“Smo morda mi slepi?”

Milan Knep 26.3.2017 8:00
 

4. postna nedelja (A)

Ena od najpomembnejših katehez, ki so jih v prvih stoletjih krščanstva poslušali katehumeni v pripravi na krst, je bila zgodba o sleporojenem. Sv. Janez, kronist čudežnega dogodka, nazorno opisuje telesno slepoto sleporojenega na eni strani in duhovno slepoto farizejev na drugi strani.

Telesna slepota ne potrebuje naše razlage, ker si jo brez težav predstavljamo. Dovolj je, da zapremo oči in pomislimo, kakšno bi bilo naše življenje, če bi nam odpovedal vid. Prav zato, ker si telesno slepoto znamo predstavljati, nas možnost, da bi tudi sami oslepeli, presune.

Mnogo bolj zapletena pa je duhovna slepota, ki je nikakor ni lahko prepoznati. Prav zaradi ponazoritve duhovne slepote je sv. Janez dogodek ozdravitve sleporojenega uvrstil v prvi del svojega evangelija, v t. i. Knjigo znamenj, ki obsega prvih dvanajst poglavij njegovega evangelija.

Če z enim stavkom povzamemo bistvo duhovne slepote, lahko rečemo, da je duhovno slep tisti, ki misli, da razume nekaj, kar v resnici ni mogoče razumeti in ne razume oziroma noče razumeti tistega, kar je neposredno razvidno, kar je razumljivo že na prvi pogled.

Najprej si oglejmo prvi vidik slepote, ki je v prepričanju, da razumemo nekaj, kar v resnici ni umljivo in ni spoznatno. Ko so učenci videli slepega, so Jezusu postavili vprašanje: »Kdo je grešil, on ali njegovi starši?« Jezusovi sodobniki so se pretvarjali, da jim je vzrok za slepoto jasen. Slepoto konkretnega človeka so razlagali kot posledico njegovega greha. Slepi človek po njihovem mnenju ne bi bil slep, če ne bi grešil on sam ali njegovi starši. Tako so slepemu človeku v takratni duhovni kulturi in družbi avtomatično pripisali krivdo za trpljenje, ki ga je prestajal. Slepota naj bi bila neposredna kazen za storjeni greh. Ljudje so poenostavljeno in samovšečno sklepali: ‘Mi, ki nismo slepi, nismo grešniki. Mi, ki vidimo, lahko zaničujemo slepe, ker so ti slepi zato, ker so oni ali njihovi starši kaj hudega storili; in so obenem manjvredni od nas, ki nam gre dobro, kajti naši uspehi so dokaz, da nas Bog nagrajuje za našo moralno neoporečnost.

Takšna razlaga je Jezusove sodobnike popolnoma zadovoljila. Obnašali so se, kot da jim je vse jasno; jasno nekaj, kar v resnici nikomur ni bilo niti malo jasno. Ljudje so seveda imeli razlog, da so tisto, kar ni bilo jasno, imeli za jasno, da navidezne samoumevnosti niso preverjali. V njihovem interesu je namreč bilo, da so lahko nekatere obsojali in po potrebi tudi obsodili, in jih s tem izrinili iz boju za položaje in prestiž ter iz tekme za družbeno in ekonomsko moč. Zanje ni bilo pomembno, ali je kdo res kriv, kajti imeli so interes, da čim več svojih tekmecev za to ali ono stvar naredijo za krive in jih s tem izločijo iz boja za položaje. Njihova duhovna slepota je bila torej namerna, inštrument uničevanja tekmecev.

Ljudje imamo namreč vedno kak interes, da druge obsojamo, bodisi da sebe pred drugimi predstavimo v boljši luči kot smo, in se zato dobro počutimo, bodisi da sebe zrinemo na položaj, ki je prej pripadal tistemu, ki smo ga obsodili.

Duhovna slepota korenini tudi v nepripravljenosti, da bi potrpežljivo prenašali skrivnost, torej tisto, kar ni mogoče osvetliti in razumeti. Kajti tistega, kar ne znano razložiti, kar torej ostane skrivnost, nas je strah, zato hočemo vsako bolezen in vsako nesrečo razložiti, pa če je to mogoče ali ne. Nerazložljivost dogodkov in strah pred takšnimi dogodki lahko vzdržimo samo v veri, da nas Bog varuje. Če ne verujemo, da da Bog pozna skrivnostna pota, potem se sami postavimo na mesto Boga in si domišljamo, da bomo razjasnili, kar je lahko razvidno samo Bogu.

Za osvetlitev te vrste duhovne slepote si prikličimo v spomin globokoumne razlage ob dogodku na Zaloški cesti v Ljubljani izpred šestih let, ko je oče iz devetega nadstropja vrgel v globino svojega otroka in nato za njim skočil tudi sam in se seveda skupaj s svojim otrokom ubil. Javnost si je ob tej tragediji postavila vprašanje, zakaj se je to zgodilo? Ljudje so pričakovali, da bo kdo od sorodnikov, očividcev, policije, psihiatrov itd. podal celovit odgovor o vzroku tragedije. Psihiater dr. Slavko Ziherl je nakazal, da je bil povzročitelj zločina v mladosti tudi sam zaznamovan z nasiljem. Temu so sledila vprašanja novinarjev in ljudi, ki jih je dogodek vznemiril. Radovedneži so bili s svojimi vprašanji vsiljivi, ker niso mogli in nemara niti niso hoteli dojeti, da bo pravi vzrok za vedno ostal skrivnost. Pravi odgovor za tragedijo se je vsem, ki so hoteli podati kako razlago, v resnici izmikal. Razlage so se izgubljale v razumu popolnoma nedostopni daljavi, tam nekje pri Kajnu in Abelu, ko je Kajn iz nerazumljive, iracionalne nevoščljivosti dvignil roko nad svojega brata Abela.

Veriga vzrokov za bolezni, za nerazsodnost uma, za naš napuh, lakomnost, nečistost, zlobo itd. nam nikoli ni v celoti umljiva. Zato Jezus odločno prepoveduje, da bi smeli kogar koli obsojati. Soditi druge ne smemo enostavno zato, ker nismo zmožni prav soditi, ker tega, o čemer hočemo soditi, sploh nikoli v celoti ne razumemo. Kajti vzroki za naše bolečine, napake pri vzgoji, bolezni, neumnosti, ki jih delamo, ter vzroki za čustva zanosa in evforije na eni strani in čustva pobitosti na drugi strani, nam nikoli niso v celoti dostopni.

Jezus je od učencev zahteval, naj ne razlagajo vzrokov slepote sleporojenega. Naj bodo ob njegovi slepoti raje tiho in se zavedajo, da stojijo pred skrivnostjo. Javnost in mediji znova in znova ponavljajo zmoto Jezusovih sodobnikov. Rinejo v domnevne strokovnjake in od njih pričakujejo, da bodo strokovno razložili, zakaj je, denimo, moški ubil svojo partnerko; hočejo enoznačen odgovor o krivdi in odgovornosti. Spravijo se na policiste, ki naj bi se prepozno odzivali na opozorila, krivijo psihiatre, socialno službo itd. Zavedati se moramo: tudi če bi vse ustanove delovale zavzeto in strokovno brezhibno, tragedij nikoli ne bi mogli v celoti preprečiti, kajti kdo ve, kaj je v človeku, kakor edino Bog.

Prva slepota, ko mislimo, da razumemo nekaj, česar ni mogoče razumeti, ima za posledico še drugo slepoto, da ne vidimo tistega, ki nas ozdravlja, Jezusa, Božjega Sina in Odrešenika. Pri prvi slepoti nedopustno poenostavljamo, ko postavljamo trditve, ki so v resnici malo ali nič vredne; pri drugi slepoti pa v neskončnost kompliciramo, samo da ne bi videli, kar je mogoče videti. Kaj vse so si izmislili farizeji, samo da bi ovrgli Jezusovo sposobnost, da lahko ozdravlja in s tem sebe razodene kot Odrešenika. Naprej so se spravili nad starše sleporojenega, potem so sleporojenega silili, da je večkrat ponovil, kako ga je Jezus ozdravil, samo da bi ga ujeli v kakšnem nenatančnem navajanju podrobnosti, s čemer bi mu dokazali neverodostojnost, s tem pa posredno razvrednotili tudi Jezusovo dejanje.

Niso hoteli priznati, da bi lahko kdo ozdravljal tako, da bi z blatom pomazal bolnikove oči. To obliko ozdravljanja, kot jo je uporabil Jezus, so a priori zanikali in zato očitne ozdravitve niso priznali za ozdravitev. Tudi ko je bilo očitno, da je sleporojeni spregledal, so bolnikovo pričevanje omalovaževali. Čeprav je videl, so še naprej zatrjevali, da ne vidi. Fizično dejstvo so zanikali, samo da so lahko vztrajali v svoji apriorni sodbi, da je tisti, ki je slep, tudi grešnik in je to njegovo dokončna usoda. Ko jim je zmanjkalo ugovorov, so privlekli na dan soboto, češ, da se ob sobotah ne sme prijemata blata. Torej je zgodba o ozdravljenju z blatom neverodostojna. In tako v neskončnost.

Tako kot je bila judovska kultura na eni strani odprta za sprejem Odrešenika, je imela ta ista kultura na drugi strani polno predsodkov in sistemskih ovir, ki niso dopustile, da bi se Bog naselil v njihovih srcih. Sodobna kultura je v marsičem obnavljanje starozaveznih farizejskih predsodkov. Kaj vse si tudi danes ljudje izmislijo, da bi si otežili priznati Jezusa Kristusa. Namesto da bi govorili toliko in toliko let pred in po Kristusu, govorijo pred in po našem štetju. Vsakih nekaj let se pojavi besedičenje v slogu Davinčijeve šifre in napovedi, da so ali še bodo odkrili skrivnostne spise, ki bodo evangelije in Cerkev enkrat za vselej postavili na laž. Velik del sodobne umetniške produkcije je ustvarjanje megle in visokih zidov, da ne bi videli Jezusa, človekovega Odrešenika.

Podobno kot nekoč farizeji, se tudi danes mnogi sprenevedajo in sprašujejo kot farizeji: »Smo morda mi slepi?« Jezus nam odgovarja enako, kot je odgovoril svojim sodobnikom: “Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ‘Vidimo’, vaš greh ostaja.”

Zato, bratje in sestre, »ne sodelujmo pri jalovih delih teme«, kot pravi danes sv. Pavel, temveč »živimo kot otroci luči«.

 
Značke:

26 komentarjev

  • “Smo morda mi slepi ?”
    ——————-
    Smo, duhovno smo slepi. Da je to res, lahko to izkusimo vsak dan sproti.
    Morda eni bolj in drugi manj.
    Da bi se vsaj tega čimbolj zavedali.

  • Zdravko

    Slepota je kar komplicirana reč. Še potem ko nekaj vidiš, prideš do bruna v očesu. Pa ko bruno uspeš odstranit ti še iveri ostanejo. To sploh ni tako enostavno, kot g. Knep predstavlja.
    K tem dvem slepotam, ki jih je omenil g. Knep, bi dodal še tretjo: ko mislimo in smo celo prepričani, da nekaj razumemo, pa nimamo pojma in se “slepimo”, ker tisto ni tako očitno in razvidno že na prvi pogled.

  • Hvala za dragoceno postno homilijo,ki globoko izprašuje našo vest.

  • Ali Jezus ozdravi raka?
    Ali pozna kdo Jezusove učence: vernike in dihovnike, ki v Jezusovem imenu ozdravljajo raka?

    Strinjam se glede tega, da mora biti človek čudeč in se ne zapirati z dokončnimi sodbami.

    Je pa nujno, da razsoja in skuša čim več stvari rešiti z znanjem. Če tega ne počne, ostane del slepe mno]žice, ki se nezdravo pripopa na lažne, bleferske in psihopatske mesije (farizeje), ki množico vodijo v prepad, čeprav ji obljubljajo nebesa, uničenje komunistov, rešitev pred muslimani, višje plače in višje penzije. Slepi slepega vodi. Teh primerov je v Sloveniji ogromno preveč.

    • Zdravko

      Ti obupuješ nad svojimi očmi.

      • Mi lahko to prosim razložiš, ker te ne razumem.

        • Zdravko

          Kot da ti ni dovolj, da je zdravil slepe, gluhe in hrome?!
          Najbrž ne vidiš vsega pomena v tem. Ko gooriš o Bogu, govoriš o nekem nedoločenem osebnem Bogu, kot da ne vidiš kje bi bil Bog.
          Isto ko govoriš o Cerkvi ali veri. Kot da gre za človeški izdelek. Manjka ti čudenje.

        • Zdravko

          Obipuješ pa nad očmi od samega zla, ki ga vidiš okoli sebe. Obupuješ, ker ga ne moreš odpraviti. Namesto, da bi iskal dobro. Zla ne boš odpravil.
          Praviš, socializem je zlo. Prav. Saj je. Ampak je tu in tukaj, sedaj. Ne boš ga kar odpravil.

        • Sebe najt, morda odpuščanje najprej.
          Ker nismo to, kar mislimo da smo.

    • Ali Jezus ozdravi raka? DA.

      Ali pozna kdo Jezusove učence: vernike in duhovnike, ki v Jezusovem imenu ozdravljajo raka? POGOJNI DA. Pogojni, ker ne gre za avtomatizem.

      Dobitnico Nobelove nagrade za mir in ustanoviteljico redovnic Misijonarke ljubezni, ki je svoje poslanstvo uresničila v indijski Kalkuti, je beatificiral papež Janez Pavel II. leta 2003, ko so kmalu po njeni smrti našli prvi ozdravitveni čudež, povezan z njo. Rak v trebušni votlini Indijke Monice Besre je izginil, ko so 1998. na njen trebuh položili medaljon s fotografijo redovnice in molili ter prosili za njeno posredovanje. Monicin mož Seiku njene ozdravitve sicer nima za čudež, vztraja namreč, da so jo pozdravili zdravniki.
      http://www.slovenskenovice.si/novice/svet/odkrili-so-se-drugi-cudez-matere-tereze

      Opomba: Sicer na taka vprašanja ne odgovarjam, za gospoda Pavla sem naredil izjemo. Kdor tako sprašuje, se je že odločil o obstoju čudežev. Prepričanega pa nima smisla prepričevati.

    • Citiram velikega Einsteina: On je bil prepričan, da sta znanost in vera komplementarni, da se med seboj dopolnjujeta in sta medsebojno odvisni druga od druge.

      Alojzij Stepinac pravi: “Znanost ni v nasprotju z vero. Še več: Prava znanost vodi k Bogu. Mogoče vam bodo rekli, da znanost nima opravka z vero, da je znanost proti veri… Pa, ali je v resnici tako? Ne, ni. Kdo je izvor znanja? Ta izvor znanja in znanosti je vsemogočni Bog.”

      Opomba:
      Gospod Pavel! Če iščete vero, jo ne iščite po spletnih straneh! Vsaj ne po teh!

  • Sarkazem

    Točno tako, g. AlFe, znanost in vera si ne nasprotujeta, znanost in vera se celo dopolnjujeta. O tem niso pisali samo Einstein, Stepinac in vi, ampak je o tem napisano tudi marsikaj drugje, tudi v papeških okrožnicah.

    • No ja nekako tako. Vera in znanost poskušata razložiti svet vsaka po svoje. Občasno zaideta obe ampak zato še nista ničvredni. In sčasoma dobi možnost tudi zdrav razum. Na primer v časih Galilea si Cerkev ni znala predstavljati okrogle zemlje ampak je sčasoma prišla k pameti. Pred parimi leti se je več govorilo o Kreacionizmu, ki vsaj v katoliški cerkvi, na srečo ni na veliko povzet. Po drugi strani dandanes razsaja tehnokratska teorija spola. Tudi Marksizem in Komunizem ali Nacional Socializem bi vsi lahko spadali med neslavno propadle teorije, čeprav morda še ne izumrle. Pa še kakšno morda manj nevarno teorijo sumljive vrednosti bi se našlo, ne samo v Krščanstvu in Ateizmu ampak tudi pri drugih verstvih ter znanstvenih področjih.

      • Ploščata Zemlja

        Zadnjih 200 let se nasprotniki kristjanov poslužujejo mita, da so zgodnje in srednjeveške krščanske cerkve učile, da je Zemlja ploščata. V nasprotju s tem je zgodovinar Jeffrey Burton Russell v Inventing the Flat Earth pokazal, da je bila vera v ploščato Zemljo v cerkvi izrazito redka, in da se je ta mit začel v 19. stoletju s fiktivnim poročilom Washingtona Irvinga o Kolumbu; izmišljotino o ploščati Zemlji sta nato agresivno podpihovala J. W. Draper in A. D. White, da bi očrnila kristjane, ki so nasprotovali tedaj novi teoriji C. Darwina.

        Zgodovinska dejstva so naslednja:

        1. Biblijski prerok Izaija (okoli 700 pr.n.št.) pravi, da Bog ”prestoluje nad zemeljskim krogom”, pri čemer hebrejski izraz označuje kroglo.

        2. Aristotel (384 – 322 pr.n.št.) je o okrogli Zemlji pisal na podlagi opazovanj luninih mrkov (tedaj Zemljina senca zakrije Luno in ta senca je okrogla, ne glede na smer, kar potrjuje, da je Zemlja krogla).

        3. Srednjeveški evropski vladarji so že od 5. stol. dalje za znak svoje vladavine uporabljali zlato kroglo, imenovano globus cruciger, kar je latinsko za ”kroglo, ki nosi križ”, in je simbolizirala Zemljo pod vladavino Kristusa. Če bi verjeli v ploščato Zemljo, je ne bi simbolizirali s kroglo.

        4. Angleški menih, teolog in zgodovinar Venerable Bede (673 – 735) je bil tudi vodilni astronom svojega časa. V svojem delu De temporum ratione (O izračunavanju časa) je med drugim izračunal, da je bil svet ustvarjen 3952 pr.n. št., pokazal je, kako se izračuna datum velike noči, in eksplicitno učil, da je Zemlja okrogla. Iz tega je pokazal, zakaj se dolžina dneva in noči spreminja z letnimi časi, in kako je plimovanje posledica vpliva Lune (Galileo je plimovanje stoletja kasneje narobe pojasnil). Bede je o Zemlji zapisal naslednje: ”Zemljo imenujemo kroglo, ker […] Zemljin obseg predstavlja popolno kroglo. […] Resnično je krogla, postavljena v središče vesolja; v svojem obsegu je kot krogla, in ne okrogla kot ščit, pač pa kot krogla …” (Henderson, World-famous astonomers celebrate the Venerable Bede, 2009, cit. po Sarfati, 2013)

        5. Tomaž Akvinski, vodilni srednjeveški teolog (1225 – 1274), je v svojem delu Summa Theologica zapisal: ”Fizik dokazuje, da je Zemlja okrogla na en način, astronom na drug način: slednji to dokazuje z matematiko, na primer z oblikami mrkov, ali kaj podobnega, medtem ko fizik to dokazuje s fiziko, na primer z gibanjem težkih teles proti središču, in tako dalje.”

        6. Krištofu Kolumbu (1451 – 1506) njegovi sodobniki niso nasprotovali glede oblike Zemlje, pač pa glede velikosti Zemlje – in v tem so imeli prav (Kolumb je obseg Zemlje podcenil za okoli 25 %).

        7. Mit o ploščati Zemlji ne izvira iz zgodovine, pač pa iz zgodbe Washingtona Irvinga (1783 – 1859) z naslovom The Life and Voyages of Christopher Columbus (1828). Irving je bil verjetno prvi pristni ameriški pisec best-sellerjev.

        • Mogoče je kaj od tega res ampak Galilea so vseeno obtožili herezije zaradi zagovarjanja heliocentrizma in ga zato celo obsodili na dosmrtni hišni pripor.

      • Kreacionizem ali Evolucija ???

        Kako je nastal človek? Odgovora sta možna dva: ali je bil ustvarjen ali pa se je razvil iz živali. Tretje možnosti zaenkrat ni še nihče ponudil.

        V zadnjih stoletjih svetu vladajoča klika vsiljuje evolucijo kot znanost, kreacionizem pa zasmehuje kot nekaj preživelega. Čeprav evolucionisti niso nikoli dokazali svoje teorije, še več! Sodobna genetika jih postavlja na pravo mesto v zgodovini: to je lažna znanost vladarjev sveta, s katero bi si radi olepšali vest.

        Kreacionizem razlagajo monoteistične vere, ki uveljavljajo koncept Boga, ki ne dopušča vsega, kar bi človek rad. Če pogledamo, katere skupine poslov so najbolj denarja donosne, kaj kmalu ugotovimo sledeče:

        1. Banksterstvo. Tako imenujem skupino ljudi, ki si dobesedno izmišljuje denar, dela svetovne krize … Bistvo njenega delovanja so obresti, ki so v Svetem pismu prepovedane. Bog pač terja gospodarstvo, ki nima malika imenovanega denar.

        2. Prodaja orožja. Tu nasproti stoji Božja zapoved: “Ne ubijaj!”

        3. Pornografija, seks turizem in podobno. Spet je cel kup Božjih zapovedi: “Ne prešuštvij! Ne đeli si bližnjega žene!”

        4. Droge. Ma ne bom iskal citate iz Svetega pisma, ki prepovedujejo to panogo.

        Mislim, da je vsakomur jasno, zakaj vladajoča klika ne želi sprejeti koncept Boga in s tem kreacionizem. Pa so si izmislili Darwina in s tem pokazali svojo željo, da je znanost potrjuje, da je čisto prav to, kar delajo.

        • Me prav zanima od kdaj genetika zavrača evolucijo.
          Premalo dokazov je bilo pred stotimi leti. Danes je dokazov dovolj. Monoteistične vere so v glavnem sprejele teorijo evolucije.

        • Gospod Alfe,

          človeka in vsa bitja je ustvaril Bog in nas še ustvarja skozi evolucijo.

          Obe ideologiji kreacionizma in evolucionizma sta zgrešeni in skrajni.
          Sveto pismo je duhovna knjiga. Marsikaj je napisano v simbolih. Ni treba, da se teologija vtika v stvari, ki jih ne pozna. Marsikaj v religiji in posledično v Svetem pismu je ideološkega izvora (šlo je za moč in oblast duhovščine).

          • Gospod Pavel,
            iznašli ste suho vodo! Čestitam!

          • Ti se kar norčuj.

          • Gospod Pavel,
            kaj bi bilo, če bi priznali:
            a) na tem področju imate pa vi sprane možgane in
            b) zaradi tega vam ne bomo prepovedali živeti?

            Aha! Že vem, kaj bi bilo! KONEC SVETA!

        • Ne bom se spuščal v brezplodno debato, ker sam enostavno nimam ne časa ne dovolj živcev za poslušanje Mormonskih, Evangelijskih ali Jehovih teorij.
          Če vas zanima lahko začnete brati na wikipediji, kjer je navedenih tudi veliko virov, ki jih potem lahko raziskujete po želji: https://en.wikipedia.org/wiki/Creationism#Christianity
          Lahko pa iščete literaturo tudi drugje.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI