Bralna značka za pripravo na zakon

Matevž Sedej 22.2.2017 12:02
 

Tudi v slovenščini smo dobili delo Alaina de Bottona “Kako še drugače misliti o seksu” (“How to think more about sex”), ki je lani doživelo še izdajo komplementarnega in dokaj nenavadnega romana “The Course of Love”, kar bi morda lahko prevedli kot “Šola ljubezni”. De Botton, agnostični pisec judovskega rodu v vrsti del že dve desetletji preseneča z izvirnim pristopom do religije, novic, umetnosti, tesnobe ipd., in kljub svoji neveri v več delih opozarja na pozabljene kvalitete religije.

“Kako še drugače misliti o seksu” ni za nedolžna katoliška ušesa in priznam, da so me nekatere njegove, milo rečeno, nekonvencionalne ideje o tem, kako okrepiti zakon, tudi mene sprva skoraj spravile do tega, da bi knjigo odložil kot puhlo. Vendar ko se bralec približa koncu in pogleda nazaj (in odmisli katerega do namigov), mora priznati, da od nekatoliškega bralca zahodni svet že dolgo ni prebral česa tako treznega o zakonu, celo katoliško zvenečega. In če se boste potrudili ter prebrali še “The Course of Love” (ki je za enkrat v slovenščini še ni), se boste z mano najbrž še bolj strinjali. “Šola za ljubezen” je “roman” o dveh zakoncih, ki ju spremljamo od njunega otroštva, prek začetka hoje v dvoje, do poroke, kratke avanture moškega, in do vstopa otrok v njun zakon. Roman v navednicah, saj literarno pripoved prekinja avtorjev komentar, ki na praktičnem primeru junakov aplicira misli iz knjige “Kako še drugače misliti o seksu”.

Kdo razen katoliškega pisca in agnostičnega de Bottona bi si namreč npr. upal zapisati (prosto prevajam po angleški izdaji), da del našega nelagodja zaradi spolnosti prihaja zaradi naše svobodomiselne dobe, in da so tabuji, ki jih je okoli spolnosti spletla religija naravni; da je spolnost v svojem temelju rušilna sila, v nasprotju z večino naših racionalnih ambicij ter da je zadovoljna spolnost izreden in redek dosežek biologije.

V bistvu spolnosti je želja po intimnosti, po preseganju osamljenosti, ki jo začenjamo čutiti ko prenehamo biti otroci, in to osamljenost želimo premagati v objemu drugega spola. Dogajanje v postelji je akt vzajemne sprave med dvema skrivnima spolnostima, ki se na ta način izvijata iz grešne osamljenosti – sram Adama in Eve je strah, da bi se drugi zgražal nad podobo našega telesa. Spolni vrhunec je višek trenutka, ko sta naša osamljenost in odtujenost za trenutek presežena: srečamo nekoga, ki bi lahko bil zmožen odpraviti naše najgloblje strahove. Različne težave v spolnosti so za de Bottona zgolj neizogibno biološko dejstvo in zato znamenje normalnosti.

Zahodna kultura od romanticizma dalje še vedno vztraja pri kriteriju izbire prave osebe (za zakon), namesto da bi se ukvarjala z iskanjem pravega načina ljubiti.  Na drugem mestu de Botton pravi, da dolgoročno ni “pravega” partnerja/zakonca, ker smo preveč različni in posebni, ker se spreminjamo. Znamenje prave osebe je sposobnost tolerirati različnost; kompatibilnost je dosežek ljubezni, ne pa njen predpogoj. De Botton celo pravi, da je moč zrel pogled na zakonsko ljubezen najti v spominu na ljubezen, s katero so nas v otroštvu ljubili starši – ta pa je bila v delu za nas. Ni čudno, da pride do zaključka, da bi si sodobna terapevtska praksa morala izmisliti novo zvrst duhovnika, ki bi tudi neverujoče odvezoval grehov in s tem omogočal, da se lahko zakonca spet sprejemata kot nepopolni bitji, ki ne moreta v celoti izpolniti pričakovanj druge drugega. V “Šoli ljubezni” pravi, da moramo poiskati kar najprijaznejši način, da se sprijaznimo z nenavadno realnostjo življenja ob drugi nepopolni osebi.

Samo še religija jemlje seks zares, opozarja agnostik de Botton; samo še religija se zaveda, da nas lahko moč spolnosti odvrne od pravih prioritet v našem življenju. Sekularna družba pa napačno meni, da se zmore človek upreti vsaki skušnjavi. Četudi ne verujemo v kakega boga, piše de Botton, bomo morali priznati, da je nekaj represije v tem, kako gledamo na spolnost, potrebne že zaradi našega mentalnega zdravja in zavoljo normalnega funkcioniranja družbe. V “Šoli ljubezni” zapiše: danes ostaja neizogibno normalno, da je resnična ljubezen monogamna in da se spolno poželenje lahko osredotoča le na eno samo osebo.

Šele nedavno – v evolucijskem smislu – je človeštvo z romanticizmom prišlo na idejo, da ni dovolj, da se zakonca le prenašata v dobrobit potomcev, ampak da ves čas ohranjata globoko ljubezen in poželenje. Takšen socialni razvoj je bil možen šele z nastankom srednjega razreda, ki je imel dovolj denarja, da si je lahko poleg zgolj pomočnika v življenju zaželel še njegove, njene ljubezni. Zakon se je takrat iz institucije preobrazil v posvetitev čustva; iz od zunaj vodenega obreda uvajanja se je spremenil v notranje motivirani odziv na čustvo.  Romanticizem je poudaril nevarnost nepristnosti v odnosih, toda nič manjša nevarnost ne prihaja od stalnih poskusov, da bi naše zunanje življenje uskladili z notranjim, pravi de Botton. Ali kot zapiše v “Šoli ljubezni”: sodobni prestiž instinkta je dediščina kolektivne travmatične reakcije na toliko stoletij nerazumnega razuma.

In ko se bralcu zazdi, da je avtor zašel v skrajni cinizem, zaključi: ni res, da je srečen zakon mit; je pa zelo zelo redek. To da zakonca opazujeta minevanje svojih življenj iz kletke zakona, ne da bi se odzivala na spolne dražljaje iz okolja, je za de Bottona čudež civilizacije in dobrina, za katero bi morali biti hvaležni vse življenje. Moški v “Šoli ljubezni” ob koncu knjige dozori v spoznanju, da popolna sreča prihaja v majhnih, občasnih koščkih, “morda ne za dlje kot za pet minut vsakič” in da tako pojmovan projekt zakona ponuja naravnost epsko priložnost za herojstvo.

Potem ko je katoliška Cerkev v sodobnem času že obupala, da bi lahko človeštvo še prepričala v svoj, zelo realistični – čeravno tudi dolgo tog in ozek – pogled na zakon, je v zadnjih desetletjih tako rekoč na novo odkrila zakramentalno bistvo krščanskega zakona. Vendar se pri tem pastorala – v obupnem poskusu, da prepreči popoln razpad instituta zakona, celo civilnega – včasih zateče v neke vrste katoliško romantiziranje zakona. Alain de Botton bo moral napisati še kako knjigo, v kateri se bo poglobil v skrivnost skrivnosti, ki ga krščanstvo imenuje z besedo zakrament (v resnici se je temu v izvrstnem delu “Religija za ateiste” precej približal). Katoličanom pa, ki naj bi pomen zakramenta že osvojili – in prek njega prejeli tudi milost za premagovanje vsega tistega, s čimer se de Botton le stoično spopada – nikakor ne bi škodil še de Bottonov realizem, ki je večidel suh in ciničen, a na koncu obeh knjig izzveni prepričljivo opogumljajoč in celo oseben. Zares, obe knjigi bi dal za obvezno branje vsem, ki so se prijavili na krščanski tečaj za zakon. Po branju se bo milost, ki priteka iz zakramenta krščanskega zakona prikazala še kako potrebna in realna.

 

 
Značke:

2 komentarja

  • Predstavitev, ki pritegne. Alain de Botton zveni pametno. ( Če je v domovini Slavoja Žižka ta izraz dovoljeno pripisat komu drugemu.)

    • slovencsm

      Super. Tema, ki tudi mene muči. Ljudje in naš zakon gre skozi različna obdobja. Kako najti smernice za vsa ta obdobja? Kako nas pripraviti, da nismo presenečeni nad spremembami? Kako se odzvati na spremembe sozakonca? Kako delati na zakonu, da ne postane zatohel in obremenjujoč? Kako mladim sporočiti, da srečen zakon ni mit, če oba delata na temu?
      Včasih se pohecam, da grem po službi na naslednje delavno mesto – zakon in družino.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI