T. Sadar, Radio Ognjišče: Svet iz lego kock!

Casnik 22.3.2017 0:14
 

Ob opazovanju zemlje danes, se je naslov ponudil kar sam od sebe. Bo razpadla Evropa, morda tudi Amerika? Goriva za oba scenarija je dovolj, samo še katalizator in vžig in bo eno ali drugo ali pa kar oboje čisto mogoče. Kot vedno pa me veliko bolj kot posledice zanimajo vzroki, saj le tako lahko iščemo trajnostno rešitev.

Seveda nimamo časa za razpredanje o tem, kako je človek s tehnološkim razvojem postajal vedno bolj samozadosten. Danes, ko je navidezno odstranjen še zadnji moteči element, Bog in njegov glasnik na zemlji, vera Cerkve, se zdi, da se je človek iz samozadostnega preobrazil v samoustvarjajočega. Če mislite, da pretiravam, si oglejte zadnje pridobitve tistih, ki paradirajo na čelu te kolone in osvajajo ozemlja s teorijo spola.

Cerkvi iz dneva v dan zadajajo hude udarce, ki se jih niti ne zavedamo. Gre namreč za notranje organe, na videz smo še kar ok. Kar imam v mislih se bo zares poznalo šele čez kakšno desetletje, ko tudi do nas pride posledica cunamija naših škandalov, ki pa jih različni spin doktorji, zelo prefinjeno obračajo in z reciklažo ohranjajo pri življenju. To seveda ni razlog, ki bi nas opral krivde, ne vem pa, če se zavedajo vseh posledic svojih dejanj.

Ko sem nedavno bral novico o skupinskem grobu neke ubožnice, ki so ga našli na Irskem in so jo vodile katoliške sestre, me je najprej spreletela misel: »To je konec, približujemo se dnu.« Ob vsej Irski sramoti, ki je praktično do konca izpraznila nekdaj nabito polne cerkve, pa me je nato obšla še neka druga misel: »Kaj vsi ostali pa niso imeli pojma, kaj se dogaja?« Večina ustanov je bila namenjena nosečim deklicam, ki so jih njihovi starši zaradi sramote pošiljali nekam stran.

Vir: Radio Ognjišče

 
Značke:

22 komentarjev

  • Gospod Tadej na originalni strani zapipe: ” Ko bomo morali razrušeno cerkev sv. Damijana z golimi rokami, v snegu in mrazu, zidak za zidakom, korak za korakom, popravljati, da bomo sploh imeli streho nad glavo.”

    Komentiram, če jo bomo mi ljudje popravljali po naših predstavah, bo natanko taka, kot je sedaj. Bolje je, da posodimo svoje roke Njemu, da jih On upravlja.

  • svitase

    Velik korak naprej je že, da je odkrito, ne pa skrito.

    • slovencsm

      Tako je. To je osnova. Sami pojdimo tja in preglejmo podatke. Potem napišimo kar je bilo. In tisto kar je bilo narobe povejmo in obsodimo. Ne ljudi. Dejanja. A istočasno povejmo tudi, kaj je bilo dobro.
      Cerkev bo močnejša, ko bo sposobna sama pogledati v svoje rane.
      Recimo slovenska cerkev ima še danes probleme s finančnimi naložbami. Meni osebno je nerazumljivo, da istočasno prosi ljudi za podporo a na drugi strani kupuje nepremičnine in se gre različne gospodarske aktivnosti. Slomšek je ustanovil zadruge, da so pomagale kmetom v tistih časih. Kakšen smisel pa ima naložba cerkve danes v nek hotel? Včasih res ne razumem načina razmišljanja današnjih cerkvenih ustanov. Šli bi se miloščino a na drugi strani z milijoni delujejo na trgu.

    • Zdravko

      Saj nikoli ni bilo skrito.

  • Zdravko

    O tej Irski grobnici moram dodati:
    – Veliko cerkva imajo grobnice. Vanje mečejo škofe in župnike. Nazadnje so v stolnici tako pokopali škofa Šuštarja.
    – sirot se ne pokopava na pokopališča, ker nima kdo prihajat grob.
    – tudi pogrebov se ne pripravlja, razen interno znotraj sirotišnic, ker nima kdo priti na pogreb.
    – vse smrti so zavedene v mrliško knjigo
    – takih grobnic je torej malo morje.
    Čemu torej takšno zgražanje, razen v propagandne namene?
    Ne rečem pa, glede spolnih zlorab, o katerih so poročali. Vendar je poročilo namenoma povsem enostransko.

    Seveda pa je čisto možno da bomo v Cerkvi našli kakšnega črnega škofa, ki je davil otroke, nunam pa povedal, da so imeli vročino. Že statistična verjetnost pravi, da kaj takega obstaja. Tako kot sicer obstaja ves kriminal in vsi žločini.

    • slovencsm

      Nimam kaj dodati. Se podpišem.

    • V glavnem se strinjam s tabo. Povsem pa ne. Vsaka oseba ima pravico do imena in priimka, pa čeprav pokopana v skupinsko grobnico, čeprav zapuščena v življenju. V praksi se je sicer marsikje drugače počelo. Če se ne motim, niti veliki WA Mozart ni bil označen v skupinskem grobu, kamor so ga položili ( ne žena, ne kdo drug niso šli v pogrebnem sprevodu za njim, ker je tisti dan snežilo).

      • Zdravko

        Množične grobnice so čisto “legalen” način pokopa, kolikor to razmere zahtevajo. Kot sem napisal, grobovi so za žive, grobove urejajo živi. Sirotam nima kdo skrbet za grobove, zato je takšen pokop čisto na mestu. In prepričan sem, da je tega po svetu še kolikor hočeš.
        Seveda današnja rešitev so splavi, namesto sirotišnic. To pa vsi ti ki se zgražajo kar spregledajo.
        Pri nas so komunisti zaprli sirotišnice. Zato pa imamo splav v Ustavi!

      • Zdravko

        Kaj misliš s pravico do imena? Misliš table na grobnici?
        Za sirote so mrliške knjige dovolj.

        • Zakaj bi bile dovolj mrliške knjige? A ni prav, da vsaj mama, če bo kdaj prišla na grob, lahko najde, kje je njen otrok pokopan. In morda zraven pripelje brata, sestrico …

          • Zdravko

            Ne. Sirota je sirota, IF. Ni mame.

          • Zdravko

            Ne more biti mame, bratov, sestric. Ti bi traumatiziral celotno družino! In trpinčil vse.

          • Niso pri vseh sirotah mame in očetje umrli. Neredko kasneje iščejo stik s svojim otrokom. Ali njegovim grobom. To so globoke stvari. Ne ti odločati namesto njih samih; raje bodi razumevajoč, če ne tudi milostljiv.

          • Zdravko

            Sirota, IF?! Sirota. Ni to odločanje namesto njih. Tako delujemo na tem svetu. Materam, recimo, sploh ne smejo povedat kdo je posvojitelj. Mo mojem mnenju zelo pravilno in nujno.

          • Zame je sirota v širšem smislu tudi zapuščen otrok. Mogoče nimam prav. Sem šel na hitro pogledat v SSKJ. Tam pravi, da je sirota otrok, ki je izgubil oba starša. Ali pa enega od staršev. Po tej definiciji vendarle obstaja možnost, da en od staršev še živi. Oba pa tudi veva, da je precej otrok končalo v sirotišnicah, ker starši niso mogli, znali, nekateri pa tudi hoteli solidno skrbeti za otroke.

          • Zdravko

            Ne vem kaj bi rad. V sirotišnicah so otroci, ki so se jim starši odrekli ali pa so umrli.

          • slovencsm

            IF, takrat so bile razmere malo drugačne kot danes. Se je potrebno postaviti v takratni čas ko nekateri še za lastno letnico rojstva niso vedeli. Neredko pa tudi ne, kdo je mati in oče. Posledično tudi nihče ni pretirano skrbel za danes vsem samoumevne podatke na grobnicah.

          • IFovo mnenje mi je bližje. Tem otrokom se mati ni nikoli odrekla, s tem dejanjem (navadno z nasilnim odvzemom) je bila ona že zatraumirana za celo življenje. Približno tako kot je zatraumirana s splavom.

          • Zdravko

            Splav je gotovo večja trauma. Jaz ne obsojam mater, če se odrečejo otroku. To gotovo storijo z razlogom. To lahko storijo tudi v anonimnosti. Nasilni odvzemi so seveda možni, ampak to so že družinska razdejanja različnih vrst.
            Se mi zdi pa veliko trpljenje gojiti neka čustva še dolgo potem, to je še hujša travma. Nekateri temu rečejo odločitev, ampak mislim, da to ni odločitev. To je travma.

  • Se pa tudi jaz čudim pretirani “rahločutnosti” in defetizmu Tadeja Sadarja. Nosečim samskim dekletom so omenjene sirotišnice bile zatočišče in ne vendar kaznilnice. Smrtnost otrok je pa bila visoka v tistem času, da. Na Irskem in na Slovenskem. Krepko v dvomestno številko. Čisto možno, da v takih skromnih sirotišnicah, polnih malih dojenčkov, kjer je velika možnost prenosa infektov, tudi 30% in več.

    Predvidevam, da so otroci umirali predvsem za otroškimi nalezljivimi boleznimi, za katere že nekaj časa poznamo na srečo učinkovita cepiva. Menda jih niso morili. Tadej Sadar piše, kot da bi jih.

    Zanime so novice kot je ta z Irske predvsem lekcija staršem in družbi, kaj se lahko spet ponovno zgodi ob muhavosti in iracionalističnih strahovih in konstruktih v glavi tistih staršev, ki trmasto zavračajo cepljenje svojih otrok. Danes in tu.

  • veronika

    Citiram (avtor Michal Semin):

    T.i. množična grobnica otrok v sirotišnici v irskem Tuamu – kampanja zoper Cerkev je potrebovala nov zagon.

    Novinarka C. Corless danes poskuša omiliti učinek svojih besed, kajti gotovo je samo število otrok, umrlih v zavodu. V uradnem lokalnem arhivu obstajajo zapisi o smrti 796 otrok med leti 1925-1961.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI