Pasijon Françoisa Fillona

Boštjan Jerman 3.4.2017 5:357 komentarjev
 

Te dni se v Franciji pričenja sklepna faza letošnje predvolilne kampanje za predsedniške volitve, ki jo spremlja vsa Evropa. Najprej zato, ker v  Franciji za razliko od drugih evropskih držav predsedniška funkcija nekaj pomeni; predsednik republike je v Franciji že iz de Gaullovih časov najpomembnejša politična figura v državi z dokaj širokimi pooblastili. Drugič pa so francoske volitve aktualne zato, ker so prav te volitve letos v Evropi za nemškimi druge najbolj pomembne, zlasti zaradi evro-skeptičnih strank, ki želijo izkoristiti svež veter, ki prihaja iz ZDA po izvolitvi D. Trumpa novembra lani, in zmagati na letošnjih volitvah s platformo ukinitve Evropske unije.

Letošnjo kampanjo v Franciji si bomo zapomnili po hudih medijskih napadih in pravem križevem potu, ki ga je doživel desnosredinski kandidat  François Fillon. Zanj se je po novembrskih internih volitvah v stranki Republikancev zdelo, da je kandidat z največ možnostmi, da postane naslednik odhajajočega predsednika Hollanda, čigar mandat je razočaral večino Francozov. Kot vemo, je Fillon po razkritjih časopisa Canard Enchainé  o fiktivni zaposlitvi soproge Penelope v njegovi parlamentarni pisarni v času, ko je bil poslanec, postal praktično neizvoljiv kandidat z minimalnimi možnostmi za zmago.

Prvi novici o fiktivni zaposlitvi soproge so sledile novice o poletnih zaposlitvah otrok, kot krona pa so bile objavljene informacije o pravih plačah resničnih Fillonovih pomočnic, ki naj bi bile krepko nižje od zneska, ki si ga je nakazoval na račun svoje soproge. Bučna in intenzivna medijska kampanja proti Fillonu z vsakodnevnimi »breaking news« v vodilnih medijih, kateri je sledilo dnevno norčevanje francoskih humoristov na njegov račun, je trajala več kot mesec dni. V tem času je dokončno uničila Fillonov sloves kredibilnega kandidata. Kot poroča francoski tisk, danes kar trije od štirih francoskih volilcev Fillona ne vidijo več kot moralno sprejemljivega za mesto predsednika.

Kako se je zgodilo, da je Fillon padel v tako luknjo, iz katere ne vidi več poti ven?

Fillon je takrat, ko se je odločil, da bo kandidiral, spregledal pomemben razvoj dogodkov v francoski politiki v zadnjih letih. Seveda je vedel, da je fiktivna zaposlitev soproge njegova šibka politična točka, vendar se je zanašal na tiho soglasje francoske politične elite, da javno ne govori o porabi denarja, ki ga poslanci v francoskem parlamentu  prejemajo za svoje poslanske aktivnosti oz. svojo poslansko pisarno v Parizu in doma, »na terenu.« Seveda so se pri tem desetletja dogajale nepravilnosti, ki pa jih je politična elita skrivala, saj so bili vanje vpleteni predstavniki večine strank. Do javne razprave o tem zaradi notranje solidarnosti politične elite do letošnje kampanje ni nikoli prišlo, na kar je računal tudi Fillon.

Prepričan sem, da je bila akcija Canard Enchainé koordinirana z vodstvom socialistov, ki so verjetno že dalj časa vedeli za Fillonove »grehe,« vendar so njihovo objavo namerno tempirali v najbolj občutljiv čas predvolilne kampanje. Francoski socialisti se namreč poleg D. Trumpa najbolj bojijo bivšega predsednika Nicolasa Sarkozya, Fillon pa v francoski politiki figurira kot »Sarkozyev človek.« Ne smemo pozabiti, da je prav Sarkozy pripeljal Fillona v visoko politiko, ko ga je leta 2007 imenoval za svojega predsednika vlade. Fillon bi moral vedeti, da bodo socialisti in levičarji med kampanjo nanj še posebej pozorni.

Fillon je namreč spregledal še nekaj: socialisti so vsaj en tihi dogovor politične elite v Sarkozyevem primeru že prekršili. Kronski dokaz za to je  afera Bettencourt (op.  gre za najbogatejšo francosko dedinjo in lastnico kozmetičnega imperija L’Oréal, ki je darovala Sarkozyjevi stranki veliko denarja za njegovo predsedniško kampanjo leta 2007). Takrat je posebno tožilstvo v kontekstu te preiskave  začelo prisluškovati Sarkozyu še v času, ko je bil še šef države, ne da bi sam za to vedel. Po moje je šlo za precedenčen primer. Preprosto si ne predstavljam, da bi kdorkoli v Franciji lahko prisluškoval de Gaullu, Mitterandu, Chiracu ali celo Hollandu, ne da bi bili ti prej obveščeni o tem. Podobno velja za druge sodobne šefe držav, pa naj gre za Obamo ali Trumpa ali za kogar drugega v Evropi. Kdor je takrat bral izjave teh tožilcev, ni mogel spregledati sovražnega tona do nekdanjega predsednika, ki je mimogrede kot oseba lahko zelo neprijeten, kar sem nekoč celo sam videl v živo.

Socialisti in drugi levičarji se dejansko najbolj bojijo vrnitve Sarkozya v visoko politiko, od katere se je sicer uradno že vsaj dvakrat poslovil (2012 in 2016).  V francoskem tisku so se že pred časom pojavile govorice o tem, da bo Fillon v primeru izvolitve imenoval Sarkozya za svojega predsednika vlade, kar je za socialiste največja nočna mora. To je po mojem mnenju pravi razlog in ne toliko Fillonovo deklarirano katolištvo ter njegova privrženost tradicionalnim družinskim vrednotam, zakaj je bilo potrebno Fillona na vsak način ustaviti.

Do Fillona so bili že prej večinsko rezervirani tudi novinarji, ki prav tako nerazumljivo in manično ne marajo Sarkozya. Razlogov za to je več in bi vsekakor zaslužili ločeno analizo. V tej luči razumem besnost medijske kampanje proti Fillonu, ki bi bila veliko manj intenzivna in predvsem krajša, če Fillon ne bi bil Sarkozyev človek, ali če bi bil npr. socialist. Dokaz zato je razkritje podobnih »grehov« Bruna Le Rouxa, donedavnega ministra za notranje zadeve, ki je pred leti kot poslanec zaposloval svoje najstniške hčerke. Le Roux je sicer takoj odstopil, kar pa ni bilo nobeno junaštvo, saj bi bil zaradi bližnjih volitev v vsakem primeru minister največ še mesec in pol. Francoski mediji so o tem govorili točno tri dni in nič več. Njegova kariera je nedotaknjena in bo v primeru zmage socialistične stranke na volitvah čez pet let   lahko brez težav prevzel kakšno pomembno funkcijo, kar pa zagotovo ne velja več za Fillona.

Poleg tega je stranka Republikancev ves čas delala napake in ni pravilno reagirala v krizni situaciji. Prva napaka je bila nadaljevanje prakse neposrednih volitev strankinega predsedniškega kandidata. Ta praksa je stara, saj so tako izbirali predsedniške kandidate že v sedemdesetih letih in še jeseni lani v stranki niso imeli razloga, da z njo ne bi nadaljevali. Vendar to velja za politične čase »good weather,« ne pa za izredne situacije, kakršna je sedaj v luči napredovanja Nacionalne fronte (FN) in Marie Le Pen. Vodstvo republikancev je menilo, da bo pred volitvami njihovemu kandidatu koristilo, če bo že vnaprej imel podporo nekaj milijonov članov stranke, ki bodo na internih volitvah glasovali zanj. Ta ocena se je izkazala kot napačna, saj ta  podpora Fillonu sedaj prav nič ne koristi.

V tem kontekstu je tudi pomembno razumeti, kdo je pravzaprav volil Fillona na volitvah za  kandidata republikanske stranke, ki mu je po javnomnenjskih anketah na začetku  slabo kazalo. Namreč, teh internih volitev se je po navedbah medijev udeležilo skoraj štiri milijone registriranih članov, kar naj bi bilo milijon in pol več od pričakovane udeležbe. Milijon in pol novih članov stranke? Takrat se mediji niso spraševali, kdo so bili ti volilci, danes pa politologi že priznavajo, da je šlo za pristaše socialistov in FN, o katerih je bilo na francoskih  družabnih forumih že takrat mogoče slišati glasove, da so se udeležili strankarskih volitev Republikancev, ker so se v zadnjem trenutku registrirali in plačali ustrezno članarino.  Upravičeno lahko domnevamo, da so si ti volivci v prvem krogu prizadevali za to, da se naprej ne bi uvrstil Sarkozy (ki je verjetno edini, ki je v spopadu »ena na ena« kos Marie Le Pen), v drugem pa proti Alainu Juppéju, ki je bil zaradi svoje sredinskosti edina oseba v stranki, ki bi v drugem krogu lahko zbral politično sredino, ki je odločilna v večini volitev.

Vodstvo republikanske stranke se je po Fillonovih aferah večkrat sestalo in iskalo rešitev iz krize, vendar ni znalo sprejeti odločitve o tem, da bi Fillona zamenjal eden od manj obremenjenih kandidatov (npr. Juppé). Prvi razlog za to je dejstvo, da Fillon še vedno vztraja pri svoji kandidaturi, drugi pa po moje napačno vztrajanje pri argumentu Fillonove legitimnosti, ker je zmagal na internih volitvah s precedenčno visokim številom glasov. Francoski tisk poroča, da naj bi bila prav Fillonova legitimnost, ki so ga izvolili ljudje, tisti argument, ki naj bi ga v internih strankinih razpravah zagovarjal predvsem Sarkozy.

Kako kaže sedaj?

Zasedaj kaže, da sta v predsedniški dirki najbližje zmagi neodvisni levosredinski  kandidat Emmanuel Macron in predsednica FN Marie Le Pen, ki po zadnjih javnomnenjskih anketah uživata največ podpore. Zdi se, da se politična sredina počasi obrača k prvemu, ki pa je vendarle še mlad (39 let), politično manj izkušen (v svoji  karieri ima za sabo ima le nekajletno ministrovanje v Hollandovi administraciji), programsko nedosleden (kritiki mu očitajo, da v svojem programu meša leve in desne elemente), poleg tega pa za sabo pa nima resne stranke, ki jo vsak francoski predsednik potrebuje v parlamentu za izvajanje svojega programa. Marsikdo v FN bo Macronu očital v relativno kratkem času pridobljeno premoženje in če drugega ne njegovo več kot dvajset let starejšo soprogo, s katero je skupaj že iz gimnazijskih let in prav zaradi njega končala svoj prvi zakon.

V drugem krogu predsedniških volitev bo tudi pomembno obnašanje volilcev Republikancev. Povsem lahko se zgodi, da bodo v drugem krogu ostali doma zaradi zamere, ki jo gojijo do socialistov, ker so grdo spotaknili Fillona. S tem bi republikanci prekršili zgodovinski tihi dogovor, da socialisti in republikanci v drugem krogu vedno stopijo skupaj, če se tam pojavi kandidatka ali kandidat FN. Ta dogovor je npr. preprečil zmago FN na predsedniških volitvah 2003 in na lanskih regionalnih volitvah. Vprašanje je, ali bo ta dogovor obveljal tudi letos.

Zakaj so francoske volitve pomembne za Slovenijo?

Žal so, predvsem zaradi evropskega konteksta. Izvolitev Marie Le Pen bi pomenilo resno grožnjo za obstoj Evropske unije, ki je za Slovence, slovensko državo in slovenski narod življenjsko pomembna. Tukaj si ne smemo zakrivati oči: v primeru dejanskega razpada EU, ki ni tako nemogoč, lahko po mojem mnenju po najbolj črnem scenariju najprej pričakujemo uvedbo carin za izvoz slovenskih izdelkov v zahodnoevropske države, kar bi imelo hude posledice za naše gospodarstvo, ki je v osnovi izvozno naravnano, nato pa zaradi padca Šengenskega prostora fizično zaprtje naših severnih in zahodnih meja, vrnitev k nestabilni nacionalni valuti in posledično zelo verjetno iskanje novega državnega okvira.

Pri tem se moramo zavedati, da nam EU ne more in nam tudi ne bo pomagala reševati naše multidimenzionalne krize, saj to ni njena naloga, ampak naloga nas samih. Zato se bom letos veselil vsake zmage demokratičnih strank nad evroskeptičnimi populisti v Evropi, pri tem pa ne bom pozabil na to, da smo predvsem sami Slovenci odgovorni za našo prihodnost in za to, da si na dolgi rok uredimo našo hišo. Prav tega ne smemo pozabiti, ko bomo šli na naslednje parlamentarne volitve.

 
Značke:

7 komentarjev

  • Dobra analiza ob pošteni razjasnitvi osebnih preferenc. Čeprav si je Fillon sam kriv za te svoje pohlepne birokratsko-napolmafijske rabote. Tu se tudi vidi, kako birokrati vseh barv skupaj držijo v številnih projektih kraje in poneverjanj.

    Morda bi bilo naslednjič še dobro analizirati zakaj so socialisti kršili dolgoletne pakte, tudi po odhodu Schulza v Evropskem parlamentu. Dejstvo pa je, da je EU zadnja desetletja vedno bolj nevarna socialistična Nadstavba, Hegemon. A politiki tipa Putin, Trump, Erdogan, Orban, Jelinčič, Janša in LePen niso rešitev, ampak s svojo socialistično avtoritarnostjo prej spominjajo na Stalina po mehkem Leninu.

  • Zdravko

    Fillon pa je res očitno en tepec.
    Če je tako, sem jaz bolj za LePenovo, kot da bi se nadaljevala levičarska evforija v Franciji. LePenova ne bo razmontirala EU, to me sploh ne skrbi. Bo pa vnesla nekaj več smisla v EU, kar bi bilo dobrodošlo. To levičarsko nabijanje o vrednotah EU je preseglo vse meje zdrave pameti. Predvsem EU razmetava kupe denarja, promovira neko super politično kulturo LGBTQ, gender itd., bistvene stvari, kot so trgovinski sporazumi, tehnični standardi (zakaj nimamo ene resne EU agencije za hrano in zdravila, kot je ameriška FDA), pa ne gredo nikamor. Še kup stvari je, kjer bi EU lahko delovala, pa je od nje ostala samo še birokracija. Te imajo pa Algleži svoje dovolj, pa še boljša je in so odšli.

  • Zdravko

    Kaj je to zdaj nek trend, da imajo Republikanci same tepce za kandidate. Trump, zdaj Fillon, kdo je naslednji?

  • Še pol leta nazaj sem bil zelo navdušen nad Fillonom. Ko se je razgrnila afera, pa me je odbilo predvsem to, da trmoglavi in kot klop ne odstopi. S tem dela škodo stranki. Lahko bi Republikanci namesto njega nastavili drugega in bi prišli v drugi krog in proti LePen potem zmagali.

    Sedaj bo prišel Pahor – Cerar socialist brez vrednot. Vlagatelji (podjetniki) ga bodo podprli.

    Ne razumem, kaj se dogaja z desnico v Evropi in svetu, da je v njej manj svobode kot pri socoalistih. Zmagujejo pokvarjenci in avtokrati, ki se desetletja držijo na vrhu kot klopi, reform ne naredijo, si pa totalno monopolizirajo oblast v stranki, v kolektivu ovc( pa ravno desničar bi moral nagovarjati individualce, ne pa kolektivnih ovc) in potem še v državi.

    • Gospod Pavel! Gospod Pavel! In še enkrat gospod Pavel!

      Če iščete rešitev v desnici, boste razočarani. Resnico iščite v Bogu in ne boste razočarani! 😉

      Torej! Živimo v svetu, kjer uspevajo psiho/sociopati. Žal, tako je! Ker uporabljajo metode vzpenjanja po lestvici, ki jih pravični odklanjajo. Edina rešitev je možna, ko je družba prepojena z Bogom in velika večina prepozna psiho/sociopata ter ga odrine od vodilnih položajev v družbi. Žal, tako je!

  • Članek je skoraj v vsem tehten. Popolnoma se strinjam z njegovim zaključkom. Na srečo se ta slab scenarij, posebej slab še za Slovenijo, zaenkrat ne bo zgodil. Marine le Pen bo v drugem krogu dobila več glasov od očeta. Morda okoli 30%. Kvečjemu 40%. Zmagala ne bo. Macron utegne biti povsem soliden proevropskih predsednik tipa Blaira, Schoederja, morda celo Delorsa.

  • Članek v duhu časa sicer vključuje teorijo zarote. Katere ne kupim. Namreč, da so interne volitve kandidata republikancev ( neo-golistov) odločili socialisti in pripadniki FN, ki da so zadnji hip zarotniško množično ( milijon in pol ljudi) včlanili k republikancem, da so izglasovali Villona kot kandidata. Ta je lovska.

    Zmaga Villona na internih volitvah je bila več kot prepričljiva. Villon bi bil dober kandidat in pot do predsedniške funkcije mu je bila po vseh anketah široko odprta, dokler se ni pojavila znana afera.

    Osebno ne verjamem, da je bila politična zaposlitev njegove žene 100% fiktivna. Če Villon ne bi imel niti malo osnove, da bi verjel v svoj prav, je najbrž dovolj razumen, da ne bi vztrajal. oz. bi ga vodstvo okoli njega prisililo, da odstopi. Nenazadnje tudi reakcija obeh sokandidatov ( Juppeja in Sarkozyja) kaže, da stvari niso tako črno-bele. Jaz jih ne poznam dovolj, da bi presodil, ali je bilo potrebno odstopiti.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI