Nič posebnega. Veliko župnij tako dela. Dokler se ne začne dogajati, da otroci vse manj hodijo k maši, v zvezke nalepljene podobice pa vseeno imajo. Kako je to mogoče? Župnik ugotovi, da podobice vzamejo starši ali stari starši; ter da se včasih v kakšni družino zmenijo, kdo bo tisto nedeljo „šel po listek“. Tako pa se ne bomo šli – reče župnik B. in podobice ukine.

Primer III
Župnik C. v adventnem času pripravi predavanje za starše veroukarjev. Župnijska dvorana je nabita. Predavanje je staršem všeč. Župnik jih vpraša, če bi podobno predavanje imeli še v postu. Starši kimajo, da ja, da bi imeli, da je to super,… Župnik v postu pripravi predavanje. Župnijska dvorana je sprva prazna. Potem nakapljajo tri osebe. Župnik je šokiran. Ne razume. V naslednjih dneh malo povpraša, malo analizira in ugotovi, kaj se je zgodilo. V adventu so starši razumeli, da morajo „pod mus“ iti na predavanje (čeprav župnik ni tako rekel); v postu pa je župnik pri oznanilih izrecno dejal, da taka predavanja niso „mus“, da so pač priložnost za poglobitev in svobodno izmenjavo mnenj. V adventu se jih je trlo, v postu ni bilo praktično nikogar.

Pastoralni legalizem

Opisal sem tri resnične in še sveže primere s štajerskega podeželja. V prvem se župnik sooča z močno željo otrok, da bi imeli botra po svojem srcu. On po svoji vesti vsakega za botra ne more odobriti. Dajati moralne sodbe o ljudeh pa tudi ni prijetno. Problem zato naj reši „dokument“, ki ga podpišejo otroci. Zadeva je tako „legalno čista“, psihološka in pastoralna stiska župnika je manjša.

V drugem primeru vidimo do konca izprijeno logiko legalizma: ni važna sveta maša, važno je pridobiti „listke“ in otroku omogočiti udoben verouk ter „legalne“ pogoje za prvo obhajilo ali birmo. Za dosego tega cilja je celo dovoljeno župnika okoli prenašati.

Tudi v tretjem primeru je na delu „legalistična“ neiskrenost in preračunljivost. Če je Cerkev nekaj zaukazala „pod mus“, to pomeni, da te lahko doletijo sankcije, če ne greš. Zato je bolje, da na od Cerkve zaukazano zadevo greš, si pridno tam, župniku kimaš. Čeprav ti, iskreno povedano, tam ni za biti. A važno je, da sankcij – v smislu, da bi lahko tvoj otrok zaradi tvoje odsotnosti na „mus-dogodkih“ imel probleme pri prvem obhajilu ali birmi – ne bo.

Žalost

Žalost pastoralnega legalizma je, da ga podeželski župniki vzdržujemo, ker nas je strah, da se bo sicer pastoralna in duhovna zgradba naših župnij podrla, če ne bomo „šraufali“ ljudi in od njih zahtevali takšnih in takšnih „pogojev“, takšnih in takšnih „dokazil“, takšnih in takšnih „listkov“. Žalost je, ko ne vemo, kaj bi bila alternativa legalizmu: če pa zanjo vemo, pa nimamo moči in poguma, da bi šli v spremembo.

Žalost legalizma je podvojena, ko ljudje za „pogoje“, „dokazila“ in „listke“ znajo poskrbeti, svojega srca pa ob tem nič ne vprašajo; še več, nekateri se počutijo prav imenitno, če so dosegli svoje, četudi so se pri tem cerkvenemu možu zlagali. Žalost je lahko potrojena, če kot župnik za to igro neiskrenosti in preračunljivosti veš, pa jo vseeno sprejemaš, češ „glavno, da papirji štimajo“ in glavno, da je na prvoobhajilnem ali birmanskem slavju bilo „ogromno ljudstva“.

Želja po Galileji

Papirji morajo „štimati“ državnemu nameščencu, „ogromno ljudstva“ potrebujejo levi in desni mitingaši. Oboje – papirje in množice – sicer srečuje tudi duhovnik, a ne eno in drugo ne more biti vrh njegovega poslanstva.

Včasih nastopi neustavljiva „želja po Galileji“, želja po začetku, po izviru, po nedvojni besedi. Takrat bi kot podeželski župnik „spakiral kufre“, se umaknil iz te katoliške „masovke“ ter šel za duhovnika v kakšno sekularizirano, ateizirano in versko brezbrižno metropolo, v kateri se dobiva le peščica pristno vernih. Zakaj? Zato ker – kot je pela Majda Sepe:

Med iskrenimi ljudmi se nikoli ne zgodi, da zmaga laž, pri vseh drugih pa velja, da je nekaj slabega, če preveč priznaš, in odkar ta svet stoji, so na njem živeli ti in ti, človek bližnjega spozna, ko ga ta enkrat izda, do takrat pa malo veš.

Pripis: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger.

 
Značke:

12 komentarjev

  • AlenkaN

    Ko bo p. Branko škof, bo vse drugače.

  • veronika

    B. Cestnik: »….ter šel za duhovnika v kakšno sekularizirano, ateizirano in versko brezbrižno metropolo, v kateri se dobiva le peščica pristno vernih«.

    Ne bo pomagalo, p. Branko. Z nezrelo miselnostjo, s katero je duhovnik prvič sprejel in uporabil pastoralni legalizem, bo hitro odgnal (če ne uničil) tudi peščico pristno vernih.

  • slovencsm

    Saj ne rečem, da je duhovnikom težko v današnjem svetu. A tudi nam drugim ni z rožicami postlano. Se moramo dnevno soočati z različnimi moralnimi dilemami. Tudi verskimi, če hočete. A to je življenje. Tudi Jezusa so skušali. Meni osebno je bolj pomembno, da se držimo jasnih načel in od njih ne odstopamo.
    Vedno se bodo našli ljudje, ki bodo svoje odločitve opravičevali z izjemami. In tako je recimo poroka zakrament in brez tega zakramenta pač ne moreš biti boter. Ali lahko naredimo izjemo? Lahko. Naj pride kandidat za botra k župniku in če bi res rad postal boter ter mu je kaj za birmanca, se bo cerkveno poročil. Lahko tudi brez pompa. V cerkvi, skromno.
    Primer pijanega zakonskega moža je pa zgled za druge, da bodo v življenju znali iti po drugi-pravi poti.
    na podobne način lahko rešimo tudi druge primere. Samo je treba iti k ljudem in biti misijonar. Sam velikokrat pravim, da danes tudi pri nas duhovniki niso samo župniki ampak tudi misijonarji. Nekateri ljudje so namreč tako zašli iz verskega življenja, da so včasih celo hujši kot ateisti. me spominjajo na Farizeje.

  • predlagam boljši naslov: Če je vojna, je vojna za vse

  • Franc Skala

    Zadeva je preprosta. Očitno so pravila takšna, da jim ljudje ne morejo oz. nočejo prostovoljno slediti. In ljudi je vedno težje spremenit kot pravila. Vpašanje je pa res, kaj se bi zgodilo, če bi dali vernikom popolno svobodo, razen tega, da jim ne bi bilo potrebno goljufati oz. se jim pretvarjati oz. ali je v interesu župnika to, da ima polno cerkev zato, ker je ljudi s pravili “prisilil”, da so tja prišli, ali pač ima v cerkvi 5 ljudi, za katere pa vsaj ve, da so tam po lastni volji in želji.

    • slovencsm

      Vera ni nekaj, kar bi lahko spreminjali glede na želje ljudi. Potem pa dajmo spremeniti še 10 božjih zapovedi, ker nekatere (recimo prešuštvovanje) danes niso več aktualne.
      In še nekaj je jasno. Vedno se pravilom upirajo ljudje, ki verujejo samo takrat, ko jim paše. Recimo. Pri nas so starši, ki otroka pripeljejo k maši, sami pa ne gredo zraven. In ti starši najbolj pametujejo, ko je govora o kakšnih stvareh pri verouku, pa če so predolge pridige, pa kako mora potekati birma, ….
      Mene ne moti, če je v cerkvi malo ljudi a tisti vedo, zakaj so tam. In s takšnimi res lahko ustvarjaš skupnost. Ostali običajno ali velikokrat prinašajo samo težave, ker vsiljujejo svoj človeški pogled namesto božjega.

  • M. Voris tokrat ne razmišlja o pastoralnem legalizmu ampak je veliko bolj direkten: težava sta izdaja in brezbrižnost.

    http://www.churchmilitant.com/video/episode/vortex-two-front-war?mc_cid=8a5b297652&mc_eid=f07791e40b

    • Zdravko

      Ampak, to o čemer piše Cestnik je drugo.
      Ključno vprašanje je, kako prepoznati okoli sebe zmago dobrega?! Kako prepoznati, ko se tebi bliža dobro?!
      Se mi zdi, da je tega vse manj, tako da so ljudje sicer verni, a brez izkušnje vere. In taka vera je s časom vse bolj površna.

    • Samo kdor živi v stiku z Resnico.

  • Dobro in prav je, če župnik oznanjevanje vere postavlja na prvo mesto v svojem življenju. Škoda je, če je preveč razočaran, ko mnogi farani sprejemanje tega oznanjevanja ne vidijo kot prioriteto v življenju. Polno stvari in skrbi je prisotnih v družinskem življenju, tudi dela na podeželju je, ko se pomladi vse rastlinstvo prebudi, mnogo več kot v adventnem času. Škoda je, če se župnik ob slabšem odzivu preveč sekira in obupuje. Lahko bi bil vseeno zadovoljen že s tem, če je on naredil, kot je najbolje znal.

    Verjetno je bolje peljati neko srednjo pot med občestvenim verskim življenjem kot popolno individualno svobodo na eni strani ali kot zapovedano dolžnostjo na drugi strani. Se mi zdi dobro vernikom razložiti, da je to tako njihova svoboda in pravica kot tudi do neke mere krščanska odgovornost obenem; do sebe, do bližnjih, do občestva.

    In še to: če deli podobice za udeležbo pri nedeljski maši, naj samo poskrbi, da bojo po podobice prihajali res le otroci veroučenci; pa ne bo opisanega problema.

  • Vincencij

    Zakaj pa morajo mladi veroukarji s slikicami dokazovati
    da so bili pri maši ?

    Kdo s tem spodbuja “prijazne babice” k grehu, da pomagajo
    goljufati, ko mislijo, da delajo dobro delo ?

    Ali ne zna župnik sam razdeliti vsem prisotnim otrokom listke…babici pa povedati; če je vnukec doma, ne rabi s slikico dokazovati, da je bil pri maši.

    ……………………………..
    zato zopet (ker smo že pri legalizmu):

    Na priprošnjo
    blaženega Antona Martina Slomška si želim,
    da tudi v naši cerkvi pri Sv. Duhu v Celju pridobimo
    upodobljenega angela (v obliki slike ali kipa).
    Amen.

    Če nam bo uspelo, bomo lahko rekli, da je to bil čudež, ki je potreben za razglasitev Slomška za svetnika.

  • Martin_

    Primer II: V naši župniji se certifikate (listke) raje ponareja (kopira).
    Ko sem se pred leti negativno opredelil do prispevka v Družini, ki je pozitivno prikazoval majniške listke, sem doživel hladen tuš.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI