G. Blažič, J. P. Emeršič za Demokracijo: Za dolgoročno rešitev krize bo treba dati mandat izključno demokratičnim silam

Casnik 28.2.2017 1:51
 

Mag. Jurij Pavel Emeršič sodi v mlajšo generacijo slovenskih zgodovinarjev. Rodil se je na Ptuju, diplomiral na teološki in filozofski fakulteti, njegova magistrska naloga z naslovomSlovenski izseljenski duhovniki v primežu represivnih posegov »ljudske oblasti« s poudarkom na ozemlju Zvezne republike Nemčije pa je bila leta 2010 nagrajena z nagrado Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter s Tomaževo nagrado teološke fakultete. Poučuje zgodovino na Gimnaziji Želimlje, kot publicist pa objavlja v številnih publikacijah. Je član Izvršilnega odbora Krščanskega foruma SDS.

Prihajate s Ptuja, ki je najstarejše slovensko mesto. Je tudi to vplivalo na vašo odločitev za študij zgodovine?

Zagotovo. Že kot otrok sem z očetom, ki se je za hobi in tudi službeno poglabljal v lokalno zgodovino, večkrat šel na ptujsko Panoramo, brskal za rimsko keramiko in na površju našel nekaj lepih odlomkov. Rastel sem v zgodovinsko bogatem mestu ob pravljicah o vitezih, gradovih in zakladih in vse to je bil dober humus za moje kasnejše delo. Kot srednješolec sem se navdušil nad viteškim romanom, prebiral Eschenbachovega Parsivala in ga analiziral na tekmovanju mladih zgodovinarjev. V srednji šoli sem imel tri odlične učitelje zgodovine, ki so krepili moje zanimanje za preteklost.

Ptuj je tudi nekdanji sedež škofije, tam je deloval sv. Viktorin Ptujski, ki velja za enega od slovenskih »prasvetnikov«. Kakšen jezik so govorili prebivalci tedanjega Ptuja? Mi jih imamo tako rekoč za Slovence oz. za svoje daljne prednike.

Romanizirano prebivalstvo je govorilo latinsko z močnim lokalnim vplivom. Na podlagi virov lahko rečemo, da sta se na Ptuju antična kultura in krščansko izročilo ohranila globoko v srednji vek. Gotovo so tudi oni naši predniki. In tudi naši svetniki.

Danes pa je Ptuj po duhovni plati zaznamovan s sv. Frančiškom Asiškim, čeprav je res, da so bratje kapucini pred kratkim župnijo sv. Ožbolta izročili v upravo sosednjim bratom minoritom, ki si s kapucini delijo pravzaprav isto frančiškovsko karizmo.

Ptuj in njegovo zgodovino so zagotovo zaznamovali Frančiškovi bratje. Tudi mene, saj sem dobri 2 leti v srednji šoli preživel pri minoritih, med študijem pa opravil postulat pri frančiškanih in se nato na Sveti Gori pri Gorici odločil za drugačno življenjsko pot. Kljub temu sem kot laik končal študij teologije in zgodovine na ljubljanski teološki in filozofski fakulteti.

Ste član Izvršilnega odbora Krščanskega foruma SDS. Kakšno poslanstvo ima?

Poslanstvo Krščanskega foruma je, da vodstvo stranke in tudi njene člane opozarja na politične teme in probleme, ki posegajo na verska področja, področja krščanske morale, družbenega nauka Cerkve, družinske politike v ožjem smislu itd. In če je treba, pripravi tudi kakšno izjavo za javnost.

Ko je bil Krščanski forum SDS pred časom spet obujen, so mu nekateri očitali poskus oslabitve drugih pomladnih strank glede na to, da je v devetdesetih letih v omenjeni forum prišlo precej članov SDS, ki so po letu 1994 prišli iz SKD. Kako to komentirate?

Krščanstvo je v samih temeljih naše evropske in slovenske kulture. Smešno bi bilo, če bi si poskušala kakšna stranka lastiti ekskluzivno pravico, češ, samo mi lahko nastopamo s krščanskim imenom in vsebino. To bi bilo blago rečeno slaboumno. Krščanske misli, velike kot ocean, se pač ne da ujeti in preliti v majhno luknjo v pesku, če malce parafraziram sv. Avguština. Mislim, da nobenega dobro mislečega človeka ne more motiti, če se znotraj obstoječe organizacije, društva ali stranke manjša skupina vernih poveže, pripravi romanje, bere papeške enciklike, debatira o temah iz cerkvene zgodovine, se sprašuje o duhovni kulturi pri nas …
Kot zgodovinar in publicist se vedno bolj osredotočate na polpreteklo zgodovino. Kaj je razlog za to?

Že v srednji šoli se je moja pozornost vedno bolj usmerjala na sodobnejšo slovensko zgodovino, polpreteklo zgodovino. Pri tem mi je bil zgled moj oče, ki je bil v času komunizma znan ptujski oporečnik, kasneje pa je aktivno sodeloval pri oblikovanju pomladne politične opcije v mestu. Doma smo se takrat zelo jasno pogovarjali tudi o tabuiziranih zgodovinskih temah, ki so pritegnile moje zanimanje. Kot študent zgodovine sem prišel do spoznanja, da je na tem področju velika zgodovinopisna vrzel in velik potencial za neobremenjene zgodovinarje. Navdušilo me je novo široko polje dela. Režimski zgodovinarji so namreč popačili zgodovinsko resnico in celotni zgodovinski razvoj od prazgodovine naprej predstavili vulgarno dialektično. Celotna zgodovina naj bi bila po njihovih razlagah spopad med izkoriščevalci in izkoriščanimi. Tudi šolski učni načrti so vsebovali jasna navodila, da mora pouk zgodovine oblikovati v učencih spoznanje o neprestanem in nezadržnem razvoju človeške družbe od nižjih k višjim oblikam družbeno-ekonomskega življenja. Med učnimi cilji v gimnaziji pa je bilo zapisano, da je naloga pouka zgodovine »da učence oblikuje v zavestne borce in graditelje socializma«. Ko sem pred leti analiziral stare šolske učbenike, sem lahko povsem jasno sledil, kako glavni poudarki narodne zgodovine učenca počasi uvajajo v »epohalno zgodovino NOB« v zadnjem razredu osnovne oziroma srednje šole, obča zgodovina pa je bila le zunanji okvir in dopolnitev za obdobja, ko je dialektični razvoj na Slovenskem »zaostajal«. Absurdno je, da se je takšna razlaga zgodovinskega razvoja zavlekla globoko v čas po osamosvojitvi. DZS je tako še leta 1994 ponatisnila učbenik za 1. letnik gimnazije, v katerem naletimo na zanimiv časovni trak; obdobju kapitalizma sledi po letu 1917 »doba rasti socialističnih sil«, podaljšana globoko v 3. tisočletje. Skratka, ta Avgijev hlev bo treba očistiti. Dela bo verjetno dovolj za več kot eno generacijo zgodovinarjev.

Več: Demokracija

 
Značke:

7 komentarjev

  • Zdravko

    In potem se naj še kdo zmrduje nad tem, da zahtevam opravičilo akademske srenje za varanje sto in sto tisočev. In to v šoli, ne na tržnici!

  • Franc Mihič

    Kdo pa daje mandat za oblast v demokraciji?

  • Franc Mihič

    Katere pa so izključno demokratične sile?
    Bo opozicija še dovoljena?

  • Franc Mihič

    Kdo slabi pomladno opcijo?
    Njena vodstva! Primer v živo!:

    Kam, na katero spominsko proslavo?

    »Združenje za vrednote NOB Ribnice vabi v soboto, 10. septembra 2016, ob 11. Uri v Grčarice
    na spominsko slovesnost s kulturnim programom v spomin na partizansko zmago nad plavogardisti.
    Slavnostni govornik bo tov. Milan Gorjanc. Vabljeni!«
    Takšna je bila objava v REŠETU, glasilu občine Ribnice, dne 31. avgusta 2016. V Grčaricah se torej slavi zmaga revolucionarnih partizanov l. 1943, nad »plavogardisti« oz. nad enoto VKJ – Vojske kraljevine Jugoslavije v domovini. »Plavogardisti« so pričakovali prihod zahodnih zaveznikov, Angloameričanov.
    Drugačne spominske slovesnosti tudi letos tam ni bilo.
    ZBB NOB Ribnice torej še vedno proslavlja zmago nad »izdajalci naroda-plavogardisti«.
    V demokraciji so različne spominske slovesnosti sicer dopustne, če so v okvirih predpisov, čeprav so za mnoge moralno sporne.
    Napad in zmaga revolucionarnih partizanov v Grčaricah nad enoto Vojske kraljevine Jugoslavije v domovini je bila bistvena prelomnica v razvoju medvojnih dogodkov.
    Ravno ta zmaga v Grčaricah in zatem še zmaga partizanov na Turjaku nad belogardisti (vaškimi stražami, legijami, to je proti revolucionarji), je povzročila širitev bratomorne državljanske vojne in nastanek domobranstva, ko so po kapitulaciji Italije izpraznjeno ozemlje Slovenije zasedli Nemci.
    Žalostno je, da po 25. letih obstoja samostojne in demokratične RS le ZBB za vrednote NOB še proslavlja spomin na zmago nad proti revolucionarji in slavi spomin na bratomorno revolucijo.
    »Plavogardistom ali četnikom, to je Vojski kraljevine Jugoslavije v domovini so pripadali med drugimi: častnik VKJ in vojaški vodja TIGR-a Danilo Zelen, ki je umrl v spopadu z Italijani v Mali gori, olimpionik, pravnik Leon Štukelj, ekonomist, akademik prof. dr. Aleksander Bajt.
    V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in proti revolucionarji. Zločini pa so lahko bili storjeni na eni in drugi strani! V vsaki državljanski vojni ni izdajalcev naroda! V državljanski vojni ne poteka spopad med dvema narodoma, zato ne more biti izdajalcev naroda, temveč poteka spopad med privrženci različnih družbenih ureditev. V slovenski državljanski vojni med drugo svetovno vojno je bil spopad med privrženci revolucije oz. boljševiškega socializma in Stalina ter nasprotniki revolucije, zagovorniki demokracije.
    Menim, da je že skrajni čas, da tudi demokratično izvoljena politika, državna in/ali lokalna, ribniška, primerno počasti ta dogodek, to tragedijo bratomorne državljanske vojne. To velja zlasti za politične stranke, naslednice DEMOS-a, ki imajo v ribniški občini že vseskozi oblast z SDS na čelu?
    V Ribnici je najbolj zapuščeno grobišče žrtev vihre revolucionarjev pri breznu Žiglovca.
    To je zelo žalostna slika stanja duha in omike. Kaj o tem menita ribniška poslanca DZ RS, Ljudmila Novak, predsednica NSi in domačin Jože Tanko, vodja poslanske skupine SDS? Kam naj peljemo otroke v svarilo?
    Kam lahko gremo, na katero spominsko proslavo?
    Mar le na proslave ZB NOB, na Travno goro v občini Sodražica, na »Ogenjco« v občini Loški potok in v Grčarice, kjer ZB še slavi revolucijo in ne prizna državljanske vojne?

    Kdaj bo prišlo do premika? Kdaj bodo tudi žrtve revolucije v Žiglovici vredne spomina vseh tistih, ki ved(m)o, kako hudo boli in se ne pozabi »bratomorna« državljanska vojna?

    Spominjajmo se te tragedije, da se ne bo ponovila, da bomo ohranili in razvijali demokracijo.

    Franc Mihič
    2016-09-25 – REŠETO zavrnilo objavo.

  • Glede na to, da deluje v okviru SDS, bi lahko začel s procesom demokratizacije v tej stranki. Aja, ne more, ker če bi, bi pač letel, saj je ja splošno znano, da ne gre za to, da SDS ne bi bila demokratična, ampak da v SDS vsi razmišljajo enako, tako kot nekoč v komunistični partiji. 😀

  • G. Blažič, J. P. Emeršič za Demokracijo: “Za dolgoročno rešitev krize bo treba dati mandat izključno demokratičnim silam”

    In te so: SDS, NSi, SLS in Primčeva stranka, kajne?

  • Franc Mihič

    Enostranski mediji so problem slovenske demokracije?
    Ali so problem res samo mediji, ki naj bi ljudstvu pomagali nadzorovati in ocenjevati vse tri veje oblasti, zakonodajno, izvršno in sodno oblast, to je DZ RS, vlado in pravosodje?

    Venomer se na “pravoverni” desnici sliši, režimski mediji so enostranski in so glavni problem in zavora demokracije v RS.
    Kdor pa bere tudi Sobotno prilogo Dela, lahko že po pismih bralcev nazorno vidi, da je tam več pluralnosti, kot v vseh medijih desnice. To je moja ocena, sem desničar, berem desne in leve medije.
    Desni mediji so skoraj povsem zaprti za drugačna mnenja.
    Andrej Magajna, krščanski socialist, pa kar trdi in ni edini, da so režimski mediji enostranski, zato pravi, da so lahko potem tudi desni “demokratični” mediji enostranski.
    Ali tako krščanski desničarji gradijo demokracijo, to je sobivanje različnih?
    Morala da te kap; če levičarji kradejo, smejo krasti tudi desničarji….in vsi kradejo… državi oz. drug drugemu, kot v hladni državljanski vojni, ki je pogubna za obstoj države.
    Država brez morale se razkraja, razrašča se brezbrižnost za tegobe drugih, egoizem je v vzponu, važen je le moj užitek, tudi na FB.
    Pri tem pa nikogar ne moti, da “država prava” propada, saj pri takšni prevladujoči nemorali večine ljudstva, -zlasti izobražene elite, ki hoče plače na nazive, ne pa na rezultate njihovih prispevkov k blaginji ljudstva-, sodstvo ne more delovati drugače, kot ne delovati.
    Učinkovitost sodstva je odraz morale ljudstva, predvsem etablirane, izvoljene elite.
    Kakršno ljudstvo, takšna je njegova oblast.
    Država brez “prava” pa dolgo ne obstaja, saj jo samo ljudstvo s takšno prevladujočo ne moralo, »znajdi se na račun drugega«, učinkovito razkraja.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI