Kaj je šlo narobe?

Milan Knep 5.3.2017 6:57
 

Foto: Novi glas.

Morda ste opazili, da številni raziskovalci stanja v družbi, gospodarstvu, politiki, kulturi in na mnogih drugih področjih začnejo svoj razmislek s skoraj že standardnim vprašanjem, kaj je šlo narobe? Praviloma se ti, ki tako začnejo svojo analizo, postavijo na začetek, na izhodiščno točko tematike, ki jo raziskujejo. S potrpežljivim iskanjem želijo odkriti, kdaj je stvar, ki je bila sicer dobro zastavljena, skrenila s prave smeri? Kaj je povzročilo prvi odklon, kaj naslednjega? Kdo je bil tisti, ki je naredil prvi korak v napačno smer? Kakšni interesi so ga vodili, da se je izneveril prvotnemu namenu? Zakaj je začel slediti drugačnim ciljem? Vsaj za slovenske razmere je značilno, da je izhodiščna točka večine raziskav leto 1990, ko smo se s plebiscitom odločili za samostojno državo. Analitike zanima, kaj je šlo narobe, da se po letu 1990 stvari niso razvajale tako, da bi se brez zastojev izgrajevala pravna država in rasla blaginja vseh.

Veliko manj se s prelomnim letom 1990 ukvarjata filozofija in umetnost. Humanistika ne pozna in ne prizna enotnega izhodišča, nekakšne točke nič, od katere naj bi začeli razmislek o tem, zakaj je danes tako, kot je, kdaj v preteklosti je prišlo do preloma. Za nekatere se je zgodil prehod v novo dobo s koncem sholastike, nekako s smrtjo sv. Tomaža Akvinskega leta 1274, za druge z angleškim redovnikom in filozofom Viljemom Ockhamom (1288–1348), očetom nominalizma, ki je učil, da realno obstajajo samo posamezne stvari, univerzalije pa so samo imena. Obrat v mišljenju lahko pripisujemo tudi Erazmu Rotterdamskemu (okoli 1465/69/–1536), nizozemskemu duhovniku, glavnemu predstavniku humanizma v severni Evropi. Spet drugi vse stavijo na leto 1492, ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko. Zagotovo je pomembna orientacijska točka Lutrovo povabilo k diskusiji o stanju v Cerkvi leta 1517 in seveda francoska revolucija leta 1789. Namesto oseb in njihovih idej pa lahko vzrok za prelom povežemo tudi z iznajdbo smodnika, tiska, z razvojem znanosti itd.

Ko gledamo v preteklost, ne moremo govoriti ne o eni prelomni osebnosti ne o eni izhodiščni letnici, saj nam že ta imena, ki smo jih omenili, zarisujejo obdobje dolgo več stoletij. Zadovoljiti se moramo z zelo splošno opredelitvijo družbeno-kulturnega preobrata, za katerega največkrat uporabimo sintagmo novi vek, zato govorimo o novoveškem romanu, novoveški filozofiji ipd.

Če bi, denimo, vprašali deset filozofov ali deset romanopiscev, kaj njim pomeni pojem novi vek, bi nemara dobili dvajset različnih odgovorov. To spoznanje nas pripelje do vprašanja, kako si lahko v praktičnem življenju pomagamo s tako raznoliko paleto mnenj oziroma filozofij. Komu naj potem sploh sledimo? Kdo iz te množice velikih imen novega veka je res avtentičen razlagalec tega, kar se nam dogaja? Kdo lahko z avtoriteto pove, kaj je šlo v zadnjih stoletjih narobe?

In tako pridemo do ugotovitve, da je značilnost novega veka popolna razpršenost vizij, mnenj, idej in filozofij o družbi, politiki, etiki, umetnosti, ekonomiji in vsem drugem. Temu stanju duha pravi akademik dr. Janko Kos kriza evropske zavesti. Bistvo krize nazorno izrazi britanski pesnik in esejist Alexander Pope (1688–1744), ki pravi: »Vse, kar je, je prav.«

Dolgoročno pa je najbolj usodna popolna neenotnost stališč o temeljnem vprašanju, ki je, kdo sem jaz, kdo in kaj je človek. Namesto o osebi kot Božji podobi in Božjem otroku govorimo samo še o subjektu. Ta raznolikost mnenj o človekovem izvoru in smotru njegovega bivanja nas ne varuje ne pred desnimi ne pred levimi ekstremizmi. Žrtev bo zopet t. i. mali človek, tistih 90 % ljudi, ki nam je dovoljeno odločati samo o obrobnih stvareh. Razbitost usmeritev je te dni na obisku v Sloveniji izpričal tudi Jean-Claude Juncker, predsednik evropske komisije, ki nam je predložil pet možnih poti za prihodnost Evrope. To je seveda slepilni manever. Tisti, ki imajo v Evropi realno moč, že sedaj vedo, kakšne interese imajo, zato tudi vedo, kakšno Evropo potrebujejo. Želijo le preveriti, kako bodo čim laže in čim hitreje prišli do želenega cilja.

Dr. Alen Širca je v svoji najnovejši knjigi Slovenska baročna literatura v evropskem kontekstu (Ljubljana: Kud Logos, 2016) drugače zakoličil točko preloma. Pravi: »Ko stopamo v novi vek, stopamo v kraljestvo volje. Volo, »hočem«, je – ne glede na to, kako to razumemo – vsekakor temeljna beseda novoveškega govora. Na površini imamo opravka z novoveškim voluntarizmom« (prav tam, str. 25), se pravi s samovoljo, z voljo, ki si sama sebi piše zakone, obveznosti, pravila, potrebe itd. Skratka: moja predstava, kaj je svet, je sad moje investicije v svet, zgolj odslikava moje volje. Oziroma Svet kot volja in predstava, kot je naslov temeljnega dela Arthurja Schopenhauerja (+1860). Kar v praksi pomeni, da hočemo s silo svoje volje svet oblikovati po svojih predstavah.

Novoveški voluntarizem, ko človek hoče, da hoče, hoče pa predvsem sebe (prim. A. Širca, prav tam, str. 24–25), ker več od sebe ne priznava, je popolno nasprotje oznanila iz današnjega prvega berila iz prve Mojzesove knjige. Tu se Bog razodeva kot volja, ki hoče. Ki hoče, da je svet, ki hoče človeka in njegovo srečo. In tako beremo: »Bog je rekel: ‘Bodi obok sredi voda, /…/ zemlja naj požene zelenje, /…/, naj bodo luči na nebesnem oboku’ itd. (prim.: 1 Mz 1). V teh besedah Bog razodeva sebe kot voljo, in sicer voljo, ki ljubi življenje, zato ga ustvarja, ki ljubi človeka, zato ga ustvari in naredi za svojega prijatelja in dediča nebes.

»Novi vek nastane takrat«, pravi Alen Širca, »ko se človek ustraši suverenosti Božje volje, se pravi, ko v Božji volji ne vidi več ljubezni« (prav tam, str. 24), o kateri govori Sveto pismo. To pa se ni zgodilo šele v novem veku, temveč že na začetku človeškega rodu, Adamu in Evi. Bog ju je postavil v raj in jima pri tem dal eno samo omejitev, naj ne uživata sadov drevesa življenja sredi raja, naj torej svoje volje ne postavljata nad Božjo, ker to nima nikakršnega smisla. Kajti življenje jima je podarjeno, zato se ne moreta obnašati, kot da sta v vsem samozadostna. A storila sta prav nasprotno, svojo voljo sta postavila nad Božjo, po navdihu hudobnega duha sta sprožila kulturo voluntarizma. Božje volje nista več dojemala kot izraz Božje ljubezni, temveč kot iracionalno silo, kot nekaj ne-umnega, temačnega, iracionalnega. Bog zanju ni bil več tisti, ki ju ljubi in jima zato daje vse, pač pa samo še tisti, ki prepoveduje dostop do vseh dreves v vrtu. Ista filozofija kače, ki Adama in Eva prepriča, da je Bog njun tekmec in sovražnik, se v novi preobleki pojavi na primer v Freudovi teoriji, da Bog nima lastne biti, lastne substance, temveč je le produkt človekove samoodtujenosti, posledica prepovedi, ki jih vsiljuje avtoritarni oče; torej bog kot psihološki konstrukt, ki vznika iz potlačenega in frustriranega nevrotika.

Božja beseda prve postne nedelje nam oznanja, da temeljna točka preloma, od katere naj bi začeli premislek, kaj je šlo narobe, ni leto 1990, pa tudi nobena druga letnica, dogodek ali oseba v zgodovini. Stvari so šle narobe od točke, ko je človek iz svoje volje in ob navdihu hudobnega duha podvomil, da ga Bog ljubi. Zato se je od Boga odvrnil in sam začel z izgrajevanjem babilonskega stolpa, torej sveta, ki si ga oblikuje po svojih človeških zamislih in v njem gospoduje po zakonih in etičnih standardih, v katere projicira svojo voljo in predstave.

Sveto pismo nam posreduje temeljni odgovor, kaj je šlo doslej narobe in zakaj. Vse druge delne analize oziroma analize stanja posameznih področij človekovega delovanja imajo gotovo svojo relativno avtonomijo in pomen, a če naj imajo pravo veljavo, morajo upoštevati izhodiščno točko preloma, ki se je zgodil s padcem v raju.

Jezus nam v današnjem evangeliju pokaže, kako naj se upremo pogubnemu voluntarizmu, zapletanju v samovoljo, ko ima vsak svoj prav. Hudobni duh Jezusu ponudi nekaj podobnega kot nekoč Adamu in Evi in nam danes, da je mogoče priti do tega, kar vsak hip hočemo, do časti, oblasti in ugodja le, če se osvobodimo Boga kot svojega največjega tekmeca in njegovo voljo zamenjamo s svojo voljo do moči.

Postni čas je boj s silami v nas, zaradi katerih gredo stvari narobe. Ta boj, če naj nam koristi, se mora odvijati v našem mesu in krvi, v naših mislih in čustvih. Na vsa ta mesta pritiska hlepenje po časti, gospodovanju in ugodju. Podleganje tem težnjam in skušnjavam nas dolgoročno oslabi, zmede in utrudi.  Če pa se kot Jezus z mrtvičenjem in samozatajevanjem z njegovo pomočjo upremo nareku greha v nas, se nam vrača samozaupanje in izboljšuje samopodoba. Angeli lahko pristopijo in nam strežejo.

 

 
Značke:

19 komentarjev

  • svitase

    Drži, marsikaj je šlo narobe, pa še danes gre:

    – Nepravični zakoni, ki omogočajo korupcijske stranpoti.
    – Nadzorstvena funkcija države je le na papirju: nadzorni sveti v državnih podjetjih in bankah so le okras in strošek za njihove nagrade. Podobno je z inšpekcijsko služno.
    – Kazni za stranpoti so milostne. Povsem drugače kot v prometu.
    – Odgovornost je le na papirju: v politiki, pravosodju, zdravstvu, javni upravi….
    – ne goji se občutka za resnicoljubje, pravičnost, odgovornost
    – tisti, ki gospodarijo pogosto ne poznajo abecede dobrega gospodarjenja
    – k odpravi resnih problemov se pristopa formalistično: Meni se, da bo sprememba zakona rešila vse medtem, ko na terenu ostaja vse po starem. Primer zadnja zdravstvena reforma. Zdravnikom so dvignili plače, oni pa se niso zavezali, kaj bodo spremenili do bolnikov, da bo bolj človekoljuben odnos do njih: da se ne bo čakalo na nujno operacijo, da bo v primeru nevarne bolezni, ki terja takojšnjo diagnozo in ukrepanje, takoj ugotovljena, ne pa da zaradi malomarnosti ni, ker se ne opravi enostavna preiskava itd.
    – mediji so še premalo aktualni, raziskovalni in vztrajni pri ugotavljanju vzrokov napak, ki povzročajo razvojni zastoj in nezadovoljstvo ljudi
    – gospodarstvo je na stranskem tiru, javna uprava pa na prvem tiru
    – na stranskem tiru je tudi policija, vojska in inšpekcijske službe
    – oblast nima interesa za uveljavitev vrednot, ki pogojujejo duhovni in materialni napredek.

  • svitase

    Oblast prelaga rešitev sedanjih problemov na leto 2050 ( njihova vizija razvoja), namesto, da bi jih rešila danes.

  • Amelie

    Ne vem če smo sploh prišli že do te točke, ko se večina sprašuje o tem, kaj je šlo narobe.

  • Poglobljeni ljudje so v preteklosti vedno znova ugotavljali, da v ljudeh vse bolj vre, da je vse bolj prepoznaven boj med svetlobo in temo, boj med animalnim in nastajajočim duhovnim človekom. Znotraj posameznega človeka in v družbi med ljudmi.

    V t.i. novem veku bi rekel, da je prevladuje bolj boj med mrakom in temo kot med svetlobo in temo. To še posebej velja za zadnja desetletja.

    To seveda ne pomeni, da sedaj svetloba nima svojega potenciala. Vsakdo lahko v sebi najde bistvo modrosti, ki je hkrati jedro ljubezni. V sebi je treba le prebuditi ta potencial, ki se pokaže na treh ravneh: na moralni, intelektualni in duhovni.

    Ko se avtor sprašuje, komu slediti, je treba odgovoriti, da samo temu potencialu v sebi. Sledenje raznim zunanjim avtoritetam je pravilom povezano tudi z zablodami in manipulacijami. Pravi odgovor lahko da le avtoriteta prebujenega notranjega intuitivnega čutnega organa.

    • Dobro napisano, samo manjka beseda Bog. Bog kot tista oseba, po čigar podobi je vsak človek ustvarjen, in čigar podoba je še vedno zapisana globoko v vsakem človeku. In je za vse ljudi ista.

      Saj razumsko se da te stvari razlagati tudi brez Boga. Do neke mere, ampak sčasoma te razlage obledijo. Medtem ko resnice, ki izhajajo iz Svetega pisma kar nekako ostajajo.
      Se mi zdi, da je Bogu dovolj, če samo verjamemo. Tudi brez ne vem kakšnih vzhičenj ali verskih čustev.

  • svitase

    Oblast se ponovno obnaša kot slab gospodar:

    Zdravnikom je dala višje plače, ni pa poskrbela istočasno za nas, ki smo, ki smo koristniki zdravstvenih storitev.

    Če bi bila dober gospodar, bi zahteval od zdravnikov, da pridejo pred vlado s svojim programom takojšnjih ukrepov v samem zdravstvu na terenu, da se ne bi več dogajalo:
    – da se neupravičeno čaka na nujno operacijo
    – da se neupravičeno takoj ne diagnosticira huda bolezen,
    – da je prisotna korupcija
    – da je neredko tudi sicer prisotno nečlovekoljben odnos do bolnika
    – da ni prisotna odgovornost za napake v zdravstvu, kar se odrazi tudi v tem, da zdravstvo odklanja svojo odgovornost tudi v dokazno očitnih primerih in ne pusti, da bi zavarovalnica iz naslova njihove zavarovane odgovornosti izplačala oškodovanemu bolniku odškodnino.
    – da hoče predsednica zdravniške zbornice za svojo funkcijo, ki je častna, preko 9000 EVROV plače medtem, ko plače nimata za svojo predsedniško funkcijo, predsednik gospodarske in predsednik odvetniške zbornice, pa čeprav v njunem primeru ne gre za humano dejavnost.

    • Ti pa tvoja oblast. A ti torej verjameš, da bo (socialistična) oblast vse rešila?

  • svitase

    V demokratično razvitih državah je vprašanje zdravniških napak urejeno tako, da jih zdravstvo ne prikriva, ampak priznava.

    Tako deluje tudi zdravstveno vodstvo in pravosodje in seveda politika.

    Nepriznavanje napak v zdravstvu je posledica pristranskega totalitarnega duha, podobno ko v pravosodju, kjer je zaradi tega prav tako žrtev človekoljubje in pravičnost.

  • svitase

    In seveda v politiki. Vsa ta totalitarna zlepljenka duši demokratičen civilizacijski napredek v Sloveniji.

  • svitase

    Državljani Slovenije upravičeno zahtevamo gospodarno obnašanje na vseh področjih skupnega življenja.

    Ravnanje, ki je značilno za dobrega gospodarja.

    Predpogoj za takšno ravnanje je:

    – gospodarne in ustvarjalno ter organizacijsko učinkovite ljudi na odgovorna mesta
    – dovzetnost za dobre zglede v razvitih državah na vseh področjih delovanja
    – visoka stopnja odgovornosti.

  • Prav nič ni šlo narobe z ideološkega vidika. Vsaj ne v Evropi oz. večini ostalega sveta, ki so ga kolonizirali evropejci in ki ga danes označujemo s pojmom razviti svet. Problemi, ki so bistveni za človeštvo, so ekonomsko-tehnološko-znanstvene narave. Bistven problem v Sloveniji je tako ekonomska svoboda oz. prevelik vpliv države na gospodarstvo, tako kar se odločanja tiče kot kar se tiče davčne politike.

    • To vaše sklepanje iz splošnega k posamičnemu, da v Evropi, katere del je država Slovenija, ni šlo prav nič narobe z ideološkega vidika, je popoln nesmisel.

      Namreč, v nekdaj komunističnih vzhodnoevropskih državah, kamor se je kot del komunistične jugoslovanske države prištevala tudi današnja Republika Slovenija, je šlo z ideološkega vidika prav VSE narobe zaradi prevlade napačne, lahko trdimo kar zločinske ideologije.

      Kako boste v Sloveniji razložili pomanjkanje ekonomske svobode in prevelik vpliv države na gospodarstvo, če ne kot dediščino vladavine komunistično-socialistične ideologije, ki se pri nas vleče od konca druge svetovne vojne vse do današnjih dni?

      Komunistično-socialistična ideologija ni vplivala zgolj na ekonomske razmere, temveč na vse odnose v družbi.

      Kot apologet nadnacionalne komunistične ideologije se raje niste dotaknili problematike staranja prebivalstva in nizke rodnosti kot bistvenega problema evropskih držav oz. razvitega sveta.

  • Marsikaj je šlo narobe z Evropo in marsikaj je šlo narobe s Slovenijo. Marsikaj je pa v obeh primerih šlo manj narobe, kot bi lahko šlo. Marsikaj pa niti ni šlo narobe. Na marsikaj je Slovenija, posebej pa Evropa lahko ponosna in marsikaj je takega, kar naj kot vredna dediščina prehaja v prihodnje rodove.

    Bog ne daj recimo, da nam razpade Evropska zveza in Bog ne daj, da nam razpade zahodna obrambna zveza, bodisi kot sedanji Nato ali morda kot obrambna zveza EU.

    EU je daleč od idealnega, je pa realno bolje od vsega, kar je Evropa v preteklih stoletjih poznala. Tako dolgega miru Evropa ( v delu, ki je spadal pod njeno zvezo) prej nikoli ni poznala. Tudi kontinuirane rasti materialne blaginje verjetno ne. No, o duhovni blaginji bi pa težje nedvoumno sodil na podoben način, to je pa res – v marsičem smo se banalizirali in barbarizirali v preteklih desetletjih.

    Po mojem ni narobe, če nas Juncker sprašuje, katero od alternativ EU si želimo v prihodnosti. Verjamem, da ne sprašuje zaradi blefa, da bi v resnici on ( ali njegovi domnevni gospodarji, kot se da razumeti Knepa) že vedel, katera pot bo izbrana. Verjamem, da vendarle imamo v Evropi toliko demokracije, da o tem pretežno lahko odloči ljudstvo. Vsi mi, če želimo.

    Seveda, če želimo. Ne tako kot sem recimo slišal novinarke, oz. voditeljice Dnevnikov in Odmevov na TV Slovenije, ki ponavljajo, da ” še ni jasno, kaj so naši politični voditelji ( omenjale so konkretno Cerarja) odločili, da je tu stališče Slovencev”. Halo! 🙁 Kako stupidno! Cerar ali Pahor ali kakšen striček iz ozadja pač nima za odločati, kaj je stališče Slovencev.

    Slovenci imamo za odločiti, kaj je stališče Slovencev, tudi glede prihodnosti EU – edino mi sami!

  • Zdravko

    Uh, kaj je in kaj ni šlo narobe. Hvala Bogu za Njegovo voljo! 🙂
    EU je super, ampak če bomo takole “viseli” na vrednotah, namesto na čem bolj realnem, se tej EU slabo piše. Če bomo tolk viseli na “politični korektnosti” namesto na realni politiki, se nam bolj slabo piše. Evropske države nimajo več tistega vpliva izpred pol stoletja. Kitajska in ZDA bosta zdaj zdaj postali blokovska nasprotnika in utegneta postati nova delitev sveta. Upam, da bo Kitajska vendarle ekonomsko toliko degradirala, da do tega ne bo prišlo. Kitajski komunizem nima prihodnosti razen v naslednji svetovni vojni. In to nam zna iti zelo slabo.
    Junckerjeve alternative so samo leporečenje brez realnosti. Žiga Turk je lepo dodal “šesto” alternativo, ki bi bila res prava.

  • slovencsm

    zadeva je zelo enostavna. Evropa je šla v skupnost v osnovi zaradi krščanskih vrednot. Odkar se tem vrednotam odpoveduje, je skupnost vedno bolj razcepljena in brez vizije. Vse ostalo je posledica tega.
    Če neka skupnost nima najprej skupnih temeljnih vrednot, potem je obsojena na propad. To velja za vsako skupnost. Od družine naprej.

    • Zdravko

      Tudi družina ni skupaj zaradi vrednot. Mora pa imeti skupne temeljne vrednote. Toda skupaj je pa zaradi vseh drugih stvari.

  • Vincencij

    Kako lepo povedano:
    “Angeli lahko pristopijo in nam strežejo.”

    **********

    Na priprošnjo blaženega Antona Martina Slomška si želim,
    da tudi v naši cerkvi pri Sv. Duhu v Celju pridobimo
    upodobljenega angela (v obliki slike ali kipa).
    Amen.

    Če nam bo uspelo, bomo lahko rekli, da je to bil čudež, ki je potreben za razglasitev Slomška za svetnika.

  • Franc Mihič

    Kaj je šlo narobe? DEMOS je razpadel.
    Namesto razvoja demokracije in države, kar naj bi vodil DEMOS, je ta razpadel predvsem zaradi razhajanja o privatizaciji skupne družbene lastnine, saj ta definira lastnost političnega sistema. Pravica do osebne lastnine je eden temeljev demokracije. Ravno zaradi nepravične divje privatizacije in kasneje še tajkunizacije, ko smo državljani ostali še naprej neenakopravni pri pravici do lastnine.
    Dopuščala se je, in se še, kraja lastnine-dela plače in oškodovanje države in bodočih upokojencev, zaradi neplačevanje prispevkov, -kar je v neskladju z moralo in demokratičnimi načeli ter ustavo.
    Zaradi tega so demokracija, država in vse stranke, zlasti pa pomladne stranke izgubile, prvotno zaupanje dobljeno ob osamosvojitvi.
    Ljudje so v demokraciji pričakovali pravičnost in enakopravnost pri privatizaciji skupne lastnine. Uresničilo se ni tisto, kar je prvotno načrtoval DEMOS. Tako piše prof. dr. Andrej Umek, bivši minister: »Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov«. Pove tudi napako desnice: »Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.«
    Desnica torej ni niti poskušala popraviti te krivice, npr. pred Ustavnim sodiščem, ki najbolj bremenijo državljane in hromijo razvoj demokracije in države! Oblast je uresničila, kar je zagovarjal »pedagog naroda«, bivši minister in rektor univerze dr. Jože Mencinger, ki je dejal: »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje – avtomobile in stanovanja. Še večja nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«
    Desnica se torej še nikoli ni distancirala in opravičila, da je soodgovorna za te anomalije slovenske tranzicije, čeprav je, vede ali ne vede, pri njih sodelovala, ni jih pa še obžalovala.
    Desni mediji so o tem vidiku ko grob tiho? Oškodovanje torej ni kaznivo ravnanje?
    Vedno aktualni problem mnogih vplivnih na desnici je (bil) upokojenec Kučan, kar pa ne zanima običajnega volivca. Akutno odprto je seveda tudi nepriznavanje levice, da je med NOB potekala državljanska vojna, a te še desnica javno ne prizna. Desnica pa zanika, ne prizna, da se je levica med vojno vsaj minimalno uprla in spopadala z okupatorjem, čeprav je bil prvi cilj komunistov zmaga v revoluciji oz. državljanski vojni in za vsako ceno prevzem oblasti.
    Dejstvo pa je, da je med vojno vihro in revolucijo umrlo več kot 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa 7.800 okupatorjev! To neizpodbitno in nazorno kaže, koliko je bilo med NOB upora zoper okupatorja, ki ga sicer kljub vsemu cenim, državljansko vojno pa obžalujem.. Žrtve državljanske vojne, na obeh straneh, pa so ogromne. Vendar, samo ta še nerazčiščena tema, desnici ne bo prinesla
    zmage. Zmaga na volitvah se desnici zato venomer odmika, pa se zato na desnici skoraj nič ne premika.
    Problem je prevelik javni sektor, ki ne deli rezultatov gospodarstva, ki ga vzdržuje. Povprečna dodana vrednost na prebivalca je prenizka, glede na porabo, standard. Za to manjka ustreznega mednarodnega znanja v gospodarstvu. Primarno pa ga manjka v visokem šolstvu, na univerzi, saj akademska prosveta vendar povsod v razvitem svetu »razvija in proizvaja znanja« potrebna državi oz. gospodarstvu in je soodgovorna za uspeh nacionalne ekonomije. Rezultati gospodarstva nazorno kažejo, da slovenska akademska sfera neustrezno servisira gospodarstvo, a plačana je večinoma iz proračuna in je zato lahko »avtonomna in tudi neodgovorna« za stanje ekonomije, ni na trgu kot gospodarski subjekti. Nacionalna ekonomija, gospodarstvo preživi zgolj zato, ker so v realnem sektorju mizerne, minimalne plače in potem seveda pokojnine.
    Slovenska politika zagovarja in zagotavlja takšno avtonomijo univerze, univerza pa za potiuslugo ne kritizira politiko za slabo stanje nacionalne ekonomije.
    Hipokrizija in neodgovornost politike in univerze.
    To ima za posledico mizerne plače in pokojnine, brezposelne in odhajajoče izobražence v tujino.
    V sosednji Avstriji politika skupaj z znanostjo skrbi za razvoj gospodarstva, katero potem zna, kljub trikrat višjim plačam delojemalcev in ob istih ali celo višjih cenah vhodne surovine, narediti iskane in proizvode, ki so konkurenčni na trgu; primer je slovenska strateška surovina-les, ko avstrijske firme slovenske hlode plačujejo po dobrih cenah, slovenske firme, pa zaradi pomanjkanja poslovnih znanj, niso v stanju plačati enake cene kot Avstrijci, čeprav imajo zaposleni v slovenski lesni industriji minimalne plače. Silno redke so izjeme.
    Kaj le počnejo ministri za gospodarski razvoj in tehnologijo? Kaj počnejo ministri za izobraževanje, znanost in šport? Kašne cilje morata doseči? Kako to spremlja opozicija?
    Kakšna je vizija? Normalno je, da vlada kreira dolgoročno vizijo države. Razvoj države bi bilo res neodgovorno prepustiti zgolj »delu in slučaju« v stilu, pa kar bo pa bo, če bo »okroglo bo lopata, če bo pa špičasto, bodo pa vile«. V uspešnih razvitih državah zato vlade, s pomočjo znanosti oz. stroke, pripravijo vizijo in nato še strategijo za dosego ciljev te vizije. To je najzahtevnejše strokovno in politično delo. Vizija, opredeljeni cilji in strategija so namreč tudi merilo za vizionarsko sposobnost vsake politike, vlade. Slovenska vlada je tokrat ubrala drugo, neobičajno pot, bolj ljudsko. Povabila je predstavnike ljudstva, ki ga sicer vlada vodi, da izbranci iz ljudstva postavijo vizijo države, kakšno državo ljudstvo želi. Vizija je torej predvsem spisek želja ljudstva, saj berem v vladnem sporočilu:« Vizija Slovenije predstavlja želeno sliko oz. stanje Republike Slovenije v prihodnosti kot si jo zamišlja naša družba.« Berem tudi, da je izdelava te vizija stala davkoplačevalce 450.000 evrov. »Samo za ta projekt OECD je izstavila račun v višini neverjetnih 297 tisoč evrov«, berem. V viziji pa ni vidim prispevka OECD. Lahko se motim. Ali bodo kar predstavniki ljudstva, a ne vlada in ne znanost, kreirali in opredelili tudi cilje države in strategijo za realizacijo vizije Slovenije 2050? Ali bo kar ljudstvo vodilo državo? Kaj je naša vizija?
    Ljudje smo pričakovali tudi več vpliva na izbiro politikov, a smo ostali pri partijskem volilnem sistemu, pri čistem proporcionalnem volilnem sistem z vgrajeno negativno selekcijo kadrov, ki generira osebno ne odgovornost, kar kažejo tudi plačane prazne poslanske pisarne. Žal ta velika demokratična anomalija ne moti politikov, tudi ne desnih politikov. Moti pa ta volilni sistem ogromno volivcev, ki pričakujemo vsaj preferenčni glas, kar bi bila sprememba v pravo smer, sicer ne bo drugih nujno potrebnih sprememb.
    Politikom je očitno udobno, saj ko bi imel volivec v drugem volilnem sistemu pravico do izbire komu podeliti na volitvah svoj mandat za oblast in za odgovornost, bi postalo komuniciranje in delo z volivci garanje. Tu vlada prava ignoranca poslancev do državljanov, ki ne vedo, čemu so poslanci na razpolago. Potrebna je sprememba volilnega sistema, da se bo demokracija razvila, odgovornost pa dobila svoje potrebno mesto, ki ga v demokracijah z odgovornostjo poznajo in rezultate zato imajo.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI