Srčna (ne)kultura

Drago K. Ocvirk 31.3.2017 6:33
 

Hudič je v podrobnosti, pravijo. Pa poglejmo!

Mestni avtobus. Vse tiho in zasedeno. Srednješolci so pogumno osvojili sedeže in vsak tiči za nepredušnim zvočnim zidom, kakšen v ritmu miga z glavo, kakšen otožno zre v daljavo … mir kot na pokopališču. Starejši gospod pomaga nosečnici dvigniti voziček z otrokom v avtobus. Gospod zaprosi dekleti, ki sedita na sedežih za invalide, če bi dali prostor noseči mamici. Nič, ne slišita. Gospod glasneje, spet nič. Ko skoraj zakriči, naj vendarle kdo odstopi prostor noseči materi, kratko zašumi, kaj stari hoče. Materi je nelagodno, gospodu se zahvali za pomoč in ga prosi, naj se ne vznemirja, da je tega vajena.

Bolnišnica. Nekoliko izgubljeni očka prinese vročično dekletce na odvzem krvi. Pred laboratorijem množica, večinoma starejše gospe. Očka se pozanima, kdo je zadnji, in z bolno deklico potrpežljivo čakata. Čez nekaj časa mu snažilka, ki tam počasi drgne tla v polomljeni slovenščini pove, da mu za otroka ni treba čakati, piše na vratih. Očka stopi do vrat in vidi, da je res. Obstane pred vrati. Zasliši se godrnjanje, da je vrsta. Ko se odprejo vrata, korpulentna gospa odrine očeta in otroka in skoraj zavpije, da je na vrsti ona. Oče plaho dopoveduje okrog, kaj piše na vratih, otrok joče. Ljudje hočejo, da gre v vrsto. Ko se vrata ponovno odprejo, se z očetom in otrokom vred zrinejo v laboratorij še trije. Jemalka krvi določi vrstni red: najprej gospod (najbolj glasen), potem (vreščeča) gospa in nato otrok. Oče spet plaho spomni, kaj piše na vratih, a kakor da bi bili dogovorjeni, vsi v en glas zabrundajo, da red mora biti.

Parking. Pred marsikatero večjo trgovino je zraven vhoda kakšno parkirno mesto za malčke v vozičku. Ker jih imam tudi sam, sem te pozornosti vesel. Toda zelo redko se zgodi, da so ti prostori prosti, čeprav je proč od vhoda še precej prostora. Nagonsko pogledam v avto, koliko otroških sedežev ima – sam imam tri –, a redko kdaj vidim kakšnega. Nekje sem videl poleg vseh oznak še prijazen napis: »Hvala, ker niste zasedli prostora mojemu malčku!« Prostori so bili zasedeni, a v avtih ni bilo otroških sedežev.

Pariz. Ko sem se mudil v Parizu, sem kupoval v Monoprixu. Več blagajn, povsod vrsta. V edni od njih ljudje spodbujajo žensko, ki se je priključila na rep, naj stopi naprej. Pokliče jo še blagajničarka. Vsi se umikajo in odobravajoče nasmihajo. Opazim, da je gospa noseča. Ko sem ta dogodek omenil gostiteljem, so povedali, da imajo nosečnice in ljudje z malimi otroki povsod prednost, zanje v svetu odraslih ni ne vrste ne čakanja.

Seveda se mi zastavlja vprašanje, kako so mogoče takšne razlike v miselnosti in, posledično, prevladujočih vedenjskih vzorcih, ko pa se tako Francozi kot mi sklicujemo na iste standarde in vrednote. Očitno se je potemtakem zataknilo pri njihovem v prenašanju v zavest in prakso. Pri nas se nemalokrat sliši, da gre pri tem za srčno kulturo in da je to torej stvar srca, s čimer se misli posameznika. Tega nihče ne zanika, gre pa še za veliko več, saj ne govorimo samo o srcu, ampak o kulturi. Ta latinska beseda pomeni gojenje, vzgajanje in so jo Rimljani iz poljedelstva prenesli področje medčloveških in družbeni odnosov. Te odnose namreč gojimo, se vzgajamo za življenje z drugimi tako na medosebni kakor družbeni ravni. Zato srčna kultur ni samo stvar posameznika, ampak vse družbe.

Od aristokracije do splošne enakosti

Na to je opozoril že Alexis Tocqueville v svojem delu Demokracija v Ameriki (1835), kjer je primerjal aristokratsko in demokratično miselnost. Za primer je vzel dopisovanje Madame de Sévigné s svojo hčerko. Ko so se v Bretanji leta 1675 nižji sloji zaradi neznosnih davkov uprli, je bil upor zatrt v krvi. Madame je zapisala: »Pokrajina je lep zgled za vse druge, še zlasti glede tega, da morajo prebivalci spoštovati guvernerje in njihove žene in ne smejo kaliti njihovega miru. (…) Res je, da se mi obešanje sedaj zdi kot osvežitev.« Daleč od tega, da bi bila Madame de Sévigné krvoločna ali egoistična: »Svoja otroka je nadvse ljubila in je zelo sočustvovala ob žalosti svojih prijateljev, in ko jo beremo, celo ugotovimo, da je bila do svojih podložnikov in služabnikov dobra in prizanesljiva. Toda Mme de Sévigné si ni znala jasno predstavljati, kaj pomeni trpeti, če ne spadaš med gospodo.«

Aristokracija je možna v svetu oz. miselnosti, v kateri je hierarhija ali večslojna ureditev samoumevna in jo potemtakem sprejemajo vsi. Denimo, danes je nekaj takšnega kastni sistem, ki je obenem temelj in posledica hindujskega sistema z njegovo samsaro, vedno novimi rojstvi, ko atman – nekaj vedno istega – napreduje prek ponovnih rojstev, reinkarnacij, iz kaste v kasto navzgor, dokler prečiščen ne izgine v Brahmanu. Nasprotno pa je v krščanskem izročilu življenje dano samo enkrat, nobenih ponovnih rojstev ni, zato smo v tem enem samem življenju tukaj pred Bogom vsi enaki, bratje in sestre med seboj. Čeprav je krščanstvo iznašlo ta univerzalni pogled na človeštvo, kristjanom ni vedno uspelo z njim spreminjati družbenih struktur in odnosov. Hočeš nočeš so dali novo vino v stare mehove. Fevdalna ureditev je tak primer, a se je tu zgodilo, kar napoveduje Evangelij, novo vino je mehove razneslo in načelo splošne enakosti se je uveljavilo z razgraditvijo fevdalnega sistema in z njegovo nadomestitvijo z demokracijo. Mimogrede: čeprav je izraz demokracija vzet iz nekaterih grških praks, predvsem atenske, pa je dejansko vsebinsko nekaj novega, ker grška misel in demokracija nista poznala splošne enakosti; demos – telo, s političnimi pravicami – so sestavljali le svobodni moški, se pravi peščica ljudi.

Krščanska misel o splošni enotnosti in enakosti človeškega rodu, se je kljub močnim kulturnim strukturam – od miselnih do institucionalnih – vendarle počasi uveljavljala. Najprej, da tako rečem, na vzorčnih primerih, tj. v redovniških skupnostih, ki so na evangeljskih načelih iznajdevale nove prakse in pravne utemeljitve. Redovniki oz. redovnice so med seboj enakopravni bratje oz. sestre, svoje predstojnike volijo za določen čas in vsi so podvrženi skupnemu pravilu (ordo = red, od tod izraz redovnik). Te samostanske demokracije so bile vzorec za nadaljnji teoretični in praktični razvoj demokracije v vsej družbi. Samo en primer: ko se ustavodajna skupščina v času francoske revolucije ni mogla zediniti, kako delovati, je na predlog dominikancev v njej sprejela poslovnik njihovega občnega zbora. Seveda so razlike in smo različni, posamični in edinstveni, a vse v okviru osnovne podobnosti, ta postane vezno tkivo družbe in, ne nazadnje, vsega človeštva. Tocqueville še ugotavlja: »Kadar so pri nekem ljudstvu stanovi skoraj enaki in več ali manj vsi ljudje razmišljajo in čutijo na enak način, lahko vsak izmed njih vselej oceni občutja vseh ostalih: na hitro se ozre nase in mu zadošča. Zato ga ni trpljenja, ki si ga ne bi mogel predstavljati in ob katerem mu neki skrivni instinkt ne bi razkril njegove razsežnosti. (…) V demokratičnih stoletjih se ljudje redko žrtvujejo za koga drugega; vendar kažejo neko splošno sočutje za vse člane človeške vrste. Ne zadajo nepotrebnih muk, in kadar lahko ublažijo bolečino bližnjega, ne da bi pri tem hudo škodili sami sebi, to radi storijo; niso nesebični, so pa blagi.«

Nova aristokracija

Slike na začetku nam slikajo miselnost in prakso pri nas. Gotovo, ni samo to, a dokler je, velja tudi to umestiti v širši družbeni okvir in ne le zvesti na osebno raven in bonton. Ob teh slikah ni namreč videti, da bi bili ljudje kaj prida blagi, razumevajoči, sočutni ali usmiljeni, ko se srečajo z najbolj ranljivimi, kar otroci pod srcem, dojenčki in malčki gotovo so. To kaže, da zavest enakosti še nima domovinske pravice ne v splošni miselnosti, ne v prevladujoči praksi. Oboje se da spodbujati, oboje gojiti, kultivirati. Če takšne vzgoje in struktur, ki enakost podpirajo in pospešujejo, ni, potem srce pač ne more v drugem prepoznati, začutiti sočloveka, sotrpina. In ta drugi so tako domači: nosečnice in otroci kakor tujci: priseljenci in begunci. Blagost, usmiljenje, sočutje …  so še kako družbene kategorije oz. prakse. Med ljudmi bodo rastle in obrodile, če jih bo družba kultivirala in strukturno podpirala, če pa tega družbenega angažiranja ni, bo prevladoval, v najboljšem primeru, miselni in vedenjski vzorec Madame de Sévigné.

Ni dvoma, razlogov za trdoživost tega vzorca ali še slabših, ne manjka. A če ostanemo pri dveh odločilnih dejavnikih, ki vodita iz neenakostne družbe v enakostno, potem se sama od sebe vsiljuje misel, da imamo opravka tako s pomanjkanjem krščanskega duha in naboja kakor s primanjkljajem demokratičnih struktur in praks. Glede prvega je mogoče reči, da se kristjani iz različnih razlogov – povsem nekrščanskh – umikajo v zasebnost in pozabljajo, kako naj bi bili kvas, luč, sol sveta. S tem pa odpirajo vratom nasprotnikom enakosti in spoštovanja slehernega človeka, v prvi vrsti tistega najšibkejšega, ki je brez glasu in moči. Slovenska družba krepko boleha tudi za demokratičnim primanjkljajem, ker ji ni uspelo v celoti narediti preboja iz totalitarnega sistema v demokratičnega, ampak s totalitarno miselnostjo in praksami nadaljuje v »demokraciji«. Po 2. svetovni vojni je bilo pri nas še težko uveljaviti neenakostno družbo, ker je bila družbena zavest, kultura, prežeta z enakostnimi vrednotami. Nad tem je bil tovariš minister Franc Leskošek Luka zgrožen, zato je odločno zahteval »diferencijacijo« in z njo uveljavitev nove aristokracije: »Člani Partije ne smatrajo Partijo kot vodilno organizacijo, ki vodi vse v borbo za socializem. Tega se ne zavedajo zato ni razredne borbe, ne vrši se nobena diferencijacija, vse zato, da se nikomur ne zamerijo. (…) Partijska organizacija na vasi je izolirana, ni povezana z masami in jih ne vodi – celo osovražena je med njimi, in to zaradi njenega neaktivnega dela na vasi. (…) Potrebno je, da z zadružništvom začnemo takoj. Kmetu dopovedati, da gre prostovoljno ali bo lačen. (…) Odgovor doseči s parolo ‘ali si za socializem, ali si proti’ …« (M. Mikola, ur., Notranji sovražniki v dokumentih okrajnih partijskih komitejev, Zgodovinski arhiv, Celje, 1998).

Prve žrtve pomanjkanja krščanskega kvasa v družbi in demokratičnega primanjkljaja so predvsem najšibkejši. Ko bodo slike iz začetka izjema in ne pravilo, bo to eno od zanesljivih znamenj, da naši družbi uspeva kultura srca, gojenje srčnih odnosov in da smo vzpostavili za to potrebne strukture in s tem (nekoliko) odpravili demokratični primanjkljaj, če že ne tudi krščanskega.

 
Značke:

14 komentarjev

  • Igor MB

    > najprej gospod (najbolj glasen)

    Ravnokar sem na Valu 202 poslušal razmišljanje o pomanjševalnicah in nasploh neustreznem nagovarjanju otrok: “Čičaj na stolčka, pa z žličko lepo papaj. Guči, guči, guči…” Ni OK. Otrokom je treba govoriti pravilno slovensko, le seveda tvoriti enostavnejše stavke.

    Podobno bomo imeli težave z nekulturo, dokler bobu ne rečemo bob. Torej ni pravilno “gospod” pač pa huligan. Če je imel moč za prerivanje, ga očitno ni nič bolelo. In je zdrav kradel zdravstvene usluge bolnim otrokom.

    P.S. Ne, ni kritika avtorja. 🙂

  • To so posledice socializma, ta kastni, fevdalni sistem, ki razlikuje več razredov, prvorazredne in drugorazredne.
    Tako večina komunistov sebe jemlje kot prvorazredne. Večina birokratov (družbena nadstavba) jemlje sebe za prvorazredne. PRIPADA MI je tipičen stavek socialista (novega fevdalca, ki se ukvarja samo z gospodovanjem drugih, zatiranjem hlapcev, drugorazrednih, ne zna pa gospodariti).

    Socializem in socialna država sta človeka, srčnost, podjetnost, razumnost, usmiljenje, solidarnost, sočutje POHABILA, saj sta vse te individualne vrednote kolektivizirala in podržavila. Robotizirala.

    Tudi številni lažni kristjani radi gospodujejo: radi se priklanjajo mogočniku, ki jim daje plačo in penzijo, tudi tako, da pišejo ali nastopajo po naročilu.

    Večina današnjih kristjanov je v azilu, ker ne sprejema zahtev politkomisarjev, ki ves čas jastrebovsko agresivno agitirajo to ničvredno rajo (tako jo politkomisarji vidijo, ne glede ali gre za rdeče, “desne” ali Cerkvene). V tem je nov papež diametralno drugačen.

  • Zelo pozitivna oseba iz tega članka je kristjan in eden prvih klasičnih liberalcev AT ” Na to je opozoril že Alexis Tocqueville v svojem delu Demokracija v Ameriki (1835)”, ki je občudoval liberalizem ZDA v nasprotju s fevdalno zadrtostjo, revščino in krivičnostjo Evrope.

    Ni demokracija premagala fevdalizma, ampak kapitalizem. Prosti trg je najbolj pomemben v gospodarstvu, kajti če človek ne more svobodno delati, ustvarjati, je nihče. Demokracija je samo podmnožica kapitalizma, saj pomeni prosti trg v politiki.

  • Nimam občutka, da je Drago Ocvirk tokrat najbolje zadel vzroke za opaženo pomanjkanje srčne kulture na nazornih konkretnih primerih. Namreč da bi bil osrednji izvor takšnega grobega, neempatičnega vedenja v demokratičnem primanjkljaju.

    Celo obratno bi se dalo dokazovati od zapisanega v članku. Kakorkoli bila aristokratsko organizirana družba hierarhična in nepravična, vendarle je včasih bolje poznala neko omikanost in celo neko temeljno sočutje do podložnikov, ki je znalo biti večje kot demokratično meščanski kapitalistični drubi, ki je sledila. Pomislimo na Dickensa, na bedo in grobost življenja proletarskih slojev.

    Ali pa iz ameriške zgodovine. Seveda je bil suženjski položaj črncev na ameriškem jugu sramoten, ampak vendar so njihovi bogati lastniki neredko znali biti do njih omikani, spoštljivi, celo ljubeči. Kasneje po zmagi Severa svobodni in načelno enakopravni črnci ( v celoti šele pozno v 20. stoletju)so po ameriških mestih v velikem deležu živeli v medčloveško precej bolj grobih razmerah.

    • Zakaj v ZDA in sploh v Angliji ljudje stojijo lepo v vrsti za avtobus in vsi vljudno pozdravijo šoferja?
      Tega v Sloveniji in ostalih sovjetskih republikah ni!
      Kolektivizem in manipuliranje: naši – vaši iz normalne družbe delajo psihotično družbo. In v tem manipuliranju za komunisti prav nič ne zaostajajo nekateri “desni” avtorji, kot tudi ne “katoliški” skrajneži.

  • Z drugimi besedami – svobodna tekmovalna demokratična družba ni nobeno zagotovilo in spodbujevalec omike in srčne kulture. Sama po sebi s tekmovalnim principom prej spodbuja egoistično grobost. Omika se razvija prej kot protiutež, s stalnim in celovitim vzgojnim naporom na vseh nivojih, začenši z družinskim. Vsekakor tudi z organiziranim družbenim, najprej s šolskim. Zakaj sploh razvijati omiko? Ne zaradi ekonomske uspešnosti. Zato, ker je življenje v omikanih razmerah lepše ali vsaj znosnejše.

    • Zdravko

      Odličen komentar.
      Ne more pa omika biti sama sebi namen. Omika je posledica, ni vzrok. Vzrok je spoznanje družbe, da so kreposti res nekaj vredne, da je strah božji začetek modrosti.
      Če tega ni, do omike ostane samo poniževanje ali prevlada. Oboje na videz na račun drugega. Zlasti mladina zna to dojemat kot nepošteno in nepravično. Zakaj bi jaz moral starejšemu dat sedež, če je pa čisto ok in zdrav, jaz pa tko zmatran…

  • “Srčna kultura”,če tako imenujemo sočuten,potrpežljiv in strpen oz.empatičen odnos do bližnjega ni in tudi zgodovinsko ali tradicionalno gledano ni nikoli bila odvisna od hierarhičnega položaja posameznika v družbi in tudi ne od sistemskih ureditev v njej.Srčen in usmiljen-recimo tako-je bil lahko plemič ali pa suženj,princ ali kajžar,pisarniški molj ali hlevski hlapec,revolucionar ali redovnik,farizej ali samarijan. Naše medsebojne odnose bolj kot zakon moči določa to,kako odgovarjamo na prastaro Kajnovo vprašanje:”sem mar jaz varuh svojega brata?”-1mz24,9b.
    Jaz odgovarjam:da in tudi to je pravzaprav egoistično,kajti moje dobro JE odvisno od njegovega…

  • Omika pomeni spoštovanje sočloveka, živali in drugega stvarstva. Pomeni zavedanje, da so poleg mene še drugi na svetu, ki imajo najmanj toliko pravic za obstoj, kot jih imam sam.

    Sveto pismo pravi: Ljubi svojega bližnjega, kot samega sebe.

    Na prostaštvo in neobzirnost, ki sta žal pri nas vse bolj prisotni, je seveda vplivala naša preteklost:

    100 let balkanizacije. Na Balkanu so tudi pozitivne stvari, a je videti, da so se pri nas prijele samo slabe.

    70 let ateizacije. Ateista hitro zapelje v stanje napuha, da je sam bog in se mu na druge in drugo ni treba ozirati. To ne pomeni, da so vsi ateisti brezobzirni, so pa preje nagnjeni k temu.

    Oba zaposlena starša. Prav je, da sta oba zaposlena in imata oba možnost izgradnje službene kariere. Toda hitro pride do stranskega učinka, da nimata časa za vzgojo svojih otrok.

    Gabrovo šolstvo, ki ne vzgaja, temveč predvsem memorira.

    Če upoštevamo vse to, pridemo do stanja na avtobusu.

    • Bi rekel, da imaš v precejšnji meri prav. Sam sem sicer izpostavil, da socialni darvinizem svobodne tržno-tekmovalne družbe ne spodbuja srčne kulture oz. omike. Tvojim navajanjem drugih razlogov, specifičnih za naše okolje, bi kdo očital stereotipnost, a je zdravorazumsko gotovo kar dosti na njih. Pred drugo ali pred prvo vojno bi bilo podobno obnašanje na Slovenskem prej izjema kot pravilo.

      • Socialni darvinizem… eh

        V svobodnotržni družbi so ljudje realisti, odgovorni, svobodni. Več ali manj zelo cenijo skupnost, družino, prijatelje. Ker gradijo individualnost, so v družbi uspešni tudi v navezovanju stikov, poslov, socialnih mrež in skupnosti.

        Ravno v komunističnih družbah je bil viden manjko solidarnosti. Ljudje so hiše skupaj gradili samo še na podeželju. Danes še to ne več.

        “Fascism is the stage reached after communism has proved an illusion.” – F.A Hayek

  • Tudi jaz si kdaj privoščim biti nekulturna. Npr. v trgovini: saj spustim katerega (ali več) od kupcev, ki kot samoumevno ‘prosijo’ – hkrati ko rinejo mimo mene: »Saj me spustite naprej – imam samo tole …« Tudi to razumem, da me kdo z grozo opazuje in pred mano hiti k blagajni, da ne bi zaradi ženske z enim ali celo dvema vrhanima vozičkoma čakal ‘celo večnost’ … Toda včasih si pa le ‘drznem’: »Oprostite, v avtu me čakajo še trije otroci,« (poleg enega ali dveh, ki sta ob meni). Kadar pa me v avtu nihče ne čaka (pač pa doma …), pa običajno niti ne odgovorim na ne-vprašanje, pač pa – nekulturno … in nemočno – skomignem z rameni.
    Če bi bila ‘kulturna’, bi hodila v trgovino samo hm hm … kdaj pravzaprav ni nikogar pri blagajni?
    (A najbolj zanimivo: najbolj se mudi upokojencem …)

    • A najbolj zanimivo: najbolj se mudi upokojencem …

      Seveda. Oni imajo najmanj časa.

  • Ppiikkaa

    Pred drugo vojno so služkinje imele ob četrtkih prosto. Ko je služkinjo v Ljubljani, ob četrtkih včasih obiskala njena sestra s kmetov, ji je s čajem postregel sam lastnik stanovanja v Ljubljani, pobegli plemič iz Rusije. Čaj je prijazno postregel v popolni postrežbi, s piškoti vred. Dekleti sta bili mladi, dobrih dvajset.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI