“Globoka” država in stagnacija

Peter Sušnik 22.3.2017 7:35
 

V času prvih mesecev vladavine novega ameriškega predsednika se pojavlja pogosta opazka, da je ena izmed največjih “škodljivih” sil prav birokracija. Ob branju teh razmišljanj sem se razveselil, da je končno tudi taka velesila, vajena demokratičnih sprememb oblasti, začela spoznavati kako težko je misleni tok javnih delavcev preusmeriti iz ene v drugo naravnanost.

Zakaj veselje? Ker bo morda kdaj v prihodnje lažje razložiti prijateljem v ZDA, kako težka naloga je spremeniti razmišljanje totalitarno vzgojenega birokratskega aparata v novih demokratičnih razmerah (recimo slovenskega pred četrt stoletja), če frustracije povzroča sprememba dela in razmišljanja uradništva ob menjavi relativno primerljivih političnih programov.

Ta “globoka država”, ki jo zdaj iščejo po Washingtonu in se hkrati sprašujejo o tem, kdo jo vodi in kako navodila prihajajo do uradništva, je temeljni problem sodobnih zahodnih držav. Prepričan sem, da niti ne gre za kakšno usklajeno delo kopice državnih uradnikov na osnovi navodil od zgoraj (ali iz leve). Podobno kot smo pri nas dolga leta gojili mit, da obstaja paralelna država, ki ima svojega voditelja (ali nekakšen vodstveni odbor), ki s precizno natančnostjo škoduje in operativno vodi dobršen del državnega aparata, se tudi v ZDA ukvarjajo s problemom na napačnem koncu. Da, lahko obstaja nekaj posameznikov, ki so povezani s prejšnjim političnim vodstvom, ki so bili imenovani in so torej po lojalnosti predani svojim protagonistom, a teh je vendar manj kot bi bilo potrebno za usklajeno “para državo”, ki bi načrtno spodkopavala legitimnost aktualne oblasti.

Bistveno večji problem je v velikem delu zaposlenih v birokraciji, ki so iz lastnega političnega prepričanja trdno odločeni, da je njihov prav, povezan z avtonomijo njihovega delovnega mesta, nekaj kar jim daje legitimno pravico do ravnanja v nasprotju z usmeritvijo legalno in legitimno postavljenih voditeljev (izvoljenih na volitvah ali parlamentu ali imenovanih po zakonitih postopkih). Tu ne mislim na vestno in dolžno ravnanje ob upiranju napotkom za nezakonito ali kako drugače nesprejemljivo ravnanje. Gre za povsem zavestno oviranje izvedbe sprememb iz političnih razlogov, v bolj izpostavljenih primerih pa celo za narcisoidno iskanje podpore naklonjenih medijev, ki iz ubogega uradnika naredijo žrtev.

V takih ovirah smo se znašli tudi pri izvedbi slovenskih reform, ko so demokratične vlade sicer dobile legitimnost in legalnost za spremembe, a se je v birokratskem močvirju stvar zaustavila tako temeljito, da ni bilo od reform nič, hkrati pa je šla po gobe tudi legitimnost in kmalu za njo še legalnost. Prepričan sem, da je večji del odgovornih izvoljenih predstavnikov povsem brez lastne krivde prišlo v kolesje birokratskega aparata, ki je imel eno samo željo: ohraniti stvari take kot so, saj so jih obvladali uradniki do potankosti in iz tega služili vsakdanji kruh. Tako so se dobre ideje, ki bi hitro in verjetno poceni lahko rešile vsakdanje probleme, izgubile v medresorskih usklajevanjih, obravnavah na takih in drugačnih kolegijih, odborih in komisijah ter na koncu zamrle še preden bi sploh dobile možnost resne javne obravnave. Iz lastnih izkušenj poznam kar nekaj področij, kjer so visoki (in malo manj visoki) državni uradniki uveljavljali svoj prav leta in leta ter poskrbeli, da so z vplivom na pravilnike, zakone in strategije uspešno blokirali vstop zdravi pameti. Običajno so iz političnih razlogov našli “strokovne” argumente, ki so jih manipulativno uporabljali in zlorabljali.

Državni aparat, vsaj slovenski in verjetno tudi drugod, je politično trdno zasidran v idejah levice. Ideja nujnosti državnega vmešavanja v vsakodnevne zadeve življenja družbe ter zapovedana odvisnost posameznika od soglasja in odločb državnih organov, ki se skozi dolga desetletja gradi v ideologiji levih strank, je voda na mlin državnim uslužbencem, ki vidijo v povečanju svojega dela in vpliva lasten obstoj in napredek. Bo mar tak aparat benevolentno in zagnano oblikoval predloge za lastno nepotrebnost?

Ameriška javna razprava, z barvitostjo intonacije aktualnega predsednika, nam bo v spoznavanju vloge birokratskega aparata v pomoč, da morda tudi sami premislimo o vplivu večinoma anonimnih, a hkrati doživljenskih vplivnežih, ki so nam neznano kam odpeljali državo kot tvorbo, ki naj skrbi za skupno dobro. Zadnje razprave okoli drugih tirov, šestih blokov in cestnih razvojnih osi nam bi morale zadoščati za bolj jasno zahtevo po prevetritvi vloge javnega uslužbenca in uradnika, v luči poslanstva služenju državi in državljanom. Bojim se, da je potencialno ogroženih, a imajo hkrati volilno pravico, preveč. Poslastica je, če svoj politični program pred volitvami nastaviš tako, da imaš preko sto tisoč glasov prednosti pred opozicijo.

 
Značke:

33 komentarjev

  • slovencsm

    Sam sem trdno prepričan, da lahko volitve dobi desna stran samo z zelo natančno in jasno strategijo. namreč levo volivno telo je, kot je razvidno že iz tega članka, vsak dan večje. Torej je edina opcija aktivacija desnega in potencialno desnega volilnega telesa, kar pa je mogoče samo z zelo dobrim programom, ki bi morda vseboval tudi kakšne malo prenapihnjene bonbone.
    Istočasno je potrebno doseči apatijo levega volilnega telesa.

  • Nisem noben advokat uradništva, najmanj totalitarno zaznamovanega, kar ima verjetno avtor precej prav, da naše uradništvo do neke mere je.

    A vendar – a veste katera stranka v Avstriji tradicionalno pobere največ glasov med državnim uradništvom? Po Sušnikovo bi morala levica ( socialisti, zeleni, KPO). A ni tako. Največ jih tradicionalno glasuje za OVP- desnosredinsko ljudsko stranko torej. ( Vsaj do pred leti, ko sem bolj spremljal, je bilo tako – zdaj se OVP precej osipa; ne vem točno, na račun katerih slojev.)

    Mi smo skupaj z Avstrijci dediči več kot pol-tisočletja avstroogrske habsburške tradicije. In ta država je posebej v zadnjih stoletjih, recimo nekje od Marije Terezije naprej uradništvo in uradniške službe postavila kar visoko na lestvici ugleda in zaželenosti. Ne vem, če je čisto primerno, da Sušnik vleče paralele z miselnostjo anglosaksonskega sveta ali recimo ameriškega srednjega zahoda, kjer je bil razvoj zelo drugačen.

    Poglejmo raje, kako slovensko uradništvo narediti bolj moderno, bolj učinkovito. Porezati ga tam, kjer ga je evidentno preveč. Selektivno. Ne pa razglašati v smislu: vsi ste zanič, zaznamovani s komunizmom, škodljivci, saj tako ali tako vsi volite levico.

    Nepotrebno in kontraproduktivno. Razen če si Sušnik mazohistično želi nove leve zmage.

    p.s.: Če kaj, potem je v teh reformah Gregor Virant precej dobro zastavil. In v tem manjka človek njegovega profila na desni-sredini.

    • slovencsm

      Se zelo strinjam. Pri nas je ta stran, ki je po osamosvojitvi osvojila javno upravo ter se je drži kot klop, pač levica. Že v EU parlamentu pa je to desnica in kot praviš tudi v Avstriji.
      Prav tako se zelo strinjam tudi glede obmetavanja z različnimi nadimki ipd. Argumentov pa večinoma ni.Zato pa pravim, da bi se morala formirati nova stranka (tudi na desnici), ki bi zadevo vzela zelo resno in argumentirano. Problem je, ker bi jo napadli vsi (in levi ter nekateri t.i. desni), pa še mediji so na njihovi strani.

    • “Mi smo skupaj z Avstrijci dediči več kot pol-tisočletja avstroogrske habsburške tradicije”

      Res je. Le da so Avstrijci podedovali gospodarjevo držo, mi pa hlapčevsko.

    • Mislim, da primerjava med našo in avstrijsko birokracijo ni najbolj posrečena. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da je razlika med tema dvema 1:1000. Pri nas je nenehno izredno stanje, vedno se nekaj mudi, pogosto se stvari pripravljajo zadnji hip in na hitro, zato mnogo napak in ponavljanj, tam umirjeno, v tišini, brez naglice ter brez napak in ponavljanj. Videl sem oboje.

      Pri nas vlada povsem balkanski tip uradništva, v Avstriji avstro-ogrski.

      Obstajajo pa tudi pri nas birokrati, ki hočejo delati bolje, toda so vse prepogosto glas vpijočega v puščavi. Če bi našo birokracijo hoteli transformirati v avstro-ogrsko, bi to pomenilo pravo revolucijo.

  • Zdravko

    Dobro si to ugotovil glede austro-ogrske. Vsekakor birokracijo lahko nazaj drži samo in izključno kralj. Kjer kralja ni, se začne počasi vse razraščati. Pod demokracijo se sploh začne drobiti in povečevati birokracija. Ni več pravega smisla in vodenje popusti. Če pa pridemo ko komunizma, potem pa so besede verjetno odveč.
    Zato bo pri nas zelo težko reformirati javni sektor. Bankrot je edina pot.

    • “Pod demokracijo se sploh začne drobiti in povečevati birokracija.”

      To pa verjetno ne drži vode. No, vsekakor pa je treba zapisati, da so totalitarizmi vseh vrst idealno gojišče birokracije oziroma nepotizma, uradništva.

    • “Bankrot je edina pot”
      ——
      Dokler dobivamo posojila, ga ne bo. Torej se obeta še naprej izčrpavanje vsega in vsakogar ki kaj pridela.

      • S posojili nas gospodarji sveta držijo pod kontrolo. Če ne bomo pridni, jih ne bo in bo vlada padla, bo bankrot.

  • Volilni in še kakšen drug problem slovenske desne sredine je širši od odklonilnega odnosa do uradništva, kot ga je zaznati v tem članku. To kar naprej pišem, ne leti na avtorja ( da ne bo vzel tega osebno.)

    Opažam v zadnjem času veliko in rastočo grobost mnogih s slovenske desne strani do celotnega javnega sektorja in zaposelnih v njem. Tega v Demosovem času niti približno ni bilo zaznati. Demos je zmagal z ljudmi iz javnega in ljudmi iz privatnega sektorja, ki niso eni drugih gledali z izrazito sovražnostjo in škodoželjnostjo. Kot jo je zaznat danes v Sloveniji. Ne zaznavam je na tak način v urejenih zahodnih demokracijah.

    Ljudomrzna desnica, ki druge sloje, zlasti vezane na zaposlitve v javnem sektorju, zmerja s paraziti, nesposobneži, škodljivci, bo res težko kdaj dobila volitve. Prav trudijo se nekateri, da bi recimo učitelje in vzgojitelje, zdravnike in medicinske sestre, univerzitetne učitelje in raziskovalce, sodnike ipd. odgnali od sebe na levo stran.

    Kaj če bi enkrat nehali s temi primitivnimi delitvami, če bi se začeli spoštljivo obnašati eden do drugega, do vseh slojev in poklicev, vsi so potrebni in koristni za delovanje skupnosti, kot se za omikano družbo šika ( ja, to je tudi apel za omikano slovensko desnico!) in iskali modele razvoja in reform, ki bojo dobri za vse, za vse Slovence in celo Slovenijo!

    • V zadnjih 26 letih (tudi s pomočjo Demosa) se je število uradnikov na ministrstvih in občinah povečalo za 20 kratnik, večinoma po osebnih, nepotističnih in strankarskih povezavah. Bolj ko bo eksistenca teh ljudi ogrožena, večja bo klavnica v politiki.
      Enostavno ni mogoče najti modela preživetja, kaj šele razvoja, ne da bi drastično sklestili stroške birokracije in osvobodili vse poklice birokratskih zaščit.

    • Ni nujno, da gre pri vseh za ljudomrznost. Dejstvo je, da so učitelji v državnih kolhozih in zdravniki v državnih kolhozih le uradniki. Nihče si ne prizadeva, da bi šli na trg in da bi jim trg povadal kvaliteto in plačo. Tu je Slovenija komunistična in izjema v EU. In ni bilo 26 let ene politične stranke, ali politika, ki bi se proti komunistično-fašistični organizaciji šolstva in zdravstva zoperstavil.

    • Zdravko

      Nasploh je nespoštovanje oblasti pri nas zajelo vse sloje. Od levice do desnice. Rezultat tega je tudi vse ostrejša administracija, manj komunikativna, tudi krivična, nenazadnje.
      Ta kulturni fenomen “pljuvanja od daleč” je zajel neverjetne dimenzije. Zašel je celo med duhovnike in Cerkev. V prisotnosti oblastnika se vsem sline cedijo, ko pa obrne hrbet pa so vsi tako pognumni, da bi Herkules gledal v tla. Pojma “gospod” praktično niti ne uporabljamo, oz. smo se rešili “tovarišev”, toda kaj je to “gospod” se sploh ne ve. Ali drugače, gospodov pri nas ni. So samo proletarci. Sramu ta naša družba ne pozna več. Kdo je kriv, kaj vem. Vem pa, da to levica zna izkoriščat. Vem da se na tem lahko zelo spotakneš in zelo trdo padeš. In taki padci z jezikom znajo bit veliki.
      V tem ni pameti. V tem ni kritike. To je preprosto “nesramnost” in na tak način desnica nikoli ne bo dobila nobene bitke.
      To nas pelje samo navzdol.

    • Desnica z resnico v takem okolju nikoli ne bo dobila volitev.
      Ker je resnica v takem okolju že sama po sebi boleča, je zato nepriljubljena.
      In zato nasprotje všečni !

  • svitase

    Birokracija je alergična na predloge, ki prihajajo od zunaj, torej od gospodarstva in civilne družbe.

    Pozablja, da so oni zaradi nas , ne pa mi zaradi njih ter da morajo skrbeti za naše skupno in posamično dobro kot dober gospodar.

  • Birokrati so bili glavni problem druge polovice 20.stl.in so glavni problem 21.stl. So simptom Socialne države. Večino poklicev je zbirokratiziranih, zaščitenih.

    Največje politične stranke morajo igrati na želje birokratov, ker ti zanesljivo hodijo na volitve, saj volijo svojo eksistenco, svojega fevdalnega gospodarja. Mafijci so najbolj sprijeni birokrati, ki niso nikoli gospodarili. To je mafijcem, bifokratom in socialistom skupno: ne znajo gospodariti, ne znajo s poštenim delom sebe preživeti. So odvisni od tujega denarja.

    Američani so naredili raziskavo, kaj je drugače v šolstvu zadnjih 100 let. Kvaliteta državnih šol je ista ali slabša kot kvaliteta nekoč privatnih šol. Učencev je 5x več, učiteljev 3x več, birokratov 7x več in denarja gre tudi 10x več. Da učitelji danes niso več ustvarjalni pedagogi, ampak utrujeni in sivo zdolgočaseni birokrati zasičeni z nesmiselnimi nalogami in formularji, pa ne povedo.

    Rast birokracije je kot rast raka. Sami se niso zmožni samoomejiti. Z rastjo birokracije (v spregi s korporacijami, ki vodilne bifokrate podkupujejo) raste tudi astronomsko zadolževanje države. Tudi v ZDA to vidimo, da jih tudi Trump ne bo ustavil.

  • Če pogledamo, so glavne politične stranke v Sloveniji zaščitnice svojih birokratov: SD ščiti rdeče birokrate in mafijce, SDS ščiti demos birokrate in mafijce, SMC ščiti kao sredinske birokrate in se enkrat prilagaja eni mafiji, drugič pa drugi mafiji (primer podmizne trgovine za 4 ustavns sodnike in fiskalni svet), DeSUS pa ščiti upokojene socialistične in komunistične birokrate. Subvencionirani kmetje pa ne morejo priti v SZDL skupščino (parlament birokratov). Edino upanje so mladi, ki bodo s start upi svetovno uspešni, medtem ko se razsuva slovensko kolhozno nacioanalno interesno gospodarstvo in z njim “nadstavba” birokratov. Sicer pa je Milošević prišel pred 30 leti na oblast tako kot Trump z antibirokratsko revolucijo. Naredil ni seveda nobenih reform.

  • Sarkazem

    Vse, kar je napisal avtor članka, popolnoma drži in primerjava našega uradništva s postobamovo ameriško je tudi boljša, kot primerjava z avstrijsko. Treba je namreč vedeti, da se je v času Obame v Washingtonu med administracijo razbohotilo uradništvo z levičarskimi nazori, ki zdaj z največjim odporom in težavo prepušča položaje .republikanskim desničarjem. Če so tam uspeli zanetiti celo “straniščno vojno” po šolah in trgovskih centrih, so v našem javnem sektorju levičarska nagnjenja še bolj vidna.

  • Sarkazem

    Same levičarje so v glavnem zaposlovali v ožji javni upravi, v agencijah, v šolstvu in po mojih izkušnjah tudi v zdravstvu. Temu je treba prišteti še nevladne organizacije, ki tvorijo nekakšno paradržavno uradništvo. Po zadnjih podatkih (glej članek v Domovina.je z dne 7.3.)jih je čez 27.000, od tega več kot 24.000 društev, ter več kot 3000 zavodov in drugih ustanov in vse vzdržuje država po lastni presoji preko krovne organizacije. Tudi če bi kdaj pri nas na volitvah zmagala desnica, njihovega odpora ne bi nikoli strla, kot ni mogla ničesar storiti med tistimi 4 leti Janševe vlade ali recimo Šturmovega ministrovanja na pravosodju.
    Zelo podoben odpor doživlja zdaj na primer Trump. Ravnokar sem prebral novičko, da so na Havajih bili na skupnem kosilu Obama, Soros in sodnik, ki je blokiral Trumpov dekret.

    • Zdravko

      Tolk pa spet ne smeš bit od podatkov odvisen. 🙂 Ta sodnik bi zavrnil Trumpov dekret tudi če bi jedel sam.
      Sicer pa je to dobra lekcija Trumpu. Drugi Trumpovi ukrepi gredo skozi zelo fajn. Mora pa dojet da ni vsemogočni.

      • Zdravko, zakaj ga pa drugi sodniki niso zavrnili. Verjetno je imel ta poseben interes. Sestanek kaže, kakšen interes je bil.

        Sicer ni nobenega dvoma, da je naš javni sektor prevelik in premalo učinkovit. Kdor dobiva isto plačo za delo in nedelo, za kakovost in nekakovost, ne more biti učinkovit. Rešitev je edino v večji privatizaciji uslug tam, kjer je to smiselno.

        Še večja težava so razne antifa civilne družbe pod različnimi nameni, ki so v glavnem namenjene sami sebi, razen kadar jih vpokličejo, da gredo branit razne degenerativne “pravice”. Ti so čisti strošek družbe, brez kakršnega koli pozitivnega prispevka.

  • Sarkazem

    Btw., pozdravljen g. Pavel, dogo časa vas nismo mogli brati. Jaz sem vas kar pogrešal!

    • Btw, gospod doktor medicine, vračam pozdrave. Jaz Časnika nisem nič pogrešal. Občasno sem pogledal komentarje, pa me je vse minilo. Tudi članki so vedno slabši, a priznam, da je bilo nekaj malega tudi dobrih, ki sem jih delil na svojem FB.
      Po svoje sem zdravil tudi svojo odvisnost od interneta, medijev in spremljanja politike. Mar veste, da sta med komentatorji vsaj dva zdravnika?

    • Res sem presenečen, da ste me vi pogrešali. Le zakaj? Tukaj ne najdem somišljenikov, občasno Alfe (čeprav ne vem zakaj podpira socialista Primca) in duhovno Darja. Včeraj sem se odločil, da bom komentiral samo članke (profesor Mlakar me je res razočaral, da podpira in reklamira fevdalni model vojske (naborništvo), Ocvirk pa s ceneno propagando in niti in umanjkanjem vsebine odličnega papeža Pavla 6.

      • Gospod Pavel,
        če smem vprašati, komu pa boste vi dali svoj glas? Jaz ga bom vsekakor gospodu Alešu … ker je najmanj slab.

  • Sarkazem

    Meni je pa raznovrstnost misli všeč. Več glav več ve. Ne moremo vsi enako razmišljati in za različne misli, s katerimi se ne strinjamo, moramo poiskati protiargumente. Tu se po mojem dobivamo samo izobraženci, za katere je značilno, da se ne morejo miselno vkalupiti in slediti isti ideji. Celo za izobražene vernike je značilno, da pogosto dvomijo in s tem svojo vero celo poglabljajo. Je pa res, da vsem zmanjkuje časa, celo nam upokojencem.

  • “Quot capita, tot sententiae” je pravzaprav idealno stanje. Ne razumem, zakaj pavel pogreša istomišljenike. Kaj če človek pridobiti od istomišljenika. Mogoče bildanje ega, vsebinsko pa nič.

    • Štorasto sem se izrazil: razmišljujočih in samostojnih mislecev, ki niso socialistični kloni ene ali druge mafije v Sloveniji.

  • Uši,bolhe in vsi drugi zajedalci-pa seveda podgane- so naši večni spremljevalci…

  • Problem nastane ko si ti spremljevalci vzamejo preveč moči, toliko da ne vejo kam z njo.

  • Franc Mihič

    Kakovost znanja rast poganja
    Berem zopet; Konfederacija britanske industrije opozarja na neposredno povezavo med kakovostjo znanja in stopnjo gospodarske rasti.
    Berem tudi: »Raziskava britanskih ekonomistov Sasche Beckerja, Petra H. Eggerja in Maximiliana von Ehrlicha kaže, da evropska sredstva spodbudijo razvoj le v približno v 30 odstotkih regij. Glavna dejavnika pri tem sta pričakovana učinkovitost vladnega aparata in lokalnih oblasti ter morda nekoliko presenetljivo izobraženost prebivalstva. Nadpovprečna izobraženost lahko prinese večji izkoristek evropskih sredstev in tudi 0,63 odstotne točke višjo rast BDP kot v regijah z manj izobraženim prebivalstvom. V Sloveniji višje rasti BDP ni bilo mogoče opaziti. Odgovor za takšno stanje lahko torej iščemo tudi v neučinkovitosti občin in vlade.«
    Kaj pa če v Sloveniji le ni prave izobrazbe, znanja, za dvig dodane vrednosti in BDP-ja?
    Ali so proizvajalci znanja, to so univerze,visoko šolstvo, inštituti, »prodajali« vladam, prebivalstvu neustrezno ali nepopolno znanje za razvoj dežele?

    • Franc Mihič

      Kaj so temelji razvoja dežele?
      DELO – SP – Prejeli smo; 29. November 2014-12-13

      Ob zadnjem nemškem obisku na najvišjem državnem nivoju te dni v Sloveniji je bila zelo aktualna okrogla miza, na ogled vsej javnosti, kjer sta bila tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Nemška podjetnica in predstavnica Bavarske je na vprašanje, kaj je omogočilo razvoj Bavarske, da je iz zelene predvsem kmetijske dežele postala visoko razvita tehnološka dežela najvišjega ranga z razvitim gospodarstvom in podjetji, svetovnimi nosilci razvoja, odgovorila, da so bili najpomembnejši trije temelji.

      Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.
      Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.
      Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.

      Berem tudi: »Raziskava britanskih ekonomistov Sasche Beckerja, Petra H. Eggerja in Maximiliana von Ehrlicha kaže, da evropska sredstva spodbudijo razvoj le v približno v 30 odstotkih regij. Glavna dejavnika pri tem sta pričakovana učinkovitost vladnega aparata in lokalnih oblasti ter morda nekoliko presenetljivo izobraženost prebivalstva. Nadpovprečna izobraženost lahko prinese večji izkoristek evropskih sredstev in tudi 0,63 odstotne točke višjo rast BDP kot v regijah z manj izobraženim prebivalstvom.

      V Sloveniji višje rasti BDP ni bilo mogoče opaziti. Odgovor za takšno stanje lahko torej iščemo tudi v neučinkovitosti občin in vlade.«

      Kaj pa če v deželi le ni prave izobrazbe, znanja?
      Ali so proizvajalci znanja, univerze,visoko šolstvo, inštituti »prodajali« vladam, prebivalstvu neustrezno znanje za razvoj dežele, za dvig dodane vrednosti in BDP-ja?
      Kaj se lahko nauči Slovenija od Bavarske?
      Kaj so torej lahko temelji razvoja?

      Franc Mihič Ribnica

      DNEVNIK, 1. December 2014-12-13
      http://www.dnevnik.si/mnenja/pisma-bralcev/kaj-so-temelji-razvoja-dezele


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI