Kar ni tuje, zaničuje

Lenart Rihar 10.3.2017 6:41
 

Razgledan mož in eden najvidnejših članov slovenske emigracije je nekoč pripovedoval, kako osrednja slovenska skupnost tudi med obema vojnama ni bila idealna. Sicer je ostro in utemeljeno zanikal, da bi imeli spori znotraj katoliškega tabora tako velik pomen, kot se skuša prikazati, denimo ob omenjanju stražarjev in mladcev; bila je zdrava tekmovalnost in kljub nekaterim razlikam so se oboji trudili predvsem za dobrobit slovenskega človeka in njegove prihodnosti. Pomanjkljivost, ki jo je omenjal, pa verjetno izhaja iz fraze, ki se Slovencem večkrat upravičeno poočita, namreč da smo radi bolj papeški od papeža. V slovenskem značaju je neka črta, zaradi katere preveč brezglavo upoštevamo dejansko ali namišljeno avtoriteto in njene predpise. Tako je tudi z državnimi mejami.

Seveda nismo sami krivi, da je Antanta z Londonskim sporazumom velik del našega ozemlja, vse do Postojne, obljubila Italiji, če prestopi na njihovo stran. Tudi nismo sami krivi, da je Rapalska pogodba to in še več potrdila. Očitek omenjenega gospoda je bil, da je matična slovenska skupnost vzela mejo tako zares, da se je premalo brigala za težke razmere primorskih rojakov, ki so trpeli pod fašizmom in so bili tako v mnogočem prepuščeni sami sebi ter veliko bolj odrezani od matice, kot bi bilo treba.

Državna meja se je drastično poostrila po koncu druge svetovne vojne, saj je ločevala svobodni zahodni svet od barbarstva, ki je streljalo na vsakogar, ki bi hotel zapustiti socialistični raj. Tudi na madžarski meji ni bilo dosti drugače, čeprav je tam meja ločevala samo dve različici omenjenega »raja« in velikih želja po prehajanju z dežja pod kap ni bilo. Je pa meja krog in krog Slovenije zarezovala v naše narodno tkivo in medsebojno odtujevala notranji od zunanjih delov.

Končno je prišel svoboden čas, ko na mejah ni bilo več streljanja, s Šengnom so meje proti zahodu in severu celo odpravljene, a učinka, ki bi ga upravičeno pričakovali, med našimi ljudmi ni. Čim stopijo v upravno območje sosednje države, že brskajo za tujim jezikom. Nezanimanje za rojake v drugih državah se nikakor ne začne razgrajevati. Še huje. Namesto da bi se ta zavest utrjevala, je vse manj občutka za to, kar je njih in kar je nas vse kot narod skozi stoletja ohranjalo.

Pri tem je jezik na prvem mestu in veliko je tovrstnih trpkih izkušenj, ki zadevajo naše ljudi, ki živijo zunaj matične domovine. Zdi se, da če bi malomaren odnos do materinščine, kakršnega opazujemo v matici, prenesli v težke razmere zamejstva ali v druge skupnosti po svetu, bi tam tako rekoč v hipu nastopila popolna narodnostna kapitulacija. Upajmo, da se motimo.

Opomba: Kolumna je bila najprej objavljena v reviji za Slovence po svetu Naša luč, ki jo izdaja Rafaelova družba.

 
Značke:

5 komentarjev

  • svitase

    Malomaren odnos do slovenskega jezika je le del malomarnosti tistih, ki bi se morali obnašati normalno, torej domoljubno.

    Podoben odnos imajo do slovenske pesmi in glasbe ter slovenske vrednotne tradicije nasploh.

    Povsem na dlani je, da ne živijo sonaravno in ne spoštujejo naravne, stvarstvene zakonitosti in vrednote.
    Tudi bližnjih ne kot to zapoveduje sveto pismo.
    Tudi očeta in matere ne in njihovih prednikov.

    Tudi samega sebe ne, ker hočejo biti nekaj, kar niso.

    Ostanejo le sužnji nevrednotnega življenja in tistih, ki se jim hlinijo.

  • svitase

    Prav ima avtor. Takšni zaničujejo vse tisto, kar bi jim morala biti svetinja:

    – slovenski jezik
    – slovenska pesem in glasba
    – slovenska noša
    – slovenska vrednotna tradicija
    – slovenska kulturna dediščino nasploh, vključno s krščansko vero.

    Zaradi tega tudi ne morejo biti izvirno ustvarjalni in razpoznavni, saj so ničevi.

  • Zdravko

    Mi smo narod sprt med sabo. Naš odnos brat do brata je zelo slab. Noben narod na svetu ni tako ljudomrzen. Samo v izgnanstvu postanemo normalni. Kot recimo v Argentini ali Avstraliji. In zato smo zapisani nadaljnjemu izgnanstvu.
    Ezavov rod, bi rekli starozavezno. Zasužnjujemo drug drugega, kot bi ne bili bratje, kot bi bili tujci sami sebi.

  • Ne samo da slovenski rojaki skoraj nikogar v matični državi ne zanimajo. Svež primer so slovenski pridelovalci kraškega terana onstran državne meje z Italijo; problem, za katerega Slovenija noče vedeti po uvedbi zaščite za teran.

    Problem je tudi, ker meja v glavah Slovencev še vedno obstaja, čeprav jo je schengenski režim fizično odstranil. Malo Slovencev prehaja in dobro pozna recimo Gorico, Trst, Celovec, Beljak, kljub temu, da so meje padle. Gospodarska izmenjava s področji tik preko meje je manjše kot recimo z Bavarsko. Kar je nenaravno.

    Torej se ne strinjam s tezo v naslovu. Res Slovenci ne cenimo dovolj svojih dosežkov in svoje tradicije in identitete. Obenem smo pa tudi do tujega pretirano ignorantski in še vedno ksenofobni, kot da smo 70 ali 100 ali 150 let nazaj in ne v Evropski zvezi, ki ji pripadamo skupaj z vsemi sosedami.

    Ignorantski, razen do tistega, kar nam pere možgane z novimi tehnologijami v naših domovih. Otrokom na prvem mestu.

  • svitase

    Ključ rešitve je vrednotno življenje.

    Če bomo spoštovali domoljubne vrednote, tako kot jih spoštujejo in negujejo v drugih vrednotno vzornih državah, bo vse drugače.

    Bomo tudi razumeli drug drugega in si pomagali, da bomo rastli v duhovnem in materialnem bogastvu.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI