Navidezna dobrota ali vse za dober občutek

Ambrož Demšar 11.4.2017 6:45
 

Najbolj mi gredo na živce vozniki dobričine. Sredi glavne ceste zavrejo, da se jim skoraj zaletiš v zadek – dobričine namreč dajejo prostor revčku, ki čaka na stranski cesti. Revčki s stranske ceste niso nujno ubogi: imajo lahko precej boljše avtomobile kot tisti, ki čakajo v gneči glavne ceste, revčki večinoma niso domačini in niti slučajno ne čakajo na stranski cesti dlje od minute.

Revčki zjutraj švigajo v mesto vzporedno po ozkih vaških cestah, da se v predmestju vrinejo pred dobričine med običajnimi vozniki, kasneje si slab občutek vrivanja popravijo z dobrotništvom, ko spustijo druge revčke, stranskih cest je namreč precej.

Dobričine so dosegle svojo ekstazo v letu usmiljenja. Iz ust, tako iz ekstremno levičarskih kot posvečenih katoliških, so letele besede o usmiljenju in dobroti. Z veliko težavo sem vztrajal pri maši, se moral počutiti hudobnega, ker so mi besede o vsesplošnem usmiljenju in dobroti začele povzročati odpor. Zaradi zmede in zaradi zlaganosti.

Dobričine odpirajo schengenske meje, a za begunce in migrante ne bodo skrbele, za to naj poskrbi država, dobričine podpirajo dvig minimalne plače in nacionalni interes, čeprav se s tem povzroča le večja brezposelnost, dobričine zahtevajo višje plače tudi za druge, a na trgu ne bi uspele prodati niti bureka, dobričine sicer zbirajo zamaške za Pediatrično kliniko, a v zdravstvu preskakujejo vrste… Dobričine duhovno tolažijo nesrečnike, ki bi jim v resnici pomagalo le fizično delo in zdrava krepitev volje in vrlin. Dobričine ne marajo zahtevnih in pravičnih učiteljev; one vedo, da je treba otroka razumeti. Dobričine so silno rade dobre na račun drugih.

V Odvetniku, meni najljubšem romanu Igorja Karlovška, je partijski funkcionar Vojko Železnik dobričina, ki izsiljuje okolico na račun opravljenih “dobrih del”: stavkajoči neha stavkati, ker mu je priskrbel toplice, primarij sprejema v prisilno hospitalizacijo politične nasprotnike, saj mu je dobričina pomagala k študiju v tujini, tretji ga hvali, saj je njegovemu sinu uredil študij na AGRFTju, ženi tretjega predčasno upokojitev, pretepeni hčerki v zameno za molk uredi operacijo v Ameriki za njenega bolnega sina. Grozljiva, a dejansko zgodovinska knjiga! Dobričine generirajo korupcijo.

Mičo Mrkaić je že pred desetimi leti zapisal 10 nasvetov, če želite uspeti v Sloveniji. Vsi nasveti delujejo, preverjeno. Poveličujejo navidezno dobroto: “..besnite nad krivicami, ki se godijo xy! Glasno se zgražajte, ker jim nekdo drug (vi ste iz tega seveda izvzeti, saj ste svoje delo opravili že z izražanjem skrbi) še ni uredil tega in tega. Svoj nastop lahko še izboljšate, če se vam iz grla izvije krčevit protest: “Kaj je do zdaj država sploh naredila za xy ?!” To bo velik uspeh, brez skrbi.” Miha Mazzini ocenjuje, da smo Slovenci slabi poslovneži, ker najboljše posle sklenemo že s prometnimi znaki na poti v službo. Jutranje dobrotništvo na cestah ustvarja samo več kaosa, nezadovoljstva in novega vrivanja. Okolje ustvarja vse boljše pogoje, da postanemo dobričina. A s tem vsi postajamo vedno večji revčki.

Tolaži me le, da tudi Jezus ni bil dobričina. Namesto, da bi od Rima zahteval obdavčenje drugih, je On pomagal sam.

 
Značke:

8 komentarjev

  • Igor MB

    Prispodoba ni najbolj posrečena. V prometu nastaja kaos tam, kjer trčita dve različni šoli. Recimo nemška in italijanska. V zgornjem primeru ameriška in naša. Američani so zelo vljudni vozniki. Ustavijo dobrih deset metrov pred prehodom, odstopajo prednost VSEM voznikom s stranskih ulic. A ravno zaradi doslednosti korupcije ni. Sam “plačaš” nazaj, ko si ti na glavni. Sicer policist obvesti tvojo zavarovalnico… in imaš finančne težave do konca šoferske kariere.

  • Problemi na slovenski cesti izvirajo predvsem iz dejstva, ker je znaten del voznikov nevljuden, neobziren oz. ne dovolj strpen in agresiven. Ne vem zakaj imam občutek, da avtor niti ne prispeva preveč k večji strpnosti na slovenskih cestah …

    Vsekakor ga je zelo prevzela Mrkaićeva ideologija. Tako zelo, da mu ni zdržati, kot sam priznava, pri maši, kadar so v pridigi ( in evangelijih, mimogrede) zelo prisotne besede o usmiljenju in dobroti. Očitno je trenutni skrajni liberalizem, ki omaluvažujoče glede na druge poglede na svet in politiki v espritu individualističnega, internetnega časa zelo nalezljiv tudi med slovenskimi kristjana.

    Meni se zdi škoda za kristjane, ki jim je ateist Mrkaič danes bolj zanimiv in prepričljiv od recimo globokega kristjana Andreja Gosarja. Zelo škoda.

  • Dobričine ali humanisti so zmotno prepričani, da počnejo nekaj koristnega ali da celo rešujejo nastale težave. Humanizem je bolj prefinjena oblika egoizma, ki je na prvi pogled kot tak neprepoznaven in zato bolj nevaren in rušilen kot preprostejša oblika. In seveda ničesar ne rešuje. Daje pa videz, da nekaj rešuje.

    Humanizem je koristen le kot obliž na rano, ni pa zdravilo za nastale težave. Humanizem kot navidezno zdravljenje povzroči, da se bolezen razvije po svoje skrajnosti, kar je pogosto usodno.

    • Franc Skala

      Mešaš pojme humanizem in humanitarnost (ta dva pojma sta sicer povezana, ampak ne pomeniti isto). Ali če sem bolj konkreten, razliko med spoštovanjem človekovega dostojanstva in dobrodelnostjo. Zanikanje humanizma je v praksi pomenilo totalitarno družbo, torej družbo, v kateri je bilo v imenu neke ideje (npr. komunizma, fašizma, s katerima imamo Slovenci neposredne izkušnje) mogoče zanikati nedotakljivost človekovega dostojanstva.

      Pa tudi s humanizmom v osnovi ni nič narobe, ravno obratno, v kolikor je prostovoljne narave. Članek se tako moti. Jezus je seveda bil “dobričina” in je bil humanitaren (“Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe”), ni pa bil humanist v izvornem pomenu pojma oz. je bil krščanski humanist in ni nujno podpiral “državno dobrodelnost”. Glede tega je težko spekulirati, ker v času Jezusa pač ni bilo še države v modernem pomenu besede. Imamo pa npr. danes papeža, ki očitno zagovarja socialno, torej “dobrodelno” državo, kar niti ne pretiranu čudi, saj je tudi cerkev dobrodelna.

      • Hm, cerkev dobrodelna … !?
        Cerkev smo/so ljudje, zato mi je sprejemljivo, da ima cerkev poslanstvo vzgoje za dobrodelnost.
        Medtem ko gre pri državi za nekaj drugega, za prerazporejanje. Vzeti enim in dat drugim, po možnosti tistim, ki ti zagotovijo neko korist, naprimer volilne glasove.
        Tako da gre tukaj za dve čisto različni zgodbi.

        • Franc Skala

          Tudi država smo/so ljudje.

          Vsaka dobrodelnost pomeni prerazporejanje, razlika je le med tem, ali je to prerazporejanje prostovoljno ali prisilno, torej ali si ti tista, ki sebi vzameš in daš drugim, ali to stori država.

          In tu se pojavi tisto temeljno moralno vprašanje. Ali smo moralno dolžni pomagati sočloveku v stiski? Če je odgovor pritrdilen, potem pač prisilno “dobrodelnost” države ne moremo kritizirati v principu, ampak le v izvedbi.

      • Zdravko

        Nikar nas ne žali s svojimi interpretacijami Jezusa in naše vere.

  • Zdravko

    Tole s vožnjo je zgrešeno. Vendar je nekaj na tem. Tudi sam vem, kako so me razni (običajno nadrejeni velikaši) motivirali s “skupnim dobrim”, “višjimi cilji” in podobno. In potem, ko si kako dobro tudi naredil, nisi mogel zahtevati plačila. Kako, dobra dela se pa ja ne plačujejo. Takih manipulacij je bila polna družba. Sploh prej, ko smo gradili komunizem.
    Avtor tu seveda krepko pretirava z revčki. Ne gre za revčke. Šlo je kar za institucije, državo. Ti so bili “revčki” za katere je bilo potrebno se posebej potrudit iz same dobrote.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI