Zasebno šolstvo – zmerljivka?

Casnik 21.2.2017 9:35
 

Če pogledamo na medmrežno stran TED-a (Ideas worth spreading) je še vedno najbolj gledan prispevek o šolstvu. Ken Robinson kaže na šolo kot institucijo, ki ubija kreativnost. Javni mediji in strokovnjaki s področja pedagogike so polni besed o nujnosti širokega in ustvarjalnega pristopa pri izobraževanju. Skoraj vsako usposabljanje učiteljev vsebuje vsaj nekaj odtenkov Gardnerjevega pluralnega razumevanja sposobnosti udeležencev vzgojnega procesa. Družba ima polna usta tolerantnosti in pestrosti. Javna prireditev, ki ne pokaže vsaj malo te »širine«, je že vnaprej obsojena na tako ali drugačno oznako fobije. Ko pa pridemo do uresničitve te deklarativne drže, se to ali pozabi ali interpretira popolnoma po svoje.

Pluralnost že, a ne za vsako ceno

Kdo bi lahko rekel, pluralnost že, a ne za vsako ceno. Če pustimo, da vsak lahko odpira vzgojne ustanove, potem moramo dopustiti tudi  take ali drugačne oblike. Gotovo je tak pomislek upravičen in ga je treba pri uvajanju »kreativnosti« vzgoje in izobraževanja na institucionalni ravni imeti pred očmi. Prav zaradi tega je nujno, da ima država pregled nad tem, kaj se umešča v kurikulum in kako se to izvaja.

Ob za nekatere nesrečnem sklepu ustavnega sodišča glede enakega financiranja obveznega izobraževanja vseh javno veljavnih programov je ob javni diskusiji prst pogosto usmerjen zgolj v interese ustanovitelja vzgojno-izobraževalnega zavoda. Pozablja se na interes skupnosti, državljanov in državljank, ki ne dobijo zgolj možnost izbire, ampak lahko v koreninah družbe – pri otrocih – prispevajo k možnosti drugačne prihodnosti. Tega se še kako zavedajo t. i. zagovorniki sekularne in nevtralne šole. Pustimo ob strani pri nas zlorabljen pojem ideologije. Ker če sekularnost v vsej svoji pojavnosti ni ideološka, kaj je potem?! Tako opevano ločitev šolstva od vplivov vsega ideološkega, kar se pogosto zoži zgolj na religiozno in javnim medijem nevšečno politično opcijo, je možno presegati zgolj s tem, kar ni le družbeno, politično. In spet, kdo bolj presega zgolj določeno opcijo družbe, če ne prav religioznost?

Najlažje je zriniti pravico staršev do vzgoje otrok v skladu z lastnimi vrednotami v popolnoma zaseben prostor, kjer država ne bo imela nobenih dolžnosti. Pozabljamo pa, da s tem izgublja tudi možnost določanja ustreznih standardov in kontrole. Ko se je pred meseci razvpita »strokovnjakinja« za ideologije lotila ustavne pravice do enakega financiranja obveznega izobraževanja, je kot argument proti ponudila primer z začetkom nekakšne turške šole v Ljubljani. Državljani bi tukaj morali reči, da nujno potrebujemo vzvode, ki bodo v največji meri enakopravni do vseh otrok in hkrati skrbeli za upoštevanje tega, kar smo se dogovorili, da so naše skupne vrednote. To lahko uresničujemo samo preko dosledne in poštene kontrole države nad izvajanjem procesa v tej vzgojno-izobraževalni ustanovi. Če bo popolnoma »zasebna«, potem se nevpleteni nimamo nobene pravice vtikati v vzgojni proces.

Predsodki in strahovi

Ob lastni izkušnji ustanavljanja prve zasebne šole v Sloveniji (Gimnazija Želimlje) lahko rečem, da so mnogi ravnatelji šol in dijaških domov želeli spoznati nove vzgojne in izobraževalne principe. Ko pa je bilo to treba umestiti v sistem, se je vedno zalomilo pri pravicah. Predvsem pri predsodkih o tem, kakšna je naša ustanova. Že omenjena strokovnjakinja se zgraža, ker je v razpisu za šolskega svetovalca omenjena izkušnja iz krščanskega okolja. Ni težava, če se pričakuje npr. na Waldorfski šoli, da ima kandidat poznanje tega vzgojnega koncepta; ko gre za versko ozadje, vsa pluralnost zbledi. Strašenje z verskimi prijemi ima pri nas dolgo tradicijo in prav zaradi tega smo se pred četrt stoletja odločili, da je to treba vsaj delno blažiti tudi z izobraževanjem. Naj nas pri trudu za pluralnost našega šolskega prostora spodbujajo bolj kot omejujejo ozki ideološki pogledi in strahovi. Samo preko dobre izkušnje v zasebnih katoliških vzgojno-izobraževalnih ustanovah se ta strah lahko zdravi.

Janez Vodičar, profesor filozofije na Gimnaziji Želimlje

Pripis: razmišljanje je bilo najprej objavljeno na spletni strani Katoliško šolstvo, v rubriki Gostujoče pero.

 

 
Značke:

32 komentarjev

  • Saj vemo v čem je problem pri zasebnih šolah. To bi bile šole, ki bi promovirale razmišljanje s svojo glavo, zasebno lastnino, osebno odgovornost, trdo delo, etiko, logiko itd. In to je tisto kar se Štrukelj in ostali bojijo. Ker bi izgubili monopol nad mladimi. Ne bi morali več zastrupiti cele generacije s socialističnimi parolami. Ljudje bi lahko končno spregledali kako škodljiv je Štrukelj in njegovi sindikati javnega sektorja.

  • svitase

    Zasebne šole, da vendar pod pogojem, da bodo vzgajale v slovenskem tradicionalnem vrednotnem duhu.

  • svitase

    Ne pa šole, ki izobražujejo v tujem jeziku, tuji veri in tujih neslovenskih in neevropskih vrednotah.

  • svitase

    ž
    Zakon bi moral postaviti te meje.

  • svitase

    To je povsem logično, saj gre za naš dom, v katerem se imamo pravico občutiti domačnost, ki jo lahko daje le dom.

  • svitase

    Povsem logično je tudi, da smo v našem domu, mi gospodarji.

  • Zdravko

    Lahko slepomišimo kolikor hočemo, toda izvor problemov je v “zasebnosti” katoliških šol. Ponavljam, Cerkev ni zasebna ampak javna ustanova. In kot taka seveda ustanavlja javne in ne zasebne šole. Že od vsega začetka bi moralo biti tako.
    Izraz “javno veljavni program” je povsem izmišljen in nikomur ni treba nanj niti odgovarjati. Tudi odločba ustavnega sodišča ga sploh ne omenja.
    Ker pa smo, po ne vem čigavi genialnosti, dobili zasebne Cerkvene šole, pa lahko pričakujemo in doživljamo vse mogoče zvijače in polena. Hrvatom je uspelo, da je Cerkev dobila “pravico do ustanavljanja javnih šol” in nimajo nobenih težav. Le pri nas, v deželi, kjer ne resnica ne pravica ne smeta biti izrečeni na glas, je narobe svet.

  • V Slo ni zasebnih šol. So pa neke šole, ki se kličejo zasebne in so 85% finacirane s proračunskim denarjem. Po mnenju slovenskega krivosodja pa bi morale biti celo 100%.

    Kdor hoče imeti zasebno šolo, naj ne obremenjuje davkoplačevalcev s financiranjem. Staršem, ki ne koristijo uslug javnega šolstva, se pa naj aktuarsko pravično odmeri ustrezna olajšava pri davkih.

  • “Ker če sekularnost v vsej svoji pojavnosti ni ideološka, kaj je potem?!”

    Bi bilo od avtorja zanimivo slišati vsebinski opis te ideologije. 🙂 Sekularnost ne pomeni nič drugega kot to, da so vse ideologije enakopravne.

    “Ponavljam, Cerkev ni zasebna ampak javna ustanova. In kot taka seveda ustanavlja javne in ne zasebne šole.”

    Pojem javna šola pomeni šolo, katere ustanovitelj je država. Cerkev ni država, tako da javnih šol ne more ustanavljati. Lahko pa ustanovi zaesbne šole z javnim porogramom, torej programom, ki ga predpisuje država. Upam, da ti je sedaj kaj bolj jasno. 🙂

  • “V Slo ni zasebnih šol.”

    Zasebnost in javnost šol določa ustanovitelj. Če je ustanovitelj država, potem je to javna šola, če ne, je zasebna. Hkrati lahko zasebne šole izvajajo zasebni program, torej program po lastni izbiri, ali pa javnega, tore tistega, ki ga predpisuje država. Torej imamo zasebne šole z zasebnim programom in zasebne z javnim programom oz. mešanim. Javne šole pa seveda izvajajo le javni program.

  • Popolnoma se strinjam s poudarki avtorja. Če ima šola definiran krščanski profil, potem je naravno, da pri kadrovskem izboru, tudi pedagoškem ne le lahko, ampak mora igrati določeno vlogo odnos kandidatov do tega krščanskega profila. Ki predpostavlja tudi dobro seznanjenost.

    Davno sem že pisal, tudi tule, da pri zasebni šoli ni pomembno le načelo ločenosti med državo in versko skupnostjo, ampak je v interesu šolajočega se na taki šoli dobro sodelovanje in obojestranska podpora.

    Po mojem je naravno in najbolje ( kot je odločilo tudi ustavno sodišče), da šola lahko pričakuje finančno kritje za izvajanje javno priznanega programa, po drugi strani pa tudi, da šolski programi privatne šole dobijo dovolj zanesljivo državno ( javno) strokovno verifikacijo. Tudi v izogib temu, da se v pedagoškem procesu neke privatne šole ne bi učile neke sporne stvari, skregane s civilizacijskimi in ustavnimi načeli našega okolja. Neka nova islamska šola v nastajanju je gotovo poučen primer, da je vzajemen odnos med privatno šolo in ministrstvom oz. državo zaželjen in pravzaprav nujen.

    Vprašanje: privatna šola da ali ne pa je po letu 1990 pravzaprav nedopustno postavljati. Negotovo je le, koliko je dejansko prostora za privatno šolo ob že razviti javni mreži. Za privatno osnovno šolo očitno v Sloveniji zelo malo. Za srednjo več. Tudi za vrtce.

    Javna ( državna) šola bo v Sloveniji še dolgo ostala pomembna in prevladujoča. Cerkev naj ob upravičeni podpori zasebnim katoliškim šolam tega ne izgubi izpred oči.

    • Zdravko

      Finančno pokritje nima veze z “javno priznanim programom”.
      Če pa vztrajate na tem, da je Cerkev zasebna organizacija, potem pa tudi jaz ne podpiram rešitev glede financiranja.
      Očitno bo zmagala SD s spemembo Ustave, namesto 100% financiranja. In tako mislim, da je tudi prav. Če ne razumete in vztrajate na spletkah namesto na resnici in razumu.

      • Jaz sem se že navadil, da se ene par koleščk pod tvojo kalvarijo vrti čisto po svoje in se niti ne sekiram več. Sicer je malo čudno, da navijaš za SD in njeno antiklerikalno ihto glede spremembe ustave. Žal kot da ne vidiš, da bi nas SD vrnila za 70 let nazaj; in prisilno bi te oni poslali skupaj z Židanom spet kričat na ulice. ” Trst je naš!”

        Konsistentno z demokracijo in svobodo bi potem kvečjemu bilo, da ukinemo svojo ustavo in sprejmemo ameriško. Potem res ne bi bilo potrebe, da se država ukvarja s privatno pobudo v šolstvu. Ker je ogromno možnosti, da si ga zainteresirani, tudi preko donacij povezanih z visokimi davčnimi olajšavami, sami sfinansirajo.

        Pri nas bi umik proračunske pomoči iz financiranja javnih programov zasebnih šol pomenil pokop tega minimuma privatnega šolstva, ki smo ga s težavo dobili. Seveda reakcionarna laicistična ideološka levica to tudi hoče. Manj razumljivo je, zakaj to hočeš ti.

        • Zdravko

          Zdelo se mi je da sem popolnoma jasen, zakaj.
          Ne podpiram izmišljanja, niti če prihaja z desne, nit če je še tako v imenu “dobrega”.
          Jaz se pa malo sekiram, da ti tako brez podlage podpiraš vse, kar ima videz da je v interesu splošnega dobrega. Ne glede na vse. Ne moremo seštrikat državo in pričakovat da bo funkcionirala.
          Ne prenašam, da se desnica dela zvito in to skuša prodat pod splošno dobro. Ne. Dovolj mi je tega.
          Če mora propasti še ta 1% cerkvenih šol, naj propade. Raje kot da z neko zvijačo uspeva, ta 1% ubogi procent.
          Če vam je papež zasebni lastnik Cerkve, potem bolje da Cerkev kar ukinejo. Morda boste kaj spoznali potem.
          Če rabimo ponovno začet od revolucije, potem je SD naravnost od Boga poklicana, da nas vrne tja od koder smo zašli.
          Če nas mora pravi antiklerikalizem bičat, da dojamemo kaj je Cerkev in kako deluje, naj bo tako.
          Vse kaže, da je oblast res od Boga dana in da so komunisti božji služabniki, bič božji, za ta narod.
          Kot je bil babilonski kralj za Jude.

          • Prismoda anarhistična, glede na leta bi bil lahko modrejši in bolj pragmatičen.

          • Zdravko

            Zakaj anarhistična? Ti bi vsaj lahko poskusil razumeti, tudi če se ne strinjaš. Da vsaj veš s čem se ne strinjaš.
            Totalitarna komunistična oblast je vse prej kot anarhija.

  • Za demokratično družbo in državo je samoumevno, da ljudje morajo imeti možnost izbire. Sicer govorimo o diktaturi in enoumju.

    Logično je tudi, da morajo vse šole, ki izvajajo obvezni program ali obvezni del programa, biti enako financirane. Saj to pomeni, da so javne.

    Če so zasebne, imajo lahko v celoti svoj celoten program. V tem primeru se seveda šolanje plača.

    Pri nas je težava, da so mnogi s svojimi glavami še v totalitarizmu in enoumju. Ti nasprotujejo vsaki zasebni pobudi in konkurenci. Rezultat tega so naše uvrstitve na mednarodnih lestvicah.

    • Take svobode, kot jo ti definiraš, naj privatna šola, v interesu otroka in v javnem interesu, vendarle ne bi smela imeti. Kako boš potem recimo preprečil, da zainteresirani z investicijami v privatne šole nekatere otroke indoktrinirajo v smeri šeriatskega prava in podpore terorizmu?

    • Potrebna pravica države je skratka institucionalni strokovni nadzor nad vsemi, tudi privatnimi kurikuli in šolsko literaturo. To je v javnem interesu; mora biti skladno z ustavo in mednarodnimi zavezami naše države, skratka s civilizacijskim okvirom, ki mu pripadamo.

      • Zdravko

        Tako je. In to je stvar akreditacije oz. nostrifikacije spričeval in ne lastništva.

        • Kdaj sem trdil, naj se država vtika v lastništvo zasebnih šol? Lahko (so)financira programe, ki so v javnem interesu in katerih financiranje neredko v proračunskem smislu pomeni prihranek glede na stroške državne šole. Z lastništvom to nima nobenega opravka.

          • Zdravko

            Tako sem razumel “institucionalni strokovni nadzor nad vsemi, tudi privatnimi kurikuli in šolsko literaturo”.
            Ni potreben nadzor. Dovolj je priznavanje diplom. Niti zapovedani “javno veljavni program”, razen minimalnih zahtev.
            Npr. verouka še dolgo ne bo v “javno veljavnem programu”.

          • Hm, po mojem je prav, da je grejo vsi kurikuli in učbeniki od države priznanih šol v kredibilni strokovni pregled in prehodno odobritev; seveda avtoritet širokih razgledov, ne nekih birokratskih picajzlarjev ali zagamanih ideologov.

            Sem duhovni otrok Marije Terezije, ne nekih daljnih atlantskih obal. 🙂

          • Zdravko

            🙂 Ni takih avtoritet. Avtoriteta za kurikulum je ustanovitelj, lastnik šole. Država je le formalni okvir.

      • Skladno z ustavo in mednarodnimi zavezami mora biti vse v državi, ne le šole. To je vendar logično.

  • Zdravko

    Poleg tega bi država že obstoječe šole lahko prepustila Cerkvi, kjer bi za to bil interes. S tem bi tudi zmanjšala stroške, ker Cerkev premore izobražen kader. Seveda to ne gre, če so te šole “zasebne”. Sploh mi ne gre ta pojem v račun. Nek zasebni sklad lahko ustanovi šolo in jo preda Cerkvi v upravljanje. Le na ta način je lahko katoliška šola zasebna. S to zmedo in vztrajanjem na nekem fantomskem “javno veljavnem programu” pa ne bomo prišli nikamor.

    • Žal tega kadra niti ni (več). Včasih so bili šolski redovi številčni. Uršulinke. Šolske sestre. Odlične šole so bile sposobne voditi. Po polstoletni prisilni prekinitivi niso več usposobljene za to. In premalo jih je danes. Kakšen vrtec še lahko spravijo skupaj. Saj se trudijo redovniki in redovnice, tako in drugače. Ampak položaj nazorno ponazarja mogočni klošter v Mekinjah. Zdaj nekdanji klošter. Uršulinke so bile zadovoljne, da so našle nekoga ( občino), ki je bil klošter voljan zastonj prevzeti.

      V zahodni Evropi so sicer redovi, tudi ustanovitelji šol tam, kjer je privatnih šol res veliko ( v Belgiji in na Nizozemskem več kot 50% vseh – samo vprašljivo koliko je vsebinski karakter teh šol v formalnem cerkvenem lastništvu sploh še krščanski), v glavnem še bolj razredčeni- tako da to ni slovenska specifika.

      • Zdravko

        Po mojem je veliko že če sta dva ali trije na celi šoli. Je značaj cele šole drugačen. Težko je tudi drugod. A Slovenska specifika je le, 200-300 let pred njimi.

      • Zdravko

        In ta naša časovna distanca se povečuje.

        • Ne vem. Ampak Mekinje bi bile lahko idealno mesto za srednješolski katoliški center. Ali celo za ” mali slovenski katoliški Harvard”, torej visokošolski kampus. Pa očitno ni bilo ne ljudi, ne sredstev, ne elana za kaj takega. Škoda. Vsekakor to ni bilo zgrajeno, da bi šlo nekoč v nič.

          • Zdravko

            Zelo nesrečna je ta dežela. Še neka Nigerija ima več perspektive.

  • Državi se veliko bolj splača 100% financirat zasebne šole, kot pa javne. Pri zasebnih šolah breme zagotavljanja prostorov kljub 100% financiranju programa še vedno ostaja na ustanovitelju, pri javni pa mora to zagotavljati občina. Tudi vsa tveganja nosi šola (nepravilno dopuščanj in s tem povezane odškodnine, pokrivanje izgube, tožbe….), pri javni šoli se to (običajno brez vsake odgovornosti) prenese na občino. Zaviranje zasebnega šolstva je projekt tistih, ki nočejo sprememb v javni šoli.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI