Nacionalizirajmo

Andrej M. Poznič 15.2.2017 6:3521 komentarjev
 

Rast števila zaposlenih v javnem sektorju v zadnjih 10 letih.

Slovenska proračunska poraba je podobna vodovodnemu omrežju, ki pušča na vseh koncih in krajih. Dokler je vode dovolj, stanje cevi in puščanja ne skrbijo nikogar. A kar je možno pri vodi, ni možno pri denarju. Denarja je namreč vedno premalo, potreb vedno preveč, vmes pa je človeško vesolje, ki želi dobro živeti a malo delati. Tega se sicer zavedamo, marsikdaj pa v duhu francoskega kralja Ludvika XIV kličemo »za menoj potop«. Važno je, da za menoj. Tako ravnajo politiki, predvsem levi, ki svoje pristaše najraje zalagajo s službami in denarjem iz proračuna, ko se obnašajo kakor da bi bila država njihova in z njo, njenimi prihodki in sredstvi, skrbijo predvsem zase. Od kar  človeštvo pozna državo, obstaja ta pojav, kar pa nas ne opravičuje pred iskanjem rešitev.

Če bi hoteli pri nas nekoliko preurediti in prevetriti celoten javen sektor, ki je očitno prevelik, potem bi predlagal kot prvi korak nacionalizacijo. Država naj z zakonom vse, ampak čisto vse, kar je njenega razglasi za »državno upravo«. Ministrstva naj pridobijo nadzor in pristojnost nad vsemi službami, ki so zdaj bolj ali manj samostojne in brez nadzora, pa se napajajo iz proračuna. Ker me ne skrbi vik in krik vseh tistih, ki bi v imenu strokovnosti jadikovali nad politiko, ki si grabi nadzor, saj je očitno, da tako opevani strokovnjaki niso imuni na vse mogoče načine korupcije (spomnimo se samo afero »stalna pripravljenost«, ki pa skriva še večjo afero, ki se o njej ne govori, je pa očitna, in ta je zgrešenost celotne bolonjske reforme, ki so jo načrtovali in izpeljali profesorji za profesorje in ne bo popravljena, dokler od zunaj nekdo ne počisti avgijevega hleva univerzitetnega sveta), ampak so prav v imenu strokovnosti skriti pred očmi javnosti in s tem tudi nadzorom, ki je najboljše varovalo pred potratnostjo in koruptivnostjo.

Ko bi država izpeljala tako podržavljanje svojih lastnih para-organizmov, bi takoj videli kakšne so plače tam zaposlenih, kakšna je njihova delovna etika (npr. spoštovanje delovnega časa), kakšne so zlorabe (npr. službene plačilne kartice, ki bi jo za večino teh paradržavnih organizmom lahko ukinili) in kar je še takega. Presenečenjem ne bi bilo konca ne kraja, kajti tu je leglo največje korupcije v Sloveniji in ne v državni upravi kot taki, kjer večina uradnikov niti nima možnost, da bi si pridobili kakšno korist, drugače pa je s tistim, ki skrbijo, da delijo denar in ga delijo bolj ali manj svojim prijateljem. S tem drznim in ta hip nemogočim korakom, ker bi prizadeli premnoge, ki imajo čas in poznanstva za vse mogoče lobiranje in imajo neomejen dostop do ekranov, mikrofonov in tiskanih strani, bi izenačili vse, ki jih državljani plačujemo. Izenačili ne v socialističnem smislu, temveč v smislu pravičnosti, da bi vsi delali v okviru enakih pogojev. Ne bi se več zgodilo, da so plače enim omejene in brez dodatkov, drugi pa si veseli izplačujejo vse mogoče, kar si lahko. Vse po zakonu, a vse globoko nemoralno in predvsem, nezasluženo, kajti odgovornost monopolne agencije za karkoli je enaka ničli. Učinkovitost pa prav gotovo popolnoma skladna z prevladujočo kontinuitetno mentaliteto. Učinek take nacionalizacije bi bil tako dobrodejen, da ga nobena levičarska stranka ne bi nikoli podprla, kajti prav iz teh ljudi prihaja večina njihovih volivcev. Biti levičar v bistvu pomeni jemati drugemu, da vzameš zase. Levičarji so ljudje, ki se kot hudič križa bojijo tekmovanja, trga, svobode in različnosti. V imenu solidarnosti in pravičnosti mislijo predvsem in le nase, bolj malo na druge. Zato zagovarjajo državne monopole, socialne transferje, državne kulturne plačance, itd. ipd. Čeprav mi je taka miselnost in drža abotna, pa vidim, da bi bilo potrebno najprej nacionalizirati, da se naredi red, pridobi pregled na porabo, ustvari zakonski okvir za spremembe in ukinitve mnogih paradržavnih ustanov. Očitno je, da ni vsaka nacionalizacija zlo.

Zavedam se, da je napisano utopija. Preveč ljudi bi se balo izgube svojih dobro plačanih, uglednih in brezskrbnih služb. Le-ti, najhujši konzervativci v Sloveniji, ne bi nikoli volili kogarkoli, ki bi ogrozil te njihove pridobitve. Nas ostalih, ki smo razdeljeni na premnoge različne izbire, pa je premalo, da bi lahko povzročili spremembo. Javni sektor v Sloveniji, t.j. tisti, ki živi od »realnega sektorja« (že imeni sta zelo povedni!) je prevelik in smo ujetniki vseh teh organizmov in ljudi. Zato pa tudi vsaka kontinuitetna vlada sprejema nove in nove davke, take ali drugačne (ali naj bo RTV »prispevek« ali pa znamka za RK, obvezno dimnikarstvo ali zamenjava letno/zimskih gum…) dajatve kakor so načrtovane spremembe pri plačevanju zdravstva (ali ni že vsakomur jasno, da je to državno zdravstvo že tako sprivatizirano, da bi bilo bolj pošteno, da bi se od njega  poslovili?) ali evro za TEŠ…

Prodajo samo tisto, kar propade ali pa v imenu politike celo pustijo kaj propasti, da ohranijo svoj monopol. V 70 letih se ni nič spremenilo, razen morda tega, da zdaj ne pobijajo in ne zapirajo kar povprek vseh, ki mislimo drugače. Sicer pa v tem socialističnem raju, še naprej vladajo komunisti.

Ker smo Slovenci predvsem na demografski prelomnici saj izumiramo, nimamo časa s katerim bi se tolažili pričakujoč boljše čase. Če hočemo preživeti, se moramo soočiti s stvarnostjo in spremeniti mišljenje in delovanje, kajti tako ne gre več. Poskušati vedno isto zdravilo, ko je že tolikokrat dokazano neučinkovito, pa je norost, ki ji ni para. A prav na tej točki je naša družba otrpnila.

 
Značke:

21 komentarjev

  • svitase

    Točno. Nadzora ni!

    In ko ni nadzora, je vse narobe.

    Po medijih te dni beremo in slišimo: ATRIJ CELJE, d.o.o. je oškodoval na deset tisoče stanovalcev in poslovnih subjektov, katerim je bil upravnik stanovanj in poslovnih prostorov. Zakaj se je to zgodilo?. Ker ni nadzora in ker je že sistemska postavitev slaba.

    Sama zbornica upravnikov stanovanj in posl. prostorov že dve leti moleduje oblast naj vzpostavi nad njimi nadzor, da se preprečijo oškodovanja ljudi, pa oblast ne stori nič.

    Podobno je bilo pri bančni luknji, pri TEŠ 6, in še in še!

    Zakaj ljudje dovolimo to?!!!

    Čas je že, da se prebudimo in zahtevamo red in pravičnost ter preprečimo idealne razmere za korupcijo na vseh področjih!

  • svitase

    In dokler ne bodo ti paraziti, ki so povzročili gorje ljudem s svojim koruptivnim ravnanjem, ne bodo osebno odgovarjali, ne bo drugače.

    Tako dolgo se ne bo ničesar spremenilo.

    Zato zahtevajmo njihovo osebno odgovornost!

  • Zdravko

    Faza pobijanja in zapiranja je prešla v fazo “briga nas kaj misliš”.
    Sicer pika na i k vsej perverznosti našega javnega sektorja je plačevanje dodatnih pokojnin za javne uslužbence. To pa je res pervertirano čez vse meje, da oblast iz proračuna vplačuje privatne dodatne pokojninske sheme.

  • svitase

    Javni sektor je neučinkovit. Glavni vzrok njegove neučinkovitosti je, ker ga je znatno preveč in ker nima učinkovitega nadzora in spodbudnega nagrajevanja.

  • svitase

    Nadzor v naši slovenski državi je nasploh zelo problematičen, ker ga skorajda ni.

    Če pa ga je kaj, nima učinkovitih ukrepov.

    Pojdimo po vrsti:

    To velja že za politike. Še bolj za zdravstvo, pravosodje…

    Učinkovitega nadzora tudi ni nad bankami, državnimi podjetji.

    In nasploh. Temu je botrovala tudi dejstvo, da ukinitev SDK ni nadomestil sistem, ki bi imel v rokah učinkovit nadzor nad zakonitostjo finančnih transakcij….

  • Mislim, da bi bilo za začetek dobro jasno ločiti, kaj je javni sektor in kaj neprivatizirano gospodarstvo, neposredno ali posredno v državnih rokah. Kustos v Narodni galeriji, učitelj v šoli, zdravnik v UKC nimajo recimo ničesar opraviti z zaposlenim v TEŠu. Javni sektor nima nič opraviti s tem, da smo v novo fosilno elektrarno vrgli približno 1,5 milijarde davkoplačevalskega denarja in da nas bo skupaj s nerentabilnim premogovnikom vsako leto vnaprej osrečevala z več stomilijonsko izgubo. Javni sektor nima nič opravit s tem, da bojo računi za elektriko višji za poseben prispevek. Nima nič opravit z milijoni gotovine bivšega direktorjas TEŠa, za katere ne ve pojasniti, odkod jih je dobil ( in se nihče v Sloveniji kaj dosti ne sekira glede tega).

    V nobenih resnih zahodnih medijih še nisem bral razprav obtoževanja med javnim in privatnim sektorjem. Večina njih gre v Sloveniji v obtoževanje zaposlenih v javnem sektorju, da so paraziti, ki kradejo tuj denar. Ne preseneča, da v zahodnih medijih tega na tak način ne izpostavljajo. Razprava je v temelju primitivna in hujskaška.

    Ne trdim, da ni ponekod slovenski javni sektor hipertrofiran. Ampak je treba s številkami dokazat kje in za koliko. Je treba vzeti naše številke ( število zaposlenih, izobrazba, plače) javnega sektorja po področjih in jih primerjati z zahodno Evropo, njenim uspešnejšim delom – recimo Avstrijo, Nemčijo, Nizozemsko, Švedsko. Potem bomo lahko realno govorili, kje izstopa Slovenija gor in kje dol. Na katerih sektorjih je res preveč zaposlenih in so morda preveč plačani glede na izobrazbo in delo, kje ravno prav in kje morda premalo.

    Kolikor poznam številke, imamo daleč nadpovprečno število tožilcev in sodnikov in daleč podpovprečno število zdravnikov ( zlasti družinske medicine). Verjetno imamo tudi nadpovprečno število učiteljic in vzgojiteljic in podpovprečno prisotnost pedagoškega kadra na univerzah ipd.

    Ideološke razprave na temo privatni sektor vs. javni sektor so neproduktivne in čudaške. Pavšalna obtoževanja počez zaposlenih v javnem sektorju pa nedostojna. Po vseh razvitih državah obstajata oba – privatni in javni sektor. V vseh zahodnoevropskih državah obstajajo recimo tudi državne službe v javnih kulturnih ustanovah. In samoumevno je, da si ljudje v načelu zaslužijo spoštovanje, če so zaposleni v enem ali drugem sektorju.

    Bolj koristno bi bilo pogledat, zakaj v gospodarstvu podjetja delujejo v večini daleč od standardov uspešnih na zahodu. Zakaj recimo ob vseh številkah rasti v turizmu skoraj nimamo enega večjega hotela v državi, ki bi bil v slovenskih rokah in bi mu šlo dobro?

    • Mislim, da ne bo povsem držalo, da javni sektor nima nič s TEŠ6. Vsako ministrstvo ima svoje bolj ali manj strokovno uradništvo, ki pripravlja predloge ukrepov. Po mojih izkušnjah je to uradništvo kar precej vplivno, čeprav ne koncu res odloči politika. Toda v večini primerov so odločitve podprte z mnenjem lastnih strokovnih ministrskih služb.

      Po mojih izkušnjah so med ljudmi, zaposlenimi na ministrstvih, takšni ki hočejo kaj koristnega narediti in tudi takšni, ki hodijo samo po plačo. Plačana sta pa oba žal približno enako. Tudi sam sem bil eno leto zaposlen na enem izmed ministrstev, potem sem se pa raje vrnil v gospodarstvo.

      Sicer pa mislim, da se zgornji članek nanaša bolj na gospodarske družbe, ki so v lasti države. Za te bi bilo po moje bolj kot nacionalizacija koristna privatizacija.

    • Vzrokov je gotovo za en ornk gordijski vozel. Javni sektor se od osamosvojitve naprej počasi neustavljivo veča tako kot kakšen borzni balon. Narodovo jezo nad birokrati je potrebno razumet tudi z nasprotne strani – jeza in obup nad nezmožnostjo kaj naredit glede tega. Včasih dobi človek občutek, da živi kafkovem romanu Grad. Nekoč je nekemu Virantu ratalo delno zajezit to povodenj ampak sedaj, ko je menda že konec krize, so apetiti še toliko večji. Zdi se kot, da so lastni birokrati v spregi s politiki in mafijo ugrabili državo in jo držijo za talca. Ne samo zato ampak tudi zato se potem nič ne splača.

      • Govoriš malo na pamet. Kolikor vem, je v zadnjem desetletju število zaposlenih v državni administraciji postopno padalo. Lahko bi najbrž bolj padalo. Zagovorniki velikega števila občin in še morda novih regijskih uprav se sicer težko pretvarjajo, da so za zmanjšanje državne uprave.

        Druga stvar je pa, če nekdo pride recimo s predlogom, da je potrebno zmanjšati število negovalcev v domovih za ostarele. Njihovo število je že zdaj bistveno premajhno in glede na staranje prebivalstva jih bo gotovo v prihodnje potrebno še mnogo več. ( Alternativa je samo množična “evtanazija” onemoglih.) Samo to je fizično in psihično obremenjujoče delo, ki se ga Slovenci in Slovenke očitno otepajo.

        • Zdravko

          A ti nisi pogledal grafa zgoraj?

          • Sem. To je celotni javni sektor. Število ljudi v državni administraciji je pa vendarle v blagem upadu. Sicer se strinjam, naj bodo nova zaposlovanja v javnem sektorju skrajno restriktivna. V nekaj poklicih, vsaj dva sem tu naštel, so pa vendar potrebna in koristna.

            Ob tem gre dodati, da je neumno odpuščati tiste ljudi v državni upravi, katerih služba je priprava zakonov, če potem država plačuje težke milijone za pisanje zakonov zunanjim naročnikom, raznim strokovnjakom in predvsem odvetniškim hišam. Razen če so ti zaposleni nesposobni izvajati takšno svojo zadolžitev.

          • Zdravko

            Kje naj bi potem naraščalo? V šolstvu? Zdravstvu?
            Mislim, da ravno v administrativnem sektorju raste število zaposlenih. Koliko je vseh mogočih agencij, zavodov, in kaj vem kakšnih uradov, ki si jih kar naprej izmišljajo.

        • Saj nisem nujno za zmanjšanje javne uprave ampak javnega sektorja. Ja govorim bolj od odnosu administracije, ki sem ga imel možnost osebno izkusit pa tudi ki ga opažam med višjimi državnimi administratorji: Pri nekaterih ministrih, ki prihajajo iz državne administracije, pri višjih državnih uradnikih, pri zaposlenih v javni upravi ali sodelujejo z njo, ki se pojavijo v medijih. Bolj govorim o odnosu kot o številu zaposlenih v državni administraciji. Saj teh primerov je polno. Ta odnos se mi zdi pomemben, ker državna administracija ima največ nadzora nad javnim sektorjem. Mogoče celo več kot politika, zagotovo veliko več kot navaden državljan. Kako drugače si razložit neustavljivo večanje javnega sektorja?

          Načeloma nisem proti velikemu številu občin sem pa za močnejši vmesni člen in za prenos nekaterih pooblastil z občin na vmesni člen. Sedaj je lahko samo ‘visoka politika’ iz Ljubljane ali pa so lokalne zadeve. Tistega vmesnega manjka, ki bi imelo moč spodnašati tla sprostituirani visoki politiki in razbremenilo z delom občine.

          Hvala lepa za pripombo z evtanazijo. Na ničesar takega nisem namigoval. Pa morajo biti negovalci zaposleni ekskluzivno v javnem sektorju? Ne hvala. Naj si jih ZL nekam vtakne. Po eni strani so polni ‘skrbi’ za ostarele se pa najbrž dobro zavedajo, da je to gospodarsko zelo obetavna panoga. Se pravi gre se za zavarovanje prihodnjega monopola.

  • Zdravko

    Kakorkoli obrnemo 160.000 zaposlenih v javnem sektorju je res huda številka. In sploh nisem prepričan, da so noter zaposleni na TEŠu ali v državnih gospodarskih družbah. Veliko vprašanje.
    Fajn bi bilo videt res neko porazdelitveno tabelo. Primerjave s tujino so pa najbrž odveč, kajti pokazali bi katastrofalno stanje. Švicarska vlada recimo, ima 7 ministrstev. Ok, saj delajo širše, pa vseeno. Koliko je potem pri nas raznih “direktoratov”, za katere ne poznam nobene države, ki bi jih imela, in potem tako naprej… Vse do bankrota.

  • Tega parazitizma ne bo mogoče zatreti z nobenimi zunanjimi sredstvi.

  • Spet bom komentiral tako:

    Oh! Seveda je treba vse, le dvoje ne in sicer:
    – ne pravne države na osnovi človekovih pravic in svoboščin in
    – ne državo stran od lastnine!

    Vse ostalo bo javni sektor s poudarkom na javni upravi v navezi s politiki preživel.

  • svitase

    Če bomo zavrgli človekove pravice in svoboščine, bomo spet v totalitarni državi, kjer so mnogi drugorazredni in bodo mrzili verne.

    Potem bo pravosodje še bolj krivično. Potem bodo še bolj ugrabljali otroke starim staršem in ji preprodajali naprej….

  • svitase

    Človekove pravice so proizvod posledic druge svetovne vojne, v kateri so bile te do skrajnosti kršene, zlasti še zaradi revolucije na slovenskem.

  • Kapodistrias

    Z večino zapisanega se strinjam. Javni sektor je treba prevetriti in vreči iz njega vse, kar vanj ne sodi. Tudi zaradi tega je prevelik in so davčne obremenitve prevelike.
    Ne strinjam pa se s kardeljansko postmarksistično definicijo tega sektorja kot družbene nadstavbe, ki jo materialna baza oz. produkcijske sile vzdržujejo (beri: jo realni sektor plačuje, vzdržuje). Z njo neupravičeno ustvarjamo ideološki antagonizem in nepomirljiva nasprotja med realnim in javnim sektorjem, kar prehitro privede do “obračunavanja” z vsem javnim sektorjem: samo tam so visoke plače, samo tam se nič ne dela, kar je danes v Sloveniji že kar javno mnenje. Trdim, da se tudi v javnem sektorju trdo dela, marsikje bolj kot v realnem, drugo vprašanje pa je, ali ima to delo kakšno dodano vrednost za družbo, ali ima smisel. Državna uprava je predimenzionirana tudi zaradi izvajanja slabih, nekonzistentnih predpisov. Da ne omenjam plač, ki so prav v državni upravi, če odmislimo razne funkcionarje, svetnike in svetovalce, večinoma sramotno nizke. Nič nam ne pomaga pavšalno udrihanje po javnem sektorju, ne da bi problematiko konkretizirali od primera do primera. Strinjam pa se s tistim, ki pravi, da bi bilo smotrneje namesto nacionalizacije izvajati privatizacijo ali pa vsaj dati direktorjem javnih firm večje pristojnosti in odgovornost za poslovanje, tudi glede plač in nabave materiala ter investicij – javna naročila so navaden blef in izvor korupcije.

    • Imam podobno mnenje o javnem sektorju a ne tudi o javni upravi. Sicer si niti ne predstavljam kakšna dodatna pooblastila bi pomagala direktorjem ‘javnih firm’ in hkrati ne bi pomenila novih korupcijskih tveganj (če ‘javna firma’ pomeni državno podjetje iz javnega sektorja in ne državno podjetje iz izključno gospodarskega sektorja). Pri javni upravi se bolj nagibam h ‘kardeljanski’ definiciji. Za mene je delanje biznisa v javni upravi več ali manj čisto navadna korupcija ali vsaj veliko korupcijsko tveganje. Se pravi ugrabljena država. Državno upravo, se pravi, večji del vladne veje, naj se financira iz pobranih davkov. Kako naj bo transparentna in neskorumpirana, če ima svoje poslovne interese. Oziroma drugače povedano: ‘Samo poblastite nas in bomo mi vse zrihtali’. Mislim, da se ve kako boste vse ‘zrihtali’. Recimo pri slabi banki, se razume, da slaba banka lahko začasno dela posel z namenom zmanjšanja slabih dolgov; Absolutno to ne pomeni, da slaba banka lahko dela povsem običajne bančne posle. Skratka, če ne s privatiziranjem kako drugače odpravit korupcijo? Z več pooblastili se mi zdi dokaj naivna opcija.

  • Martin_

    Bivši tunizijski diktator je razmišljal, da bi bilo potrebno imeti za uspešen nadzor v državi enega policista na štiri prebivalce.

    Pomaga pri nas naraščajoč nadzor? V šolstvu je namreč vedno več nadzora in z ministrstva je vedno več raznoraznih zahtev, ki naj bi uvedle red. A se res uvaja red? Na ministrstvih je vedno več ljudi zaposlenih. Ali je njihov nadzor učinkovit? Kaj sploh nadzorujejo? Ljudje, ki pišejo regulative, se ne razumejo, kako se sploh nadzoruje, saj sploh niso delovali na določenem področju, da bi stvari razumeli. Niso zainteresirani. Obstoječ nadzor je v veliki meri tudi nepotreben. Vem, kaj pišem. Kako naj nezainteresirani ljudje nadzorujejo? Zgornji diagram kaže število zaposlenih na javni upravi. Ali je število zaposlenih v šolstvu približno tako naraščalo? Sploh ne! In ni tako naraščalo ne v osnovnih šolah, ne v srednjih šolah in ne v visokem šolstvu. Ponekod je celo padalo.

    Če ni vestnosti, nobena sprememba sistema ne pomaga. Žal niso samo profesorji tisti, ki bolj poredko vidijo cerkev od znotraj. Pa ne vsi, pa ne vsi … Do vestnosti se lahko pride, če se da križ na steno.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI