Lakota

Marko Rijavec 5.3.2017 6:55
 

»Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec … « (Mt 4,2-3a)

Sovražim postne dni. Tako težko je biti lačen, tako zelo težko. Seveda zato, ker sem pač navajen, da svojim potrebam zadostim takoj, ko se pojavijo. In lahko sem tako navajen, ker mi je to v našem svetu izobilja omogočeno. Imam poln hladilnik, zvrhane police v trgovini in dovolj denarja, da lahko v trenutku ustrežem vsem svojim željam.

Pravzaprav je to zelo precej slaba usluga samemu sebi, saj je z življenjem povsem drugače. V življenju ne moremo vselej dobiti vsega, kar si želimo. Tako pač je. Prisiljeni smo živeti z neizpolnjenimi željami. So trenutki, celo dolga obdobja človekove lakote, ko nikakor ne dobimo tega, kar si želimo. A iz svoje navade po takojšnji zapolnitvi svojega pomanjkanja zato segamo po marsičem, samo da bi pomirili to svojo strašno lakoto – a svoje praznine ne napolnimo. Bašemo se, a ostajamo lačni.

Problem je namreč v tem, da se moja lakota ravna po tem, kar si želim, in ne po tem, kar potrebujem. In ko pride do navzkrižja med tema dvema stvarema, se s seboj obnašamo kakor z jokajočim dojenčkom. Želji takoj ustrežemo, samo da ne joka več. Tako je pač lažje, četudi to ničesar ne reši.

Seveda tudi ni rešitev v tem, da svoje želje zadušimo, ampak da jih začenjamo razumeti. Da poskušamo ugotoviti, kaj nam te želje sporočajo. Toda zato je treba boja, ne miru. Zato je treba kdaj biti nekoliko lačen. Ker trenutek, ko svojim željam ne ustrežemo takoj, v nas sproži boj, nemir, ki je vedno potreben, da bi vedeli, da bi razumeli, kdo smo in kam gremo. In se na podlagi tega boja odločili, kam hočemo priti.

Zato je post koristen. Lakota je namreč soočenje naših želja in naših vrednot.

Zato je dobro kdaj pustiti si biti lačen. Da ugotovimo, da lahko in da kdaj tudi moramo živeti brez nekaterih stvari, ki si jih želimo. In da so v življenju stvari, ki nas lahko nahranijo, čeprav to ni tisto, česar si želimo. Ker v puščavi svojega življenja lahko živimo brez želja, brez vrednot pa ne.

 
Značke:

1 komentar

  • Vincencij

    Ja,

    vendar pravi pomen posta ni le to, da je dobro si pustiti biti kdaj lačen, da poskušamo živeti brez nekaterih stvari, ki si jih želimo …….v smislu;
    človek ne živi le od kruha…

    S svobodno odpovedjo nečesa, da bi tako pomagali drugim, konkretno pokažemo, da težave drugega niso nekaj zunaj mene samega.

    Pravi post tudi pomeni hraniti se s pravo hrano, to je, izpolnjevati Božjo voljo. Post telesa se tako spremeni v lakoto in žejo po Bogu.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI