Devetdeset let pogumnega skesanca

Aleš Maver 10.4.2017 6:3512 komentarjev
 

Na vrhuncu tega velikega tedna, na samo veliko noč, bo, kot že nekajkrat v svojem življenju, rojstni dan praznoval upokojeni papež Benedikt XVI. Spodobi se in pravično je, da temu osebnemu prazniku namenimo nekaj besed.

Kaj želeti devetdesetletniku?

Seveda spravi človeka izrekanje dobrih želja komu, ki je v teh letih, skoraj nujno v zadrego. Celo, če gre za človeka, ki ga osebno izjemno cenim. Običajni ‘Na mnoga leta’ je lahko primeren, lahko pa izzveni kot čisti cinizem. Verjetno tudi nisem edini, ki bi si želel prebrati še kaj izpod peresa nemškega pontifeksa, vendar mi je izrekanje tovrstne želje nekako preprečil že sam, ko je svojo zadnjo knjigo naslovil Zadnji pogovori. Navsezadnje sem pri izražanju pretirano vznesenih voščil omejen tudi z lastnim spraševanjem, ali je način življenja, kakršnega ima nekdanji kardinal Ratzinger (in o katerem vem malo), res tisto, kar si je želel ali kar je imel ob svoji odpovedi petrinski službi v mislih. Nedvomno namreč ni bilo nikoli lahko in niti danes ni lahko biti nekakšen “drugi papež” v ustanovi, ki se ji da pripisati marsikaj, vendar zagotovo ni narejena za dva papeža.

Zatorej se bom ob Benediktovem življenjskem jubileju omejil na nekaj kratkih misli o njem samem. Začel bom s suho podmeno, da je bil njegov osemletni pontifikat s človeškega vidika bržkone neuspešen. Nastopil ga je kot nekak (stečajni?) upravitelj dediščine dolgega obdobja svojega priljubljenega predhodnika, v katerem je tudi sam igral pomembno vlogo. Vsekakor še ni bila izrečena zadnja beseda o tem, ali je bil Ratzinger zares “palica”, s katero je poljski pontifeks udrihal po zagovornikih drugačnih teoloških konceptov od svojih, kakor je to menda znal povedati sloviti štajerski škof Grmič. Ampak verjetno ne zgrešim veliko, če rečem, da ga je javnost tako doživljala. Predvsem pa je z njim povezovala drugo etapo papeževanja Janeza Pavla II., ki je za razliko od dinamične prve do danes že obveljala za obdobje splošne stagnacije.

Izziv Benediktovega lastnega krmarjenja Petrove barke je bil torej, kako prenesti pozitivne in dragocene prvine predhodnikovega v nov čas. Očitno mu je spodletelo. Tega ne kaže samo statistika, ki zgovorno priča o nemotenem nadaljevanju pustošenja galopirajoče sekularizacije prav v okoljih, posebej pri srcu nemškemu papežu. Kar sicer ne pomeni, da je drugačen Frančiškov slog prinesel kakšno spremembo. V Nemčiji je leta 2014, že po njegovem nastopu, Cerkvi namreč obrnilo hrbet skoraj 218.000 oseb, kar je za šestino več kot kadar koli v Benediktovem obdobju. Naslednjega leta 2015 je sicer izstopilo manj ljudi, a še vedno za kakšnih tisoč več kot v “najslabšem” Benediktovem letu 2010. Izstopi v letu 2014 so sočasno presegli statistično najbolj črno leto v pontifikatu Janeza Pavla II., ko je leta 1992 po združitvi Nemčij – verjetno v povezavi z razširitvijo cerkvenega davka na vzhod – izstopilo približno 192.000 ljudi.

Glavni koncilski “skesanec”

Zato je pomembnejši pokazatelj Benediktovega neuspeha od statistike neizrekljiva strast, s katero se je toliko ljudi v zadnjih štirih letih oklenilo upanja, da bo papež Frančišek “vse naredil novo”. Lahko bi govorili celo o valu revolucionarnih pričakovanj, ki so resda najmočnejša kar med Frančiškovimi vrstniki ali njihovimi nekaj mlajšimi učenci, ki so gulili šolske in fakultetne klopi med zadnjim koncilom ali kmalu po njem, vendar še zdaleč niso omejena samo nanje. Za marsikoga med njimi je že Ratzingerjeva izvolitev sama pomenila nadaljevanje stagnacije, zaradi česar so Frančiškov “svež veter” potem tudi pričakali skoraj kot nekakšno dopolnitev zgodovine.

Seveda pa ima globoka zamera do upokojenega pontifeksa vsaj pri starejši generaciji “revolucionarjev” globlje korenine celo onkraj Nemčeve vloge “palice” Janeza Pavla II. To globoko zamero sem nedavno tega recimo razbiral ob branju nove knjige Konklave odličnega nemškega cerkvenega zgodovinarja Huberta Wolfa, ki ga zelo rad berem, četudi mi je prav njegovo aktivistično gledanje na Frančiškov pontifikat kot uresničitev zgodovine popolnoma tuje. Kakor koli, možakar kar veliko truda nameni temu, kako odvzeti “zgodovinskost” Benediktovemu odstopu. Njegov in še čigav slabo pritajeni bes na Bavarca iz Marktla, viden v tem, da v času svojega pontifikata ta ni mogel narediti ničesar prav, tudi ko so bila njegova dejanja neoporečna in nedvomno usmerjena v prihodnost, po mojem temelji na dejstvu, da je Ratzinger vsekakor sodil med vidne in navdušene sooblikovalce koncilske prenove. Leta 1963 ga tako slišimo ob nastajanju prelomne konstitucije Sacrosanctum Concilium reči, da so “sile prenove močnejše, kot bi si lahko kdor koli mislil”. Leta 1968 objavi, lahko bi rekli, da v istem duhu, svojo najznamenitejšo knjigo, Uvod v krščanstvo, ki je odtlej doživela ničkoliko ponatisov.

Toda Joseph Ratzinger drugače kot mnogi njegovi vrstniki in kolegi ni prepričan, da sodi h koncilski prenovi tisti del dogajanja zlasti v sedemdesetih letih, ki mnogokrat nosi elemente miselnosti “Vse delam novo” in vodi na umetnostnem in liturgičnem področju pogosto v neki čudaški katoliški ikonoklazem. Nemec (tudi) svojega koncila vsekakor ne razume kot vabila k ekstatični revoluciji in prevrnitvi vsega izročila. To že kmalu jasno pove, širši javnost na najbolj znani način v Poročilu o verskem stanju. Za mnoge koncilske sopotnike in njihove epigone postane tisto, čemur se v mafijskem žargonu reče “skesanec”. Tega mu mnogi do danes niso odpustili. Samo tako je verjetno mogoče razumeti, da jeseni leta 2011, ko papež Benedikt v Freiburgu pozove Cerkev v svoji domovini k “Entweltlichung”, “razposvetnjenju”, marsikateri nemški škof in teolog, ki danes ploska vsaki Frančiškovi potezi, pohiti z zagotavljanjem, da (čudaški) papež v mislih že ni mogel imeti odprave cerkvenega davka. K sreči Frančišek pri sedanji dinamiki in zemljepisni razporeditvi svojih potovanj nikdar ne bo prišel v Nemčijo in mu svojih tamkajšnjih podpornikov ne bo treba spravljati v zadrego s podobno nespodobnimi predlogi.

Poštena pot v neznano 

V Ratzingerjevem odnosu do pokoncilskega dogajanja se zrcalita ista poštenost in trma, s katerima je izpeljal svoje najosupljivejše dejanje. Februarja 2013 se je odločil, da se ne more več pretvarjati, da lahko kot šestinosemdesetletnik s kopico drugih, osnovnejših težav zares vodi tako veliko skupnost, kot je Cerkev. In je to (spet) povedal in naredil edini logični korak. Ki pa se je zdel dotlej nemogoč in ki je tudi zanj osebno pomenil korak v negotovost. Četudi je morda mislil, da lahko svojo prihodnost kot še vladajoči papež načrtuje do zadnje podrobnosti, bržkone ni bilo tako. Omenjeno daje njegovemu pogumu, ne glede na vnovične ugovore kritikov, še toliko večji lesk.

Povsem možno je, da bo pontifikat Benedikta XVI. v cerkveni zgodovini utonil v pozabo, se utopil med prelomnima papeževanjema Janeza Pavla II. in Frančiška. Toda vsaj za majhno skupino vernic in vernikov je bil prelomen celo ta. Benedikt je namreč v še eni pogumni gesti “pomilostil” katoličanke in katoličane, zveste predkoncilskemu liturgičnemu izročilu, ki so bili vse od prve adventne nedelje 1969 v nekakšnem znotrajcerkvenem predpeklu. Še dolgo bo trajalo, da bodo iz njega prilezli v glavah nekaterih hierarhov in sovernikov, toda nemški papež je zanje opravil najpomembnejše delo. Ko je razglasil, da njim ljuba liturgična oblika zgodovinsko ni nikoli prenehala veljati in da je zgolj “izredna oblika” enega samega rimskega obreda, je popravil tisto, kar je bilo zamujeno v pokoncilski evforiji, ko je za vse odprta Cerkev na to skupino vernikov povsem pozabila. Vem, bili so drugi, težki časi. Da ne bi žalil čustev tistih katoličank in katoličanov, ki prav z liturgično reformo povezujejo koncil kot ribo s petkom, modro ni uslišal želje tradicionalistov, da bi kot papež javno maševal “po starem”. A zaradi Summorum pontificum so kljub temu njegovi veliki dolžniki. Svojo hvaležnost pa bodo v prihodnje najlepše pokazali s tem, če bodo podobno kot on cenili zadnji koncil, h kateremu je toliko prispeval.

 
Značke:

12 komentarjev

  • Sarkazem

    Jaz pa Benedikta zelo spoštujem in mu za rojstni dan želim vse najboljše. Nikoli ne bom pozabil pomembnega in diplomatsko spretnega predavanja v Regensburgu, v katerem je prefinjeno povedal, kaj si misli o islamu, o katerem je kot znanstvenik prav gotovo vedel več kot mi in več kot njegov naslednik, ki je o teh problemih tabula rasa. Po zadnjih njegovih izjavah, da migrante ne bi smeli imenovati ” ilegalni” ali “nezakoniti”, po tarnanju čez medije, ki so že itak vsi nagnjeni v levo in večinoma tako politično korektni, da migrantske dogodke skrivajo in javnost povsod po svetu obveščajo pristrano in po njegovem povdarku, da mladi moški muslimanski črnci, ki gomazijo s Sorosevo finančno podporo čez Sredozemlje, prinašajo obogatitev evropske kulture, menim, da bi se Frančišek tudi moral kot emeritus pridružiti Benediktu. Naj se mu pridruži v samostanu in naj napiše tudi on kakšno knjigo na primer o multikulturalizmu in pokopu krščanstva v Evropi in pomenu novega šeriatskega prava v EU.

    • Benediktov govor v Regensburgu se stalno zlorablja tako s strani njegovih levih in proislamističnih kritikov kot strani takih, ki imate veliko averzijo do islama. Benedikt je samo citiral neko davno stališče do islama. Mislim, da je precej razumljivo, kakšno je bilo večinsko mnenje o islamu dobršnega dela krščanske Evrope ( predvsem njenega jugovzhoda) recimo v dolgih stoletjih turških vpadov in osvajanj. V 19 stoletju pa najdeš pri nas že bolj umirjen odnos in Anton Aškerca in njegove ” težke misli misli modri Abduraman” …

      Benedikt je do islama nadaljeval politiko dialoga in spoštovanja, ki je jasna od koncila; od Janeza preko Pavla do Janeza Pavla. To je jasno pokazal tudi ob obisku Carigrada.

  • Aleš Maver pravi, da je Benediktov najpomembnejši in najvrednejši korak spoznanje in odločitev, da se kot prvi papež zaradi bremena let umakne s položaja.

    No, če bi upoštevali nekega drugega avtorja v Časniku, za tak korak časti in slave ne bi dajali Benediktu, ampak kar Sorosu, ki naj bi imel voljo in moč počenjati take stvari. Zdaj čakam, da Soros doseže, da bo Luna zapustila Zemljo in se priključila Marsu.

    Sicer osebno ne vidim, kaj bi bilo bistvenega očitati Benediktu v času njegovega mandata. Papež, ne ta, ne prejšnji, ne kasnejši, nima čudežne palice, da bi ustavil močno prisotno voljo ljudi zahodnega sveta, da drvijo v potrošništvo, samozagledanost, plehkost, hedonizem in brezboštvo. Sami se bojo morali zbrihtat, če se bojo hoteli in če ne bo tedaj že prepozno.

    Ponovna integracija tistih, ki prisegajo na predkoncilsko liturgijo, mi ni problematično. Problematično bi lahko bilo vraćanje na pogled odnosa med Cerkvijo in družbo in odnosov znotraj Cerkve kot je vladal predkoncilsko. Drugi Vatikanum je nedvomno prinesel veliko dobrega in pristno evangeljskega že v konceptu. Siljenje ljudi s strani desnega ali reakcionarnega dela Cerkve, da katolištvo vse to zavrže, bi imelo po mojem zelo kotraproduktivne efekte, lahko tudi popolno marginalizacijo katolištva v zahodnih družbah.

  • Papeža Benedikta sem doživel kot skromnega, duhovno poglobljenega in inteligentnega človeka, ki mu ni bilo do popularnosti.

  • Sarkazem

    Tudi jaz sem zelo spoštoval Benedictovo skromnost, znanje in pobožnost. Tisto, kar je povedal v Regensburgu je bilo globoko premišljeno in naštudirano. Nihče nima prav nič proti islamu, še najmanj moja malenkost, dokler ostaja v svoji regiji, tudi če tvori teokratski totalitarizem, kot je v nekaterih državah. Dokler je tam in dokler šerijo posvoji in ponotranji njihovo ljudstvo, naj ta način življenja imajo, tako kot si jaz želim svojega in svojo vero. Čeprav režejo roke tatovom, do smrti kamenjajo prešuštnike in mečejo gaye iz stolpnic. Ne prenesem pa vsiljevanja tega načina v Evropi, ker vem, da se islam ne more in ne sme integrirati v zahodno kulturo in zahteva obratno, integracijo nas v njihov versko ideološki sistem. Kdaj za Božjo voljo se je še lisica integrirala v kurniku. Iz spoštovanja do papeža sem menil, da je najbolje Frančiška pustiti pri miru, dokler ni prekoračil vsako mero in prestopil multikulturni Rubikon. V svojem zadnjem intervjuju za Civita civili, zahteva od medijev, naj ne zavajajo ljudi z “ilegalnimi” migranti in opustijo pridevnik ilegalni ali nezakoniti. Torej mladi moški arabskega in afriškega izvora, ki so namerno odvrgli vse dokumente in s pomočjo Sorosevih nevladnih organizacij in mafijskih prevoznikov za mastno plačilo plovejo čez Sredozemlje niso ilegalni, sem pa jaz, ki moram stati 4 ure pred hrvaško mejo, da moje dokumente preveri dvojna policija. Take multikulturne “obogatitve”, kot jo propagira papež, kot Evropejec ne potrebujem in mu ponovno svetujem, da se kot emeritus pridruži predhodniku, vodenje katoliškega krščanstva pa prepusti novemu papežu. Sicer se bo podrla bazilika sv. Petra, pod katero so pokopani mnogi papeži, ki so se morali boriti za svojo vero z Arabci in Turki, ker se ne obračajo, ampak vrtijo v svojih grobovih.

    • Zdravko

      Mogoče tudi zaradi takih stališč papež Frančišek tako poudarja milost.
      Je pa res nenavadno, da ne znate odnehat niti potem, ko je že vse mimo. Potem, ko je vse mimo ne da bi s prstom mignili. Potem, ko je vse mimo, brez vaše volje, brez najmanjše intervencije. Potem, ko je vse mimo, ko se je vse zgodilo ne glede na vašo besedo. Takšno streljanje v prazno bi pa človek pričakoval, da boste prepoznali.
      Zdaj pa raje namesto tega razmišljajte, kako boste umaknili ograjo. Kje boste našli vsaj cigane, da jo ukradejo, kajti niti njim ni nič vredna. Kako boste spravili Kolpo nazaj tako kot je bila? To bi vas rad slišal.

  • Sarkazem

    Nič ni mimo! Vedno huje bo! Celo Frančišek ve, da smo v 3. svetovni vojni. Ne bodo odnehali niti levičarji, niti islamisti!

    • Precej verjetno, da bojo na daljši ali že srednji rok migracije na vedno bolj naseljenem planetu vedno močnejše ( z nevtralnim izrazom), ali ( s tvojim izrazom) vedno hujše. Vendar ti žal redno nenamerno ali celo namerno spregledaš, da se ljudje praviloma ne selijo iz zlobe, iz volje nagajati nekomu drugemu ( recimo tebi), ampak ali iz stiske, neredko velike stiske in nuje, ali pa vsaj iz hrepenenja po boljšem življenju.

  • Virus politične korektnosti napada tudi desno krilo. Rešitev? Okrepitev “populističnega” imunskega sistema.

    Ali bo zmagal virus ali bo odpornost telesa močnejša, se še ne ve. Okužen je pa že precejšen del telesa.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI