Privatizirajmo

Andrej M. Poznič 1.3.2017 6:40
 

Za vsako družbo je dobro, če se z gospodarstvom ukvarjajo zasebniki. Privatnik se ukvarja s stvarmi, ki jih ima rad, želi uspeti, tudi obogateti, predvsem pa se trudi, da bi bil najboljši. Državo privatnik potrebuje, da zagotovi red in mir, da sklene mednarodne pogodbe, ki so potrebne za državljane in trgovino, da omogočajo sodelovanje. Predvsem pa mora država poskrbeti, da imajo vsi enake pravice in dolžnosti, da so merila  za vse enaka, da so zakoni napisani v skladu z resnico in pravičnostjo, ki nista politični kategoriji, temveč prej religiozna in filozofska pojma, saj utemeljujeta vsak svetovni nazor s čimer sta politična v najbolj plemenitem pomenu te besede. Država je torej neke vrste sodnik v »igri državljanov« zato je nujno, da ne sodeluje kot igralec, temveč ostaja zunaj. Zato je najbolje, da država nima lastne ideologije, razen le-te, da nima ideologije ali pa da nima svojih, t.j. državnih podjetij, ampak poskrbi, da imajo državljani vedno možnost izbire. Kakor na političnem področju izbiramo med strankami, tako bi v gospodarstvu pa med tekmeci, ki ponujajo podobne stvari.

Si predstavljate, da bi bila NLB in Abanka zasebni banki? Če bi bilo tako, ali bi potem dovolili bankirji politična posojila slovenskim tajkunom s katerimi so pokradli milijarde, ki jih zdaj plačujemo davkoplačevalci? Ali bi ti dve banki dovolili, da bankrotirata ZVONa, ki sta – zdaj to vemo – imela dovolj premoženja, da poplačata svoje dolgove, da uničita Mariborsko nadškofijo in oblatita celotno Cerkev, kar je bila politična odločitev kontinuitete? Da, zdaj vemo, da je vladajočim slovenskim politikom bolj pomembno uničenje Cerkve kakor blagostanje državljanov. Vemo tudi, da dobi prijateljski »podjetnik« zlahka pri taistih bankah reprogramacijo dolgov, ki so veliko večji kakor oni, ki so potopili zvonova. Prav mariborski primer nam jasno pokaže kako dobro bi bilo, če bi tkim. sistemski banki bili privatni in kako ubogi bi bili skrajneži v parlamentu, če ne bi mogli napadati Cerkve za nabiranje političnih točk.

Evropi obljubljamo, da bomo sicer banki prodali, zato jih nenehoma prodajamo a prodamo jih ne. Kdo pa bi bil tako neumen, da bi prodal svoj bankomat v katerega ni potrebno nič svojega vlagati, vem pa že 70 let samo jemlje? Nihče! Saj nismo neumni, kajne?

Privatizacija ne bo rešila vseh problemov. Raja na zemlji ni, tega se vernik dobro zaveda. Ljudje smo pač ljudje in vsi smo tako ali drugače podvrženi korupciji. Tudi vsakega sodnika je mogoče podkupiti. Vendar to podkupovanje ni sistem, temveč je vedno odklon od dobrega in ga tako tudi vsi razumejo. Prav tako lobiranje, ki ga spremljajo taka ali drugačne darila s čimer si hočejo lobisti pridobiti naklonjenost oblasti, je reden pojav vsepovsod po svetu. Vendar je to vse kaj drugega, če gre za »prijateljstva«, ki so razumljena kot zlo kakor če gre za politično ideološko španovijo kakor se to dogaja pri nas. FORUM 21 je tipičen primer španovije, ki je sistemsko pokvarjena. Skupina se je zbrala na pobudo najbolj škodljivega politika, zadnjega partijskega sekretarja, zadnjih desetletij, predstavlja jedro divjega liberalizma, ki ga sicer taisti politiki tako radi kritizirajo in skrbi zato, da jim parlament servisira zakone, ki jih potrebujejo, da kradejo »po zakonu«. Večina forumašev je direktorjev, ki v privatnem gospodarstvu nikoli ne bi postali direktorji. V bistvu so nesposobni, vendar so po revolucionarno kontinuitetni poti postali direktorji in so zato zvesti svojemu delodajalcu. Počasi se njihov imperij vendarle sesuva v prah, kakor se sesuva v prah mit o slovenski gospodarski razvitosti v primerjavi z Vzhodno Evropo.

Privatizacija gospodarstva je nujno potrebna. Biti mora radikalna. Temeljita. Celovita. Istočasno pa je potrebno napisati vrsto zakonov, ki bodo omogočali pošteno tekmo v korist državljana, delavca, potrošnika, kulturnika, nevladnih organizaciji, itd. Kontinuiteta ni sposobna napisati teh zakonov, ker je privatizacija zunaj njihovega miselnega obzorja. Oni so nasprotniki privatizacije, ki bi smrtno ranila jedro njihovega političnega prepričanja, ki je »država smo mi in z njo delamo, kar hočemo, za skupno dobro pa nam je malo mar«. Hočejo pa predvsem napolniti svoje žepe, kar seveda brez sramu počnejo.

Državljani bi morali premisliti ali hočemo še naprej vztrajati pri sedanjih državnih monopolih in velepodjetjih ali pa hočemo tekmovanje, ki nam bo prinašalo kvaliteto in ceno, ki si jih želimo. Državljani moramo premisliti ali  hočemo državo v igri ali zunaj nje, ker od nje pričakujemo nepristransko sojenje v gospodarski in drugih tekmah (v kulturi, na področju družbenih stvarnosti, v šolstvu, itd. itn.).

Nacionalizirajmo agencije, inštitute, urade in druge paradržavne ustanove kamor so se zaredili mnogi socialistični aparatički. Podredimo paradržavo državnim ustanovam, da bomo imeli politični nadzor.

Privatizirajmo pa vse, kar ni potrebno, da dela ali ima država, da bodo davki nižji, konkurenca večja in socialna država vitka.

Odpovejmo se socialistični/komunistični utopiji, da nam bo v Sloveniji lepše živeti.

 
Značke:

4 komentarji

  • Franc Mihič

    Privatizacija pomaga, a brez pravega znanja ni napredka.
    Veliko sodelovanja, premalo učinka
    Moje trdno prepričanje je, da slovenska javnost in tudi stroka ne želita imeti odlične univerze – ali pa vidijo, da vodi do nje prestrma pot.
    Menim tudi, da se ne bi veliko spremenilo, če bi se država – politika – le odločila povečati potrebna sredstva univerzam.
    Dokaz o tem imamo v ustanovitvi centrov odličnosti, kompetenčnih centrov in razvojnih centrov pred petimi ali šestimi leti. Ko so akterji v centrih porabili državni denar, so vsi ti centri izginili v pozabo, ne da bi javnost izvedela, kakšne rezultate so v petih letih sploh dosegli.
    Vseh sto in več milijonov za centre je šlo v pozabo, prav tako vsa nabavljena oprema in zanesenjaško obelodanjeno tesno sodelovanje z industrijo.
    Koliko koristi je od tega imela industrija, bi morala sama povedati, pa žal niti tega podatka do danes javnost ni izvedela.
    Zato so navedbe rektorja, da univerza sodeluje z veliko industrijskimi partnerji, sicer pohvalne, a žal sodelujejo le prek razdrobljenih majhnih projektov, ki na tehnološki preboj slovenske industrije nimajo, vsaj po dosedanjih podatkih, nobenega vpliva.
    Za večje projekte in interdisciplinarno delo pa, imam občutek, ni posebnega interesa na nobeni strani.
    To zahteva veliko več energije kot to, da na koncu napišeš članek v eno od neštetih strokovnih revij.
    Vedenje, da tvojih rezultatov o opravljenem projektu ne bo nihče pogledal, kaj šele preverjal, ali si dosegel vsaj minimalne zaveze iz projekta, pa je dokaz, da država z raziskovalnim denarjem ravna povsem neodgovorno.
    Zato smo slovenski znanstveniki zelo produktivni po številu člankov (boljši od večine razvitih držav), a veliko premalo uspešni po kvalitetnih člankih tako, kot ugotavlja tudi rektor v svojem prispevku.
    Prav zato nam ne bo pomagalo ustanavljanje inkubatorjev, kot tudi ne kariernih centrov ter stičišč, če ne bomo spremenili odnosa in zavedanja, da je kritičnost tista sila, ki nas dela žive, da je kritično preverjanje opravljenega dela edino merilo kakovosti in napredka, kot je tako izvirno zapisala dijakinja Malovrh iz Prve gimnazije Maribor.
    Prof. dr. Jože Vižintin zaslužni profesor UL
    Delo, 24.02.2017, Kako je šolstvo zabredlo v močvirje

    • Franc Mihič

      Ob zadnjem nemškem obisku na najvišjem državnem nivoju te dni v Sloveniji je bila zelo aktualna okrogla miza, na ogled vsej javnosti, kjer sta bila tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Nemška podjetnica in predstavnica Bavarske je na vprašanje, kaj je omogočilo razvoj Bavarske, da je iz zelene predvsem kmetijske dežele postala visoko razvita tehnološka dežela najvišjega ranga z razvitim gospodarstvom in podjetji, svetovnimi nosilci razvoja, odgovorila, da so bili najpomembnejši trije temelji.

      Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.
      Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.
      Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.

      Berem tudi: »Raziskava britanskih ekonomistov Sasche Beckerja, Petra H. Eggerja in Maximiliana von Ehrlicha kaže, da evropska sredstva spodbudijo razvoj le v približno v 30 odstotkih regij. Glavna dejavnika pri tem sta pričakovana učinkovitost vladnega aparata in lokalnih oblasti ter morda nekoliko presenetljivo izobraženost prebivalstva. Nadpovprečna izobraženost lahko prinese večji izkoristek evropskih sredstev in tudi 0,63 odstotne točke višjo rast BDP kot v regijah z manj izobraženim prebivalstvom.

      V Sloveniji višje rasti BDP ni bilo mogoče opaziti. Odgovor za takšno stanje lahko torej iščemo tudi v neučinkovitosti občin in vlade.«

      Kaj pa če v deželi le ni prave izobrazbe, znanja?
      Ali so proizvajalci znanja, univerze,visoko šolstvo, inštituti »prodajali« vladam, prebivalstvu neustrezno znanje za razvoj dežele, za dvig dodane vrednosti in BDP-ja?
      Kaj se lahko nauči Slovenija od Bavarske?
      Kaj so torej lahko temelji razvoja?

  • Čudi me, da se je pavel tule tako zaganjal v avtorja, ki dejansko razmišlja zelo podobno njemu.

    Sam sploh ne ugovarjam privatizaciji konkretnih bank ( po možnosti na način, da bo proračun pri tem zaslužil čim več, ne čim manj), a naj vendar opozorim, da se tudi premnoge privatne banke, če pogledamo samo na desetletje in pol našega stoletja, niso nič kaj izkazale. Poglejmo recimo katastrofo z izpuhtelimi milijardami v Hypo banki, ki jih zdaj plačujeta predvsem bogati Bavarska in Avstrija. In je njihovo reševanje enako kot pri državnih bankah padlo na breme davkoplačevalcev. Podobno tudi v bolj liberalnih ekonomijah, kot je ameriška. Kar je čudno. Zame nesprejemljivo.

    Cel finančni sektor in njegovo obnašanje je pravzaprav glavni izvor hude gospodarske krize, v katero je svet padel nekje po letu 2007. Ki jo je Slovenija še posebej slabo preživela. Da je do norega obnašanja finančnega sektorja, začenši z ZDA sploh prišlo, pa ni razlog v preveč države, kar je poanta avtorja, ampak prej obratno – prevelika deregulacija oz. prevelika liberalizacija na finančnem področju.

    Ampak izučilo nas ni nič. Lobiji tega sektorja so očitno premočni. Država jim je še naprej dopušča prosto pot za njihovo čira-čara ekonomijo brez osnove v realnem produktu, za njihove piramidne igrice in napihovanje balonov. Nekaj časa se to kaže kot gospodarska rast, od katere imajo menda korist vsi, vključujoč navdušenega navadnega potrošniška. Ampak na koncu vse poči kot balon, se konča kot zlagana pravljica … Na to pa pristajamo kot oni v Cesarjevih novih oblačilih.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI