Prejeli smo: Pahorju, Arehu in Breclju častna priznanja Združenja novinarjev in publicistov (ZNP)

Casnik 2.3.2017 0:00
 

Častna priznanja Boruta Meška za leto 2016 so prejeli: Boris Pahor (za življenjski prispevek pri uveljavljanju svobode govora, demokracije in narodne zavesti), Valentin Areh (za izstopajoče dosežke na področju dokumentarnega filma) in Martin Brecelj (za pomemben prispevek pri razkrivanju slovenske polpretekle zgodovine).

Utemeljitve za nagrajence navajamo v nadaljevanju:

Boris Pahor

Akademik Boris Pahor je eden od Slovencev, ki so zelo pomembno oblikovali celoten slovenski kulturni in družbeni prostor. Veliki pisatelj in mislec je v zadnjih letih tudi v slovenskih medijih dobil več prostora. A vendar se težko znebimo pomisleka, da ga je osrednja Slovenija spoznala šele, ko so mu priznanje dali v Parizu.

Ob njegovem bogatem leposlovnem opusu, izjemni življenjski zgodbi antifašista, ki je preživel fašizem in koncentracijsko taborišče, in mnogih prodornih mislih o slovenski politiki, državi in družbi pa skorajda pozabljamo na njegove zasluge za slovensko demokracijo.

Kot je povedal, je 24 let z ženino pomočjo izdajal revijo Zaliv. S tem se je upiral »nadaljevanju fašistične mentalitete v razmerju do slovenskega prebivalstva v Italiji« in hkrati zavzemal za »odklon od komunistične vladavine«. Revija je z eseji, polemikami in dnevniki razbijala enoumje in ustvarjala prostor svobodnega medijskega prostora. Boris Pahor je skupaj z Alojzem Rebulo objavil intervju z Edvardom Kocbekom, ki je tako prvič povedal za povojne izvensodne poboje. Ta zapis je eden od temeljev slovenske demokracije, saj je tako razburkal deželo pod Triglavom, da so oblasti prepovedale tako Zaliv kot vstop Borisa Pahorja v državo. V zaporu pa sta posledično pristala Viktor Blažič in Franc Miklavčič. Tema povojnih pobojev je med slovenskimi intelektualci postala vroča tema, ki se ni ohladila vse do uvedbe demokracije in osamosvojitve. Bila je rdeča nit vseh prizadevanj Slovencev za demokracijo in samostojnost.

Pahor je dolgo prepričeval Kocbeka, naj javno pove za poboje. Intervju je nastajal kar pet let. Boris Pahor je vedel, da brez pluralizma ni napredka. Kot človek dejanj pa ni ostal tiho kot mnogi drugi intelektualci, ampak se je za pluralizem tudi dejavno zavzemal. Ne brez nevarnosti, saj je jugoslovanska tajna policija (t. i. Udba) v Trstu aktivno delovala. Večkrat je tajno preiskovala tudi pri Pahorju.

V Sloveniji se o reviji Zaliv še danes ne ve veliko. Celo Wikipedija ugotavlja, da se »delež revije za razvoj slovenske demokracije premalo omenja«.

Boris Pahor ni le izjemen pisatelj in mislec, ampak eden od ustvarjalcev demokratične in samostojne Slovenije. Glasnik medijske svobode.

Združenju novinarjev in publicistov (ZNP) je zato v veliko čast Borisu Pahorju podeliti Častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo pri uveljavljanju svobode govora, demokracije in narodne zavesti.

Valentin Areh

Novinar in urednik na Televiziji Slovenija Valentin Areh je zaključil študij zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je tudi magistriral iz socioloških znanosti z nalogo Sociološki vidiki ameriških volitev leta 2000. Doktoriral je na Fakulteti za državne in evropske študije iz managementa kakovosti v državni upravi. Njegovo pot vojnega dopisnika je zaznamovalo služenje vojaškega roka v Kninski krajini in na vojaškem letališču pri Bihaču v letih 1990- 1991, v zadnji generaciji Slovencev, ki so služili v jugoslovanski armadi. To je bil čas začetka upora Srbov proti hrvaškim oblastem, Areh pa se je junija 1991 uprl agresiji zoper svojo domovino. Ob začetku vojne za Slovenijo je iz jugoslovanske armade prebegnil k Teritorialni obrambi, za sodelovanje pri obrambi Slovenije je bil odlikovan z značko Zvest domovini.

Z novinarstvom se ukvarja od leta 1991, ko je poročal za časnik Slovenec in Revijo Obramba iz vojne na Hrvaškem, nato iz vojne v Bosni in Hercegovini. Od leta 1996 do 1998 je za POP TV poročal iz spopadov med Palestinci in Izraelci, od 1998 do 1999 pa je v času vojne na Kosovu delal za POP TV, CNN, Media Set in Italia Uno. Bil je edini slovenski novinar in eden od redkih tujih novinarjev, ki je s Kosova poročal tudi v času napadov Nata na Jugoslavijo leta 1999 in leta 2000 iz Čečenije, ko je potekala druga čečenska vojna. Leta 2001 je poročal iz kratke vojne v Makedoniji, nato pa še iz vojne v Afganistanu, kjer je delal za POP TV, Associated Press Televison News, Italia Uno, National Geographic TV in Discovery Channel. Kot snemalec Associated Press v Afganistanu je bil del ekipe, ki je za svoje delo dobila najvišje priznanje Award for Excellence v konkurenci 232-ih mednarodnih televizijskih ekip. V času ameriškega napada na Afganistan je bil poleg Simona Pavlina, snemalca POP TV, edini slovenski novinar v tej državi. Bil je tudi edini slovenski novinar, ki je poročal s prvih bojnih črt v Iraku leta 2003, v času napada koalicije pod vodstvom ZDA zoper režim Sadama Huseina. Deloval je kot predavatelj za Dart Center Europe, mednarodno organizacijo, ki novinarjem pomaga pri poročanju o travmatičnih dogodkih in soočanju s posttravmatskim sindromom. Od leta 2007 je bil urednik oddaje 24 ur Zvečer na Pop Tv, leta 2010 pa je prestopil na TV Slovenija. Na nacionalni televiziji je objavil vrsto odmevnih dokumentarnih filmov. V filmu o Srebrenici iz leta 2015 je objavil srhljiva pričevanja tistih, ki so ušli iz brezen, v katerih je končalo na tisoče pobitih Bošnjakov. Leta 2016 je objavil film z naslovom Skrivni načrti Radovana Karadžića, v katerem so bili prvič objavljeni tajni posnetki pogovorov Karadžića z Miloševićem in poveljniki JLA, ki so načrtovali in izvedli etnično čiščenje v Bosni in Hercegovini. Film je doživel izjemen odziv zlasti v BiH, kjer si ga je ogledalo več deset tisoč gledalcev, o njem pa so veliko poročali tudi bosanski mediji. V lanskem letu je objavil odmeven dokumentarni film o JLA, v katerem je razkril počelo in neslaven propad vojske komunistične Jugoslavije ob razpadu države. Areh se je v svojih dokumentarnih delih o tragediji v Srebrenici in o odgovornosti Radavana Karadžića izkazal z poglobljenim razumevanjem obravnavane teme. Podobno je bilo ob dokumentarcu o JLA, le da se je tu znašel pod plazom napadov določenih političnih grupacij, ki jih moti avtorska kritika komunističnega režima in njegove vojske. Predvsem zato, ker so se v njem znašli tudi nekateri slovenski partijski veljaki iz časov nekdanje Jugoslavije in njihova neslavna vloga zoper slovensko demokratizacijo in osamosvojitev. Napadi na film so predvsem pokazatelj kako močni in vplivni skušajo biti nosilci nekdanjega nedemokratičnega režima.

Areh je tudi avtor več knjig: Afganistan: zgodbe vojnega dopisnika iz leta 2002, dve leti zatem pa je objavil dela Sadam Husein al Tikriti, Kri v puščavskem pesku in Strukturalna analiza elektorskih volitev. Zanj lahko rečemo, da je poleg drugega obsežnega novinarskega dela slovenski vojni dopisnik z največ izkušnjami iz različnih bojišč, ki je v imenu verodostojnega poročanja z vojnih območij večkrat tvegal tudi življenje.

Martin Brecelj

V Buenos Airesu rojeni filozof in zamejski javni delavec Martin Brecelj (1953) se je že kot dolgoletni novinar in urednik na tržaškem Primorskem dnevniku podrobno zanimal za dogodek, ki ga je izčrpno zgodovinsko raziskal, leta 2016 pa rezultate svojega dela javnosti predstavil v knjigi Anatomija političnega zločina, ki je izšla pri Založbi Mladika.

Brecelj je preučil številne arhivske dokumente in osebna pričevanja o umoru mladih zakoncev dr. Stanka Vuka in Danice Tomažič ter njunega znanca iz Ljubljane dr. Draga Zajca marca 1944 v Trstu. Dogodek je desetletja buril duhove, saj njegove okoliščine nikoli niso bile pojasnjene. Breclja so gnale nasprotujoče si ugotovitve preiskovalnega sodnika, ki je menil, da je šlo za rop, izsledki policijske preiskave, ki so to ugotovitev demantirali, in politično nastrojene javne izjave po dogodku.

Avtor v prvem delu knjige predstavi izsledke policijske in sodne preiskave, predstavi življenje žrtev in odziv javnosti na zločin. V drugem delu kritično pretresa dozdajšnjo najbolj razširjeno razlago, da so umor zagrešili nasprotniki Osvobodilne fronte (OF), torej slovenski četniki ali domobranci, v tretjem delu pa prek obsežnega arhivskega gradiva iz fondov Komunistične partije Slovenije (KPS), OF in Varnostno-obveščevalne službe (VOS), medijskih objav ter osebnih pričevanj postreže z rekonstrukcijo dogodka, v skladu s katero so trojico umorili pripadniki VOS.

Brecelj ugotavlja, da so komunisti umor izvršili zato, ker so se žrtve pripravljale na odhod v partizane. Navaja, da bi lahko zlasti Vukov vstop v OF »načel politični monopol KPS nad osvobodilnim gibanjem, saj bi z njim prišel v partizane politično ambiciozen človek, ki je užival široko podporo v krščansko-socialnih krogih na Primorskem in ki si ni pomišljal odpirati občutljivih vprašanj, kakor je bila likvidacija 14 Cerkljanov na začetku februarja 1944, po krivem obsojenih, da so izdali partijsko šolo v Cerknem. To pa se je očitno križalo s komunističnim načrtom revolucionarnega prevzema oblasti«.

Knjigo poleg predstavljenega obsežnega arhivskega gradiva – policijskih zapisnikov, skic, poročil, fotografij – odlikuje poglobljeno avtorjevo razumevanje tistega časa, odnosov in okoliščin, v katerih je bil umor izveden, ter sinteza, ki pomembno osvetljuje dogodek, način delovanja vpletenih in takratnega političnega sistema.

Posebno priznanje za opravljeno zgodovinsko raziskovalno delo sta Breclju izrekla zgodovinarja dr. Jože Pirjevec in dr. Renato Podbersič. Da gre za pomembno delo, na poseben način dokazuje tudi dejstvo, da je objava sicer vzbudila veliko časopisnih polemik, vsebini knjige pa nihče iz strokovne javnosti ni nasprotoval.

Kot je avtor Martin Brecelj dejal v pogovoru za tednik Novi glas, je za preseganje razdora, ki je nastal v slovenski polpretekli zgodovini, potrebna “temeljita in pogumna raziskava naše preteklosti”. To je sam naredil s knjigo, ki jo lahko imamo za odličen primer raziskovalnega novinarstva in zgodovinsko raziskavo hkrati.

Zato je Združenju novinarjev in publicistov v veliko čast Martinu Breclju podeliti Častno priznanje Boruta Meška za pomemben prispevek pri razkrivanju slovenske polpretekle zgodovine.

 
Značke:

3 komentarji

  • Franc Mihič

    Pohvalno in pravilno, strel v polno, so podeljena priznanja.

    Kdaj pa bo ZNP pozvalo novinarja in odgovornega urednika REPORTERJA, g. mag. Silvestra Šurlo, da preneha tajiti, zavajati in ponovno aktualizira v REPORTERJu, kar je kot odgovorni urednik napisal v članku Tajkunizacija Slovenije, objavljeno v MAG-u 21. Novembra 2007?
    Volivci desnih pomladnih in tudi levih strank so upravičeni do njegove razlage »Tajkunizacija Slovenije«!
    http://hubert.blog.siol.net/2013/12/20/ne-pozabimo-kdo-vse-in-kako-je-zagovarjal-tajkunizacijo/

  • Franc Mihič

    Kaj pa ZNP meni o cenzuri, ki se izvaja v občinskem glasilu občine Ribnice, kjer je desnica, SDS na oblasti, kjer sta poslanca predsednica NSi, ga. Ljudmila Novak in Jože Tanko, vodja poslanske skupine SDS v DZ RS, ko določeni članki o polpretekli zgodovini ne dožive objave, prispevki ZB NOB pa so objavljeni?
    Na primer prispevka:
    Kam, na katero spominsko proslavo?

    »Združenje za vrednote NOB Ribnice vabi v soboto, 10. septembra 2016, ob 11. Uri v Grčarice
    na spominsko slovesnost s kulturnim programom v spomin na partizansko zmago nad plavogardisti.
    Slavnostni govornik bo tov. Milan Gorjanc. Vabljeni!«
    Takšna je bila objava v REŠETU, glasilu občine Ribnice, dne 31. avgusta 2016. V Grčaricah se torej slavi zmaga revolucionarnih partizanov l. 1943, nad »plavogardisti« oz. nad enoto VKJ – Vojske kraljevine Jugoslavije v domovini. »Plavogardisti« so pričakovali prihod zahodnih zaveznikov, Angloameričanov.
    Drugačne spominske slovesnosti tudi letos tam ni bilo.
    ZBB NOB Ribnice torej še vedno proslavlja zmago nad »izdajalci naroda-plavogardisti«.
    V demokraciji so različne spominske slovesnosti sicer dopustne, če so v okvirih predpisov, čeprav so za mnoge moralno sporne.
    Napad in zmaga revolucionarnih partizanov v Grčaricah nad enoto Vojske kraljevine Jugoslavije v domovini je bila bistvena prelomnica v razvoju medvojnih dogodkov.
    Ravno ta zmaga v Grčaricah in zatem še zmaga partizanov na Turjaku nad belogardisti (vaškimi stražami, legijami, to je proti revolucionarji), je povzročila širitev bratomorne državljanske vojne in nastanek domobranstva, ko so po kapitulaciji Italije izpraznjeno ozemlje Slovenije zasedli Nemci.
    Žalostno je, da po 25. letih obstoja samostojne in demokratične RS le ZBB za vrednote NOB še proslavlja spomin na zmago nad proti revolucionarji in slavi spomin na bratomorno revolucijo.
    »Plavogardistom ali četnikom, to je Vojski kraljevine Jugoslavije v domovini so pripadali med drugimi: častnik VKJ in vojaški vodja TIGR-a Danilo Zelen, ki je umrl v spopadu z Italijani v Mali gori, olimpionik, pravnik Leon Štukelj, ekonomist, akademik prof. dr. Aleksander Bajt.
    V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in proti revolucionarji. Zločini pa so lahko bili storjeni na eni in drugi strani! V vsaki državljanski vojni ni izdajalcev naroda! V državljanski vojni ne poteka spopad med dvema narodoma, zato ne more biti izdajalcev naroda, temveč poteka spopad med privrženci različnih družbenih ureditev. V slovenski državljanski vojni med drugo svetovno vojno je bil spopad med privrženci revolucije oz. boljševiškega socializma in Stalina ter nasprotniki revolucije, zagovorniki demokracije.
    Menim, da je že skrajni čas, da tudi demokratično izvoljena politika, državna in/ali lokalna, ribniška, primerno počasti ta dogodek, to tragedijo bratomorne državljanske vojne. To velja zlasti za politične stranke, naslednice DEMOS-a, ki imajo v ribniški občini že vseskozi oblast z SDS na čelu?
    V Ribnici je najbolj zapuščeno grobišče žrtev vihre revolucionarjev pri breznu Žiglovca.
    To je zelo žalostna slika stanja duha in omike. Kaj o tem menita ribniška poslanca DZ RS, Ljudmila Novak, predsednica NSi in domačin Jože Tanko, vodja poslanske skupine SDS? Kam naj peljemo otroke v svarilo?
    Kam lahko gremo, na katero spominsko proslavo?
    Mar le na proslave ZB NOB, na Travno goro v občini Sodražica, na »Ogenjco« v občini Loški potok in v Grčarice, kjer ZB še slavi revolucijo in ne prizna državljanske vojne?

    Kdaj bo prišlo do premika? Kdaj bodo tudi žrtve revolucije v Žiglovici vredne spomina vseh tistih, ki ved(m)o, kako hudo boli in se ne pozabi »bratomorna« državljanska vojna?

    Spominjajmo se te tragedije, da se ne bo ponovila, da bomo ohranili in razvijali demokracijo.

    Franc Mihič
    2016-09-25 – REŠETO zavrnilo objavo
    in
    Kdo so žrtve revolucije v breznu Žiglovica?
    V zadnjem REŠETU g. Jože Tanko, poslanec, SDS, piše, da »naj bi bila velika večina žrtev v Žiglovici domačinov Ribničanov«, in da poteka sodnomedicinski postopek identifikacije pomorjenih.
    Poslancu g. Jožetu Tanku očitno torej ni poznano, da je večina žrtve v breznu domačinov Ribničanov. Kdo je ta večina? Že več kot 20 let to piše na spominski plošči ob breznu, na kateri je napisanih devet imen domačinov in še štiri imena iz Strug. O tem je javno govoril tudi občinski nagrajenec »pričevalec« g. Alojz Arko iz Prigorice, saj v breznu ležijo njegov oče in dva brata, tedaj stara 18 in 21 let. Naj še spomnim. V prvem mandatu, po prvih volitvah, smo imeli ribniški SKD v občini največji glasov volivcev in večino v tedanjem predsedstvu občine Ribnica in poslanca. Drugi poslanec je bil g. Benjamin Henigman. Kot predstavniki tedanje ribniške oblasti, smo skupaj s sredstvi občine in stranke SKD in ob pomoči vaščanov Prigorice postavili spomenik ob breznu, pripravili spominsko slovesnost z mašo. Imel sem osrednji nagovor. Poskrbeli smo, da je o tem dogodku Slovencem poročala nacionalna RTV. Kasnejša ribniška oblast, vse do danes, pri breznu še ni pripravila pietetne spominske slovesnosti na ta tragičen in usoden dogodek. Ne znam si razložiti, kako je mogoče, da je odnos ribniške politike in oblasti, skupaj z obema ribniškima poslancema, ga. Ljudmilo Novak, predsednico stranke NSi in Jožetom Tankom, vodjo poslanske skupine SDS v DZ RS, tako brezbrižen, kar nikakor ni znak omike. Doklej še? Bo kdo pojasnil?

    Franc Mihič

    Opomba: REŠETO je zavrnilo objavo, prednost imajo prispevki ZB NOV Ribnice.

    2016-10-17

  • Franc Mihič

    Kaj ZNP meni o zadnji cenzuri v REŠETU?

    Cenzura v ribniškem Rešetu
    Zaradi posegov v lokalni časopis odstopila urednica Rešeta.
    Simona Fajfar
    Delo, pet, 03.02.2017, 08:00
    http://www.delo.si/novice/slovenija/grobo-vmesavanje-politike-v-lokalni-casopis.html

    Cenzuriran, odstranjen prispevek občanke:
    OPEKARSKA CESTA JE ZA PEŠCE ŠE VEDNO NEVARNA-2
    Spoštovani ribniški župan g. Jože Levstek!

    Razočarana sem nad vašim odgovorom na radiu Univox na vprašanje “Kdaj bo doživela rešitev pobuda Občini za povečanje prometne varnosti za pešce na Opekarski cesti, ki je bila podana že 15. aprila 2012?” Nič konkretnega niste odgovorili.
    V izogib odgovoru in odgovornosti ste me napotili na javne delavnice s strokovnjaki, kjer naj bi poiskali/a rešitev za stanje varnosti pešcev.
    Ali naj ribniški občani torej kar sami na delavnicah rešujemo javne tegobe? Čemu potem imamo Občinski svet in upravo in druge občinske organe in politične stranke, ki imajo mandat in oblast?
    Zamolčali ste in niste pojasnili, zakaj še ni realizirana rešitev za povečanje varnosti na Opekarski cesti, ki ste jo predlagali vi oz. Občina, češ da bo edino investicija oz. usposobitev Čolnarske ceste rešitev za povečanje varnosti pešcev na Opekarski cesti. To rešitev ste mi posredovali v vašem odgovoru že 10.12.2013, sicer šele po več mojih urgencah za odgovor. Realizirano pa je…?
    Menim sicer, da ta vaša rešitev ne rešuje varnosti pešcev na Opekarski cesti in je negospodarna.
    Ali je za vas in za občinski svet še vedno problem omejitev hitrosti na Opekarski na 30 ali vsaj 40 km/uro in postavitev štirih prometnih znakov, kar je bistvo mojega predloga.
    Govoriti o rešitvah z obvoznicami pa je ironija, posmeh pešcem koristnikom Opekarske ceste, ki se ob hoji ob tej cesti počutimo ogrožene, kar velja zlasti za šolarje in mamice z otroki.
    Pričakujem vaše pojasnilo oz. javen odgovor.
    Pozdrav
    Marija Mihič
    P.s.: Problem nevarne Opekarske ceste zadeva vse koristnike te ceste, predvsem pa pešce, starejše in otroke in ne samo mene in moje družine. Zato sem župana vedno prosila za javen odgovor, saj je le javen spoštljiv do vseh uporabnikov Opekarske ceste. Župan je tudi tokrat poslal odgovor le meni. Nad odgovorom sem razočarana, saj je po mojem mnenju podcenjevalen do ogroženosti za pešce, starejše in otroke. Prilagam ga v objavo, da se z njim seznanijo vsi uporabniki Opekarske ceste.
    Menim, da je prav, da se javnost pravilno seznani, to je s celoto zadnjih dogodkov.

    Pozdrav
    Marija Mihič, prof. pedagogike


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI