R. Čolić, ŠRCD: Družina – temelj poznejših odnosov

Casnik 19.2.2017 2:00
 

Vsak izmed nas si nekoliko po svoje prestavlja, kaj pomeni družina, kakšne so njene naloge, vloge in kako odnosi v njej vplivajo na razvoj posameznika.

Družina kot sistem posameznikov, je za razvoj otroka, mladostnika izjemno pomembna. V družinskem okolju se posameznik oblikuje, tu nastaja njegova identiteta, pridobiva si posamezne navade in prepričanja, ter oblikuje pogled nase in na svet. Družina je torej temeljna celica, iz katere se razvijemo.

Lahko bi rekli, da odnosi v družini iz posameznika naredijo človeško osebo, po drugi strani pa mu, sicer v skrajnih primerih, prav tako lahko skrhajo občutek dostojanstva, ter vanj naselijo občutek nevrednosti.

Žal živimo v svetu, kjer primeri, ko nekoga v polnosti razvrednotimo, ga ponižamo in vanj naselimo občutek nevrednosti, niso redki. Vedno znova lahko v medijih poslušamo grozodejstva povezana z družinskim nasiljem, zlorabami, ter nemoralnimi dejanji, ki jih človek prizadene sočloveku. Vse družine otroku ne zmorejo nuditi dovolj dobre podlage ki bi omogočala zdrav razvoj otroka. V teh družinah se ne more izoblikovati varen prostor in čustveno varna navezanost. Kadar v družini otroku ni omogočen zdrav razvoj, kadar odnosi niso nekaj prijetnega, varnega, takrat govorimo o nevarni navezanosti, kar v grobem pomeni, da starši svojih občutkov ne znajo ali ne zmorejo ubesediti.

Neizgovorjena občutja pomenijo, da je otrok zaradi zunanjih dejavnikov primoran nekatera čustva tlačiti v sebi, zaradi strahu pred starševsko jezo ali občutkov krivde. Kadar se takšno ne sprejemanje otrokovih občutkov ponavlja, to vpliva na njegovo identiteto. Tak posameznik se bo vseskozi bal dela lastne notranjosti, hkrati pa so ta občutja, ki jih tlači v sebi, zelo nevarna. Nevarna so zato, ker nismo v stiku z njimi, jih ne prepoznamo in jih ne zmoremo kontrolirati, kar pomeni, da nas lahko presenetijo (npr.: nekontrolirani izbruhi jeze, nezmožnost razreševanja konfliktih situacij, slaba komunikacija, ki pogosto kasneje povzroča veliko škodo v partnerskih odnosih, ipd) Vse to lahko vodi do psiholoških težav in nervoz.

V mladostništvu, ki je že samo po sebi zahtevno obdobje, zaradi vseh bioloških, fizioloških in čustvenih sprememb, ki jih povzroča razvoj možganov in možganskih procesov, pa takšno ravnanje lahko povzroči tudi krizo. Mladostnik, ki se že tako obremenjuje s svojim izgledom, sprejetostjo in svojimi občutki, je pod velikim pritiskom. Način, kako bo vstopal v nove odnose, pa je odvisen od oblike navezanosti in izkušenj, ki jih nosi iz svoje družine. Iz družinskega okolja prenaša tudi sposobnost zavedanja lastnih čustev, zmožnost regulacije občutkov in samo – pomiritve, sposobnost osredotočanja in regeneracije po težkih izkušnjah.

Kadar v družini ni varnega prostora in mama z otrokom ne zmore vzpostavi čustvenega stika, se ni zmožna uglasiti na čustveno stanje otroka in njegove potrebe, otrok mamo občuti kot neodzivno, nekonsistentno ali celo ogrožajočo. Otrok, ki je odraščal ob takšni mami, bo težje prepoznaval lastna čustva in potrebe in bo zato porabil veliko truda in energije za vzpostavitev stika z drugimi.

Več: ŠRCD

 
Značke:

2 komentarja

  • Guardini

    Nadaljevanje sledi…piše na koncu. No, če ne bo, tudi nič hudega. Otroke moramo imeti radi kakor samega sebe, pa bo vse to teoretiziranje nepotrebno.

  • Igor MB

    Mama, mama, mama. Kaj pa, če otrok ima neodzivno mamo a očeta odzivnega?


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI