Pismo bralca: Vojaška pedagogika

Casnik 21.3.2017 6:32
 

Ob idejah o ponovni uvedbi obveznega začasnega služenja v vojski, predstavljam svojo izkušnjo izpred 46 let. Ta izkušnja je pozitivna, ne glede na to, v kakšnih družbenih in političnih razmerah sem je bil deležen. Vojaški rok sem služil, ko je bila JLA (Jugoslovanska ljudska armada) še trdna in ko ni bilo slutiti, da bo Jugoslavija razpadla. Naš komandir je bil Milivoje Savić. Nekega nedeljskega popoldneva se je na naše veliko presenečenje po kasarniških vadbiščih in parkih oglasila operna glasba. Do tedaj smo bili vajeni samo neskončnega ponavljanja enih in istih didl-dudl srbskih in drugih južnaških pevačic. Kar nas je bilo intelektualcev, kot so nas, ki smo imeli fakulteto, imenovali častniki, smo bili navdušeni. Večina drugih pa je zmajevala z glavo in nesrečno postopala okoli, ker so jim vzeli njihovo glasbo. Vrsta glasbe, ki se je pretirano glasno razlegala ob nedeljskih popoldnevih, je bila odvisna od dežurnega častnika. Ko so bile opere, je bil to naš komandir Milivoje Savić.

Po nekem bolj ali manj naključnem pogovoru me je povabil v kasarniško kantino. Takrat sem bil star 24 let, on pa ni bil mnogo starejši. Bil je pravi razumnik, izvrsten poznavalec jugoslovanske in svetovne literature ter glasbe. Ob tem je bil še filozof; z njim se je bilo mogoče pogovarjati o čemerkoli, zato sem bil začuden, da si je izbral vojaški poklic. Sam sem bil v tistem času naiven mirovnik, zato sem ga med najinim pogovorom skušal izzvati z nekaj cenenimi mnenji o nesmiselnosti vojne in potratnosti ter nepotrebnosti vojske. Najprej se o tem sploh ni hotel pogovarjati in je mahal z rokami, kot bi odganjal muho, potem pa je nekoliko jezno odgovoril: “Poslušaj! Kaj boš naredil, če bo nekdo prišel in hotel pobiti tvojo družino in zažgati tvojo hišo? Mu boš vtaknil vrtnico v puškino cev? Veš, kaj bi napravil jaz? Ustrelil bi ga naravnost v čelo.” In tako sem bil za vedno ozdravljen svojega pacifizma. Podporočnik Savić je skrbno pazil, da kljub najini medsebojni naklonjenosti nisem imel nobene prednosti. Kot navaden vojak sem bil deležen vsakodnevnega vojaškega drila, neskončnega ponavljanja enih in istih postopkov pri ravnanju z orožjem, vmes pa sem čistil stranišča, požarčil na hodniku,  pobiral listje v parku in pometal vojaški krug. Zdelo se mi je celo, da sem večkrat kot drugi čistil stranišča; če ne drugega mi je ob teh opravilih postalo jasno, kako važna je higiena.

Kakor je bil Savić blag in razumen človek, tako je bil vodnik Lešić primitiven in grob. Vsaj tako se zdelo in šele ob koncu mojega služenja sem spremenil mnenje o njem.  Lešić je bil fanatik. Oboževal je vojsko in nam med odmori razlagal, kako bo jugoslovanska vojska slej ko prej napadla Italijo in v nekaj dneh prodrla do Rima. Pod svojim poveljstvom je imel tri havbice; mi, ki smo bili pod njim, pa smo vadili več kot drugi. Priznati moram, da je bil pri razlagah in navodilih jasen in sistematičen. Zato smo mi hitreje napredovali kot v drugih skupinah. Norma za odlično oceno pri pripravi havbice za streljanje je bila 27 sekund. V naši skupini smo dosegli rekord, 17 sekund. Čeprav je bil Lešić neznosen in tečen in je pogosto za prazen nič poniževal vojake, nas je med vajami s havbicami znal spodbujati. Pri tekmovanju z drugimi posadkami nas je prevzel tekmovalni duh in na naš rekord smo bili ponosni.

Po končani  obuki smo se udeležili velikih vojaških vaj. Prišle so velike živine iz Beograda in naši častniki so hodili okoli nas in nas bodrili: “Fantje, sedaj gre zares. Pokažite, kaj znate!” Nas, navadnih vojakov se ta vznemirjenost ni prijela. Zadovoljni smo bili, ker nismo bili zaprti v kasarni z vsakdanjimi zoprnimi opravili. Videl sem, kako je bila naša posadka pred odločilno vajo deležna velike pozornosti naših častnikov. Lešić je bil nenavadno prijazen; še nekajkrat smo ponovili vajo priprave havbice 105 mm za delovanje. Nikoli nismo bili slabši od 17 sekund. Bil je vidno zadovoljen. Tudi komandir Savić je prišel mimo, vendar je vznemirjanje prepustil Lešiću. Kot običajno je bil miren in še naprej kazal svoj komedijantski obraz. Samo pomežiknil je in odšel na položaj, da bi nam sporočil koordinate za streljanje. Rezultat je bil odličen. Zadeli smo vse cilje in porabili manj streliva, kot je bilo predvideno.

Po vrnitvi v vojašnico se je pričelo govoriti, da so bili generali iz Beograda zelo zadovoljni. Vodnik Lešić naj bi napredoval, nišandžija Ješevnik, ki je v rekordnem času uničil tri »tanke«, pa bo dobil 30 dni nagradnega dopusta. Na vrhuncu pričakovanja odlikovanj in nagrad pa so se govorice obrnile. Ješevnik ne bo dobil skračenja trideset dana, ker so pri njem našli prepovedano literaturo. Oficir za moralno političko vaspitanje je razkril, da dobivam od doma revijo 2000, ki smo jo ustanovili in izdajali krščansko usmerjeni študenti. Zavistneži iz druge baterije so se privoščljivo režali, češ da se mi grebatorstvo ni splačalo. V naslednjih dneh je postalo vzdušje v kasarni napeto in moreče. Govorilo se je, kako sta med častniki dve skupini; ortodoksno komunistična, ki je hotela izničiti naše rezultate in druga, ki je hotela, da se izvrstno streljanje prizna in ustrezno nagradi.

Potem so nas nenadoma postrojili in pred vojsko se je pojavil sam komandant diviziona, polkovnik Stevan Vinčić. Pomignil je stotniku poleg sebe in ta je prebral vsa priznanja, ki smo si jih prislužili med dolgotrajno vadbo in zaključno vojaško vajo; med drugim tudi stavek: “Vojnik Jože Ješevnik trideset dana nagradnog osustva, odnosno prevremeno puštanje kući.“ Ves srečen sem pomisli: “Oj, kako se splača grebatorstvo”.  Ko so nas razpustili, sem mimogrede slišal, da Lešić ni dobil napredovanja. Menda zaradi nediscipline, ugovarjanja višjim po položaju in pretepaštva v mestu. A to ni bil moj problem, in grobijanu Lešiću sem to celo privoščil.

Naslednji dan sem na kasarniškem krugu zagledal Lešića, ki mi je prihajal nasproti. Bil je pijan in še preden sem se mu lahko izognil, me je zagledal. Stopil je k meni in me pogledal s svojimi vodeno sivimi očmi, ki so bile zaradi pijanosti rdeče obrobljene.  Mislil sem, da bo ves svoj bes zaradi ponižanja stresel name. Z roko me je zagrabil za ramo, me stresel in rekel: “Jože, ostani tak kot si! Ne pusti se jim! Res, da boš zaradi tega kdaj dobil brco v rit, kot sem jo jaz, pa kaj potem!” In se je odmajal mimo.

S komandirjem Savićem sva bila po letih  in po izobrazbi enakovredna, a zaradi mojega nizkega položaja navadnega vojaka, je bil on visoko nad menoj. On me je lahko tikal, jaz pa sem ga moral vikati. Čeprav strumen in čvrst, je bil nekoliko debelušne postave z obrazom rojenega humorista. Imel sem ga rad. Pa ne le jaz. Tudi drugi. Ves zoprni vojaški dril je premeteno prepuščal vodniku Lešiću, vendar nas je znal pred njegovo samovoljnostjo tudi zaščititi. Nekoč nas Lešić ni pustil spati. Bil je nočni dežurni  in  njegova naloga je bila, da pred spanjem pregleda spalnico, če je vse na svojem mestu, če so oblačila lepo zložena na omaricah. Kdor je to storil malomarno, je moral obred zlaganja vojaške bluze, hlač in srajce ponavljati, dokler dežurni častnik ni bil zadovoljen. Tokrat si je vodnik Lešić dovolil preveč. Očitno se ga je pred tem napil. V veliki spalnici nas je bilo 40 vojakov, in nihče tudi po več poskusih ni zložil obleke, kot bi bilo po Lešićevem mnenju prav. Ura je bila že več kot ena zjutraj, ko se je na vratih spalnice pojavil Savić in napravil konec Lešićevemu izživljanju. Nekdo ga je obvestil o neprimernem ravnanju dežurnega podčastnika in sredi noči se je iz svojega doma odpravil v vojašnico, da nas je odrešil nočne more, ki se ji je reklo Lešić.

Eden najbolj zoprnih dogodkov, ki slej ko prej doleti vojake, je uzbuna. Po navadi se je zgodila sredi noči, ko je v spalnico vdrl poveljujoči častnik in zatulil: “Uzbuna!” Vojaki so morali poskakati s postelj in se v nekaj minutah popolnoma opravljeni zbrati poravnani na vojaškem krogu. Nato je običajno sledil nekaj urni marš, s katerega so se vojaki utrujeni, žejni in lačni vrnili okoli poldneva.

Videli smo, kako se je to dogajalo drugim enotam in čakali, da doleti tudi nas. Poveljnik Savić je to izpeljal v svojem slogu. Ko smo bili ravno poravnani za večerjo, je nenadoma prišlo povelje, da se moramo zbrati v spalnici. Tam nas je pričakal Savić in ko smo se vsak ob svoji postelji umirili, je padlo povelje: “V pižame!” In potem: “V postelje!” Ko smo se začudeno pokrili z odejami je zatuli: “Spavaj!” Čez nekaj sekund pa se je zadrl: “Uzbuna!” Poskakali smo s postelj, se oblekli in odšli na večerjo. To je bilo vse.

Dolžnost vojaške službe sem ne glede na to, koliko je bila smiselna ali nesmiselna, jemal kot nekaj samoumevnega, kar je takrat tudi bilo. Nehote sem nadrejene častnike primerjaj s svojimi učitelji, ki sem jih imel v šoli in na univerzi. Ne glede na to, kaj si mislimo o nekdanji JLA, so z nami ravnali primerno. Nekateri podčastniki in desetarji so se nad nami nesmiselno izživljali in nam grenili življenje, a njihovo ravnanje je bilo pogosto posledica stiske, saj so nanje na eni strani pritiskali njihovi nadrejeni, po drugi strani pa smo se jim navadni vojaki stalno upirali, se izmikali dolžnostim in se delali neumne. Za delo z ljudmi niso imeli ne znanja in ne smisla, zato so bili med vojaki pogosto osovraženi in jih nismo marali.

Kljub temu mi je prav Lešić posredoval eno najbolj temeljnih lekcij iz pedagogike. Učence je treba prisiliti, da z nenehnimi vajami in ponavljanjem dosežejo in presežejo popolnost. Njegova zoprnost in nepopustljivost bi nam v morebitnem boju rešila življenje. Po njegovi zaslugi sem dobil enomesečni nagradni odpust iz vojske. Ker sem imel v oddelku (7 do 10 vojakov) najvišjo izobrazbo in ker sem bil Slovenec, so me določili za merilca (nišandžijo). Toda s številkami in merami sem imel vedno težave, zato sem se z nastavitvami elementov na merilniku havbice pogosto motil. K sreči je bil ob meni polnilec, dobrodušen fant, ki smo mu zaradi debelušnega obraza rekli Buco. Veliko mu je bilo do tega, da  smo kot ekipa dosegali dobre rezultate. Zato je vsakokrat, ko sem nastavljal podatke na merilnem instrumentu, pogledal, če sem jih pravilno nastavil. Če sem se zmotil, me je hitro opomnil in sem lahko še pravočasno odpravil napako. Bil je moj pravi angel varuh, poleg tega pa vsakokrat še iskreno vesel, če nam je uspelo izpeljati dober manever.

Tudi poveljnik Savić je užival sadove Lešićevega dela in tudi zato je bil z nami lahko domač in prijazen. A bistvena razlika je bila v značajih. Lešić zaprt, fanatičen kolerik, Savić sproščen flegmatik s smislom za humor in presenečenja, kakršna je bila naša uzbuna. Imel je izjemen smisel za človeka; nikoli ni nikogar podcenjeval ali ga poniževal. Odrinjenim in ponižanim revežem je znal s pozornostjo in smislom za humor vrniti človekovo dostojanstvo.

V naši enoti je bil tudi Cigo. Tako smo mu rekli, ker je bil po rodu Cigan. Temnopolt, preprost in nepismen. Bil je eden redkih, ki se je pri vojakih dobro počutil. Bil je na toplem in suhem, imel je redno prehrano, čista oblačila in druge udobnosti.  Za nas je bil nekdo z dna družbene lestvice. Tak je bil tudi naš odnos do njega. Brezbrižen in podcenjevalen. Savić je bil drugačen. Obrnil se je k njemu in mu rekel: “Zadnjič sva se srečala v mestu, pri avtobusni postaji. Se spomniš? Pa si se delal, da me ne poznaš.” Savić je imel dober občutek za ljudi. Vsakega si je zapomnil in o vsakem je nekaj vedel. Cigo je bil deležen njegove posebne pozornosti. Ob vsaki priliki, ga je ogovarjal in tako je Cigo rastel tudi v naših očeh, rastli pa sta tudi njegova samozavest in samopodoba.

Na Savića sem se pogosto spomnil, ko sem šel po dolgih hodnikih naše gimnazije in slučajno srečal katerega od dijakov. Takrat bi mu moral reči karkoli, nekaj, kar bi bilo več kot samo »dober dan«. Toda, kaj naj mu rečem, če ne vem njegovega imena. In sem šel mimo. Kratke opazke, ki jih na primeren način in ob primerni priliki izrečemo nesrečni duši, delajo čudeže. Večje, kot dolgi terapevtski pogovori pri psihologih in psihiatrih.

In ob koncu še moje kratko mnenje o obveznem začasnem služenju v vojski. Ob zaščitniški in uslužni pozornosti staršev in pogosto tudi učiteljev naši fantje ne morejo odrasti in dozoreti. Manjka jim Lešić, nekdo, ki bi jih do tal ponižal in potem iz njih iztisnil vse kar zmorejo. Tedaj bi se zavedali svoje vrednosti in svojega dostojanstva.

Jože Mlakar, Prestranek

 
Značke:

41 komentarjev

  • JE to šlo za ameriško havbico M2A1 105 mm?

  • svitase

    Moji vtisi o služenju vojske v JLA:

    – Zaničevanje Slovencev, ker nismo smeli govoriti slovensko, pa čeprav smo služili vojsko v Sloveniji.

    – Prostaškost in mučiteljstvo nekaterih desetarjev.

    – Nesmiselna dolgotrajna čakanja, namesto, da bi se izvajale vaje in akcije.

    – Premajhna skrb za zdravje, npr. za zobozdravnika tako, da si se vrnil domov s slabimi zobmi.

    – Nasprotovanje etičnemu odnosu starešinskega kadra od vrha navzdol.

    zaradi slednjega, sem moral premagati oficirje pešadijske in tankovske kasarne in zaužiti ponovno svobodo.

    Najverjetneje bom o tej zanimivi pripovedi napisal članek.

  • svitase

    Naj pojasnim, da sicer nisem bil problematičen vojak, saj sem bil povišan v razvodnika zaradi svoje primernosti.

  • svitase

    Na kratko naj opišem moje vojaško zmagoslavje:

    Ko je prišel zadnji dan služenje vojaškega roka, sem se preoblekel v civilno obleko in odšel h komandantu bataljona, da mi zaključi služenje in razdolži, da grem domov, kjer sta me čakali žena in hčerka.
    vendar sem doživel hladen tuš. Komandant mi je odvrnil: “Ne greš domov!”
    Ves dan je potekalo pogajanje z njim in drugimi pešadijskimi oficirji pešadijske kasarne, pa se ni nič spremenilo.

    Zato sem pozno popoldne odšel h majorju Dražiču, beograjčanu, ki je bil komandant obeh kasarn. Tu sem slišal enak odgovor.

    Imel sem jih dovolj. Preoblčekel sem se znova v vojaško obleko, preplezal kisarniški zid in odšel na vlak na železniško postajo Pivka in se odpeljal v Postojno, seveda brez dovoljenja.

    V Postojni sem našel pisarno slovenskega majorja, ki je včasih prišel v pivško kasarno v kontrolo in mu povedal kar po slovensko, da me v pivški kasarni ne pustijo domov, čeprav sem vse odslužil. doma me pa čakata….

    Ko major to sliši, zavpije “Marš ven!” tako močno, da me je kar vrglo na pločnik, kjer me je nekaj časa majalo kot pjanca. Takrat pa se spomnim -general, ta mi bo pomagal. Kje je generalštab?
    In takrat se je zgodil čudež. nasproti prihaja general ( spoznal sem ga po generalskih našitkih), na vsaki strani pa korakajo ob njem trije vojaki.
    Takoj sem salutiral in mu v parih besedah obrazložil situacijo.
    On me pa potreplja z roko po rami in reče: “Dobro razvodnik. Pojdi z nami na generalštab!”

    Ko me v svoji veliki pisarni namesti v fotelj sem začel uživati, ko je dajal gromka povelja, da takoj najdejo majorja iz pivške tankovske kasarne. Po dolgem iskanju so ga našli doma, ko je že spal zraven žene. General ga je nadrl kot paglavca.

    Takoj je moral v kasarno, kamor me je prepeljal avto, da mi je takoj podpisal dovoljenje za domov.

    Major je skakal ves rdeč okoli mize in vpil.” Kaj si mi storil? Zdaj ti bom napisal karakteristiko kot še nobenemu!”

    Jaz pa sem mu mirno odgovoril: “Tovariš major, pišite kar hočete, nocoj bom jaz doma pri ženi in hčerki.”

    Tako se je tudi zgodilo.

    • Zdravko

      Imaš torej enkratno zgodbo. Kaj se pritožuješ!

  • svitase

    Seveda sem veliko razmišljal zakaj me niso spustili domov, zakaj so s kaznijo čakali za konec služenja.

    Mogoče zato:

    – Ker sem takrat, ko je prišel iz Postojne v kontrolo polkovnik in imel pred celo kasarno političen govor, stopil naprej in zavpil: ” Desetarji ravnajo kot gestapo!”

    – Ali pa ko sem včasih pred mlado vojsko spravil v neprijeten položaj oficirje. Na primer, ko so učili mlado vojsko streljati tanke, ni nihče zadel tanka. Oficirjem sem rekel, da ne znajo učiti, tako glasno, da so slišali vsi vojaki in se muzali.
    Potem pa reče glavni oficir.” No, pa ti ustreli tank!”

    Čeprav ga še nisem, sem ustrelil točno v sredino tanka, da so se vojaki smejali še pa še.

    – Ali pa: Zakaj so tajni uradni listi itd….
    Potem

  • svitase

    Najverjetneje bi pristal v zaporu, če ne bi bil takrat slovenski general v Postojni, to je bil general Ožbolt, ki je očitno imel neporavnane račune z beograjskim majorjem, ki je bil komandant obeh kasarn v Pivki.

    Pogledal sem v vojaško knjigo in opazil, da mi je pivški major zaključil služenje vojaškega roka, dne 22. 12. 1978.

  • svitase

    Samostojna Slovenija se je že takrat tlakovala na različne načine.

  • Zdravko

    nekdo, ki bi jih do tal ponižal in potem iz njih iztisnil vse kar zmorejo.
    ==============
    Vojaščina je vsekakor točka v življenju, kjer se “svet neha vrteti okoli tebe”. Tam se konča ego. Zato se lahko nadaljuje s pravim dostojanstvom. Ni torej poniževanje samo sebi namen. Razen morda v profesionalnih vojskah, brez smisla in pomena, kot je recimo naša SV. Zato me ne preseneča osip. In zato pozdravljam idejo o vrnitvi naborništva, čeprav najbrž do tega ne bo prišlo. Vsaj ne dokler kot narod in kultura ne dojamemo kaj pomeni domovina, država, narod. Dokler samo malikujemo znanje znake, Triglav, jezik, ozemlje, ne bomo nikoli spoznali lepote vseh teh stvari.

  • svitase

    Poniževanje ne more biti kot sistemska spodbuda v vojski, ki naj dviguje vojaško moralo.

    Vojaška morala se da učinkovito dvigovati na druge načine.

    • Zdravko

      Ne pripoveduj neumnosti.
      Ni nobene “sistemske spodbude”.

    • Poniževanje ima svoj smisel. Ne sicer glede dvigovanja morale, temveč glede manjšanja svojega ega. Glede spoznanja, da nisem najpomembnejši, ampak obstajajo tudi tisti, ki so večji od mene, kar pripomore k osebnostni rasti.

      Ko so na Poljskem po 2. svetovni vojni anketirali bivše taboriščnike, če bi to izkušnjo ponovili, so na veliko presenečenje raziskovalcev dobili odgovor, da bi. S tem se je veliko ukvarjal judovski taboriščnik in psihiater Viktor Frankl, ki je taborišče preživel. Ugotovil je, da ima trpljenje svoj smisel. Tako so svojo izkušnjo ocenili tudi anketiranci.

  • svitase

    Vojaška morala bo višja, če bo deloval sistem pohval, priznanj, napredovanj.
    In seveda, če bodo oficirji obvladovali vojaško pedagogiko oziroma psihologijo, ki spodbuja vojaško moralo in štimungo.

    • Zdravko

      In zakaj bi nekdo pri pameti “dvigoval moralo” s poniževanjem?! Kje si to videl??! Tega nihče ne dela.

    • Dobro, da obstaja tip osebnosti med moško populacijo, ki jim vojaški način odnosov, mišljenja in življenja leži. Ker vojska pač mora biti. Meni tisto, kar sem doživel v JLA, v glavnem ni ležalo. Ko sem se vrnil, sem še dolgo občasno sanjal, da so me vpoklicali nazaj in verjemite, prav nič vesel nisem bil v sanjah teh vpoklicev.

      Dopuščam možnost, da utegne nekaterim odraščajočim fantom oz. mlajšim moškim skrajna hierarhičnost odnosov z zahtevo slepe ubogljivosti, osebnostno poniževanje ( ki ga izrecno v pozitivnem kontekstu omenja avtor) in izgubljanje časa v početju fizičnih in v primeru JNA tudi poslušanju ideoloških nesmislov in drila, da utegne vse to pri nekaterih celo prispevati k osebnostni rasti in razvoju.

      Kot jaz doživljam, mene to prej ubija kot gradi. Svojemu otroku bi veliko raje priporočil skavtstvo ali resno športno udejstvovanje kot vojsko. Sem za profesionalno vojsko, za tiste, ki se za to svobodno odločijo kot poklicno izbiro. Druge pa naj pustijo pri miru. Z orožjem vred, ki naj bo v civilnih krogih v nasprotju z ZDA čimbolj omejeno ( in strogo sankcionirano).

      • Zdravko

        Zdaj si pa povedal, da ti je čist prav, če drugi umirajo zate. To pa najbrž nisi hotel povedat.

        • Odgovornost politike je, da do vojn ne pride. Vseskozi pozivam k taki politiki- ne moreš mi očitat nasprotnega.

          • Zdravko

            Torej si hotel to povedat?! No, lahko si tudi sam odgovoriš, potem.

          • Lej, vem da je odgovor posreden in ne rešuje vseh položajev. Enaka je situacija pri ugovoru vesti ginekologa, ki ni pripravljen opraviti splava. Vasilij Cerar ( bivši šef ljubljanske porodnišnice) očita tistim, ki uveljavljajo ta ugovor, da umazano delo samo prepuščajo drugim. Isti očitek po vsebini kot tvoj meni. Ima svoj rezon. In vendar je prav, posebej za kristjana, da splava ne bo naredil – da se torej odloči za ugovor.

          • Izvajanje splava seveda primerjam s streljanjem po vojakih druge strani; ne s pripravjenostjo na žrtvovanje lastnega življenja – da ne bo pomote.

          • Zdravko

            To je samo sprenevedanje.

          • Zdravko

            In ti ne govoriš o ugovoru vesti. Tu sploh ne gre za “umazano delo”. Ampak, ok. Samo takih “poštenjakov” na splošno nihče ne mara.

  • svitase

    Če se prav spomnim, je bil 22. december dan JLA.

    In na tisti dan sem premagal oficirje obeh kasarn, pešadijske in tankovske.

    Lepa počastitev praznika.

  • svitase

    Povsem se strinjam z gospodom Ifejem.

    Človek, ki je da nekaj na etičen odnos in samospoštovanje nas Slovencev, je le s težavo prenašal vse tisto, kar se je dogajalo v JLA.

  • svitase

    Seveda sem jih premagal, saj jim ni uspelo, da tisti dan ne bi šel domov.

    Vse so storili, da do tega ne bi prišlo.

    Njihov velik poraz potrjuje dejstvo, da je moral komandant obeh pivških kasarn sredi spanja pri ženi, takoj v kasarno in mi podpisati dovoljenje za domov.

    Zdravko, kaj še hočeš večjo zmago?

  • Simpatično in sončno napisan tekst, zato ga je bilo z užitkom brati. Malokdo ima dar in streniranost, da lahko kaj takega napiše.

    Ideološko gledano pa je zagovarjanje naborniške vojske katastrofa. Lažje dojamem, da ga komunisti, fašisti in rojalistični fevdalci zagovarjajo, ker imajo le ti po defaultu radi totalitarno državo, ki prevzgaja.

    18-letnika je težko prevzgajati. G. Mlakar, ste vi v vojsko prišli razvajen in poženščen kot so današnji 18-letni fantki in vas je v enem letu prevzgojila?

    Državno šolstvo ne vzgaja in ne more vzgajati, ker je birokratsko. Če hočete generacije mladih prevzgojiti, jih morate pri 6 letih spraviti v internate in potem boste ven dobili Putine, Bavčarje in Janše.

    Vojska naj bo profesionalna. Lahko je tudi taka kot v Švici, kjer imajo ljudje doma orožje in občasno hodijo na usposabljanja.

    Noben normalen vzgojitelj, psihoterapevt ne more govoriti, da bo na silo prevzgojil 20 letnika. To lahko v dolgih letih naredi samo totalitarna država in koncentracijsko taborišče.

    Strašljivo mi je gledati, kako zadnjih 26 let vse komunistične predloge najbolj vneto promovirajo v družbi prav “desni” socialisti (“edini pravi desničarji”) . 20 let so propagirali komunistični eksperiment nacionalnega interesa bolj fanatično kot komunisti.

    Skupno jim je GOSPODOVANJE, MISELNA in DUHOVNA togost ter agresivnost. Komunisti so se v 80ih letih iz totalitarizma umaknili v permisivnost in kaos, njihovo avtokratsko (totalitarno obnašanje) vlogo pa so v družbi prevzeli “desni” komunisti. Seveda jih zaradi tega velika večina družbe zavrača. Idejno in vrednotno so ostali v tradiciji 19. ali 18.stl.,od svojega 14. leta niso nobene vrednote razvili ali izpeljali, po-osebili, po-odrasili.

    • O! Gospod Pavel! Prijetno presenečenje! Jaz in pa mogoče še kdo sva prav gotovo vesela!

      🙂 🙂 🙂

      • A ti (vi) zdaj sebe vidiš(te) že kar kot dve osebi? Upam, da je začasno in nemara posledica kraškega terana.

        • Groza! GROZA! G R O Z A !
          Pavel se je vrnil!
          😮 😮 😮

          • Joj, si neokusen. Govoril si o neki imaginarni dvojini, zato moj prejšnji komentar.

          • Če je že bilo potrebno takšno izražanje, potem bi uporabil vsaj množino. Upam, da me pavel ni narobe razumel; končno sem nekajkrat tu zapisal, da mi manjkajo njegovi komentarji ( da bi se s kom lahko vsaj orng skregal :))

          • Sicer ga danes ob vrnitvi vsi očitno šparajo: 🙂

            Uredništvo je mojo daljšo repliko nanj v Ocvirkovem članku mirno metalo v smeti, dokler nisem obupal …

    • O, g. Pavel, dober dan! Spet bo pestrost pogledov.

      • Spet bomo vsi malo bolj razmigavali sive celice, ko bomo brali in pisali kometarje.

      • Dober dan, nrk! Alfe je imel zgoraj prav.
        Pestrost, te krvavo manjka v Sloveniji. Potrudite se tudi vi, nrk, da daste svoje razmišljanje, da ni samo gnojnica enih in istih klonov. Kar se dogaja v Sloveniji je strašljivo: Dva pola medijev, vsak pod svojim centralnim planerjem, večina člankov je dirigiranih, še hujši so komentatorji. Kar jim je skupno je agresija, sovražnost, ljudomrznost in prepričanje “kako smo naši edino pravi in dobri”.

        • Hvala za odgovor. Da, “kar se dogaja v Sloveniji je strašljivo:…dva pola medijev…” Morda se najde kakšen komentator, ki ni stalno “enobarven”, včasih je kdo od komentatorjev tudi strokovnjak s področja, ki ga obravnava avtor članka, pod katerim se v Časniku nizajo komentarji…Več kot dobrodošel je trezen in širši pogled na obravnavano tematiko.

          Ne vem, koliko lahko prispevam k pestrosti, gotovo pa lahko prispevam h kulturi dialoga v toliko, da ne odobravam besednih napadov ne z ene ne z druge strani. No, in že slišim obsodbo ene in druge strani: vsegliharstvo….-)

          • Obsodba “Vsegliharstvo” prihaja samo iz ene smeri. Iz neuspešne, neustvarjalne in trmaste strani, ki s komunističnim obnašanjem hoče poenotiti desnico. Leta 1988 do 92 je bilo več svobode in pestrosti v družbi. Koliko pluralnega vrenja. Danes imamo samo ritolizne intelektualce, ki so popolnoma miselno in duhovno jalovi.

            Zadnja leta se kaže propad “desnice” in triumf glavne mafije ravno zaradi neumnosti glavnega fevdalca “desnice”. Straši me koliko mojih znancev in prijateljev je v zadnjih letih postalo malih,ubogljivih in pridnih Eichmmanov nezavedujoč se, da s tem samo koristijo enoumju in komunistični mafiji. Nezavedujoč se, kako so od daleč videti smešni aparatčiki “naših demokratov”, kloni.

  • svitase

    Stroga disciplina, stroga povelja in fizično naprezanje v JLA, če je bilo prisotno, niso bila problem.

    Problem je bil nečloveški odnos nekaterih poveljujočih, ki je človeka povsem razčlovečil in mu pobral vso pozitivno moralo, ki jo imata dober vojak in dobra vojska.

  • svitase

    Sicer pa mi ni šlo tako slabo, ker sem igral v ansamblu.
    Na primer:
    – drugi so šli na dolgi marš v polni opremi, mi pa igrat na Bled v hotel za 10 dni, kamor je prišla tudi žena.
    – ali pa na Tartinijev trg v Piran sredi poletja. In ko je bila ura 11 zvečer, so prišle mlade Nemke in odvlekle na silo moje kolege iz ansambla, toda ne vem kam. Le dva sva se rešila na način, da sva pokazala široke zlate prstane na roki in vpila “niks, niks”.

    Kolegi so se vrnili čez tri ure in potem tri dni spali kot snopi. Ubogi siromaki. Ne vem, kaj so z njimi počele.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI