Razvoj narodov – razvoj svetovne občestvene skupnosti

Drago K. Ocvirk 21.3.2017 6:3522 komentarjev
 

Ideologije poenostavljajo svet in trdijo, da ga je mogoče izboljšati s tem ali onim preprostim ukrepom. Na eni strani se ponujajo rešitve v smislu svobodni trg, svet brez meja, multikulturnost, človekove pravice ipd., po drugi pa plansko gospodarstvo, državni zidovi, kulturna čistost, človekove dolžnosti ipd. Poleg tega se ideologije medsebojno obtožujejo vsega hudega in izključujejo, če je mogoče tudi zatirajo in uničujejo. Svoje tekmice vidijo tudi v religijah, zato jim ne prizanašajo. Čeprav imajo religije tudi ideološko funkcijo, se pravi, da delujejo kot idejno obzorje skupnosti, ki jo s tem hkrati tudi povezujejo in urejajo, pa ostajajo religije po svojem bistvu odprte za presežno in zato ne zvajajo na eno samo dimenzijo ne sveta, ne družbe, ne človeka. Nasprotno, kajti tam, kjer delujejo ideologije po načelu izključevalnosti: ali – ali, delujejo religije po načelu povezovalnosti: to in to, npr. ta svet in drugi svet, svoboda in obveza, dom in svet, pravice in dolžnosti …

V tem smislu so lahko religije dobrodošel korektiv ali vsaj opominjevalec danes prevladujočim ideologijam in politikam, ki se napajajo v njih. To se na prvi pogled sliši neverjetno, in to vsaj iz dveh razlogov. Po eni strani smo priče pojavljanju religijskih fundamentalizmov, ne le islamskega, marveč tudi hindujskega, budističnega in celo protestantskega, če pomislimo na ameriške evangelikalce, ki so že svetovni pojav. Ti fundamentalizmi so dejansko posledica posnemanja ideologij in uvajanja ideološke logike v religijske sisteme, skratka pohabljenje religijske logike. Po drugi strani pa so ideologije v svoji proti-religijski naperjenosti tako globoko prežele miselnost na Zahodu, da si zahodni človek težko predstavlja religijo kako drugače kakor škodljivca ali staro šaro, v najboljšem primeru pa kot zasebno čudaštvo. Vendar so dejstva bolj trmasta kot ideologije in, če parafraziram Wittgensteina, so ideologije in njihova logika sive, religija in življenja pa kraljestvo barv. V prizadevanjih, da bi sveto ostal pisan, je vredno spomniti na okrožnico papeža Pavla VI, O razvoju narodov, ki je bila objavljena 26. marca 1967 in obhaja torej v teh dneh zlati jubilej.

V času, ko so razpadali zahodni imperiji in so se kolonije osamosvajale, ko je totalitarna peta tlačila polovico človeštva, vse pa ogrožala hladna vojna, je Pavel VI. iz svojega katoliškega zornega kota spodbujal k drugačnim odnosom med ljudstvi in ljudmi. Takrat malodane utopična vizija je, presenetljivo, po pol stoletja realnost. Seveda ne mislimo, da je okrožnico kdo uporabil kot recept in po njem napravil svet boljši, je pa dala misliti, spreminjala miselnost in, ne nazadnje, milijone katoličanov po vsem svetu spodbujala k družbenemu angažiranju za jasne cilje … kar ni malo! Za razliko od tedanjega sveta, ki je bil razdeljen in za okopi, je današnji odprt, globalen in medsebojno usodno povezan v dobrem in hudem. Toda tako kakor takrat tudi danes »plešemo na vulkanu, ki je na tem, da izbruhne«, pravijo belgijski škofje v letošnjem postnem pismu. V njem se ne le spomnijo zlatega jubileja okrožnice O razvoju narodov, marveč hočejo tudi sami v istem duhu kakor Pavel VI. prepoznati najbolj pereče probleme, jih analizirati in ukrepati kot odgovorni državljani in kristjani. Vendar takšna ne more biti drža samo nekaj škofov, ampak vseh članov Cerkve. Kakor so namreč katoličani v svetu pred 50. leti iskali nova pota razvoja in sožitja, tako jih k temu vabi njihova vera tudi danes. Ravno zaradi svoje vere, ali religije, če hočete, se morajo v Jezusovem duhu zavzemati za človeka, za hči ali sina nebeškega Očeta, v času in kraju, kjer živijo, se spopadati s križi in težavi, ki pestijo njihov kraj, deželo in, ne nazadnje, ves svet. Tudi sam svet ni namreč več nekje daleč, niti ne samo pred vrati, marveč je že v slehernem domu in je zato tako, kakor je v svet tudi pod našo streho. Zato danes ni več izziv samo »razvoj narodov«, marveč tudi »občestvena skupnost narodov«.

Gotovo, obstaja vrsta bolj ali manj učinkovitih mednarodnih organizacija z OZN na čelu, ki si prizadevajo za mir v svetu. Toda v večini primerov se v teh organizacijah usklajujejo interesi posameznih držav, skupin ali korporacij. Vsak vleče na svojo stran, vsak gleda svoje ozke interese, kakor da ne bi bili drug od drugega odvisni in na istem ognjeniku. Mnogi od teh interesov so, ne nazadnje, na neki ravni razumljivi in upravičeni, a če v vsem prevladujejo, povzročajo krivice in trpljenje, ne le drugim ljudstvom ali skupinam, marveč se nam vračajo kot bumerang in povzročajo krivice in trpljenje tudi nam samim. Primerov ne manjka od podnebnih sprememb do špekulacij na finančnih trgih, od trga dela do migrantskih tokov … Ob sicer silnem tehnološkem in znanstvenem razvoju in vsem izboljšavam, ki jih ta razvoj omogoča, je človeštvo razdeljeno, neenakost ogromna in občutek nepriznanosti destruktiven. Vse kliče po nekem korektivu in tega belgijski škofje vidijo tako kakor papež Frančišek v usmiljenju.

Družbena vloga usmiljenja

Usmiljenje se v prevladujoči miselnosti podobno kakor vera odriva v zasebnost in iracionalnost. Kar šteje za racionalno sta učinkovitost in dobičkonosnost, to dvoje pa ni stvar srca, pozornosti do drugega in iskanje celovitega skupnega dobra, marveč predvsem tekmovalnosti, ki jo največkrat spremlja brezobzirnost, še več, brezobraznost, ko tisti brez obraza ne uvidijo, da imajo njihove žrtve obraz. Že omenjena delitev na zasebno in javno ima tudi senčno plat, ki razodeva vsiljeno, se pravi ideološko, razkosanje in vrednotenje posameznih sestavin enovite in soodvisne človeške stvarnosti. Ključ za to razkosanje je neustavljivo stremljenje po več materialno-družbenih koristi za ozek elitni krog, se pravi, nasprotje vsestranske krepitve in opolnomočenja človeškosti kot takšne pri čim večjem možnem številu ljudi, če že ne pri vseh. Zato se dogaja, na kar je opozarjal že papež Janez Pavel II., da »so bogati vedno bogatejši na račun revnih vedno revnejših«. Belgijski škofje še podrobneje razčlenijo to samozadostnost in neodvisnost nekaterih družbenih področij, ki se prikazujejo, kakor da so ves človeški sistem, čemur se mora podrediti vse, še zlasti človek, ne pa da so eden od njegovih mnogih podsistemov in v njegovi službi. »Ugotavljamo avtonomijo tehnologije, znanosti, politike, ekonomije in etike. Ta avtonomija poraja tako napredek kakor tudi izključevanje. Vsako področje ima svojo lastno logiko, svojo usmerjenost in svoja pričakovanja zgolj svoje koristi. Nad temi avtonomnimi sistemi ni višje razumnosti, ki bi vse to usklajevala in urejala. Nasprotno, rečemo lahko, da vsak sektor deluje kot nova vrsta religije: religija tehnologije, znanosti, politike ali ekonomije.«

Človekova človečnost je danes na preizkušnji zaradi pogledov, dejanj, stvaritev in vrednot, ki jih je človek ustvaril sam, da bi življenje naredil bolj človeško in naklonjeno vsem brez izjeme. Toda sadovi tega so tako protislovni, s toliko stranskih učinkov, da se zdravilo pogosto spreminja v strup. Zato je treba najti novo povezovalno in akcijsko načelo, ki bi vse skupaj premaknilo v višjo kakovost, se pravi k več človečnosti. S krščanskega zornega kota, še posebej katoliškega, je to načelo usmiljenje. A da bi usmiljenje moglo delovati, ga je treba iz ječe zasebnosti in posameznikove dobre volje spustiti v družbo in pokazati njegovo družbeno preoblikovalno moč tako v teoriji kot v praksi. To za seboj potegne spremembo miselnosti od posameznika preko konkretne družbe in države do globaliziranega človeštva. Naj med primeri, ki jih na posameznih področjih navajajo belgijski škofje, navedem le podnebnega. »Ekološko stanje sveta je eden od glavnih področij, kjer se čuti nujnost skupne zakonodaje na zemlji. Vse, kar je mogoče storiti na državni ali celinski ravni, je pomemben korak v tej zadevi. Da, verjeti je treba v moč sprememb, ko se pri tem angažiramo z mnogimi drugimi.«

Razlogi za takšno angažiranje za skupno dobro vsega človeštva in njegovega naravnega življenjskega okolja, in ne le posamezne skupine, so različni. Toda kolikor k temu težijo, so legitimni in tudi racionalni, pa čeprav temeljijo v tej ali oni religiji. Ko je papež Pavel VI. pred pol stoletja napisal okrožnico O razvoju narodov, je to storil v zavesti, da je le tako zvest svoji veri v Jezusa Kristusa. Z okrožnico je spodbujal katoličane in vse ljudi, ki v srcu dobro mislijo, naj presegajo ozke meje osebne ali kolektivne sebičnosti in se angažirajo v prid blaginje vseh ljudi in vsega človeštva. Zato je ta okrožnica še kako aktualna tudi danes, in to predvsem v smislu, da si je sedaj treba za razvoj narodov prizadevati z izgradnjo svetovne občestvene skupnosti narodov. Za kristjane ni dvoma, da je usmiljenje ključ do takšne svetovne občestvene skupnosti narodov. To po eni strani pomeni, da so človeku in njegovi domači skupnosti drug(ačn)i mili, dragi, po drugi pa, da gre tako posameznik kakor njegova skupnost drugim naproti in se jim naredi milega, dobrohotnega in gostoljubnega, skratka usmiljeno odgovornega.

 
Značke:

22 komentarjev

  • svitase

    Naj velja med narodi medsebojno spoštovanje, ko gre za njihovo pozitivno kulturo, ki jo naj ohranjajo in negujejo.

  • Težava takšnih objav je, da npr. usmiljenja ni mogoče ustvariti in še manj zapovedati prek okrožnic ali dekretov.

    Usmiljenje in sočutje sta intimni stanji srca, ki nastaneta z razvojem srčne kulture, ki jo sproži globoka lastna izkušnja. Če resničnega usmiljenja (z okrožnico ali brez nje) ni, gre zgolj za pozo, za hinavščino.

  • Gotovo sta usmiljenje in sočutje, kot praviš, tine, najprej osebni kategoriji in del srčne kulture. Praviš, da temeljita na lastni globoki izkušnji. Da, lahko tudi to. Ampak vzgoja je bistven gradnik srčne kulture. ( V bistvu je tudi vzgoja izkustvena vsaj toliko kot verbalna.)

    Vzgoja v družini, vzgoja v šoli, vzgoja v verski skupnosti, vzgoja v družbenem občestvu, tudi skozi sredstva obveščanja. Žal so družina, šola, cerkve in klasični mediji danes v krizi. Morda od vsega še najbolj izostane vzgojni element, ki naj bi bil lasten novinarskemu profesionalizmu – v smislu sledenja resnici in pravici.

    Danes klasični mediji tekmujejo z družbenimi omrežji, kjer je malo pomembno, kaj je res in kaj prav, kjer je važno biti opažen ( zato po pravilu agresiven, bombastičen, rumen) in kjer si lahko brez posledic vulgaren in barbarski.

    Bojim se, da zaradi prenosa teže na spletno komuniciranje in prilagajanja klasičnih medijev takemu nivoju, začenja prevladovati novi tip politike, ki je bolj agresiven, vulgaren, narcisoiden in skrajno egocentričen kot doslej. In da sta, ko smo že pri temi, tudi zato usmiljenje in sočutje vedno bolj na stranskem tiru.

  • Mislim, da ni slučajno, da sta v takšni dobi eni prvih potez novega ameriškega predsednika veliko povečanje vojaškega budgeta, mislim da za 10% in radikalno zmanjšanje, če se ne motim kar razpolovitev ameriške mednarodne pomoči najbolj revnim in ogroženim v svetu.

    ” America first” ali ” Make America great again”, patriotska samozagledanost, ki je Američanom nikoli ni manjkalo. Kvečjemu je prisotna, vsaj v delih Amerike, v preobilju. Z drugimi besedami se ji lahko reče z angleškim rekom: ” Right or wrong, my country”.

    To ni ameriška posebnost, niti približno. ” Right or wrong, my country” je tudi slovenska zgodba, npr. zgodba o teranu. Mene seveda tu ni zraven. Osnovni motiv zaščite terane je očitno bil prehiteti istrske pridelovalce terana in jim onemogočiti uporabo imena vina, ki je tam prisotno nad 600 let. Gre v bistvu za iracionalne strahove, izvirajoče s Krasa. Osebno imam raje kraški teran in mi na misel ne pride, da bi ga nadomestil z istrskim, če se pojavi na Agrokorjevih trgovinskih policah. Celotna slovenska nacija zdaj, po mesecih enostranske propagande, živi v velikem nacionalističnem samoslepilu glede svoje “pravice glede terana”, novinarji in politiki o temi vsi po vrsti grdo nacionalistično lažejo in cenzurirajo argumente druge strani, politika ( Gregor Židan na prvem mestu) si pa na igranem domoljubju neovirano nabija volilno podporo.

    ” Slovenija first” logika seveda ne more razumeti, zakaj v Bruslju niso na naši strani. Posledica je lahko samo iracionalna rast protievropske histerije. Kot da bi bilo Sloveniji bolje brez EU. Kdaj bo kdo, recimo Gregor Židan, za to osebno odgovarjal? Bo plačal iz svojega žepa za napovedano tožbo proti evropski komisiji na evropskem sodišču, ki bo zanesljivo izgubljena? Kdaj ga bo kdo zgrabil za ovratnik za to norijo, ki jo zganja?

    ” America first”, “Slovenija first” seveda ne vodi nikamor drugam kot v stalne konflikte. Trump je šele začel mandat, ampak že ta začetek je konflikten kot se le da. Slovenija je v stalnih konfliktih in seveda je stupidna racionalizacija, da je to zato, ker imamo tako grozne sosede. Ampak grozni niso sosedi, grozna je samozagledana egoistična logika, ki ni pripravljena pogledati in se vživeti v argumente druge strani in ni pripravljena na racionalen dialog in iskanje razumnih kompromisov.

  • Sočutje in usmiljenje želijo mnogi danes predstaviti kot izključno osebni kategoriji, ki spadata v intimni svet privatnega življenja po verskih ali drugih moralnih spodbudah. Predvsem na desni strani, med bolj liberalno in libertarno mislečimi, je to očitna tendenca. lahko bi navajal slovenske avtorje, tudi take, ki objavljajo v Časniku.

    Ampak v Katoliški cerkvi to ni bilo nikoli v moderni dobi tako zamišljeno. Katoliški družbeni nauk je vsaj od papeža Leona in Rerum Novarum nasprotno poziv k uveljavljanju načela usmiljenosti, sočutja, solidarnosti kot dela družbene usmeritve in tudi politične akcije. Solidarnost in subsidiarnosti sta tu osrednji programski točki celotnega nauka. Ki ga noben papež doslej še ni preklical, nasprotno – vsi po vrsti ga izrecno potrjujejo ( tako bolj “progresistični” kot bolj ” konzervativni” papeži).

    To je nenazadnje pristop, ki gradi most in odnos s sočlovekom, z drugo kulturo, vero, raso, kontinentom. To je edini pristop, da izbiramo mir v svetu in okoli nas namesto konflikta in vojne, blaginjo namesto vzajemnega gorja.

    • Nauk je ena kategorija stvari, stvarnost je druga kategorija. Ti dve sta si pogosto narazen. Nauk je teorija, stvarni spontani odziv ljudi je realnost.

      Za politiko America first stoji ego in za politiko humanizma stoji ego. V drugem primeru le na bolj sofisticirani ravni.

      Cerkev se mora odločiti, ali bo gradila raj na zemlji ali pa “prinašala meč”, kot pravi Jezus, za združitev človeka z Bogom.

    • Zdravko

      Se mi zdi, da si se tu zataknil ob “dvoumnost” nauka. Namreč, če usmiljenje obstaja kot osebna, intimna kategorija, se bo nujno tudi v družbi videla navzven kot socialna kategorija. Da pa bi to bil predmet ideološke uveljavitve v skupnosti, o tem pa družbeni nauk zanesljivo ne govori. Še več, takšna interpretacija nauka je napačna. Tega papeži niso mislili nikoli.

      • Če to ni družbeno priznana in spodbujana vrlina, potem bo izrinjana na obrobje, kot je v dobi sekularizacije marsikje že izrinjena vera v ožjem pomenu. Nekaj čemur se bojo močni in uspešni le še prizanesljivo posmehovali. Kot se neredko že posmehujejo klasični zakonski zvezi, spoštovanju in zvestobi v njej. Ta civilizacija bo vidno krščanska, ali je pa je več ne bo, ker bo šla nazaj v barbarstvo in samopogubo.

  • Tekst je v osnovi nepošten in ideološki, ker že pri definiciji ne postavi enačajev med ideologijami in religijami. Predsem pa se ignorantsko izogne katoliškemu fundamentalizmu, ki je posebej popularen v binarni Sloveniji, kjer si lahko levi ateistični komunist ali pa desni teistični komunist.

    Mar niso ideologije nastajale ravno zaradi zla religij. Avtor bi bil bolj prepričljiv, če bi bil zmožen samokritičnosti in ponižnosti, ne pa da našteva njihove zločince in naše svetnike.

    Religija je ideologija vere. Duhovnost se začne, ko vernik prizna svoj greh in svoj pekel, kar večina religioznih, “edinih pravih”, “edinih dobrih” nikoli ne počne.
    Celo po izkušnjah sodeč so religiozni ljudje v osnovi ateisti, ki vsiljujejo svojega boga, svojo ideologijo drugim. Religioznost pritiče kolektivistom, ovcam. Duhovnost pa individualistom.

    Usmiljenje je tako kot razmišljanje osebnostna ali individualna lastnost in vrednota, ki se v človeku poraja zgolj zaradi milosti, ko je sam osebno deležen usmiljenja neke osebe. Jezus da celo primer “nečistega” , “tujega”, “nam sovražnega” Samarijana, ki je do našega človeka sposoben dajati več usmiljenosti kot kdorkoli iz našega, domoljubnega plemena, edine prave vere.
    Kolektivnega usmiljenja ni. Tako kot kolektiv ne razmišlja. Žalostno je gledati kako hudo je slovenska “desnica” socialistična, komunistično pohabljena. Isto alt right “desnica” v svetu.

    • Če v svojem privatnem času srečaš človeka v stiski in mu pomagaš, je to dejanje usmiljenja. Če daš pri maši v pušico, ko se zbira v dobrodelne namene ali nakažeš preko položnice, je to tudi lahko vrednoteno kot dejanje usmiljenja in solidarnosti.

      Ne vem zakaj dejanje politike oz oblastnika, ki se recimo odloči v svoji ameriški zvezni državi vpeljati nove, državno podprte ( Medicaid) programe za duševne bolnike, odvisnike od drog ( ki jih prej ni bilo) ali programe učenja podjetništva v depriviligiranih mestnih soseskah z visoko brezposelnostjo ( ponavadi pretežno z nebelskim prebivalstvom), ne bi bilo tudi lahko dejanje sočutja in solidarnosti. In sprejemljivo dejanje in sprejemljiva politika, če že na apriorno zaželena.

      Dejstvo je, da je to storil guverner Kasich v Ohio-u in dejstvo je, da so mu zavoljo tega javno odrekli podporo v kar nekaj konzervativnih in desno-liberalnih združenjih lobističnega ali think-tankovskega tipa, ki so blizu njegovi republikanski stranki ali njen del. Skratka, črna ovca je za njih postal zato, ker je očitno načeli solidarnosti in sočutja vzel kot del svojih političnih vodil. Ne da bi mu oni očitali, da sredstva premalo racionalno troši. Kar v principu je to za njih nekaj, kar je deplasirano, nekaj za “pravega” republikanca novega tipa nekaj “svetoskunskega”.

      Očitno se v tem ti in jaz v temelju ne strinjava. Oz. se na tej osnovi ti ne strinjaš nit z avtorjem Ocvirkom oz. v tem članku predvsem ne z belgijskimi škofi.

      Religioznost je, tudi tu se ne strinjava povsem, v primerjavi z novodobno duhovnostjo, vendarle na varnejši strani kar se modrosti in verske globine tiče. Izhaja iz združene pameti premnogih, pregnetene z izkušnjami stoletij in tisočletij in iz čvrstega nespremenljivega temelja v Svetem pismu. Izhaja iz ponižnega odnosa sprejemanja, da sam nisi središče vesolja in nisi vse pameti sam snedel in da je Božji nagovor tuzemeljskega življenja, da pomagaš in si dober skrbnik bližnjemu.

      Duhovnost, osvobojena tradicionalne religioznosti, se prav pogosto, če ne praviloma po izkušnji izteka v egocentrično samoodreševanje in tudi poplitvenost, nastalo s potrošniškim principom izbiranja tistih vsebin, ki osebno godijo, čim manj obremenjujejo in ne povzročajo trpljenja. Ampak Jezusova pot je pot križa in darovanja za druge.

  • Zadnjič sem poslušal definicijo, kaj je levica in kaj desnica in sicer mislim, da je avtor teh misli profesor zgodovine na Želimeljski gimnaziji. On je definiral preko skrajne levice in skrajne desnice, torej:

    Skrajni levičar hoče, da o vsem odloča država. Skrajni desničar hoče odpravo države.

    Zanimivo, kajne?

    • Niti ne. Ta zgodovinar je “desni” socialist (in njegovi članki so vedno hujša strankarska propaganda) . Slednji so zadnje 2 leti v imenu tradicionalistov, konzervativcev, domoljubov, edinih pravih Slovencev in edinih pravih demokratov odprli fronto na klasični liberalizem, ki se zavzema za minimalno državo. Zakaj? Da branijo sebe kot socialiste.
      V resnici Stalin in Hitler prideta skupaj: velika država, totalitarizem, uničenje svobodnega trga.
      Normalni konzervativci se borijo za svobodni trg. Pri nas ne, ker so socialisti. Za socialiste je znano, da se osebnostno, vrednostno niso sposobni preobražati, reformirati, samo barve glumijo.
      Socildemokrati podpirajo tudi svobodni trg, a ga (neuspešno) s pomočjo države hočejo narediti bolj socialnega.
      Liberalci so sredina. Konzervativci pa rabijo veliko državo, da prevzgajajo množice. Samo na katero tradiciji? Iz 19.stl., iz. 18.stl. ali iz 10.stl.? Zato so v krizi + ker delajo v kolhozih.
      Ena ozka veja so anarholiberalci, ki na primeru ZDA v 18.stl.dokazujejo, da skupnost ne rabi države.

      • Pozabil si krščanske demokrate. Ti s priseganjem na subsidiarnost rabijo manj države kot socialdemokrati ali kot konzervativci tipa golistov. Odpravljanje države je seveda nerealen ideološki konstrukt. Z drugimi besedami neumnost.

        • Odpravljanje države je seveda ideološki konstrukt in nerealna finta marksistov, ki je bila slepilo (tako kot več svobode, več blaginje in več solidarnosti) za vedno večjo hegemonsko vlogo Države kar se vidi danes v Sloveniji, ki delavcu zapleni letno 73% plače. Več sto let nazaj pa 10%.

          Na Divjem zahodu pa je to delovalo, da so priseljenci plačali revolverašu, da je bil šerif in skrbel za red. Za Večje stvari pa so se združili.

          Socialiste prepoznaš, ker se bojijo svobodnega trga in majhne države.

          • A ni škoda, če skoraj v vseh ljudeh potem prepoznavaš socialiste? Ker je svet po nepotrebnem videti bolj sovražen in težji za sodelovanje, kot je morda v resnici.

            Seveda bi za Slovenijo bilo dobro manj države na mnogih področjih ( ne pri uveljavljanju vladavine prava, sicer) in več svobodne pobude. Zlasti, a ne samo v ekonomiji. Za to potrebno spoznanje še ni nujno, da smo vsi liberalci.

            Sam sem v mladosti za krajši čas stopil na obrobje politične arene ( potem ko sem politiko vedno z zanimanjem sledil) ob sprostitvi režima tik pred njegovim prelomom in razpadom stare federalne države. To je bilo malo potem, ko je tedanji predsednik avtrijske OVP Joseph Riegler ( njegov naslednik Erhard Busek je hodil tiste čase v Ljubljano nesebično, prav altruistično pomagat postavljat na noge demokratično opozicijo, med drugim na študentsko Kersnikovo 4) dal v javnost in razložil nov pojem: ekosocialno tržno gospodarstvo.

            Vedno mi je bil všeč ta uravnotežen model( ki je tudi v skladu z antičnim motom sledenja zmernosti: Est modus in rebus) in še danes mi je; iz podobnih motivov mi je v slovenski tradiciji posebej všeč figura in misel Andreja Gosarja.

          • Tak trend ugodja in zaslepljenosti množic je zadnjih 100 let.
            V Evropi je bilo desetletja pred ww2 en sam socializem. To tudi pojasni krutost državljanjske vojne in ww2. Dve bandi (mafiji) socialistov, ki sta začeli ww2 skupaj, sta se kmalu pobili kruto med seboj. A o tem zgodovinarji v Sloveniji molčijo. 7 delov intervjuja, številni poznavalci, a v Sloveniji že zelo dolgo nimamo alternative. Samo ena mafija ali druga. En psihopatski firer ali drugi. Kakšnih večjih razlik ni. Množice podkupljene. Vsebine že zelo dolgo ni. Samo cenena propaganda in poneumljanje.

    • Najbolj temeljit v končni viziji odprave države je bil Karl Marx. 🙂

      Z vmesnim obdobjem, ki je sicer bilo v marsičem prav nasprotje te vizije. Sicer so že takoj po vojni vodilni ljudje iz hoste ( in tisti, ki so jih oni okužili) blejali, da pravo in sodstvo skoraj, skoraj, pa ne bo več potrebno v njihovem prelepem komunističnem sistemu. Moj prednik, pravnik starega kova, si je nakopal nemalo dodatne sovražnosti in najrazličnejših težav v službi ( oz. kar metanje iz službe z objavo na sam božični dan), ker se jim je drznil javno ugovarjati.

      Glavno, da AlFe zdaj ve, da so skrajni desničarji približno na liniji Karla Marxa.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI