Prekletstvo spomina = prekletstvo imetja

Renato Podbersič ml. 2.4.2017 6:5620 komentarjev
 

Sodobnega človeka determinira potrošniška družba. Glavno je, da imam. Mojo bit določa imetje. Vse se pogosto vrti okrog tega. Tudi mesto in vloga posameznika v sodobni slovenski družbi se zlovešče pokriva z mestom in vlogo njega in njegove družine med drugo svetovno vojno! Od tod tudi take težave pri odkrivanju, preiskovanju in proučevanju žalostnih zgodb iz naše polpreteklosti. Sodobni človek se rad »ima lepo«. Visoko na lestvici (slovenskih) prioritet so avto, velika hiša, dobra služba, dopust, vikend, potovanja itd. Vse to je precej lažje dosegljivo, če ima posameznik ustrezen družbeni položaj, ki je pogosto lažje dosegljiv s pripadnostjo oziroma podpiranjem »novega razreda«. Očitno je Milovan Đilas dobro vedel, kaj govori in piše, zato si je tudi prislužil grajo, osamitev in pregon dovčerajšnjih tovarišev.

V teh dneh so se naši t. i. dominantni mediji razpisali o nameravanem majskem koncertu znanega hrvaškega šovinističnega pevca Marka Perkovića Thompsona v Mariboru. Že kar arbitrarno pozivajo k prepovedi omenjenega dogodka. Osebno se popolnoma strinjam, da v sodobni Evropi ni mesta nacionalističnim izpadom, ki jih na svojih koncertih redno uprizarja omenjeni hrvaški pevec. Poleg širjenja nacionalnega sovraštva tudi poveličuje ustaški kolaborantski režim, ki je med drugo svetovno vojno zakrivil smrt preštevilnih nedolžnih ljudi, pogosto na nepredstavljivo krut način. Toda poglejmo drug primer. V Sloveniji redno nastopa in doživlja medijsko podporo ženski pevski zbor Kombinat. Skoraj nihče pa se ne zgraža zaradi razrednega sovraštva, ki ga prinašajo njihove pesmi. Nastopi kombinatk, pogosto odetih v totalitarne simbole, so navadno eno samo poveličevanje komunističnega totalitarizma.

Edvard Kocbek je že med drugo svetovno vojno in revolucijo napovedal predrugačenje slovenskega človeka. Očitno tudi njegovih vrednot. O tem obdobju danes obstajajo številna pričevanja, predvsem s strani žrtev. Izmed storilcev pa sta po slovenski demokratizaciji daleč največ zapisala in odkrito spregovorila Zdenko Zavadlav (1924–2006) in Albert Svetina Erno (1915–2008), oba Primorca in med vojno ter ob njenem koncu pomembna oznovska častnika. V »zahvalo« za pričevanje sta s strani nekdanjih družabnikov doživela silovite napade in izbruhe nestrpnosti.

O minulih časih lahko poslušamo starejše pričevalce na nacionalni televiziji, ki resda v poznih večernih urah, da ja ne bi preveč ljudi to gledalo in poslušalo!, zato pa prepričljivo in neposredno spregovorijo o svojih travmah, pogosto vključujoč dogajanje med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Prav nič bahavega ne veje iz njihovih pripovedi, v kamero navadno gledajo v svoji bolj ali manj skromni kuhinji ali dnevni sobi. Nobene pretirane bogatije! Sama oddaja, po formatu sodeč narejena z minimalnimi finančni sredstvi, razumljivo povzroča jezo in bes pri nekdanjih tovariših, ko poslušajo o svojih stranpoteh.

Kako drugače oddaja »Pričevalci« učinkuje na poslušalca v primerjavi s konkurenčno oddajo »Spomini« na isti nacionalni televiziji, kjer sogovorniki, bolj ali manj vpeti v nekdanji komunistični režim, bolj ali manj nesproščeno podajajo svoje osebne zgodbe. Zanimiv pa je pogled na ozadja njihovih zasebnih prostorov, polnih dragocenosti, ki razgaljajo, da gre za nekdanje visoke člane družbene smetane v propadlem komunističnem režimu. Ta je, vsaj deklarativno, razglašal družbeno enakost in propagiral skupno lastnino.

Še danes lahko slutimo zaukazani molk, prikrivanje in sprenevedanje, ki so doleteli sorodnike in prijatelje posameznikov, pobitih na »nepravi« strani med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Z odločbo partizanskih sodišč ali brez nje! Pobitih se še vedno drži obsodba na »partijski pekel«, to je odstranitev oziroma umor, ki mu sledi še izbris iz javnega spomina. Že stari Rimljani so poznali obsodbo na »prekletstvo spomina« (latinsko: damnatio memoriae), kar je v rimski praksi pomenilo obliko smrtne kazni, ki jo je izrekal senat. Takšno kazen so navadno izrekali izdajalcem in tistim, ki so delovali proti Rimskemu imperiju, tudi umrlim ali umorjenim rimskim cesarjem ter pripadnikom družbene elite. Razvpiti cesar Neron je bil prvi, ki ga je doletela takšna kazen.

Podobno kot stari Rimljani so omenjeno kazen prevzeli tudi dediči komunističnega totalitarizma pri nas, vse z namenom, da bi ohranili čast svojega zavoženega in zavrženega sistema. Zato latinski »damnatio memoriae« upravičeno lahko enačimo z »damnatio possessionis«, po naše bi prevedli kot »prekletstvo imetja«. Zato nekaj podobnega preveva tudi današnjo slovensko, postmoderno družbo.

Poglejmo primer iz zgornje Vipavske doline, ki nikakor ni osamljen na tem področju. Jeseni 1943 je tam odmeval zlasti umor dr. Emila Petriča (1899–1943) iz Vipave. Bil je advokat, liberalno usmerjen in tigrovec, pred vojno izseljen v srednjo Italijo. Po kapitulaciji Italije se je vrnil domov in od Nemcev nerad sprejel mesto župana v Vipavi, da bi tako lažje pomagal domačinom in Italijanom preprečil prevzem Občine Vipava. Šlo je tudi za problem preskrbe z živili, ki so jih dobavljali nemški okupatorji. Tam, kjer so se domačini zaradi partizanskih groženj ustrašili postaviti svojega župana, Nemci živil niso dobavljali. Petriča so pod drobnogled kmalu vzeli vosovski obveščevalci iz Okrajne komisije VOS za Ajdovščino. Njihov glavni namen je bil zmanjšati njegovo vlogo in ga očrniti med prebivalstvom. Očitali so mu tudi, »da se je popolnoma prodal Nemcem.« Petrič je bil ustreljen na pragu domače hiše. V suhoparnem poročilu Okrajnega narodnega sodišča v Ajdovščini je po končani vojni navedeno: »Obsojen in ustreljen kot narodni izdajalec 28. XI. 1943.« Leta 1946 mu je nova oblast zaplenila še premoženje, »zato ker je bil narodni izdajalec«.

Komunistični voditelji na Primorskem so se s tem dejanjem pohvalili in čez dober mesec poročali, da so od Nemcev postavljeni župani skoraj izginili. »Mnogo je pomagala justifikacija vipavskega župana dr. Petriča, ki je bila temeljito razbobnana. Liberalni del sredine se je v petričevski avanturi sodelovanja z Nemci v veliki meri onemogočil in je prenehal biti nevaren nasprotnik.« Hkrati so poudarili potrebo po nadaljnjem boju proti takim pojavom. Očitno jim je »uspelo«, dr. Emil Petrič je danes praktično izbrisan iz spomina!

Možnost zaplembe premoženja je sicer urejala že »Uredba o vojaškem in kazenskem sodstvu«, ki jo je vodstvo partizanskega gibanja sprejelo 20. aprila 1944. T. i. sodišče je obsojencem izrekalo naslednje kazni: ukor, zaplembo premoženja, izgon iz bivališča, prisilno delo, težko prisilno delo, izgubo državljanskih pravic in smrtno kazen. Vsekakor pa ni bilo predvideno, da bi sam VOS oz. pozneje OZNA potem, ko so bila vojaška sodišča že ustanovljena, brez obsodbe enega od omenjenih sodišč moril obtožence. Obe omenjeni službi sta namreč delovali zunaj sistema redne partizanske oblasti in sta si lastili tudi pravico do zunajsodnih umorov.

Zakon o zaplembah iz leta 1945 je razglašal vsakogar, ki ga je zmagovita revolucionarna stran ubila, zaprla ali preganjala kot vojnega zločinca in narodnega sovražnika. Na udaru so se znašle tudi tiste osebe, ki so se ob koncu druge svetovne vojne pred revolucionarnim nasiljem umaknile v tujino. Tedanja logična posledica za te »državne sovražnike« je bila seveda zaplemba celotnega premoženja.

Pravno osnovo za zaplembo njihovega premoženja je dajal 28. člen Zakona o zaplembi imovine in o opravljanju zaplembe z dne 9. junija 1945 (Uradni list DFJ, št. 40/1945). Omenjeni člen zakona je tudi nalagal vojaškim sodiščem, da so morala pristojnemu okrajnemu sodišču izročiti prepis sodb, ki so jih izrekla v času vojne, da so na tej osnovi lahko odredili zaplembo obsojenčevega imetja, če seveda ni bila izrečena že v sodbi.

Zaplembo premoženja teh oseb so dejansko ugotavljali in izrekali že okrajni narodnoosvobodilni odbori oziroma kasneje okrajni ljudski odbori, ko so pristojnim okrajnim sodiščem izročili popis premoženja oseb na svojem območju, ki so prišle pod udar člena 28 Zakona o zaplembi. Okrajno sodišče je na tej osnovi samo še izdalo odločbo, s katero je bilo to premoženje tudi formalo-pravno zaplenjeno in se je v zemljiški knjigi ali v trgovinskem registru izvedel prepis lastništva v korist države. Sodišča pri tem sploh niso ugotavljala dejanske krivde likvidiranih. Zanje je bila likvidacija s strani revolucionarnih organov že zadosten dokaz o krivdi.

Zaplembe po 28. členu Zakona o zaplembi imovine so veljale za zelo »priljubljene« pri novih revolucionarnih oblasteh. Tako je bilo samo do konca leta 1945 na območju Slovenije izrečenih več kot 3100 zaplemb na osnovi prej omenjenega člena. Med temi je v 618 primerih šlo za t. i. »narodne sovražnike«, ki jih je med vojno pobila revolucionarna stran.

Za konec še osebna zgodba: Pred časom sem starejšega gospoda v neki vasi na primorskem podeželju poprosil, naj mi pokaže mesto oziroma neoznačeno grobišče, kjer so pripadniki partizanskega gibanja med drugo svetovno vojno pobili številne posameznike: meščane in vaščane, krive in nedolžne, moške in ženske, starejše in otroke, bogate in revne. Omenjeni gospod ima sicer smisel za zgodovinsko resnico in takratne dogodke osebno dobro pozna ter jih tudi obsoja. Prav mimo njihove hiše je namreč vodila pot, kjer so vosovci in pozneje oznovci vodili nesrečne žrtve. Presenetil me je njegov odgovor: »Veš kaj, precej vem, verjetno največ v naši vasi. A ti nič ne bom povedal, ker boš potem to zapisal, moja hčerka pa bo imela v službi lahko težave.« Naj ob tem dodam, da ima omenjena hčerka, danes že gospa v zrelih letih, dobro plačano državno službo na vodstvenem položaju. V jeziku sodobnega človeka bi torej lahko zaključili: »Prav nič ji ne manjka.«

 

 
Značke:

20 komentarjev

  • ena ideja: kaj če bi za take žvižgače, ki se bojijo, da bodo izgubili status “prav nič mi ne manjka” ponudili kakšen program za zaščito prič?

    • Nujno, s tem zamujamo že 27 let !

    • Zdravko

      Če nihče ni preganjan, ne moreš imeti takega programa.
      Problem je v tem da današnja Slovenija ni naslednica Jugoslavije. Kot da smo ’91 nastali iz zraka. Vse obdobje po 45 se taji, kot da ni obstajalo. Le posamične zgodbe, osebne zadeve, kot npr. rehabilitacija obsojenih po Zakonu o popravi krivic jim ni uspelo zatajiti. (čeprav menim, da je tisti zakon totalen strel v prazno, če ne kar v koleno). Naša desnica pa to pušča pri miru. Vse zlo Slovenije se začne s pridevnikom “samostojna” namesto neodvisna.

  • Imetja ni za demonizirati, kar delajo socialisti, posebej komunisti. Ki so se v revoluciji zgolj prikopali do tuje lastnine, katero sedaj branijo.

    Pametni politiki bi tranzicijo tako zapeljali, da bi s hitro privatizacijo vsega in s svobodnim trgom omogočili razvoj malih podjetnikov in pozitivne selekcije, možnost vsem, da si z znanjem, podjetnostjo in delom dvignejo močno beden standard v komunizmu, kjer so imele dober standard le največje svinje.

    Z monopolijem in grabljenjem fevdov od vaših k našim, pa so “demokrati” pokazali celi Sloveniji, da so isti kot komunisti. Zato morajo te voditeljske glave spokati iz politike, ker že 26 let za Slovenijo vodijo napačno, škodljivo “demokratično” politiko, ki pa je zelo koristna za (komunistično) mafijo.

    • pavel: “… Zato morajo te voditeljske glave spokati iz politike, ker že 26 let za Slovenijo vodijo napačno, škodljivo “demokratično” politiko, ki pa je zelo koristna za (komunistično) mafijo.”
      =============================

      Bodo spokali, ko jih ljudje ne bodo več volili, do takrat pa …

  • Takole so revolucionarji ropali (ne samo posesti, hiš in vil)

    http://nszaveza.github.io/articles/61-poboji-pod-jelovico/

    “Prvi vlak je bil umikajočih nemcev in vlahov, drugi so bili domobranski ranjenci (tiste ki niso mogli hoditi so pobili v Podgradu pod cesto, tretji vlak ki je zgodovinski je bila zagrebška baščaršija, banatski nemci in (ati) cigani. Na njem je bil del HDZjevske vlade. Ustavili so ga na Jesenicah, ven pobrali HDZjevce in ga vrnili v Lesce, da so blokirali progo. Taborišče je bilo na lokaciji Vila blokov in sedanjega Zdravstvenega doma. Vlak je bil med domačini zloglasen, ker je bil tako poln bogastva (da so ga osvoboditelji pobrali in še za domačine je kaj ostalo), domačini so vedeli povedati kdo je nosil pelz montelne in kdo si je iz tega denarja zgradil hišo. Vlak so pustili, da so blokirali progo. Ti ljudje so končali na Podgradu nad cesto, tam imajo križ, tisti pod Oblo pa na Obli. Ni bilo vojakov, bili so le civili. Dva sta se rešila, enega opisuje Anica (živel je do smrti v Radovljici in nihče ga ni izdal), o drugem ne vem nič. Vmes (vir naš vodja gradnje) so jih direkt z postaje v Lescah odvlekli do Save in tam pobili (to ni nikjer evidentirano). Je zanimovo, Ingo Paš kot pričevalec pove, da sta bila skupaj z bratom in mamo zaprta v tem taborišču. Stara 3 leta! Babica Lily Novy je v Lj. pri osvoboditeljih na kolenih izprosila so jih izpustili. Hčero je lifrala v Avstrijo, ker je vedela, da ne bodo pustili teh ljudi, ki vedo preveč, otroka pa vzgajala sama. To je Radovljica, na meji je, kjer je beželo vse kar je moglo čez. Ko so gradili avtocesto so samo na trasi letališče dobili ne vem, nekje šest grobišč.

  • Imeti ali biti. O tem je pisal Erich Fromm.

    Lažna religija potrošništva in oblastništva spodbuja “imeti”, kar sproža egoizem in povzroča notranjo praznost.

    Usmerjenost v “biti” spodbuja ustvarjalnost in duhovno rast.

    Strah pred izgubo položaja in imetja logično izvira iz usmerjenosti v imeti. Kdor je usmerjen v biti, ga ni strah niti smrti, kaj šele izgube kakšnega položaja.

    Kam je kdo usmerjen, je odvisno od njega samega, če je sposoben avtonomnega odločanja. Videti je, da je vse več suženjstva imeti. Zato vse več praznosti, brezizhodnosti in dekadence.

  • Dotaknil se bom sicer postranske teme v Podberšičevem kot ponavadi zanimivem članku, to je Marka Perkovića Thompsona in volje, da bi prepovedali njegov napovedan koncert v Mariboru.

    O zadevah, ki dvigujejo politično temperaturo, se vedno, ko se da, skušam informirati z več strani in še posebej iz čimbolj neposrednih virov. V primeru Thompsona to pomeni tudi iz hrvaških medijev, iz posnetkov na you.tube-u in iz okolja in ljudi, ki poslušajo, hodijo oz. so bili na njegovem koncertu. Lahko mirno zapišem, da so Slovencem dominantni mediji prenesli tedenciozno enostransko podobo tega pevca. Pa nisem ljubitelj njegove glasbe ( balkanski etno-rock) in imam precej distance do vsebine in ikonografije njegovih sporočil.

    Država, kjer imajo neke Kombinatke in Rock partyzani s komunističnimi simboli glavno besedo na državnih proslavah, kjer ob vsakem gostovanju Cece, lojalne žene srbskega vojnega zločinca Ražnatovića Arkana ( najprej udbovskega agenta za umazane zločinske, likvidatorske posle v tujini in nato vodjo paramilitantnih vojnih tolp v balkanski vojni devetdesetih) v slovenskih najbolj spremljanih medijih za Ceco naredijo rompompom, če ne kar histerično reklamo, obenem bi pa puritansko prepovedovali koncert Thompsona, je vrednostno orng premaknjena dežela!

  • Thomson se je kot avtor in izvajalec pojavil med domovinsko vojno z glasbo blizu mlajšim generacijam, ki je dvigovala domovinsko in bojno moralo ( tedaj napadene in v velikem, tretjinskem delu okupirane države).

    Doma je iz ruralnih hercegovskih krajev in nima povsem zdrave slike o problematičnosti tamkajšnjega ustaštva in tistega režima, to je treba priznati. Ampak, to je samo en, manjši aspekt njegovih sporočil. Ki ga je z leti tudi izbrusil, naredil manj agresivnega ( njihova domovinska vojna je končana). Njegova glavna sporočila grejo v smer patriotizma ( občasno tudi še vedno nekoliko nacionalističnega), ljubezni, družinskih in krščanskih vrednot.

    Ne trdim, da zmes teh vrednot ni lahko videna kot problematična. Ampak menda smo svobodna družba, kjer se lahko izrazijo različnosti. Pozive po prepovedi Thompsonovega koncerta se da razumeti kot instinkt naše levice po vračanju k autokratski, če ne totalitarni ureditvi.

    Ko smo bili enkrat z družino na dopustu na Korčuli, so domači ljudje ( pa jih približno polovica voli za levico) njegov koncert doživljali kot nek družinski dogodek. Celo pri nedeljski maši so v oznanilih povabili nanj.

    Kaj je narobe recimo s tako domovinsko pesmijo, katere avtor je Thompson in ki jo izvaja skupaj s kar nekaj priznanimi pevci (Lijepa li si)?

    https://www.youtube.com/watch?v=Dbmy_oSdJyE

  • Ali pa ena njegovih bolje poslušanih novejših skladb:

    https://www.youtube.com/watch?v=OihMDibGz1I

    Še enkrat, to sicer ni moj glasbeni okus. Ampak mislim, da se upravičeno čudijo tisti na Hrvaškem, ki rečejo: toliko je spornega, dekadentnega in prostaškega v sodobni popularni glasbi ( na teh prostorih in v svetu), potem pa najdejo prav nekega Thompsona, da bi ga edinega prepovedovali. Kaj je tu spornega, kaj za prepovedati in s kakšnim argumentom?

  • Mogoče pa hočejo prepovedat Thompsonov koncert v Mariboru prej zaradi takih bolj aktualnih verzov od WW2, kot je recimo tale ( skladba: Nema predaje): ” Sad nam partija opet pravdu dijeli, a Hrvatsku nisu htjeli.”

  • Zdravko

    Kolikor poznam problematiko Thompsona na hrvaškem, je nekaj na tem da mu godi to, da ga imajo za ustaša. Glede na dokaj direktne obtožbe bi lahko kaj povedal, kaj odgovoril, namesto ignorance s katero dokaj vzvišeno kaže prezir do nasprotnikov. Njegovi koncerti so bili prepovedani v Švici, recimo. Dal je veliko polen levici za svojo grmado in tega ne razumem pri njemu.
    Sicer mislim, da bi bila prepoved pretirana, res pa zadnjih par let ne vem kaj se z njim dogaja. Ali se je kaj spremenil, ali je kaj popravil.
    Dokler pa pri nas pojejo kombinatke s srpom in kladivom že kar na plakatu, in podobni, pa seveda ni razloga za prepoved.

  • Kaj pa će hočejo prepovedat njegov nastop v Mariboru zaradi takih vsebin: https://www.youtube.com/watch?v=G4fvUFVlOtQ

    Torej: “Neću izdat ja Boga nikada”

    Ima tudi skladbo posvečeno direktno papežu Janezu Pavlu ( “Ivane Pavle II”): https://www.youtube.com/watch?v=JC97RKuT8G8

    Ne bom sodil njegove vere, verjamem, da imajo nekateri veliko osnov, da so zadržani do Thompsona. Ampak vseeno, da tukajšnjemu bralstvu predstavim, da to, kar zvejo v slovenskih medijih o njem, ni vsa resnica. Niti približno.

  • Z naslovom se ne strinjam čisto, ker absolutizira imetje in spomin. Marsikdo, ki je bil nekoč revež in je danes brez imetja, je lahko zelo bolno navezan na imetje. Za komuniste in socialiste je v večini znano, da so zavistni do tistih, ki imajo (pa čeprav so to s poštenim delom ustvarili). Gre za zdrav odnos do lastnine (omogoča ustvarjanje) ali omogoča lagodje in brezdelnost (socialisti, paraziti).

    Ko sem pred dnevi pisal, kako so starejši od 55 let v Sloveniji vsi strašansko pohabljeni s komunizmom, mi je tole pismo danes o tem napisal nek pater iz tujine;

    “Se strinjam s teboj, ampak temeljno formatiranje moje generacije je rdeči teror in ponontranjena tretjerazrednost… pa izključevalna miselnost brez celote …. ki preveč črnobelo gleda na vse… sprememba tega hardwara se zgodi ob spremembi agregatnega stanja.”

    Manj časa ko si živel v brezupno brutalnem komunizmu, manjša je (trajna?) pohabljenost duha in psihe. Komunizem je iz ljudi naredil hlapce in sužnje, hudobneže. In sedaj čez noč ne gre, da bi suženj ali hlapec postal dober gospodar, sploh če je vseokrog mene polno lažnih gospodarjev, ki zasužnjujejo in v moji psihi prav toliko gospodovalnosti nad vsakim, ki 99% ne živi tako kot jaz hočem.

  • Članek sicer postavi pravilno diagnozo, da je v socializmu (Slovenija nekoč in danes) in v Socialni državi (večina Zahodnih držav) velik delež družbe skorumpiran: tako imenovana POTROŠNIŠKA DRUŽBA. Hkrati pa tudi plitek, kolektiven in navezan na mite, ki jih režimski mediji nabijajo.Te mite utrjuje skorumpiranost množic in obratno miti utrjujejo “pravilnost” skorumpiranosti naših. Npr. “Jj se bori proti komunistom, torej nič hudega, če kdaj kaj ukrade ali oropa državno podjetje ali banko, saj tudi komunisti to delajo!”

    Korumpiranost se kaže ne samo v deformiranem spominu polnem enoumnih mitov, tudi v deformiranem umu, ki ne zna samostojno, logično in velikokrat proti vetru razmišljati.

    Gledanje v brezno povzroči, da človek, ki je obseden z gledanjem v zlo, da nehote sam pade v to brezno in še druge potegne. Zato politike ne morejo dobro voditi bivši taboriščniki in žrtve represij, ker ne samo, da sami ponavljajo iste vzorce, ampak nimajo več domišljije in presežnosti kot jo ima nek mladenič, ki je s terorjem neobremenjen in zato jaz pozitivno gledam na to, da večino mladih ne zanimajo zgodbe iz NSZ in Ww2 in jih nočejo podzavestno brati, saj te zgodbe skoraj vsakega neprofesionalca trajno pohabijo.

    In navsezadnje v poklicu, študiju in delu:
    Najslabši možni poklici za voditelja desnice so represivni, udba poklici :
    vojska, policija, sodstvo, tožilstvo, novinarski morilec, carinik, gasilec, FdV politkomisar, pravnik, družboslovec, birokrat. Od teh ljudi ne moreš pričakovati ustvarjalnosti in smisla.

    • Amelie

      Resnica nikoli nikogar ne pohablja. Je pa res to odvisno od zrelosti staršev, da presodijo sami koliko te resnice je mladostnik sposoben prenest.
      Najbrž je to pa spet odvisno od njegove zrelosti.

  • Amelie

    Naslov “ptekletstvo spomina je enako prekletstvo imetja” razumem kot nekaj, kar je v takšnih primerih kot je zgoraj opisano, v nekakšni soodvisnosti.
    Gre preprosto za to, da bi priča nekih dogodkov iz preteklosti sicer pričevala po spominu, če bi bila pripravljena na to da se izpostavi.
    Ker ni in je izpostavljena raznemu šikaniranju in maščevanju, pa ne samo to, temu so izpostavljeni tudi njeni družinski člani. V gornjem primeru bi kot je za razumet padlo po hčerki, ki sicer zaseda nek vodstveni položaj v državni instituciji …

  • Franc Skala

    Seveda je glavno, da imam. Če nimam, ne morem biti svoboden. Zato je lastnina tako pomembna vrednota.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI