Ne le učbenik in priročnik, pač pa tudi molitvenik

Matevž Vidmar 22.3.2017 8:51
 

Morebiti je kdo že naveličan različnih pisanj o papeževi apostolski spodbudi ali pa celo o sinodi o družini. Zdi se mi, da so tisti, ki so jih naveličani, pravzaprav brali zgolj eno vrsto člankov: tiste, ki so se osredotočali na tisto poglavje in tisti člen in na tisto opombo. Seveda se naveličaš vrtenja zgolj okoli neke teme. In to je velika škoda, ki jo je nekaterim uspelo narediti tej posinodalni spodbudi. Novovrstna škoda, s katero se nismo pripravljeni soočati, saj smo do sedaj »škodo« povzročali Cerkvenim dokumentom zgolj v toliko, da jih nismo brali in jih torej nismo mogli prevajati v življenje.

Amoris laetitia ponuja na drugi strani raznovrstno uporabo, o kateri sem že pisal, dodal pa bi nov vidik, ki ga sprva nisem upošteval. V praktičnem delu je Amoris laetitia lahko tudi molitvenik. Dolgo sem si belil glavo, kako bi jo približal svoji mladinski skupini. Nadobudnim, včasih naveličanim in velikokrat nasičenim najstnikom, ki velikokrat »vse imajo«, a v resnici nimajo ničesar. Kako bi jim približal dokument, ki na nek način govori o njih čez deset, dvajset let, ko si bodo ustvarili svoje družine. Četudi tega ne bi priznali, pa so na drugi strani še kako vpeti v primarne družine, ki jih še vedno sooblikujejo. Vse dokler nisem četrtega poglavja začel brati širše, kot to nakazuje naslov.

Pomanjkljiv naslov in zapis med vrsticami

Naslov poglavja, o katerem bom, zaradi njegove obširnosti, tokrat zgolj delno razmišljal (v obravnavo bodo prišli členi od 89 do 119), je Ljubezen v zakonu. Preveril sem, če gre za kakšno napako v prevodu, pa se je izkazalo, da ustreza zapisom v drugih jezikih. Pomanjkljiv se mi zdi zato, ker ne govori zgolj o ljubezni v zakonu, pač pa o ljubezni v družini in tudi širše v družbi. Ponesrečen zato, ker je kar nekaj primerov, kjer ne moremo govoriti o ljubezni v zakonu, saj ni bilo nikoli sledi kakršnega koli zakona. Iz takšnega »primera« izhajam sam, pa težko rečem, da vsebina ne bi bila več kot primerna za življenje, ki sva ga kot »nepopolna družina« živela samo z mamo.

Po drugi strani pa moremo videti tudi majhen zapis med vrsticami, majhen namig, ki bi utegnil spremeniti našo prakso. Papež v prvem delu tega poglavja vzame v obravnavo odlomek iz Svetega pisma, ki je največkrat uporabljen na porokah, in sicer slavno Pavlovo Hvalnico ljubezni iz 1 Kor 13. Omeji se sicer zgolj na vrstice od 4 do 7. Zakaj zapis med vrsticami? Ker tako radi zavijemo z očmi, ko si kakšen par izbere ta odlomek za poročno berilo, predvsem zaradi nadvse romantičnih: Ljubezen nikoli ne mine (13,8) in Največja od teh je ljubezen (13,9). Zavijamo z očmi predvsem zato, ker »mi ki poznamo in obvladamo zadeve« vemo, da je vsebina vse prej kot romantična, ker je na nek način tako življenjska, a tisti trenutek za ušesa tako nedosegljiva. Pozabljamo pa, da nam je ravno to lahko izziv, saj je to Božja beseda, ki naj bi zakonca spremljala na njuni poti. Zavijanje z očmi, vzdihovanje in po možnosti še kakšno nerganje pastoralnih delavcev in drugih ne bo pomagalo, da bi to Seme vzklilo. Naše »nemogoče obnašanje« ne bo pripomoglo k življenju po veri. Negovati, zalivati je izziv, ki ga zahteva t. i. pastoralno spreobrnjenje, o katerem govori papež na več mestih. Zapis med vrsticami, da bi se naučili uporabljati ideje in stvari, s katerimi ljudje pridejo do nas, in jih ne bi, zaradi lastnih kompleksov, ki jih omenja ravno v tem poglavju (AL 107), zavračali. Pastoralno spreobrnjenje zahteva, da se učimo uporabiti trenutek, četudi nam včasih ne bo uspelo, kot ni Jezusu v primeru bogatega mladeniča (Mt 19,16-21).

Naša odtujenost

Kot sem omenil, si moramo priznati, da se včasih prav zares obnašamo nemogoče. Da se imamo v tem svetu za nekaj več, za nekaj bolj vzvišenega itd. To držo papež prav tako graja na več mestih, tudi v četrtem poglavju: Pomembno je, da kristjani to živijo tako, kakor obravnavajo domače, ki so manj poučeni v veri, krhki ali manj trdni v svojem prepričanju. Včasih se dogaja prav nasprotno: tisti, ki naj bi bili v svojih družinah najbolj zgledni, so najbolj domišljavi in neznosni. (AL 98) Odgovor na to je ljubeznivost. Biti ljubezniv ni slog, ki ga kristjan lahko izbere ali zavrne. (99) Da bi se pripravili na resnično srečanje z drugim, moramo nanj gledati z ljubeznivim pogledom. (100) Priznam, da znam deliti zelo neljubeznive poglede. Izziv za konkretno pastoralno spreobrnjenje.

Razpetost med idealom in konkretnostjo

Še bi lahko naštevali številne primere, ko papež govori o realnosti, ki jo živimo znotraj naših odnosov. Pomenljiv se mi zdi predvsem zaključni del razmišljanja o pismu Korinčanom. Besede Martina Lutra Kinga imajo neverjetno težo. »Človek, ki te najbolj sovraži, ima v sebi nekaj dobrega. […] Nekje mora biti nekdo, ki ima malo zdrave pameti, in to je močan človek. Močan človek je tisti, ki lahko prekine verigo sovraštva, verigo zla.« (118) Tako velik ideal tako velikega človeka. Smo ga zmožni? Kaj to pomeni konkretno? Krščanski ideal je – posebno v družini – ljubezen, ne glede na vse. Včasih na primer občudujem držo ljudi, ki so se morali ločiti od svojega sozakonca, da so se zaščitili pred fizičnim nasiljem, in ki so bili – zaradi zakonske ljubezni, ki zmore iti prek občutkov – vseeno sposobni, čeprav po drugih ljudeh, poskrbeti zanj v trenutkih bolezni, trpljenja ali težave. (119) Papež ne napiše, da pričakuje od nas, da bomo mogli živeti takšen ideal. Poda pa primer, ki ga občuduje in ki nam je lahko v razmislek in spodbudo, še enkrat več: izziv.

Četrto poglavje kot molitvenik

Četrto poglavje bi prav tako, kot prvo poglavje, lahko služilo kot vstopna točka v Amoris laetitia. Ustroj je isti, saj si za izhodišče vzame Božjo besedo in v luči tega poglavja bi lahko presojali in razlagali vsa druga poglavja. Je na nek način najbolj papeževo poglavje, saj se na sinodo zelo malo obrača, manj je tudi citatov. Ne nazadnje pa je tudi najbolj univerzalno poglavje, tako po vsebini kot uporabnosti. Vsi si želimo ljubezni v naših odnosih, zato to poglavje zajame vse. Uporabnost pa se je vsaj zame razširila, ko smo besedilo uporabili pri molitvi z že omenjenimi mladinci. Pred Najsvetejšim smo brali, premišljevali, zakaj ne bi rekli, da kar kontemplirali. Odlomek pisma Korinčanom in papeževe misli. Ob koncu, ko smo se poslavljali in pred cerkvijo še malce pokramljali, kot je to naša navada, mi je ena izmed mladink, letos maturantka, pokazala mesto: »Tale del je pa mene najbolj nagovoril.« Bogu hvala! Da bi le bilo več takih mest, več takih ljudi, več ljubezni in seveda posledično … več Božjega v naših vsakdanjih življenjih in odnosih. To je bil pravzaprav cilj sinode, to je cilj papeža, to je želja Boga, ki želi biti povsem za nas in z nami. Molitev pa dobiva svoj sad v konkretnem.

 
Značke:

1 komentar

  • svitase

    Ker je ljubezen temeljno življenjsko vodilo je logično, da mora biti vedno prisotno tudi v medijih.

    Za pragmatike pa:

    Tudi delo ni dobro opravljeno, če ni z ljubeznijo.
    Tudi zdravja nimamo, če ne ravnamo s seboj skrbno, torej z ljubeznijo.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI