Čisti žrtvi svetal spomin

Renato Podbersič ml. 16.2.2017 6:30
 

Na današnji dan se še posebej spominjamo 80. obletnice mučeniške smrti goriškega glasbenika Lojzeta Bratuža. Fašistično preganjanje primorskih Slovencev v obdobju med obema vojnama je z njegovim okrutnim umorom doseglo enega od svojih številnih vrhuncev. Neusmiljeno so se spravili na človeka, zavezanega glasbi, družini in svojemu narodu. Nekaj mesecev po Lojzetovi kruti smrti so v misijon­ski tiskarni v Grobljah pri Domžalah natisnili knjižico z naslovom »Čisti žrtvi svetal spomin«. Avtor je tedaj iz varnostnih razlogov ostal nepodpisan, danes pa vemo, da jo je napisal Lojzetov prijatelj Rado Bednarik (1902–1975), novinar in publicist.

Lojze Bratuž je bil rojen 17. februarja 1902 v delavski družini v Gorici. Osnovno šolo je obiskoval v domačem mestu in se pripravljal na gimnazijo. Že v rosni mladosti je kazal zanimanje in nadarjenost za glasbo, kot trinajstletnik je igral na orgle. Toda šolanje je prekinila prva svetovna vojna, ki je Bratuževe pognala v italijansko begunstvo. Po vrnitvi domov je mladi Lojze dokončal šolanje na goriškem učiteljišču, kjer je maturiral leta 1920.

Nad Primorsko pa so se že zgrinjali temni oblaki. Kraljevina Italija jo je zasedla ob koncu prve svetovne vojne in si jo novembra 1920 tudi formalno-pravno priključila. Kljub začetnim obljubam o spoštovanju domače, slovenske kulture, so Italijani kmalu začeli neusmiljeno potujčevanje, ki se je z leti samo še stopnjevalo. Izgnali so številne intelektualce, državne uslužbence, železničarje in učitelje, na njihova mesta pa naselili priseljence iz notranjosti Italije. Kmalu so prepovedali slovenske šole, slovenska imena in slovenski jezik na javnih krajih. Zaradi fašističnih pritiskov so začele propadati tudi slovenske gospodarske ustanove in posledično pognale v emigracijo številne Primorce.

V takem okolju je deloval tudi Lojze Bratuž. S politiko se nikoli ni ukvarjal, edina izjema so bile prve državne volitve pod Italijo leta 1921, ko je kot govorec nastopal na raznih volilnih shodih. V vaseh  na Goriškem (Šmartno v Brdih, Solkan in Batuje), kjer je služboval kot učitelj, se je odlikoval tudi kot gonilna sila kulturnega razvoja, zlasti v glasbi. Pogosto je nastopal kot organist in pevovodja. Kmalu se je uveljavil tudi kot skladatelj, ustvarjal je večinoma cerkvene skladbe za zbor ali za glasove in spremljavo orgel. Navadno se je podpisoval s psevdonimom »Sočenko«. Njegove pesmi (Božji spevi, Gospodov dan, Zdrava Marija) so izšle v pesmaricah, ki jih je izdajala Goriška Mohorjeva družba.

Zato so ga fašistične oblasti preganjale in nadzirale. Goriški nadškof Frančišek B. Sedej, tudi sam žrtev fašizma, je nadarjenega Lojzeta Bratuža leta 1929 imenoval za profesorja glasbe v goriškem malem semenišču. Toda kmalu se je Lojze znašel pod ostrim policijskim nadzorom, zato je moral semenišče zapustiti.

Leta 1930 ga je nadškof Sedej imenoval za škofijskega nadzornika cerkvenih pevskih zborov. Lojze se je z vso vnemo vrgel na delo. S kolesom je potoval po deželi in učil, vzgajal in orglal. Cerkev na Primorskem je postala zadnje pribežališče preganjanega slovenskega naroda in slovensko cerkveno petje je vlivalo upanje na boljše čase.

Fašisti so Bratuža, skupaj s Filipom Terčeljem (1892–1946), drugim primorskim narodnim mučencem in žrtvijo komunističnega totalitarizma, zaprli že leta 1931. Ob prvi obletnici ustrelitve bazoviških žrtev so namreč v Brdih mladinci izobesili nekaj slovenskih zastav. Sledile so aretacije posameznikov, italijanske oblasti pa so Bratužu in Terčelju očitale, da sta bila v tesnih stikih s priprtimi.

Bratuževo narodno-buditeljsko delo so fašistični zatiralci ves čas budno spremljali, zato so mu pripravili strašno smrt. V nedeljo, 27. decembra 1936, so ga po maši v Podgori pri Gorici pričakali krajevni fašisti. V tamkajšnji cerkvi sv. Justa je Lojze orglal, domači zbor pa je prepeval tudi slovenske božične pesmi. Prisilili so ga, da je pil strojno olje, pomešano z bencinom. Skoraj dva meseca je nesrečnež v hudih mukah umiral v goriški bolnišnici. Dva dni pred smrtjo je dokončno izgubil zavest. Umrl je 16. februarja 1937, na dan pred petintridesetim rojstnim dnevom. Domači fantje so mu pred smrtjo pod oknom bolnišnice zapeli slovensko pesem in nato zbežali v strahu pred fašističnim besom.

Hči Lojzka ni dopolnila niti tri leta, sin Andrej niti tri mesece življenja. Umorjenega so na skrivaj pokopali na goriškem pokopališču, kajti fašistične oblasti so se zbale nepredvidenih reakcij med razburjenim prebivalstvom. Storilci okrutnega umora niso nikdar odgovarjali za svoje podlo dejanje. Čeprav je fašistična oblast vedela zanje!

Goriški prefekt je 19. februarja 1937 o dogodkih poročal ministrstvu za notranje zadeve v Rim. Med drugim je zapisal, da je šlo za »tragično izgubo«, ki je močno odmevala v okolju Goriške nadškofije, kjer je bil pokojni Bratuž zelo cenjen in spoštovan. Poleg tega je dodal: »Mislim, da imam tudi dolžnost sporočiti, da je nadškof msgr. Margotti izrazil iskren protest proti temu nasilju, ki je spodbudilo in poglobilo rasno sovraštvo v težkih in bolečih razmerah za slovensko duhovščino in vernike.«

Lojze Bratuž je bil le tri leta poročen z Ljubko Šorli (19101993) iz Tolmina, učiteljico, pesnico in neutrudno kulturno ustvarjalko na Goriškem. Za največ uglasbitev njenih pesmi sta zaslužna mož Lojze in skladatelj ter duhovnik Vinko Vodopivec. Za njeno poezijo pa so značilne otroške pesmi. Navdih zanje je iskala kar pri svojih učencih, saj je dolga leta poučevala na slovenskih osnovnih šolah v Italiji.

Med drugo svetovno so zaprli in v prosuli tržaški Villi Triste mučili tudi ženo Ljubko. Nad njo so se izživljali pripadniki tržaške bande znanega policijskega komisarja Gaetana Collottija. Prav Ljubka je v spomin na moža in trpljenje spisala vrsto pretresljivih pesnitev. Preživela je z mislijo: »Skoz trpljenje nas žlahtni usoda, ena vera je, en klic: svoboda!«. Kljub številnim življenjskim preizkušnjam ni nikoli nikogar javno krivila za smrt moža, iz njenih del veje krščansko odpuščanje za vse krivice, kot na primer v sonetnem vencu z naslovom »Venec spominčic možu na grob« (1957). V tej pesnitvi ni čutiti želje po preganjanju kogarkoli, ampak gre za obtoževanje zla, ki izvira iz vseh totalitarizmov.

Spominjam se, da niti v osnovni in niti v srednji šoli tedanjega usmerjenega izobraževanja v našem razredu nismo slišali skorajda nič o fašističnem preganjanju Slovencev pod Italijo v obdobju med obema vojnama. Nihče ni nikoli omenjal niti Bratuže niti Šorlijeve. Čeprav sem se šolal na Primorskem!

Neuradna politika tedanjih jugoslovanskih partijskih in državnih oblasti se je odražala tudi v šoli. Obravnavanje trpljenja Primorcev pod fašizmom je bilo tako bolj ali manj prepuščeno izbiri posameznega učitelja. Ostaja pa dejstvo, da smo v tistih časih rasti brez vseh mogočih elektronskih naprav, ki zasužnjujejo današnje generacije. Po drugi strani pa smo se vzgajali ob poslušanju zgodb starejših ljudi, pripovedovanju o njihovih izkušnjah ter tako vpijali narodov spomin. Zato ne preseneča, da je med mladimi in pripadniki srednje generacije na Primorskem ter seveda tudi drugod na Slovenskem, danes tako slabo poznana vloga organizacije TIGR, bazoviških junakov, fašistično preganjanje goriškega nadškofa Sedeja, mučeništvo L. Bratuža itd. Boj za človekove pravice prej naštetih je bil utemeljen na narodni zavednosti, toda brez partijskih primesi. Njihov »greh« pred tedanjimi partijskimi oblastmi, ki žal še danes ni popolnoma odšel v ropotarnico zgodovine, je bil postavljanje narodnih idealov pred razredne.

Tudi novonastalo mesto Nova Gorica ni prav nobene ulice poimenovalo po Bratužu, je pa res, da stoji njegov doprsni kip na Aleji zaslužnih mož (Erjavčeva ulica) v Novi Gorici. Prav tako se po njem ne imenuje nobena šola v Sloveniji. Po njem se imenuje Kulturni center (nekdanji Katoliški dom) v Gorici.

Življenje in trpljenje Lojzeta Bratuža dobiva tudi svetniški pridih, saj je bil ta pokončni mož leta 2000 uvrščen na seznam krščanskih pričevalcev. O svojem očetu in družini pa je pred kratkim za RTV Slovenija spregovorila tudi prof. Lojzka Bratuž v oddaji Pričevalci. Velja ji prisluhniti!

 
Značke:

2 komentarja

  • Frančišek

    Žalostna zgodba o velikem človeku in zelo zaslužnem Slovencu.Pretresljivost branja je šokantna.

    O komunističnem oblastniško rokovnjaškem studu in graužu v
    kontektsku je pa, vsekakor, potrebno še veliko dodati.
    Da je boljševiški ,romovharski in morilski komunizem delal po svojih moskovsko-kominternovskih tirnicah je jasno vsaj površno.Nujno pa je, g.Podberšič, da bi komnistično zamolčevanje, zatajevanje, filtriranje in doziranje po obrokih o heroju slovenstva,g.Bratužu in še mnogih drugih, podrobneje razgalili, kajti ni dovolj, da današnji rod o tem malo ali nič ne ve, razgaliti je treba izprijeno, do dna pokvarjeno sluzasto, lepljivo in črnokosmato dušo komunizma, Primorcem pa še posebej natanko.
    Ime ji je, to dobro veste, laž, ki podpira in generira njihove cilje in jim posvečuje prav vsa sredstva, vključno mučenje in uboj žrtve ter trpinčenje, posledično, svojcev.

    Hvala, g.Podberšič.
    Bo tole bral, mogoče kateri od vojske svetovalcev predsedatelja Slovenije in Slovenistana, g.Pahor? Ali bodo
    skupno in prizadevno, goriški občinarji g.Bratužu posvetili eno od velikih ulic v Novi Gorici in na obletnice širno proslavljali spomin na velikana Slovenstva?Bodo v šolah brali, igrali in peli pesmi zakoncev Bratuž?

    HALO, “PAHORJI”, ALI SLIŠITE ?

  • Hvala za ta ganljiv zapis. Ni kaj dodati.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI