Otroška „psihopatologija“ kot odraz projekcij odraslih

Miha Černetič 29.3.2017 6:35
 

„Porihtajte mojega otroka, v mene in našo družino pa se ne vtikujte“: Otroška „psihopatologija“ kot odraz projekcij odraslih

V družbi opažam naraščajoči trend, da se otrokom preveč lahkotno pripisuje psihopatološke diagnoze. Čeprav se strinjam, da so pri določenem odstotku otrok dejansko prisotne nekatere motnje (denimo motnja pomanjkljive pozornosti in hiperaktivnosti ali avtistične motnje), hkrati opažam, da se v splošnem, pretežno laičnem diskurzu otrokom pogosto kar vsevprek pripisuje te „modne“ motnje, in sicer v meri, ki je precej višja od dejanske pojavnosti tovrstnih težav.

Še enkrat poudarjam: Nekateri otroci imajo res težave avtistične narave ali katero drugo klinično motnjo in srečujem mnogo primerov, ko se starši takšnih otrok nadvse predano in pogumno trudijo, da bi jim pomagali. A po drugi strani se soočam s primeri, ko se klinične oznake uporablja (ali zlorablja) za označevanje otrok, ki sploh nimajo motnje in bi bilo zanje bolje, če jim ne bi lepili tovrstnih etiket. Sprašujem se, kaj je vzrok neumestnega etiketiranja otrok s psihopatološkimi oznakami, in del odgovora je po mojem mnenju v psihološkem mehanizmu, imenovanem projekcija. Odrasli svoje lastne težave, ki jih imamo ob otrocih, marsikdaj projeciramo vanje, ker je to bistveno lažje kot pa soočiti se s svojo realnostjo.

Poglejmo primer tako imenovane hiperaktivnosti. S to etiketo se dostikrat označi otroke, ki so pravzaprav nevzgojeni (in takšnih je dandanes veliko), ker jih odrasli, ki s(m)o zanje odgovorni, ne znajo/znamo pravilno usmerjati. Ali pa otroke, ki so psihološko bolj ali manj zanemarjeni oz. podhranjeni in s svojim vpadljivim vedenjem iščejo zadovoljitev svojih psiholoških potreb, natančneje pozornost drugih, ki jo za svoj razvoj upravičeno potrebujejo. V tem smislu smo predvsem odrasli tisti, ki smo „hiperaktivni“ (se pretirano razpršujemo v različnih dejavnostih) in imamo pomanjkljivo pozornost (do otrok, katerim naj bi svojo pozornost izkazovali).

Ni težko razumeti, da je lažje pripisati težavo otroku kakor pa odraslemu, saj je otrok šibkejši in se težje brani. Obrambni mehanizem projekcije vedno deluje po načelu speljevanja problemov stran od samega sebe – a ker probleme nato vidimo v drugih, se še vedno lahko ukvarjamo z njimi in jih „rešujemo“, na način, ki je za nas manj ogrožajoč. Projekcija sicer poskrbi za zmanjšanje duševnega nelagodja, ki ga občutimo ob določenem problemu, a obenem izkrivlja naš pogled na realnost. Pristopanje k strokovnjakom z držo „porihtajte mojega otroka, v mene in našo družino pa se ne vtikujte“ tako zanika temeljno dejstvo, da je družina sistem medsebojno tesno prepletenih posameznikov, ki hote in nehote vplivajo drug na drugega. Strokovnjakom takšna drža staršev v precejšnji meri zveže roke za učinkovito ukrepanje. Prepričanje, da je vzrok problema (le) v otroku, po možnosti kar v njegovem genetskem ustroju, odraslim utegne prinesti olajšanje, a hkrati zanika vlogo in odgovornost odraslih v genezi otrokovih težav. Sodobni pojav, ko se otroke vsevprek in brez strokovnih argumentov obklada z diagnozo hiperaktivnosti in pomanjkljive pozornosti, torej izraža (tudi) nezmožnost nas odraslih, da bi bili otrokom dobri vzgojitelji. Da bi se otrokom ustrezno posvetili – jim pogosteje ali na bolj ustrezen način namenili svojo pozornost, jim prisluhnili, jih začutili, jim pomagali strukturirati njihov čas, jim postavili meje.

Naslednji primer so motnje avtističnega spektra, skupina realnih kliničnih sindromov, ki pa se jih prav tako dostikrat nepremišljeno uporablja kot etiketo za pojave pri otrocih, za katere odrasli in družba nasploh ne želijo prevzeti odgovornosti. Temeljna značilnost avtističnih motenj so težave posameznika v socialnem funkcioniranju. A vsak otrok, ki ima težave na področju odnosov, še ni avtist. Če pomislimo, kako nizko prioriteto mnogi odrasli dajejo druženju s svojimi otroki, obstoj projekcije ni presenetljiv. V času praznikov in počitnic, ko ima veliko staršev dopust, so vrtci kljub temu polni ali pa so otroci pri starih starših. Niso tako redki primeri, ko celo otroci brezposelnih staršev večino dneva preživijo v vrtcu. Zdi se, da živimo v družbi, kjer je mnogim odraslim stik z njihovimi lastnimi otroki težaven ali vsaj ne dovolj pomemben. Se potemtakem čudimo, da otroci in mladostniki toliko časa preživijo v zamaknjenosti digitalnega sveta različnih elektronskih naprav? Če pri nas ne dobijo dovolj priložnosti za pristen medčloveški stik in se posledično tolažijo z elektroniko, so zato že kar avtisti? Dosti lažje je otroku nalepiti etiketo avtizma kakor soočiti se s svojo lastno nezmožnostjo ali/in nezainteresiranostjo za to, da bi z njim vzpostavljali in ohranjali povezanost ter si tako vzajemno nudili priložnosti za razvoj in krepitev odnosov.

Projekcija težav odraslih v otroke ni omejena na sedanji čas. Najdemo jo lahko tudi v preteklosti, le da so takrat odrasli v otroke projecirali druge vsebine. V času, ko je bil pogost avtoritarni vzgojni stil (tj. pretirana strogost), so otrokom pripisovali, da so vsaj poredni, po naravi nagnjeni k neodgovornosti in povzročanju težav, če že ne hudobni. Če opisano pojmovanje otrok pogledamo skozi prizmo projekcije, opazimo pomanjkanje empatije do otrok na strani odraslih. Tudi dejansko bi čas pred stoletjem in več težko označili za čas, v katerem bi bila izrazita prizadevanja odraslih za razumevajočo in sočutno držo do otrok. Pogosto pojmovanje v tistem času, da otrokom primanjkuje dobronamernosti, uvidevnosti in razumnosti, najbrž še bolj kot na značilnosti takratnih otrok nakazuje na pomanjkanje zmožnosti za toplino, naklonjenost in razumevanje v odnosu do otrok s strani tedanjih odraslih.

Tako v preteklosti, kaj pa nas čaka v prihodnosti? Čeprav bodočnosti ne poznamo, nimamo nobenega razloga za pričakovanje, da se bo opisani mehanizem projekcije končal. Tako se lahko vprašamo, kaj bodo prihodnje vsebine, ki jih bodo oz. bomo odrasli nezavedno, nehote projecirali v otroke, to družbeno skupino, ki bo še naprej šibkejša od nas in vsled tega prikladna za „obračun“ z našimi lastnimi problemi. Glede na to, da so v današnji družbi čedalje bolj prisotni poskusi zabrisovanja razlik med spoloma, se bojim, da bomo v ne tako zelo oddaljeni prihodnosti pri otrocih in mladih začeli vsevprek „ugotavljati“ njihovo identitetno zmedenost ali celo neustreznost. Presenetljivo velik vpliv teorije spola v družbi, kljub njeni znanstveni problematičnosti, daje misliti, da ima dandanes veliko moških in žensk morda težave s (svojo) spolno identiteto. Preprosteje povedano, niso prepričani ali ne vedo v zadostni meri, kaj pomeni biti ženska ali moški. Ali pa se značilnosti, povezanih s svojim spolom in spolno pripadnostjo, celo sramujejo, kar predstavlja še posebno ugodna tla za vznikanje projekcij. Spolna identiteta je eden temeljnih stebrov posameznikove identitete, zato lahko s tovrstnimi projekcijami naših težav na otroke naslednji generaciji naredimo ogromno škodo. Morda celo večjo, kot če jim govorimo, da so poredni, hiperaktivni ali avtistični.

V izogib opisanim težavam je, kot vedno, najbolj učinkovito, zdravo in pošteno začeti pri sebi. Odrasli, in družba nasploh, bi se tako morali vprašati:

  • Zakaj nam je tako težko otrokom postaviti meje? Ali smo jih sploh pripravljeni postavljati? Kako vešče in razvojno primerno v resnici usmerjamo dejavnosti in energijo otrok ter zadovoljujemo njihove ne le telesne, marveč tudi duševne potrebe?
  • Zakaj otroke potiskamo na rob svojega življenja, namesto da bi z njimi živeli v vitalnem, pristnem in obojestransko osrečujočem odnosu? Zakaj so družinski vidiki v primerjavi s preteklostjo dandanes odrinjeni proti robu življenja družbe? Zakaj nekritično sprejemamo enačenje pojmov poklicanost in poklic ter posledično dihamo le s tisto polovico pljuč, ki je namenjena službenemu delu? Celostno gledano, je poklicno delo le del poklicanosti, ki je širši pojem in v splošnem vključuje tudi polnost družinskega življenja.
  • Zakaj se bojimo biti (v polnosti) moški, biti ženska? Imamo občutek, da to ni moderno? Imamo morda celo občutke krivde ali sramu? Dovoliti si biti v polnosti to, kar smo, morda res včasih ni moderno, je pa vsekakor modro. Dovolimo to tudi (svojim) otrokom.

Kar govorimo o otrocih, marsikdaj pove več o nas samih kakor o otrocih. Predstavlja posredno sporočilo o težavi, ki jo imamo odrasli sami s seboj. Posledično pa imajo problem tudi otroci, saj jim odrasli ne moremo biti v zadostno pomoč pri njihovi rasti na področjih, kjer smo sami šibki.

Kot sem že uvodoma poudaril, obstaja določen odstotek otrok, ki imajo dejanske klinične motnje. Njihove starše še posebej globoko spoštujem, saj si lahko približno predstavljam obsežne napore in izzive, ki jih s seboj prinese skrb za svojega otroka s posebnimi potrebami. Ne morem pa se strinjati s pretirano lahkotnim podeljevanjem kliničnih oznak, saj takšno početje vodi v patologizacijo in demoniziranje otrok in otroštva. Ker otežuje uvid v dejanske probleme družin in družbe, je škodljivo ne le za otroke, marveč tudi za starše, stroke, ki se ukvarjajo z otroki, in za družbo nasploh. Res je, da imajo otroci včasih probleme, a jih imamo tudi odrasli in prav je, da svoje probleme odraslo rešimo.

 
Značke:

26 komentarjev

  • Igor MB

    V članku ne razumem samo pojma “teorija spola”. Sicer ga podpišem. A ne kot članek pač pa kot uvod v knjigo.
    Igor Đukanović

  • Odličen članek.
    Današnji starši osnovnošolcev smo že v večini produkt permisivne vzgoje, torej razvajenci. Taki so tudi 30 – letniki. Za te starše je značilno, da zanemarjajo otroke.
    Večino hiperaktivnosti je zaradi nevzgojenosti (razvajenosti) in iskanja pozornosti (zanemarjenosti). Tu je potrebno poudariti, da samo en starš ni v odnosu in cel pol življenja otroka se spremeni v negotovo puščavo, kjer bo otrok kompulzivno iskal pozornost.
    Tretje opažanje pa je: psihologi, pustite že starše pri miru. Toliko pritiska kot so starši deležni od številnih strokovnjakov, ki vsak svojo čudaško teorijo hvali kot edinozveličavno, pri tem pa so si od Spocka naprej te teorije diametralne in revolucionarne (vse temeljito ignorirajo tradicijo in zgodovino in jo 100% zaničujejo kot nazadnjaško).
    Današnji starši so v 99% negotovi. 1% pa je psihopatov. Tako negotovi, da jih vsak leporečen šarlatan (tudi med strokovnjaki vas je polno) prepriča. Podobno je z dietami in modo. Malce mi smrdi na “sočutno vzgojo”, kjer je vedno in povsod za vse otrokove izpade vedno kriv oče ali mama, ker ni dovolj temeljito svoje duševnosti raziskal.

    • Igor MB

      Pavel, jaz pa nisem dobil vtisa, da avtor naslavlja vse starše. Le svoje stranke. Oziroma tiste ki iščejo strokovno pomoč. Na primer takole: “Poglejte dojenčico. Ima debela stegna tako kot jaz in moja mama. Zanesljivo bo imela iste težave kot me. Ali lahko kaj pomagate? Predpišete kakšne terapevtske vaje?” In čez veliko let po načelu “odl. ali odl.” (odlična ali odločba): “Poglejte pisavo mojega otroka. To kracanje! Očitno ima iste težave kot jaz in moj oče. Nujno potrebuje pomoč specialnega pedagoga.” Na koncu strokovni tim popusti ofenzivi in pri otroku, ki ima priimek na ić, ugotovi, da nekatere besede zapisuje fonetično (“piši kao što govoriš” oziroma po hrvaško) in res dodeli odločbo.

      In še moje mnenje glede “sočutne vzgoje”. Ne vem, ali gre za strokoven termin ali skovanko. A seveda odlično poznam. In opažam določene vzporednice med parom veganstvo – anoreksija in sočutna vzgoja – permisivna vzgoja. Dejstvo je, smo Zahodnjaki v velikem številu predebeli. In v povprečju. Kar pa ne drži za vegane. Že kot vegetarijanec sem vedno bil na spodnjem robu idealnega intervala za telesno težo. Itak sem dvomil in še vedno dvomim, da ta ni prirejen za potrebe naše predebele družbe. Kar na nek način nakazuje premik v glavi v smeri anoreksije pri meni. Tako je tudi pri številnih veganih, ki jih poznam. Kljub temu trdim, da veganstva ne kaže enačiti z anoreksijo. Čeprav nesporno drži, da se anoreksiki (nekaj jih poznam, tudi osebno) radi skrijejo med nas. In opredeljujejo kot vegani.
      Podobno menim, da je s sočutno vzgojo. Nasilja v naši družbi je na vsakem koraku preveč. Tudi pri vzgoji otrok. Prespite eno noč v socialnem bloku, pa boste slišali kričanje. Ne nihče od sosedov se ne bo odzval. Fizične kazni so normalne. To je skoraj konsenz v Sloveniji. Tako kot smo predebeli, smo tudi prenasilni. Seveda tudi do otrok. Temu nasilju odlično alternativo postavi “sočutno starševstvo”. In, prav imaš, večina nas je na spodnjem robu na sami meji permisivne vzgoje. In drži, da se permisivni starši zelo radi skrivajo med nas. In sebe ne dojemajo kot permisivne pač pa “sočutne”.

    • Pavel: “Današnji starši osnovnošolcev smo že v večini produkt permisivne vzgoje.”

      Da. Žal. In imamo več kot preveč na sebi za postorit, če hočemo našim otrokom dobro.

      Zelo jasna in resnična je (vsaj zame) tudi naslednja avtorjeva misel: “Zakaj nekritično sprejemamo enačenje pojmov poklicanost in poklic ter posledično dihamo le s tisto polovico pljuč, ki je namenjena službenemu delu? Celostno gledano, je poklicno delo le del poklicanosti, ki je širši pojem in v splošnem vključuje tudi polnost družinskega življenja.”

      In naprej:”Dovoliti si biti v polnosti to, kar smo, morda res včasih ni moderno, je pa vsekakor modro. Dovolimo to tudi (svojim) otrokom.”

      To polnost družinskega življenja smo si mnogi pustili vzeti.

  • Nekaj alinej/zasebnih razmišljanj ob prebranem:
    – velik porast opredeljenih kot ‘otroci s posebnimi potrebami’ pripisujem utemeljevanju ohranjanja ali celo povečevanja zaposljivosti predagoškega kadra: ker je otrok vse manj, si je potrebno zagotoviti (individualno) delo

    – dejansko so vedno večji vzgojni problemi: nevzgojenost otrok, neprilagodljivost, neubogljivost. Neupoštevanje in nepriznavanje kakršnekoli avtoritete ali spoštovanja. O tem znajo pedagoški delavci mnogo povedati. Toda hkrati pripomnijo: »Saj niso problem otroci, temveč starši.« Starši, ki znajo drugim v obilju ‘soliti pamet’, ne zmorejo pa narediti (oz. so že zdavnaj zamudili) tistega, kar lahko otroku dajo le oni: sami sebe, svoj čas. Danes je vse preveč nepotrebnih sirot, ki jim ob preobilju materialnega manjka osnovno: starši. Kar je v rosnih letih zamujeno, pa ni več možno popolnoma sanirati.

    – da je motenj veliko, me pravzaprav niti ne čudi: od malega je otročiček podvržen stresu in naglici: če ‘metanju’ iz postelje, priganjanju in hitenju, ki ga je deležen ob jutranjih transportih, dodamo popoldansko (ali večerno) snidenje z utrujenimi, sitnimi (ali apatičnimi) starši, ki jih čaka kup domačih opravkov – je to za otroško ‘lakoto’ po sprejemanju in osnovni pozornosti krepko premalo. Pa sem prepričana, da ni otroku potrebno namenjati ‘cel dan pozornosti’ – ne, dovolj je bližina, občutek varnosti, ki mu jo starši s svojo (ne)prisotnostjo (ne) dajemo. Malček se večinoma sam igra – le tu in tam priteče, se morda stisne ob nogo ali kaj povpraša – in teče nazaj k svojemu ‘delu’. A če tiste ‘noge’ ali glasu ni – ne bo niti kaj povprašal in niti se (dobro) igral. Nekaj mu manjka. In tistega primanjkljaja mu ne more dati nobena institucionalna, profesionalna ‘vzgoja’.

    – Gospa, ki je zaposlena kot varuška otrok v trgovskem centru, pripoveduje, da ima ob vikendih polne roke dela. Nekatere mamice ji dobesedno rečejo: »Sem ga pripeljala sem – jaz ne zmorem več.« In gredo na kavico ali celo domov – se odpočit. Na podoben način je v vrtcih ogromno otrok, katerih mamice so doma na porodniški … Kakšno sporočilo dajejo otroku? »Ne smeš biti pri meni.« Kako otrok to razume? »Mama me ne mara.«?? A otroška podzavest vse to beleži …

    – Mogoče pa je zaščitniška in permisivna drža staršev tudi ena izmed posledic (nezavedne) slabe vesti – žal pa je le še ena izmed medvedjih uslug otroku. A sočutno starševstvo? No, zame je predvsem eden izmed trenutno ‘modnih’ izrazov. Vse sorte si bomo izmislili, vendar nam nobena teorija ne bo prinesla nadomestka za ‘dejavno, polno, aktivno’ starševstvo.

    • Igor MB

      Ha ha. Tudi sam sem pedagoški delavec. In sem na enobesedno zahtevo: “Oddajte”, že večkrat dobil zgovoren odgovor: “Zakaj? Saj se nisem pogovarjal.” Malo manjka da mi bodo začeli še natančneje protestirati: “Nisem spraševal desne sosede o tretji nalogi. Zato si kazni ne zaslužim!” Zanimivi so tudi proteste tistih, pri katerih sem našel famozne švinglce: “Nisem ga uporabljal!” A tako velike težave imam nekje z enim študentom na nekaj generacij. Tako da so težave z najbolj permisivno vzgojenimi otroci, ko odrastejo, še vedno v obvladljivih okvirjih. Zaenkrat. 🙂

  • Članek je zanimiv in z vidika razvojne otroške psihologije vsebinsko bogat in prepričljiv. Mu na tem polju niti najmanj ne oporekam.

    Upal bi si pa oceniti, da je v celoti gledano, članek zgrešen. Za analogijo – kot da bi razlagal vse možno, povezano z oblačnim vremenom, kako oblaki, zakaj oblaki, kako se razvijajo itd; vse korektno. Edini problem, da je vreme jasno.

    Z drugimi besedami – avtor psiholog usodno podceni organski problem. ( Psihologi lahko po svoji formaciji k temu nagibajo) Konkretno zlastiorganski problem ADHD ( sindroma hiperaktivnosti z moteno pozornostjo) in avtizma. Marsikaj je že odkritega in dokazanega, tudi s slikovnimi in nevrotransmiterskimi prikazi pri prizadetih otrocih, v čem so organska bolezenskega odstopanja pri teh otrocih.

    O organskem in kliničnem problemu ADHD in avtizma se znanja na zahodu šele v zadnjih nekaj desetletjih hitro širijo. V ZDA, Skandinaviji in drugod. Slovenija pa, ne presenetljivo, kot tudi sicer, caplja zadaj. Žal Černetičev pristop s podcenjevanjem organskega ( tudi dednega, dedna komponenta je izrazito dokazljiva pri ADHD), kliničnega dela tega problema, to capljanje zadaj, ne odpravlja, ampak utrjuje. S tem pa utrjuje klinično nezadostno in prepozno ukrepanje pri otrocih, za katerega je vse več strokovnih vedenj, da ni dobro oz. je škodljivo.

    Ne vem zakaj se gospod Černetič trudi utrjevati star predsodek ( nadpovprečno prisoten v glede problema nevedni širši slovenski javnosti), da sta ADHD in autizem kot klinični diagnozi neka modna muha in izmislek in da gre v večini primerov za nevzgojenost, slabo vzgojenost, zanemarjanje otrok.

    To je hudo krivično do mnogih staršev otrok z ADHD oz. avtizmom, ko jih drugi gledajo postrani, češ, kako nevzgojenega otroka pa vi imate. Ja kaj pa delate, če sploh kaj, z njim?! In je hudo krivično do otroka, ko se mu ne prizna, da ima težave z organskimi ozadji, ki jih sam ne more obladovati.

    Krivična in strokovno zgrešena je vsaj po mojih vedenjih tudi nastrojenost, ki izhaja iz avtorjevega stališča, namreč nastrojenost proti pravici pravočasne in zadostne obstoječe farmakoterapevtske obravnave za te otroke.

    Otroci Z ADHD po nepotrebnem trpijo in njihova okolica z njimi vred in imajo v vseh pogledih slabše rezultate ( tudi v šolskem sistemu), kot če bi se jih pravočasno obravnavalo z ustreznimi zdravili, ki zdaj obstajajo. Ki seveda ne zdravijo vzrokov bolezni, temeljito pa popravijo funkcioniranje in počutje otroka.

    • Takole. Avtor večkrat v članku poudari naslednje, citiram: “Kot sem že uvodoma poudaril, obstaja določen odstotek otrok, ki imajo dejanske klinične motnje. Njihove starše še posebej globoko spoštujem, saj si lahko približno predstavljam obsežne napore in izzive, ki jih s seboj prinese skrb za svojega otroka s posebnimi potrebami.”

      Hvala avtorju za ta prispevek.

      • Dodajam. Iz izkušnje. Da. Še veliko je za postorit.

        Morda najprej v cerkvi odstranit bruna iz svojega očesa preden se take otroke in starše temeljito ožigosa o nevzgojenosti in vzgojni nesposobnosti. Uf, znamo biti pikri in odbijajoči.

        Šolska strokovna služba? Odvisno od šole.

        Starši? Odvisno od njihovih zmožnosti tako intelektualnih kot finančnih in socialnih.

        Zdravila? Po mojem z zelo velikim premislekom in preudarno.

        • Avtorjeva poudarjena poanta je minimaliziranje razširjenosti in posredno tudi same organske motnje ADHD in avtizma. Poudarek je članka, da je problem v glavnem na slabi vzgoji (staršev). Da gre večinoma za nevzgojene ali zanemarjene otroke, ne pa otroke z realno organsko bolezensko osnovo.

          Vsi, ki to komentirate, pišete bolj ali manj o istem. Saj sicer za nek deklarirano krščanski portal ne bi bilo naravno, če vzgoja ne bi bila vrednotena kot posebej pomemben faktor.

          Ampak – s tem utrjujete zgrešeno prepričanje, da gre za nevzgojene otroke. Da se da vse urediti, če se njihova vzgoja uredi, da se torej starši “skp vzamejo”. Da se je treba pri zdravilih za otroke z ADHD čimbolj nazaj držat.

          Evo, pa ni tako. Vse več je strokovnih stališč in ugotovitev tistih, ki o teh motnjah največ v svetu vejo in največ raziskujejo, da je to zgrešeno stališče.

          Da je nasprotno, te otroke treba čimprej, pravočasno obravnavat, preden razvijejo cel sklop problematičnih vedenj, navad, čustvovanj, odvisnosti, slabih šolskih rezultatov, slabe samopodobe, slabih odnosov z vrstniki, pedagogi, družino.

          Tem otrok nič bolj ne pomaga kot prav farmakoterapija. Pri večini od njih. V ničemer ne pozdravi bolezni. Spremeni pa otroka, da je kot dan in noč in omogoča stanje, v katerem na lepem dobro funkcionira in se lahko prepreči njegov slab, problematičen razvoj ( tudi v delikventa, odvisnika ipd.).

          • Zdravko

            Ampak, IF, zelo zelo malo je takih otrok z organskimi vzroki motenj. Zelo malo.

          • Igor MB

            Gospod IF, poznate dileme glede cepljenja in naraščanja avtizma na Zahodu?

          • Zdravko, ravno obratno, presenetljivo veliko jih je. Pri enih bolj, pri drugih manj izraženih. Samo včasih niso bile poznane oz. niso bili poznani organski vzroki. Zato zdaj za nazaj generacije staršev in starih staršev otrok z ADHD ugotavljajo izvor svojih starih nepojasnenih težav, ki so jih morda s časom delno obvladali, ali pa tudi ne in so zaznamovala in oteževala njihova življenja. Ne bi se čudil, če bomo počasi prišli do v procentih dvomestnih številk prizadetih.

          • gospod Igor MB, ne zamerite mi prosim, če o temi, ki ste jo načeli in se obrnili direktno name, ne bom odgovarjal. Predvidevam, da si lahko domišljate, kakšno je moje stališče in jaz tudi, kakšno je vaše. Ne vem sicer, zakaj zdaj mene tako kurtoazno naslavljate, ampak očitno je čas, da vam začnem v istem stilu vračati. Lahko vas tudi onikam, če gospod želijo. 🙂

          • Ali pa vendar. https://www.dnevnik.si/1042710216 To sicer nisem jaz, ampak bi lahko bilo moje mnenje. 🙂

          • Praktično v vsem se z IF strinjam.
            Starši otrok z eno od oblik AD/HD ali avtizmom se ponavadi hitro med sabo prepoznamo. Oddahnemo si, ko dobimo sogovornika, s katerim govorimo enak jezik, se podpiramo. In ponavadi je samo eden od naših otrok z eno od omenjenih motenj. Nimamo se kaj “vkp jemati”, tukaj dam zelo prav gospodu IF. Še kako zelo smo “vkp vzeti”, da speljemo s takim otrokom, da razlagamo šolskemu sistemu in kar je najbolj boleče, cerkvenemu občestvu z dušnim pastirjem na čelu, da lepo prosimo, da se upošteva drugačnost in da ni nevzgojenost tista, ki otroka meče iz tira.

  • Zdravko

    Mene najbolj moti strokovni stereotip o avtoritarni vzgoji izpred sto let. Ko naj bi bilo “da so vsaj poredni, po naravi nagnjeni k neodgovornosti in povzročanju težav,”. Kdor je imel zdravega otroka ve, da je to nič manj kot res. Saj temu skluži vzgoja. Če ne bi bilo tako, o vzgoji sploh ne bi govorili. Torej ti avtoritarni časi zelo natančno kažejo za kaj gre.
    Poleg tega pojem avtoritarne vzgoje se najbrž čisto napačno uporablja. Avtoritarno pomeni, da avtoriteta vztraja na svojem prav. Stroga vzgoja ne pomeni tega. Otrok je spoznal svobodo v tek avtoritarni vzgoji, ki jo danes v tej permisivni ne spozna. Zato pa je toliko motenj, ker je otrok zatolčen, depresiven. Moderni “strokovni” vzgojitelj je absolutni vzgojitelj, totalitarni vzgojitelj. Vzgojitelj, ki ima “razlago za vse”. Vzgojitelj, ki z nagradami vzgaja, kot da bi dresiral psa. Otrok ni pes, da se ga vleče za nos s pogojnim refleksom.

    • Igor MB

      Zdravko, seveda avtoritarna učiteljica nikakor ni isto kot stroga učiteljica. Ni mi jasno, komu uspe ta dva pojma pomešati.

      Res je le, da je pretepanje otrok avtoritarno. “Ker smo mi glavni”. In povsem zgrešen “pedagoški” pristop. Če imaš dovolj časa za svojega otroka, ga nikoli ni treba tepsti. A mu je treba dosledno (in zakaj ne tudi strogo) postaviti meje.

      • Zdravko

        Avtor je pomešal, očitno. Beri članek.
        Drugače pa, na otroke in vzgojo se spoznaš kot riba na bicikel.

      • Zdravko

        Ali drugače: ne ni ga treba tepsti. Dovolj je da imaš čas, da mu ubiješ voljo do življenja s konstantnim psihičnim maltretiranjem brez izhoda.

      • Zdravko

        Avtoritarna vzgoja ni “mi smo glavni” ampak “Bog je glavni”. Mi smo glavni, pa je ateistična totalitarna vzgoja oziroma maltretiranje.
        Ampak, kot pravim, riba na bicikel. Ne razumem samo, kako si upaš kritizirati druge starše, ne glede na to kaj delajo.

      • Zdravko

        In še, ti res ne smeš tepsti otroka, ker nimaš presoje, kdaj bi bilo to potrebno in bi mu krivico delal.

      • Igor MB

        > Avtoritarna vzgoja ni “mi smo glavni”
        > ampak “Bog je glavni”.

        Zdravko tega nisem jaz zapisal.

        In seveda je psihično ubijanje lahko hujše od fizičnega.

      • Igor MB

        Višji odstotek avtoritarne vzgoje je med vernimi kot med ateisti. Višji odstotek vernih je v bolj odročnih krajih, kjer so bolje čuvali tradicijo. Tradicionalno je v naših krajih bila prisotna avtoritarna vzgoja.

        Res so takšne trditve tipične zame. A je zame tipično tudi, da dodam: “Katere zgornje zveze so vzročno posledične in katere zgolj korelacije, razmislite sami.”

    • Stroga ali dosledna vzgoja???

  • Igor MB

    Haha, IF. Meni osebno je sicer najljubše tikanje, a se trudim biti enako vljuden kot sogovornik. Priznam, da včasih sogovornike pomešam. Najlažje se je o stališčih sogovornika poučiti preko Google-a – sproti. Vi se ne želite razkriti, pa je to malo težje.
    Med naturopati imam nekaj prijateljev in si iskreno ne znam ustvariti lastnega mnenja o cepivih. Tipični njihovi argumenti so, da je število smrtnih žrtev linearno padalo že pred vpeljavo cepljenj. In da v trenutku vpeljave obveznega cepljenja ni prišlo do preloma. Njihovim teorijam pritrjuje tudi dejstvo, da so med nedavno epidemijo ošpic umrli številni (revni?) Romuni ne pa tudi Italijani.
    Tako da res ne vem.
    Sem znanstvenik, a sem razočaran nad smerjo razvoja. Recimo znano je, kaj povzroča civilizacijske bolezni, a rešitev raje iščemo v nekem novem cepljenju.
    Razen tega bi veganstvo pri deklicah za pet let odložilo prvo menstruacijo in vse s tem povezane hormonske preizkušnje. A ne. Praktično nihče ne vlaga finančna sredstva v raziskave v to smer.
    Pa kljub razlikam v nekaterih stališčih prijazen pozdrav iz Maribora, 🙂 igor đukanović


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI