»Don’t pray. Act!«

Casnik 14.2.2017 4:34
 

Trpljenje nedolžnih ljudi je zadosten razlog za obup nad svetom. Zadosten razlog za diagnozo bivanja: absurd.  Zato je že takoj na začetku tega razmišljanja o družbenem delovanju na mestu obrat v pristopu do problematike – da namreč ne gre za vprašanje: “Ob tem, ko si priča tolikim krivicam in trpljenju nedolžnih – kako lahko nič ne narediš?!” Ravno obratno: “Ob tem, ko si priča tolikim krivicam in trpljenju nedolžnih – kako lahko sploh kaj narediš??”

Nesmiselnost trpljenja je eden večjih filozofskih problemov, s katerim se ukvarjajo religije in filozofije že tisočletja. Gre za problem, ki preprosto – je. Četudi odpravimo vse človeške, družbene dejavnike, ki povzročajo trpljenje nedolžnih (revščina, vojne, takšno in drugačno nasilje, itd…), ostane še “naravno” trpljenje, ki je lastno strukturi sveta (bolezni, naravne nesreče,…). To trpljenje je in bo. Kako shajati s tem? Morda si lahko v tolažbo predočim sledečo misel: Trpljenje nedolžnega je in ga bo lahko manj. Pa vendar tudi ta misel ne bi smela pogasiti mojega nemira, kajti dokler trpljenje nedolžnega bo, ga bo preveč in ga bo neskončno preveč in ga bo tako in na tak način preveč, da mi mora ta presežek trpljenja izzvati razmislek o bivanju samem. Mora me razorožiti gotovosti in miru ter me pripeljati do uvida – razpoke v biti. Ta presežek ni določljiv, nima smisla.

Morda je edini način, da shajam s tem – namreč z obstojem krivice – da kot višjo resnico prepoznam presežno, božjo, onkraj-razumsko, onkraj-svetno obljubo o času brez trpljenja in krivic. Da torej živim iz obljube. Da živim iz zaupanja. Tu govorimo o religioznosti, morda še posebno judovski in krščanski, kjer je obljuba ena izmed temeljnih teoloških kategorij. Pa vendar z »življenjem iz obljube in zaupanja« ne mislimo na držo, ki se kaže v razmišljanju: “Enkrat bo vse dobro – prav je, da je kot je,” ali “Krivice so nekaj običajnega.” Ne. Mislimo na tole:

Ostaja mi iskra upanja, da absurd ni zadnja beseda bivanja. In ker me ta iskra upanja napaja z iskro smisla že v tem trenutku, najdevam tudi delovanje v tem trenutku kot nekaj smiselnega. Ker torej besedo smisel “osmisli” šele obljuba, lahko šele iz obljube delujem in v delovanju prepoznavam smiselnost delovanja.

Pogosto iz ust ateistično opredeljenih aktivistov slišimo poziv: “Don’t pray, act!” Duh sporočila sicer ni nujno vedno napačen, pa vendar se je treba nekoliko ustaviti. Aktivizem, če ni utemeljen na pomiritveni gesti, ki predhaja delovanju, lahko kaj hitro eskalira v nevrotičnost in nasilje ter se razvije v nekakšno mržnjo, ne samo do tistih, ki krivice domnevno povzročajo, ampak tudi do tistih, ki dozdevno nič ne storijo. Zgodi se, da namesto topline širi hlad pravičnosti. V zvezi s tem pa nas, če ne kdo drug, pa krščanska teologija pouči, da je Bog obenem pravičen in usmiljen; da se torej ni dobro sklicevati zgolj in samo na golo pravičnost. »Ne zapravljaj časa z molitvijo, raje kaj naredi,« slišimo. Takšnemu pristopu kot da manjka prej omenjeno prepoznanje bivanjske “no-solution” problematike krivice, ki po pravici pelje do diagnoze absurdnosti bivanja, in ki lahko nanjo ustrezno odgovori samo – teološko gledano – Bog, to-svetno gledano pa zreli duhovni človek – v najglobljem pomenu te besedne zveze.

Vsekakor je potrebno jasno in odločno naglasiti tudi drugi pol, drugo, marsikdaj celo nevarnejšo skrajnost; tj. tisto religioznost, ki “samo moli”. Če smo pri aktivistih lahko govorili o spregledu filozofsko-bivanjskega problema krivice, pa lahko tu govorimo o perverzijah, do katerih pride ob naslonitvi na presežno obljubo, na božje, kadar se le to prelevi v heretično razumevanje Boga kot čarodeja. Marsikateri bralec bo na tem mestu kaj hitro zaslišal glas konformiranih ljudskih množic, ki Boga prosijo za rešitev svetovne lakote. Še zdaleč ne želim razvrednotiti vzvišenega tona molitev in prošenj, ki pomirjajo srce in mu obenem dajejo impulz za delovanje. Želim pa jasno poimenovati perverzijo tistega sklicevanja na pravičnega in vsemogočnega Boga, ki ga pospremi odrek lastni etični odgovornosti.

Sicer pa ne vem, kaj je v sedanjem trenutku slovenske in svetovne družbe potrebno večjega naglašanja: problem aktivizma ali problem religioznega konformizma. Čeprav se tehtnica pisca tega članka rahlo nagiba k slednjemu, bo morda najbolje zaključiti s spravno mislijo, da če bi se prvi od drugih navzeli nekoliko pomirjenosti, drugi pa od prvih etične odgovornosti, ki mora voditi k dejanjem, bi bilo kar dobro.

Blaž Podobnik

 
Značke:

11 komentarjev

  • Hm! Zdi se mi, da je gospod Blaž dobil od nekega borbenega ateista v obraz: “Don’t pray, act!” in je dobil slabo vest, ker ni kakor misionar Opeka. Ker se noče uničiti tako, da bi sprejel kakoh deset migrantov, ki se pred vstopom vrgli dokumente stran, v svojo hišo in jih vzdrževal.

    Samo ugibam, naj mi gospod Blaž oprosti.

  • Ob prastarem vprašanju o “trpljenje nedolžnih” se mi ostro logično porodita dve nujni nujni podvprašanji-najprej:Ali je res kdo nedolžen?-potem pa eno še bolj provokativno:Zakaj bi pa morali trpeti krivi?
    Seveda si tudi poskušam odgovoriti na obe.Dajte si še vi.

  • Dejstvo je, da doslej niti molitev niti act zla nista odpravila. Zdi se, da ima zlo že nekaj krogov prednosti pred dobrim, kar koli to je.

    Je pa ključno vprašanje, kaj sploh je zlo in kaj sploh je dobro. Ali je to, kar menimo, da je dobro, res dobro? Običajno dojemamo, da je tisto, kar je dobro za nas, tj. za naš ego, dobro, kar pa zanj ni dobro, je pa zlo. Za religioznega človeka z globljim uvidom je pa obratno, dobro, kar manjša ego. In “zlo” prispeva k manjšanju ega.

    Zato je vprašane dobrega in zla precej relativna stvar.

    Vprašanje je tudi, ali je “nesmiselno trpljenje” res nesmiselno. Poglobljena spoznanja kažejo, da ima vse, tudi trpljenje svoj smisel in seveda vzrok.

  • Zdravko

    Pray and act! Ali drugače moli in delaj, je stara modrost benediktincev, če se ne motim. Zakaj iz tega delati znanost? In to celo neko ateistično korekcijo. Ti bi nadmudrili sami sebe.
    Trpljenja je na svetu toliko, da ga za nikogar ne bo zmanjkalo. Zmanjšati trpljenje z idejo boljšega sveta ni mogoče niti sploh ni razumno. Krivice so tisto, kar kliče k odpravljanju, zmanjšanju, premagovanju. Pa še tega ne znamo, v resnici.
    Neki duhovnik je pravil o komunistu s katerim sta veliko razpravljala, da mu je zameril eno stvar, da bi krivico pustil na tem svetu. Duhovnik namreč! Da je ne bi odpravil, popravil. Da je temu namenjen oni svet, da se tam poravna. V tem je bilo veliko razočaranje tega komunista nad duhovnikom in Cerkvijo.

    • “Zmanjšati trpljenje z idejo boljšega sveta ni mogoče niti sploh ni razumno.”

      No, to ni ravno krčanski pogled. Tistim, ki sprejmejo Jezusa v svoje srce, se je približalo Božje kraljestvo.

      Jezus jim je odgovoril in dejal: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« (Mt 11, 44-6)

  • Zdravko

    Ker torej ne moremo niti krivice popraviti, nam ostane pomagati ubogim. Kar tem storimo, smo storili samemu Kristusu in to nam bo všteto. Ne obupavanje nad svetom in vihtenje rok in vpitje o krivicah.

    • “Ker torej ne moremo niti krivice popraviti”

      Kakor katere, kakor katere! Ene da in druge ne! V obeh primerih pa je potrebno iskreno kesanje. Tega kesanja ne more nadomestiti nobeno drugo dejanje. Iskreno kesanje pri spovedi!

  • “Ora et labora” je nenadomestljivo geslo sv. Benedikta. Zaščitnika Evrope. Doma iz Nursije ( Norcia-e) v srednji Italiji. Mesteca sredi Apeninov po novem, novemberskem potresu, praktično ni več. Porušena je prelepa stolnica, oditi so morali benediktinci, ki so pred desetletji s prihodom iz raznih delov sveta ( prior je Američan) izjemno uspešno oživili srednjeveški samostan. Nekaj povezav, med drugim s posnetki prelepega prepevanja menihov v latinščini, sem dal pred meseci prav na Časniku. Ena povezava je na Baglionija in Morandija, ki sta prav tu 2015, z začetkom na glavnem trgu Norcia-e posnela skupno skladbo. Nisem si mogel predstavljati, da bo malo zatem vse to v ruševinah. Vprašanje, če ni Benediktova duhovna dediščina tudi vsaj delno v ruševinah.

    • “Vprašanje, če ni Benediktova duhovna dediščina tudi vsaj delno v ruševinah.”

      Brez strahu, ni! In tudi ne bo, ker je Jezus že zmagal! Samo mi, ki smo časovno zelo omejena bitja, nismo še prišli do tja! 😉


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI