Mitja Štular, Slovenski čas: Sanjsko moštvo

Casnik 9.4.2017 6:454 komentarji
 

Negativna kadrovska selekcija eden od temeljnih slovenskih problemov

Bil sem poldrugo desetletje mlajši kot danes, ko sem se čudil kadrovski izbiri v upravo enega izmed slovenskih podjetij, ki je bilo takrat še v državni lasti. Namreč, oseba, ki je bila imenovana na položaj, je bila dokazano nesposobna že vso kariero, od študentskih let dalje. Ko sem to začudenje izrazil starejšemu in bolj izkušenemu kolegu, mi je dejal: »Ne boš verjel, po kakšnih kriterijih se na takšne položaje kadruje. Sposobni in pokončni nimajo nikakršnih šans!« Ne morem trditi, da se me je to takrat kaj posebej dotaknilo, zapomnil sem si pa. Vedno sem nekako verjel, da smo v samostojni Sloveniji zmožni na vodstvene položaje v javnem sektorju, gospodarstvu, politiki in povsod drugje izbirati najboljše in najbolj verodostojne posameznike. Če se je zgodilo kaj takšnega, kar temu ni pritrjevalo, in to je bilo vse bolj pogosto, sem se tolažil, da odločevalci pač ne vedo vsega. A sem z leti spoznal, kako prav je imel kolega. Ni res, da ne vedo, tako ravnajo prav zato, ker vedo!

Primerov je na pretek, skoraj vsak dan slišimo za kakšnega novega. Jih je toliko, da postaja nevarno, da smo se na to stanje že povsem navadili. Včasih je prav komično, saj se zdi, kot da sestavljamo nogometno moštvo tako, da izberemo pol takšnih, ki ne znajo teči, in tretjino takšnih, ki sicer znajo teči, a namenoma v napačno smer, ker igrajo za nasprotnika. Če malo poračunate, boste ugotovili, da je onih, ki so dobri in bi odgovorno igrali za našo ekipo, premalo, da bi lahko dobili tekmo.

Mlini na veter

Za ilustracijo vas bom spomnil na dogodek sredi februarja, pri katerem se je negativna kadrovska selekcija vladajoče koalicije, torej tistih, po katerih mi državljani izvajamo oblast v državi (hm!), pokazala v vsej svoji grotesknosti. Ministrstvo za infrastrukturo je pripravilo javno predstavitev razpisov na področju proizvodnje električne energije iz vetrne in vodne energije. Glavni gostitelj je bil gospod Tilen Smolnikar, vodja Sektorja za obnovljive vire energije na Ministrstvu za infrastrukturo. Po dogodku, ki je trajal več ur, ga je novinarka komercialne televizije povabila pred kamero, da bi odgovoril na nekaj osnovnih vprašanj v slogu, kakšno je trenutno stanje, koliko denarja je predvidenega za nove investicije, kdo prednjači v svetu, kje v Sloveniji bi lahko postavili vetrnice, kakšen je vpliv na ptiče … Gospod, ki sicer že več kot leto dni vodi sektor, v katerem se s tem ukvarjajo, in ki je pred tem sedel na večurnem dogodku, pojasnjeval ali vsaj poslušal pojasnila drugih, je jamral, vzdihoval, se nasmihal, prestopal in se celo trudil, a ni ponudil prav nobenega odgovora. Iz vsega je bilo razumeti zgolj to, da se mora posvetovati s kolegico (sprašujem se, zakaj ni ona vodja), da obstaja neka karta in da si Slovenija prizadeva, da bo izpolnila cilj, ki je postavljen. Kakšen, ne ve, kako ga bo dosegla, pa tudi ne. Za trenutek se mi je zazdelo, da je celo presenečen, ker novinarko to sploh zanima, še posebej ono o ptičih, ga je kar šokiralo.

Njegovo popolno nepoznanje problematike, za katero je sicer kot vodja sektorja odgovoren, je tako sramotno, da je bilo prispevek nevtralnemu gledalcu še gledati mučno. Vsaj meni. Nimam se za naivnega, a moram priznati, da nikakor nisem pričakoval, da smo padli že tako nizko. Dogodek je odmeval tudi v tujini, morda še bolj kot doma.

Na mesto vodje sektorja je bil gospod imenovan po javnem razpisu, a smo glede na videno lahko povsem prepričani, da kriteriji niso bili znanje, sposobnosti in izkušnje. Njegov izbor na visoko uradniško mesto je v posmeh vsem nam, še posebej pa tistim, ki imajo bistveno več znanja in sposobnosti, pa niso bili izbrani. Zaradi takšnega imenovanja bi morali odstopiti prav vsi, ki so imeli pri tem kakršnokoli besedo.

A zgodilo se ni skoraj nič. Gospoda so naslednji dan sicer razrešili s položaja vodje in mu dali drugo mesto na ministrstvu. Morda upajo, da bo tam bolj uspešen, še bolj verjetno pa je, da so ga umaknili v senco, da se videna katastrofa malo pozabi. Nihče pa ni pojasnil, kako je sploh postal vodja in s katerimi kompetencami je prepričal. Nihče tudi ni pojasnil, kdo je opravil izbor in koliko drugih kandidatov se je prijavilo za to mesto, upajoč, da gre za nepristranski izbor, v katerem bo zmagal najboljši. Nihče ni opravil ali vsaj najavil revizije postopka izbora. In nihče, prav nihče ni prevzel odgovornosti za takšen izbor in sramoto.

Več: Slovenski čas
 
Značke:

4 komentarji

  • “Negativna kadrovska selekcija eden od temeljnih slovenskih problemov”

    Slovenskih??? Ta je povsod tam, kjer je diktatura, kjer ni svobodnega trga …

  • Blaž Otrin

    Skrajno zaskrbljujoče je, da primer Smolnikar ni mel in ne bo imel nobenih posledic, pa bi na tem primeru lahko natančno analizirati drobovje korupcije, točno se ve, kako je gospod prišel do službe, kdo je bil v komisijah, ki so ga potrdili … a ne v to si očitno nihče ne upa dregniti ne novinarji ne KPK …

  • Franc Mihič

    Kdo skrbi za razvoj države RS ali samo molze državljane?
    Samouničevanje države ali kaj so temelji razvoja dežele?
    »V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda,« upravičeno piše dr. Peter Glavič, zaslužni profesor mariborske univerze.
    Dr. Glavič pravi: »Slovenski kapital (vzajemni in pokojninski skladi, zavarovalnice in posamezni vlagatelji) v višini okrog 10 milijard evrov je bil pregnan v tujino, kjer ga z veseljem sprejemajo, saj financira naložbe in nova delovna mesta.
    Slovenci imamo v vzajemnih skladih samo pet odstotkov BDP (bruto domačega proizvoda) kapitala, Nemci ga imajo 40 odstotkov, ZDA pa 78 odstotkov.«
    Katera država in podjetja morajo zato najemati kredite, namesto da koristijo in privabijo kapital, ki je na trgu kapitala? Ameriška ali slovenska?
    Katera so tudi zato bolj konkurenčna in korporativno vodenje »štima«, saj ga lastniki kapitala zagotovijo, sicer kapital izgubijo. V slovenskem državnem kapitalizmu tega ne poznamo, ker imamo trpežne državljane.
    »Tudi Gospodarska zbornica Slovenije raje lobira, naj se država še zadolžuje in zmanjšuje javni sektor, kot da bi se njeni člani podali na domači in tuje kapitalske trge. Šele s tem bi »prezadolžena in slabo vodena podjetja pretrgala popkovino z zgrešenim finančnim sistemom, ki je v tranziciji sataniziral kapitalske trge, poveličeval banke ter našemu gospodarstvu nataknil dolžniško zanko okoli vratu«, je leta 2012 zapisal ekonomist Stanislav Kovač v Financah.
    Že guverner Marko Kranjec je leta 2012 javno opozoril, da se slovenska podjetja bolj kot s posojilnim krčem spopadajo s kapitalskim. Namesto da podjetja tarnajo, kako jih banke nočejo kreditirati, bi potrebna finančna sredstva morala iskati na kapitalskem trgu.
    Vendar tu zadenejo na omenjene usodne izkušnje vlagateljev in slabo korporativno gospodarjenje – vse je v institucijah, političnih in ekonomskih.
    Očitno slovenska ekonomska stroka, politika in menedžerji prisegajo, da naj rast podjetij še naprej temelji le na kreditih, namesto da bi potrebna finančna sredstva morala podjetja iskati na kapitalskem trgu, saj politika vsake toliko časa ustreže prezadolženim podjetjem in lojalnim menedžerjem in bankirjem, saj njihove izgube v obliki bančne luknje pokrije iz proračuna, na račun blaginje državljanov in zunanje zadolžitve države.
    Vsekakor se slovenski menedžerji bojijo vložkov kapitala, ker bi jih vlagatelji zasebni kapitala v primeru slabih rezultatov poklicali na odgovornost in jih tudi zamenjali, kreditodajalci pa tega ne počnejo, saj na koncu vse poplačajo davkoplačevalci….
    Slovenski kapital je bil torej pregnan. To je uspeh »naprednih« v politiki in stroki, ki so zaslužni, da je domač ali tuji kapital v Sloveniji še vedno sovrag dela, delovnega ljudstva. Kapitalisti pa so izkoriščevalci in izdajalci naroda. Dolžniki so privilegirani. Oškodovani pa so upniki, ki hirajo kot »podjetnik Smrtnik s Parkinsonovo boleznijo.
    Menedžerji, ki so podjetja prevzemali brez lastnih sredstev, temveč kar z bančnimi krediti bank z zastavo delnic podjetja ali so za svojo anuiteto obremenili podjetje, a so uspeli plačevati najete kredite iz finančnega toka podjetja, so »ugledni«. »Tajkune« je pravna država »odkrila«, ker niso uspeli vračati kreditov. Oboji pa so oškodovali podjetja. Mnoga podjetja so za to propadla!
    V Nemčiji je prepovedana vsakršna pomoč ciljne prevzete družbe pri nakupu delnic, ki bi jo le-ta nudila prevzemniku. Ta pomoč se nanaša na posojila, garancije, zavarovanja in za predujme. Ciljna družba ne more dajati zavarovanj prevzemniku v primeru prevzemov. V državah EU je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga dopušča, vendar pod strogimi pogoji. Večina državljanov je zaradi privilegijev menedžerjev pri lastninjenju družbene lastnine ostalo opeharjenih kapitala. Politika je brez dolžnega čuta za pravičnost poskrbela le za menedžerje, a njihove neuspehe plačujemo davkoplačevalci in zadolženi državljani z nizkimi dohodki!
    Kako naj potem sodstvo sploh preganja »politično odobren« gospodarski kriminal, to je oškodovanje gospodarskih družb in njihovih deležnikov?
    Uresničilo se je, kar je rekel »pedagog naroda«, bivši rektor univerze dr. Jože Mencinger, to je: »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje – avtomobile in stanovanja. Še večja nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«
    Kako naj potem sodstvo sploh preganja »politično odobren« gospodarski kriminal, to je oškodovanje gospodarskih družb in njihovih deležnikov?
    Ali bo »kreditizem« kljub temu še naprej edini »pravi« temelj za rast podjetij, kot to zagovarja dr. Jože Mencinger? Propadajo nam pa podjetja in pokrivamo »bančno luknjo«, seveda vsi davkoplačevalci?!
    Ali bo torej slovenski kapital moral iskati potrebne donose v tujini in ne v domovini?
    Ali bo še naprej prevladovalo mnenje dr. Mencingerja, da gre “začetek slovenske različice ‘casino’ kapitalizma iskati v certifikatski privatizaciji”, ki je bila po njegovem povsem zgrešena?
    »Države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali,« sta zapisala avtorja pravkar izdane knjige Zakaj narodi propadajo.
    Država bi se po 25 letih lahko že streznila in prenehala podcenjevati davkoplačevalce in razvila končno trg kapitala ter ga dala podjetjem na razpolago, ne pa da vlada nudi samo problematično državna pomoč in podpira zgolj kreditizem, ki se ciklično končana v »bančni luknji«, ki jo s svojim denarjem-kapitalom zakrpajo kar vsi davkoplačevalci, da še lahko naprej cveti menedžerski socializem, socialna država pa »hira« in se za preživetje v tujini zadolžuje, da se ohrani še nezaslužena blaginja.
    Berem, da domače premoženje kupujejo finančni skladi iz ZDA, Evrope, Hrvaške itd. Po politični suverenosti izgubljamo z razprodajo skupnega premoženja še finančno in gospodarsko, ogrožena je že kulturna suverenost in z njo tudi jezikovna.
    Zakaj slovenski kapital odhaja v tujino, mar doma ne najde zadosti gospodarskega potenciala, ki bi dal potrebne donose? Ali mogoče tudi slovenski kapital ne zaupa slovenskim menedžerjem, upravam in nadzornim svetom, ki vodijo podjetja?
    Ali slovenske avtonomne univerze prodajajo gospodarstvu prodajajo neustrezno znanje za vodenje podjetij, potrebno konkurenčnost in obstoj ter rast na trgu?
    Državljani in seveda zaposleni, smo nezadovoljni, saj lastninjenje tudi ni bilo skladno ustavi, saj državljani nismo bili enakopravni. To je glavni vzrok nezadovoljstva z državo in za premoženjsko in dohodkovno neenakost, ki je nastala na osnovi privilegijev, nepotizma in nemorale. S koncentracijo lastništva smo uvedli problematični dedni kapitalizem.
    »Vsi, ki jim delodajalci niso plačevali prispevkov, bodo imeli nižjo pokojnino«, tako pravi vlada RS.
    Oblast je samo na videz »v službi vsega ljudstva«, saj delojemalcem ob upokojitvi zniža pokojnino, namesto, da bi sama poskrbela in izterjala tisto, kar ji pripada in ji je delavec dal na razpolago.
    Delodajalec je namreč zadržal prispevke in jih dejansko ukradel državi.
    Koliko upokojencev bo še oškodovanih in bo imelo nižje pokojnine, čeprav niso nič krivi, bodo pa oškodovani? Kdaj se bo to končalo?
    Tednik TV Slovenije je te dni ponovno prikazal nerešen problem podjetnika g. Smrtnika, ki je zaradi mobinga države zbolel še za Parkinsonov boleznijo.
    Pravi absurd in fiasko pravne države.
    Kabinet predsednika države se zgraža, ko rešuje strahotno prizadete opeharjene državljane.
    Čemu imamo in komu služi izvoljena oblast?
    Politiki, poslanci ne premorejo osnovne empatije. Redke so izjeme. Politična elita sploh ne komentira tega absurdnega primera in stanja.
    Kaj o tem torej menijo politiki, Varuh RS, Inštitut za delo pri PF UL, i.p.?
    Nezadovoljstvo in prisotna nemoč državljanov, zlasti zaposlenih v gospodarstvu in upokojencev, da lahko zahtevajo in sprožijo spremembe politike vodenja države, je pogubno za ustvarjalnost za nova delovna mesta z višjo dodano vrednostjo na prebivalca.
    Potrebne reforma niso mogoče brez spremembe volilnega sistema, ki sedaj dopušča osebno neodgovornost izvoljenih do volivcev, ki so političnim strankam in njihovim poslancem potem deseta briga in vegetira demokracija!

    Kaj so temelji razvoja dežele?
    DELO – SP – Prejeli smo; 29. November 2014-12-13

    Ob zadnjem nemškem obisku na najvišjem državnem nivoju te dni v Sloveniji je bila zelo aktualna okrogla miza, na ogled vsej javnosti, kjer sta bila tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Nemška podjetnica in predstavnica Bavarske je na vprašanje, kaj je omogočilo razvoj Bavarske, da je iz zelene predvsem kmetijske dežele postala visoko razvita tehnološka dežela najvišjega ranga z razvitim gospodarstvom in podjetji, svetovnimi nosilci razvoja, odgovorila, da so bili najpomembnejši trije temelji.

    Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.
    Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.
    Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.

    Berem tudi: »Raziskava britanskih ekonomistov Sasche Beckerja, Petra H. Eggerja in Maximiliana von Ehrlicha kaže, da evropska sredstva spodbudijo razvoj le v približno v 30 odstotkih regij. Glavna dejavnika pri tem sta pričakovana učinkovitost vladnega aparata in lokalnih oblasti ter morda nekoliko presenetljivo izobraženost prebivalstva. Nadpovprečna izobraženost lahko prinese večji izkoristek evropskih sredstev in tudi 0,63 odstotne točke višjo rast BDP kot v regijah z manj izobraženim prebivalstvom.

    V Sloveniji višje rasti BDP ni bilo mogoče opaziti. Odgovor za takšno stanje lahko torej iščemo tudi v neučinkovitosti občin in vlade.«

    Kaj pa če v deželi le ni prave izobrazbe, znanja?
    Ali so proizvajalci znanja, univerze,visoko šolstvo, inštituti »prodajali« vladam, prebivalstvu neustrezno znanje za razvoj dežele, za dvig dodane vrednosti in BDP-ja?
    Kaj se lahko nauči Slovenija od Bavarske?
    Kaj so torej lahko temelji razvoja?

    Franc Mihič Ribnica

    DNEVNIK, 1. December 2014-12-13
    http://www.dnevnik.si/mnenja/pisma-bralcev/kaj-so-temelji-razvoja-dezele

    25.11.2014 Okrogla miza predsednika Nemčije in Slovenije – Joachim Gauck, Borut Pahor https://www.youtube.com/watch?v=DpfUEE72qFY

  • Franc Mihič

    »Slovenija ne more biti povsod v žarišču«
    EU pomaga pri premagovanju razvojnih ločnic. Ni članice, ki ne bi v času članstva zelo napredovala: na področju gospodarstva, infrastrukture, urejanja socialnih razmer. Kadar je napredek na lokalni ravni, na področju kmetijstva ali v manjšem kraju, se ne ve, da je financiranje infrastrukture in razvojnih projektov v resnici prišlo iz EU. To si pogosto lastijo lokalni politiki. Morali bi opraviti notranji razmislek in se ozavestiti.
    Po statistiki zadnjih deset let, odkar je Slovenija v evru, se je BDP zvišal za 19 odstotkov, povprečna plača za 31 odstotkov,¬ izvoz za 41 odstotkov. To je posledica integracij, ki se počasi kapitalizirajo. Res je, da procesi trajajo dolgo, a EU je nikoli končana zgodba. Ves čas se razvija in poskuša odkriti, kje so sinergije, ki so dodana vrednost za vse članice. Tudi institucije moramo odigrati svojo vlogo pri komunikaciji in biti bolj navzoče pri poudarjanju skupnih prednosti EU za vse.
    Kot je povedal predsednik Juncker – nimamo veliko res pravih Evropejcev. Ob Angeli Merkel in Françoisu Hollandu je omenil tudi Mira Cerarja. Juncker pravi, da potrebuje predsednike vlade, ki razumejo, kaj je prednost EU, in ne iščejo ¬izgovorov za neuspele zgodbe doma v Uniji, ampak v neizpeljanih strukturnih spremembah.
    EU je najmočnejše gospodarstvo na svetu, smo največji darovalci in podporniki človekoljubnih dejavnosti. Smo med vodilnimi izumitelji in znanstveniki. Imamo 40 odstotkov patentov v zelenem gospodarstvu. EU je pravi odgovor, da male in manjše države ob boku Brazilije, Indije, Kitajske in ZDA lahko uveljavljajo svojo voljo. Tudi v skupini Asean države med Indijo in Kitajsko ugotavljajo, da se morajo povezati, če hočejo imeti neko vlogo. Potrebujemo več komunikacije; treba je predstavljati ljudem moč, hkrati pa biti odprt za stalne spremembe in prilagajanje. To je bila v nekem obdobju šibka točka EU in upam, da bomo naredili korak naprej.
    Delo, 14.04.2017
    Pogovor z Violeto Bulc Evropska komisarka za promet o smereh razvoja Evropske unije

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI