I. Mekina, Portal plus: Če Hrvaška ne bo sprejela arbitražne razsodbe, jo bo morala Slovenija tožiti

Casnik 16.2.2017 0:32
 

Eden od najpomembnejših dogodkov letošnjega leta bo zagotovo razsodba Arbitražnega sodišča, ki odloča o meji med Slovenijo in Hrvaško. Arbitražna odločitev bo najverjetneje znana že aprila letos. Ker sta si stališči Slovenije in Hrvaške glede tega vprašanja po enostranskem hrvaškem odstopu od arbitraže diametralno nasprotni, je že danes veliko ugibanj, kako se bodo na odločitev v Haagu odzvali v Zagrebu.

Pred Slovenijo so tri poti: najprej zagotavljanje enostranske uveljavitve razsodbe, nato iskanje sporazuma s Hrvaško s pomočjo generalnega sekretarja OZN in na koncu – če ne bo pozitivnih rezultatov – nova tožba proti Hrvaški. Ne zaradi same meje, pač pa zaradi očitne kršitve Dunajske pogodbe o pravu pogodb ter neutemeljenega poskusa odstopa Hrvaške od arbitraže. Prav o tem, smo izvedeli iz virov blizu vlade, v teh dneh razmišljajo slovenski pravniki. Kajti medtem ko slovenski diplomati opozarjajo, da bo odločitev Arbitražnega sodišča potrebno spoštovati, hrvaški politiki neprestano ponavljajo, da je zanje arbitražni sporazum – mrtev. Po znani “prisluškovalni aferi” in objavi prisluhov pogovorov med slovenskim arbitrom Jernejem Sekolcem in agentko na sodišču Simono Drenik je o tej zadevi odločalo tudi Arbitražno sodišče in sprejelo sklep, da je Slovenija sicer res kršila svoje obveznosti iz sporazuma, da pa kršitve kljub temu niso bile bistvene. Medtem sta bila po odstopu slovenskega in hrvaškega člana sodišča imenovana dva nova člana in sodišče je nato nadaljevalo z delom. Vendar pa Hrvaška nobenega sklepa Arbitražnega sodišča ne priznava več za veljavnega. Vse odločitve arbitraže so zanjo “nične in neveljavne”.

Glede na vse to se zastavlja logično vprašanje: kaj torej sledi? Kaj se bo zgodilo z implementacijo in uresničevanjem Arbitražnega sporazuma? Prav o tem – namreč o implementaciji sporazuma – je v več svojih izjavah govoril tudi slovenski zunanji minister Karl Erjavec. Odgovor na to vprašanje je seveda precej enostaven. Implementacija sporazuma, ki ga ena od dveh strani ne priznava, je precej težavna. Implementacije sporazuma, vsaj s strani Hrvaške pač ne bo. Zagotovo torej po razsodbi lahko pričakujemo zgolj nove napetosti na južni meji, nove poskuse hrvaške policije in “civilne družbe” oziroma ribičev, da “zasedejo” dele ozemlja in morskega akvatorija, ki ju imajo za svoje in podobno. Že videno – deja vu. Na vse to pa bi se slovenski državni organi seveda morali pripraviti že danes.

Zakaj Hrvaška ne more odstopiti od arbitraže

 

Slovenska diplomacija bi morala predvsem jasno in odločno zagovarjati stališče, da je mnenje Hrvaške, da je sporazum “mrtev”, delo sodišča pa “brezpogojno kompromitirano” – kar sicer neprestano ponavljajo vsi hrvaški politiki -, v popolnem neskladju z veljavnim mednarodnim pravom. Pravice do enostranskega odstopa od mednarodne pogodbe, kot ga razglaša Hrvaška, namreč mednarodno pravo ne pozna. Slovensko uradno stališče je, da je tudi pravico o tem, ali je bil arbitražni sporazum kršen ali ne, Hrvaška s podpisom arbitražnega sporazuma že prenesla na arbitražno sodišče, ki je nato suvereno odločilo, da kršitve Slovenije niso bile odločilne.

Toda tudi če to slovensko stališče ne bi vzdržalo strokovne presoje, Hrvaška še zmeraj nima pravice do enostranskega odstopa od pogodbe. In če je to res, potem že to dejstvo nakazuje, v katero smer bo zavil že dve desetletji in pol trajajoč mejni spor med Slovenijo in Hrvaško. Da bi dokazali, da Hrvaška ni imela in še vedno nima pravice, da zaradi “prisluškovalne afere” in domnevno hude “materialne kršitve” enostransko odstopi od arbitražnega sodišča, bo na koncu najverjetneje potrebno sprožiti pravdo – na novem sodišču. Z drugimi besedami, če Hrvaška ne bo želela sprejeti razsodbe, bo Slovenija Hrvaško prisiljena tožiti pred Meddržavnim sodiščem (ICJ) v Haagu. Še pred tem pa bi najverjetneje prišlo do posebnega postopka posredovanja generalnega sekretarja OZN.

Da je ta pot najverjetnejša, kažejo tudi informacije iz vrha slovenske vladajoče politike. “O tem razmišljajo tudi naši pravniki,” nam je potrdil dobro obveščen vir blizu slovenske vlade. V zvezi s tem smo 7. februarja letos Ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ) poslali več vprašanj, vendar odgovorov do zaključka redakcije (še) nismo dobili. V tem primeru bi imeli s Hrvaško tako odprta dva spora – prvega o meji in drugega o implementaciji razsodbe Arbitražnega sodišča. Tudi Slovenija bo po takem scenariju v nezavidljivem položaju, saj bo morala tudi tedaj, če sama ne bo v celoti zadovoljna z razsodbo sodišča (kar je seveda verjetno) po novi sodni in zelo zamudni poti iskati pravico za uveljavitev sporazuma, s katerim bi vendarle dobila jasno določeno južno mejo s Hrvaško.

Takšen razvoj dogodkov se zdi zelo verjeten tudi mednarodnim pravnikom. Najboljši primer za to kaže analiza dr. Armana Sarvariana, predavatelja na Univerzi Surrey ter specialista za etična vprašanja v zvezi z mednarodnimi sodniki, ki razsojajo na mednarodnih sodiščih. Hrvaški mediji so še pred letom dni pogosto citirali tega pravnika, ki je ob začetku slovensko-hrvaške prisluškovalne afere menil, da bi bilo Arbitražno sodišče najbolje takoj razpustiti, saj se arbitražna sodišča opirajo na domnevo, da bodo stranke v postopku sprejele njihove odločitve. Ker si je težko predstavljati, kakšen politični pritisk bo treba naložiti Hrvaški, da bi jo prisilili v uveljavitev odločitve arbitražnega sodišča v sporu s Slovenijo, je ta strokovnjak najprej svetoval – (samo)razpustitev sodišča. O tem, da bi bilo najbolje, če se arbitražni postopek prekine, profesor Sarvarian navaja še dodatne razloge. V hrvaški pogodbi o pristopu Evropski uniji namreč ni pogoja, da mora Hrvaška tudi izvršiti sodbo Arbitražnega sodišča (!).

V nadaljevanju na Portal plus še: Hrvaški vstop v EU in slovenska lahkovernost, Iz enega spora lahko nastaneta dva, Sarvarian: “Slovenija ima prav”, Smo Hrvaško prehitro “spustili” v Evropsko unijo?, Kako bo Slovenija uveljavljala razsodbo.

 
Značke:

23 komentarjev

  • Fajn. Se bomo spet fajtali s Hrvati. Ko bo pomirjeno vprašanje uradnega jezika na Koroškem. In fojbe in fašizem ne bojo več tema.

    Urednik portala, kjer je ta članek objavljen, sploh ( recimo s svojimi tviti) kaže posebno veselje in nagnenje do tega početja. Kako bi le preganjal dolgčas na svojem naslednjem jadranju okoli Kornatov, če ne bi bilo več osnove za razpošiljanje tvitov, s katerimi “ponižuje” Hrvate. Kadar imajo njegovi bralci dovolj poniževanj zaposlenih v UKC.

    Večina zapisanega v članku sicer drži. Bi bilo pa zanimivo, če bi avtor Mekina omenil, kaj je na račun aplikacije arbitražnega sporazuma pred leti ( skoraj soglasno) sprejel slovenski parlament. No, kaj? Da Slovenija odločitve arbitraže ne bo upoštevala, če ji določena meja na morju ne bo ustrezala. 🙂

    ( In potem se Slovenci delajo, da so kaj manj balkanski od Hrvatov. No, da o početju Sekolca in Drenikove in sprenevednju Erjavca ob tem niti ne govorimo.)

    • Berem: “In potem se Slovenci delajo …”

      Se mi je kar zdelo, da gospod IF ni Slovenec. Kaj hočemo, tudi taki morajo biti.

    • Kapodistrias

      V pravu, tudi mednarodnem, velja načelo materialne resnice, torej dejstva in samo dejstva. Glede tega Slovenija nima nobenih težav; vsa dejstva, zbrana v zajetnih knjigah, govorijo Sloveniji v prid. Zgolj to, da je v postopkih prišlo do motenj- telefonskih prisluhov, vendar tudi bivanja hrvaškega predstavnika kar na hrvaškem veleposlaništvu, kar je desetkrat hujša kršitev, saj ni bil v stiku s “svojimi” le enkrat, ampak stalno, ves čas! Sodišče je ugotovilo, da te motnje (obojestranske!) niso takšne, da z zamenjavo (obeh!)članov ne bi nadaljevalo razsojanja, kar potrjuje, da bo upoštevalo zgolj dejstva.
      Istra nikoli (!)v zgodovini ni bila hrvaška, to je postala med vojno šele na osnovi boljševističnega revolucionarnega prava – izvršenega dejstva, nasilnega prevzema.Del Istre pa je bil zanesljivo slovenski, upravno in populacijsko (popis prebivalstva iz 1910), tudi Savudrija s Kaštelom kot del piranske občine, kjer po popisu ni bilo prebivalcev, ki kot materni jezik uporabljajo hrvaščino. Pa menda arbitražno sodišče ne bo upoštevalo revolucionarnega prava!
      Če je oziroma bo kdo v stiski, je to hrvaška (agresivna) politika, saj bo to edina članica EU, ki ima sporne meje z vsemi svojimi sosedami.

      • Zdravko

        Ravno načelo “materialne resnice” je načelo revolucionarnega prava. Pravo potrebuje interpretacijo dejstev. In takrat je politika še kako pomembna. In takrat te “motnje” niso več samo motnje. In glede interpretacij ima Slovenija zelo veliko težav. Toliko, da smo vse spore doslej izgubili. Povsod.

  • Ta arbitraža bo strel v prazno. Razen velikih stroškov, ki bremenijo našo državo, ne bo nič od nje.

    Treba se bo pogajati s Hrvati. Toda sedaj ob bistveno slabših izhodiščih, kot ob nasilni prekinitvi tedanjih pogajanj. Zato bomo izgubili bistveno več, kot če bi tedanja pogajanja pripeljali do konca.

    Skratka, dvakrat škoda. Odgovarjal seveda ne bo nihče.

  • Zdravko

    In kaj če bo sodba ugodna za Hrvate in ti porečejo, no prav, naj jim bo, sprejmemo?

    • Saj pravim, če se to zgodi, obstaja menda zavezujoča izjava slovenskega parlamenta, da mi takega arbitražnega izida ne sprejmemo, ne spoštujemo. Se pravi precej identična pozicija tisti, zaradi katere se Slovenci ( tudi tale avtor članka, ki je sicer dolgo živel, morda celo rojen, v Beogradu) zgražamo nad Hrvati. Samo Hrvati imajo za odstopanje od arbitraže vsaj nek argument v hudi kršitvi, ki si jo je privoščil slovenski arbiter ( in slovensko zunanje ministrstvo). Slovenski argument je samo v tem, da razsodbe ne bomo spoštovali, če nam ne bo všeč. 🙂

      • Kapodistrias

        Če kaj veljajo argumenti, so vsi v prid Slovenije, ne glede na to, kaj kdo pravi ali kakšne resolucije se sprejemajo.

        • Argument je tudi to, da je bilo obojestransko sprejeto, da državne meje postanejo bivše republiške. In te so bolj ali manj tam, kjer so sedaj. In te nam po mednarodnem pravu tudi ne kažejo dobro glede meje na morju.

          Poleg tega ni mogoče nobene države prisiliti, da sprejme nekaj, kar noče. Na Hrvaškem o tem vlada popoln konsenz.

        • Če si ti tako prepričan v slovenski prav, celo Kaštel in Savudrijo bi pripisal Sloveniji, potem pač ni nobene bojazni pred razsodbo arbitražnega sodišča, kajne? Zakaj potem izjava slovenskega parlamenta, da razsodbe Slovenija ne bo upoštevala, če se ne bo strinjala z razmejitvijo? To bi bila strahovita kršitev mednarodnega prava.

          Sicer pa, glede na tvoj nick imaš verjetno zveze s Koprom. Če bi bil resnicoljuben, bi vedel, da je bil Koper po drugi vojni skoraj v celoti opustel. 95% ali več prebivalstva je bilo namreč Italijanov in skoraj vsi so odšli.

          In tako vsa mesta na zahodni obali Istre dol do Pule. Vse v veliki večini italijansko. Zahodna obalna Istra ( plus nekaj krajev v notranjosti, zlasti ob reki Mirni) je seveda vojni plen Titovih partizanov. Slovencev in Hrvatov je tu pred drugo vojno bilo bore malo.

          Središčna in vzhodna Istra je pa bila pretežno slovanska. Na tvojo žalost naj povem, da prebivalstveno mnogo bolj hrvaška kot slovenska. Vsekakor južno od Dragonje. Če trdiš, da recimo Buzet ali Pazin, mesta središčne Istre niso zgodovinsko pretežno hrvaška, potem pač pristransko tiščiš glavo v pesek.

          In te utegne glava zaboleti po arbitražni razsodbi. Jaz pričakujem mnogo manj in me ne bo bolela. Verjetno bo za Slovenijo odločeno malo manj kot je predvideval dogovor Drnovšek-Račan.

          • Zdravko

            Fajn bi bilo, če bi o tej odločitvi parlamenta kaj našel na netu.

  • Karšenakoli že bo odločitev, bo zahtevala veliko nadaljnega truda in potrpljenja.Če hočeš imeti dobre sosede,moraš postati dober sosed.

  • svitase

    Sosed nas ne bo spoštoval, ker se ne znamo ali nočemo postaviti za svojo pravico, ki nam gre.

    Hrvati so nam zgled kako se je treba zavzeti za svoje pravice.

    Celo več, oni se zavzamejo za nekaj tudi takrat, ko nimajo pravne oziroma pravične podlage.

    Naše edino vodilo mora biti, da smo pri uveljavljanju naših pravic pametnejši in bolje organizirani kot poni!

    Teg pa naši politiki in njihove službe slabo delajo.

    Poženite konje, ne pa da javkate!

    • Zdravko

      Kdaj si slišal kakega hrvaškega politika pozivat k enotnosti v grehu? Ali kateregakoli politika na svetu?

      Samo naše si slišal, kako moramo biti enotni, da se nič ni zgodilo in da gremo naprej. In ti bi to podpiral.

  • Zdravko

    Ko bi vsaj Sekolec in Drenikova dobila 1000€ kazni za plačat, pa bi naš položaj glede arbitraže bil bistveno ugodnejši.

    • Onadva sta samo marioneti-račun-višji- raje izstavi režiserjem.

  • Kdor hoče nazorno videti, kako po pravilu velik del našega novinarstva in politike hujska slovenske ljudi proti sosednjim narodom in državam, naj si ogleda Studio 3 ( prej Tarča) na nacionalki.

    Na tapeti Hrvaška ( prisotni Rupel celo prostodušno izjavi, naj bo tu tarča Hrvaška). Vsi prisotni, z izjema Boža Dimnika, ki je bil tam praktično izgubljen med povsem drugače mislečimi, polni gneva do Hrvaške. Polna gneva tudi voditeljica Erika Žnidaršič in avtor prispevka Jure Brankovič.

    Ampak pazite, za širjenja gneva proti Hrvatom, je uporabljen čisti medijski konstrukt glede Cimosa, ki ga celo slovenski minister Počivavšek izrecno zanika. Namreč konstrukt, da je hrvaška stran v pogajanjih “spet prevarala” slovensko in skrivaj v svoj pristanek vključila 2 leti nezapiranja Cimosove tovarne v Labinu.

    To je popolna laž. Hrvaška stran, minister Goran Marić od začetka v vseh svojih izjavah daje vedeti, da gre njegova država v kompromis ( zahtevo po izplačilu 7 milijonov namesto 20, kolikor imajo menda realnih terjatev) zato in predvsem zato, da bojo rešena delovna mesta v Labinu. To je bilo znova in znova jasno povedano s strani hrvaške strani, da je to njihov motiv in predpogoj sporazuma. Razumnemu človeku povsem logičen in razumen motiv in pogoj.

    Kako neki pa pamet slovenskih novinarjev razume hrvaški motiv glede reševnja Cimosa in omogočanja posla z Italijani? Naj bo motiv hrvaške države reševanje delovnih mest izključno v Kopru? In kaj je tu spornega, za slovenske novinarje očitno skoraj zločinskega, če hrvaška vlada želi vsaj za nekaj časa rešiti 1000 delovnih mest v Labinu v Istri? Kaj je v tem tako slabega? Kaj takega, da je to treba Hrvaški očitat in zganjat sovražno histerijo in hajko za prazen nič proti sosednji državi?!

    Jaz tega ne razumem. Čemu to stalno medijsko razpihovanje sovražnosti, kot vidimo celo v RTV ustanovi, ki naj bi bila zavezana nekemu resnemu objektivnemu pristopu, proti sosednjim državam služi? Ne služi ničemur, samo škodi! Škodi gospodarskim in drugim odnosom. In škodi dušnemu miru prebivalcev na eni in drugi strani meje.

    Zame je to dno; novinarsko- profesionalno in osebno-etično gledano! Da o politikih hujskačih ne govorimo …

    • In zgodba o teranu imamo povsem podobno medijsko vsebino. Sistematično se je zablokiralo pred slovensko javnostjo temeljno vedenje, zakaj se Hrvati za teran, istrski teran in ne kraški teran sploh borijo. V imenu “nacionalnih interesov”, v imenu “patriotizma”, kršijo slovenski novinarji temeljna načela, ki naj bi se jih objektivno, uravnoteženo ali sploh kakršnokoli resno novinarstvo moralo držati.

      Namreč, da se v sporu greš pozanimati za argumente obeh strani. Se pravi tudi za hrvaške argumente v sporu okoli terana. Njihove namočnejše argumente bi morali predstaviti slovenski javnosti in slovenske politike, konkretno tudi ministra Židana, soočiti z njimi. Nič od tega. Nobenega hrvaškega argumenta okoli terana slovenski javnosti in politiki ne predstavijo. Ne morem soditi drugače, glede na to, da imajo mesece, če ne leta časa, da bi to storili, da zavestno blokirajo hrvaške argumente. Te iste argumente, ki so očitno prepričali Evropsko komisijo.

      S kakšnim namenom? Ne vem. Morda živijo od hujskanja ljudi. Od tega, da človek vzrok svojih osebnih frustracij ima v kaj projecirat. Konkretno v Hrvate. Ali v Korošce. Ali v Italijane. Ali v Cerkev. Ali v ZDA.

      Drug možen motiv je dogovor s politiki, ki živijo od hujskanja ljudi in igranja patriotizma. Družbenopolitični delavci skratka, v prid kontinuitete iz komunizma. Poglejte, kako so se dvignili rejtingi Židanu od začetka spora okoli terana. In ali naši mediji nimajo pri tem nič? Ministra, ki mu je EU izrecno svetovala, naj se s Hrvati dogovori okoli terana. Pa je zavestno izbral spor namesto dialoga. Je to evropska pot?

      Zakaj izgubljamo spore s Hrvati na mednarodni sceni? Zakaj bomo izgubili spor okoli terana? Zato, ker v ta spor sploh iti ne bi smeli. Ker so vsebinski argumenti tu, pa tudi že okoli varčevalcev Ljubljanske banke, na hrvaški strani. Ker imajo do istrskega terana enostavno zgodovinsko pravico. Pridelovali so ga izpričano, dokumentirano že pred več kot 600 leti. Leta 1880 je npr. 40.000 hektarjev v Istri nasajenih prav s trto, ki daje teran. In to je bilo kar 90% vsega istrskega vina.

      Od prvega trenutka je bilo nedostojno s slovenske strani Hrvatom jemati pravico do istrskega terana. Imeli smo možnost zavarovati svoj kraški teran. Imeli smo možnost za dialog in dogovor. Evropska komisija nas je k temu spodbujala. Kodvezakaj se Slovenci odločamo raje za spor, ki ga ponavadi izgubimo. Bolje – se odločate, odločajo. Ne po moji volji.

    • IF .. ” Čemu to stalno medijsko razpihovanje sovražnosti” ..
      ————–
      No zato, velja isto tudi za to razpihovanje, kot sem malo prej komentirala pod “Odprto pismo Programskemu svetu”…

  • Sarkazem

    Seveda je za vse izgubljene spore s Hrvaško kriva slovenska vrhuška, ki se ne zna in noče pogajati, saj ji je domoljubje tuje. Hrvatom so pač koristi njihove domovine najvažnejša stvar, kar je edino prav, slovenskim politikom pa lastne koristi. Hrvati to slovensko lastnost pametno izkoristijo, vedo pa tudi, da je Slovenija s svojo paleokomunistično vrhuško in svojim komunističnim režimom vsem zoprna in nima nobenega prijatelja ali zaveznika. Najhujše nas po arbitraži šele čaka.

  • Hrvaško in Slovenijo želijo spreti edinole uživalci “tekovina”nekdanje totalitarne juge.

  • Zdravko

    Prav žalostno je kako to podpihovanje sporov s komerkoli, od ZDA naprej, uspeva pri nas. Pa tudi med seboj smo sprti. Vse ti ljudje tu odpustijo, le uspeha ne. Treba se bo izselit.

  • Zdravko

    Sicer pa, saj že ta odnos do beguncev kaže na tukajšnjo sovražnost do vseh in potem je do sporov samo še centimeter.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI