J. Kurinčič, Družina: Pričevalci in Spomini

Casnik 20.3.2017 0:08
 

Leta 2014 se je na slovenski televiziji začela serija oddaj z naslovom Pričevalci; doslej jih je bilo že okoli 120. V njej nastopajo starejši ljudje, ki pripovedujejo svojo življenjsko zgodbo; največ se ustavijo pri dogodkih iz druge svetovne vojne. Pripovedi so pretresljive, pristne, pripovedovalci preizkušani, večinoma preprosti ljudje. Pred slovensko javnost prinašajo neideologizirano resničnost.

A te oddaje so kmalu zmotile (nekdanje) nosilce komunistične ideologije, ki so protestirali, češ, da se z njimi »revidira« zgodovina. Pričevalcev niso utišali, pač pa je na TV nastala nova serija oddaj Spomini – nekakšni Protipričevalci. Tudi v Spominih gre za zgodbe starih ljudi, predvsem nekdanjih partizanskih komandantov, partizanskih učiteljic in zdravnic, nekdanjih političnih funkcionarjev, direktorjev, oficirjev JLA … – ne­kakšne socialistične »vrhuške«.

In kakšna je razlika med zgodbami v eni in drugi seriji? V Pričevalcih stopi pred nas slika težkega vsakdanjega življenja, polnega tragike, trpljenja pod različnimi to­talitarizmi. V Spominih pa izstopajo »junaške zgodbe« o bojih »s sovražnikom«, revolucija skoraj ni omenjena, pripoved pogosto dopolnjujejo izseki iz partizanskih dokumentarnih filmov. Pričevalci so posneti v skromnih kuhinjah in dnevnih sobah, Spomini pa pogosto v izjemno urejenih salonih, opremljenih z razkošnim pohištvom, ob katerem človek pomisli na plen iz po vojni nacionaliziranih vil in gradov. Govorica pričevalcev je vsakdanja, večina govori pogovorno slovenščino, nekateri celo narečno, govor je pogosto pretrgan s čustvenimi izlivi, stavki nedokončani, zelo malo je posploševanja, vseskozi se nizajo enkrat­ni, konkretni doživljaji. Pripovedi v Spominih tečejo večinoma gladko – očitno gre za zgodbe, ki so jih pripovedovalci že ničkolikokrat povedali (morda že pionirčkom v šoli) ali napisali v knjigi. V njihovem pripovedovanju je ogromno podatkov o različnih partizanskih enotah in splošnih, že znanih »ugotovitev« o junakih in izdajalcih; jezik je obarvan z vojaškimi in uradniškimi žargonizmi srbskega izvora.

Oddaja Pričevalci prinaša v slovenski javni prostor zgodbe ljudi, ki so o svoji življenjski izkušnji doslej v javnosti molčali; njihove pripovedi se bodo ohranile kot dragocen zgodovinski vir. Velik del pripovedi v Spominih pa le kot poskus remitizacije »NOB-ja« in vnovičnega zakrivanja tragike nekega časa.

Vir: Družina
 
Značke:

9 komentarjev

  • Masovno, medijsko pranje možganov se nadaljuje. Avtorjem Pričevalcem in vsem pričevalcem se zahvaljujem za resnico. Mislim pa, da so na vrsti učitelji. Manjka recimo izjava gospoda nadškofa: “Učitelj, ki uči rdečo zgodovino, evolucijo, LGTB … , vero nadomešča z znanostjo, ni kristjan.”

    • Zdravko

      A to zdaj zaposleni v MOL po službeni dolžnosti podpirajo dužinski zakonik?!

      • Kolikor vem je MOL še vedno rdeča trdnjava, s preverjenim kadrom.
        Tako da jim je ta dolžnost morda celo v veselje.

        • Zdravko

          Morda je pa le kakšna uradnica, ki ji to ni prav. Uboga. Mislim, da se MOL kot ustanova ne bi smel tako opredeljevati. Nimamo menda spet institucionalno demokracijo kot v SFRJ. In bodo zdaj institucije tekmovale, katera podpira zakon in katera ne. Janković si res preveč dovoli.

        • Se mi zdi da so nazadnje imele v mestu oblast demokratične stranke takrat, ko je županoval g. Strgar.
          V njegovi knjigi (reklama zanjo je desno zgoraj) opisuje, s kakšnimi križi in težavami se je spopadal v tistem času.

        • Zdravko

          Ampak to, da se ti šef politično opredeli, mi ne gre v glavo. In to službeno, torej kot nadrejeni. Kako je možno, da so ob tem vsi tiho?! To bi moralo ropotat na vseh koncih. Politična opredelitev do nečesa ne more biti “službeno navodilo nadrejenega”, vendar! Kje mi živimo, mojbog.

        • Ja, to je res nepojmljivo.
          Pomeni, da so mu podrejeni vsaj navzven popolnoma lojalni.
          Kot v tistih časih za katere smo upali da so že mimo.

          • Če smem vprašati … kaj, kateri dogodek vam je prinesel upanje, da so tisti časi mimo?

            V tistih časih litostrojske štrajke sem bil daljni sodelavec gospoda Tomšiča, ki je vodil štrajk. Pa smo ga skupaj še z nekaj kolegi enostavno vprašali, proti komu pa štrajkamo? Kdo ima izgubo, če ne delamo, da bo nekaj ukrepal. Ni znal odgovoriti drugače, kot da je ustanovil stranko … Ampak lastnik je ostal isti: NIHČE! Oziroma politična oblast, ki se ji fučka Litostroj, saj lahko najde druge vire davkoplačevalskega denarja.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI