Kavarna Hayek: Preden EU očita Trumpu protekcionizem in intervencionizem, naj pomete pred svojim pragom

Casnik 26.2.2017 2:17
 

Da ne bo nesporazumov, razčistimo takoj na začetku. Protekcionizem je slab. Gre za niz gospodarskih in političnih ukrepov (carine, prepoved uvoza, subvencije in podobno), da se zavaruje domača industrija. Povedano drugače – onemogočena oziroma omejena je prosta trgovina med dvema državama ali več državami. Trgovina pa je tista, ki je vsaki državi prinesla napredek in blagostanje.

Običajno se prednosti mednarodne trgovine dokazujejo s teorijo komparativnih prednosti angleškega ekonomista Davida Ricarda, ki je v svojih delih sicer imel nekaj povsem zgrešenih zaključkov, a logika omenjene teorije je brezhibna. Težava je le, da jo levičarji (in tudi desničarji), ki se pri napadih na Trumpov protekcionizem sklicujejo na Ricarda, ne razumejo dobro. Zato najprej na kratko o tem. Osnovna misel je, da so na boljšem vse države (win-win), ki med seboj trgujejo. Vsaka se pač specializira na določen proizvod, kjer je najbolj produktivna, nato sledi menjava dobrin, kjer vsi pridobijo. Zato je potrebna prosta trgovina oziroma prostotrgovinski sporazumi med državami. Za primer pisci običajno dajejo Nemčijo in Italijo. Prva proizvaja pivo, druga obleke. Po izmenjavi dobrin bodo Italijani pili boljše pivo, Nemci pa bodo bolje oblečeni. A tu se razumevanje in navajanje Ricarda običajno ustavi. Zgornji primer temelji na absolutnih prednostih, se pravi, katera država proizvaja neko dobrino z manjšim stroškom. Toda za mednarodno trgovino absolutne prednosti niso pomembne, temveč so pomembne relativne prednosti – kdo proizvaja z manjšim oportunitetnim stroškom. Kaj to pomeni, si oglejmo na primeru.

Ker so Nemci znani po svoji disciplini in produktivnosti, lahko sklepamo, da so bolj produktivni tudi v izdelavi oblek. Tako Italijan potrebuje za izdelavo ene obleke 8 ur, Nemec pa samo 5. Ker tudi Italijani varijo pivo, a so manj produktivni, si zamislimo, da Italijani potrebujejo za varjenje enega sodčka piva 6 ure, Nemci pa samo 3. Torej, Nemci imajo pred Italijani absolutno prednost. Ali ta logika pomeni, da jim ni potrebno trgovati z Italijani, če sami oba izdelka naredijo hitreje, z manjšim stroškom in boljše? Ne. Težava je, ker je zanemarjen oportunitetni strošek: čeprav Nemci obe dobrini proizvajajo z manjšim stroškom dela, imajo Italijani pri proizvodnji oblek komparativno prednost.

Da bi Nemci izdelali eno obleko, se morajo odpovedati 1,66 sodčka piva, da bi pa Italijani izdelali eno obleko, se morajo odpovedati samo 1,33 sodčka piva. Torej Nemci imajo večje stroške izgubljenih priložnosti v izdelavi oblek. Če bi državi proizvajali samo za sebe (izolacionizem), bi denimo v 120. urah za vsak izdelek Italijani proizvedli 15 oblek in 20 sodčkov piva, Nemci pa 24 oblek in 40 sodčkov piva. Torej skupaj 39 oblek in 60 sodčkov piva. V primeru, ko bi se Italijani povsem posvetili proizvodnji oblek, kjer imajo komparativno prednost, Nemci pa pivu, bi bil rezultat naslednji: Italijani bi izdelali 30 oblek, Nemci pa zvarili 80 sodčkov piva. Glede na prejšnjo situacijo (izolacionizem) imamo 9 oblek manj in 20 sodčkov piva več. Če pa želimo vendarle zadržati enako količino oblek, kot na začetku, morajo Nemci izdelavi oblek posvetiti 45 ur, drugo pa proizvodnji piva. Tako bi izdelali 9 oblek (45 ur) in 65 sodčkov piva (195 ur), Italijani pa v 240 urah 30 oblek. Skupen rezultat bi bil: 39 oblek in 65 sodčkov piva. V odnosu na izolacionizem oziroma na stanje brez trgovine imamo v istem času enako število oblek in 5 sodčkov piva več. To pojasnjuje, da proizvodnja na podlagi komparativnih prednosti pripelje do rasti standarda in blaginje prebivalstva, medtem ko izolacionizem in protekcionizem pripeljeta do zmanjšanja standarda.

Zdaj pridemo do bistvenega. Zadeva deluje, dokler se v proizvodnjo in izmenjavo dobrin ne vmešavajo vlade. Čim država pomaga domačemu gospodarstvu z raznimi državnimi pomočmi, ugodnimi posojili, nepovratnimi sredstvi in neštetimi subvencijami, se tudi prosti trg in mednarodna trgovina popačita. Če bi italijanska vlada subvencionirala proizvodnjo piva do mere, da bi pivo Italijani prodajali v Nemčijo po nižji ceni, kot ga proizvajajo Nemci, to dolgoročno ni dobro ne za Italijane ne za Nemce. Nemci bi sicer pili cenejše pivo, kar je z vidika potrošnika dobro, toda prej ali slej bi morali zapreti svoje pivovarne, ki zaradi subvencioniranih italijanskih pivovarn ne bi bile več konkurenčne. In ko bi zaprli tovarne, ne bi bilo plač, s katerimi bi kupovali italijansko pivo. To je eden od razlogov (damping), zaradi katerega imajo tudi na deklarativni ravni svobodne države liberalnega kapitalizma carine na uvoženo blago in storitve oziroma omejen uvoz blaga in storitev za določene proizvode. Povedano drugače: prosta trgovina med državama (ali državami) je smiselna samo, če so te države, ki med seboj trgujejo, tudi notranje svobodne na način, da ni vladnega intervencionizma in subvencij. Res je, da je prosta mednarodna trgovina edina prava pot razvoja in napredka, a v enakih pogojih za vse vpletene, se pravi brez posameznih pomoči in ukrepov vlad. Zato je bolj smiselno, da države med seboj sklepajo dvostranske prostotrgovinske sporazume, kot sporazume v okviru skupin držav, kjer so ene države svobodne in upoštevajo tržna načela, druge pa nesvobodne in imajo socialistično gospodarstvo, kjer prevladujeta intervencionizem in monopolno državno lastništvo. Tipičen primer je EU, kar je pokazala tudi najnovejša raziskava fundacije Heritage. Pred intervencionizmom in protekcionizmom ni imuna prav nobena država, niti skupina držav. Samo poglejmo carine, enega najbolj vidnih znakov protekcionizma, ki naj bi ga zdaj uvajal ameriški predsednik Donald Trump, pred njim pa »svarita« tako Mehika kot EU.

Medtem ko Mehičani prosto (največ ilegalno) in skoraj brez omejitev vstopajo v ZDA, imajo Američani za vstop in vnos dobrin v Mehiko celo vrsto omejitev (Mehika ima tudi različne carinske stopnje na uvoz: od 0 odstotkov za računalniško opremo do 120 odstotkov). In če ste mislili, da lahko prebivalci EU prosto uvažajo, kar želijo iz drugih (tretjih) držav, ste se zmotili – kar 25 odstotkov uvoza je carinjenega (omejitve si lahko ogledate tukaj in tukaj). In naprej. EU se zgraža, da bo Trump pomagal domači industriji, toda naj si ogleda, kakšen intervencionizem (in protekcionizem) se gre sama: denimo francoska pomoč avtomobilski industriji ali omejevanje uvoza fotovoltaičnih panelov in sončnih celic. Podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans celo izjavlja:»Imamo pravico zaščititi svojo industrijo.« Ja, prav. Toda če ima pravico EU, jo ima tudi ZDA, mar ne? Torej, preden EU očita Trumpu protekcionizem in intervencionizem, naj najprej pomete pred svojim pragom, saj ravna povsem enako.

Vir: Kavarna Hayek

 
Značke:

3 komentarji

  • Težko branje.

    Za primer naj bo navedek: “Medtem ko Mehičani prosto (največ ilegalno) in skoraj brez omejitev vstopajo v ZDA, imajo Američani za vstop in vnos dobrin v Mehiko celo vrsto omejitev (Mehika ima tudi različne carinske stopnje na uvoz: od 0 odstotkov za računalniško opremo do 120 odstotkov).”

    Kot da sešteva legalen in ilegalen vstop. Kot da enači vstop ljudi in prodajo izdelkov.

  • svitase

    Zanimivo. Trump bi lahko bil nekoliko manj glasen, pa bi bilo manj nasprotovanja.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI