B. Štefanič, Družina: Nenormalnost 21. stoletja

Casnik 13.2.2017 6:13
 

Odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice podpira države, ki prepovedujejo nadomestno materinstvo.

Morda se bralci še spomnijo na videz drobnega detajla iz vroče razprave pred referendumom decembra 2015 o (ne)uveljavitvi novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, s katero je leva parlamentarna večina po hitrem postopku skušala ukiniti zakonsko zvezo moža in žene in namesto nje uzakoniti zvezo katerih koli dveh oseb – z vsemi posledicami, ki bi jih prinesel tako prekucnjen zakon, tudi pri zasnovanju družine in uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Kot je v enem redkih medijskih soočenj povedala poslanka Združene levice Violeta Tomič, so zagovorniki redefinicije zakonske zveze in družine, navdihnjene v teoriji spola, v spremenjeni zakonodaji med drugim videli na široko odprta vrata tudi za nadomestno materinstvo kot poti do gejevskega potomstva, ker je to »pač normalno v 21. stoletju«. Velika večina udeležencev referenduma se, kot je znano, s tako »normalnostjo« pač ni strinjala in je zakonsko novelo zavrnila.

Sodni epilog italijanske zgodbe

Da je z »normalnostjo« nadomestnega materinstva in tako tudi z »normalnostjo« tistih, ki jo vneto zagovarjajo kot neproblematično ali celo kot nekakšen civilizacijski dosežek skrajnega progresizma, nekaj hudo narobe, pa niso odločili le slovenski volivci, temveč nedavno tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. To je namreč odločalo o zgodbi, v katero sicer ni vpleten istospolni par, pa vendar je sodniška odločitev pomembna za razumevanje nadomestnega materinstva na sploh.

Italijanski zakonski par ni mogel imeti otrok, neuspešni so bili tudi postopki umetne oploditve. V takih okoliščinah sta se zakonca odločila, da do otroka prideta preko nadomestnega materinstva, seveda ne v Italiji, kjer je prepovedano, temveč v Rusiji, kjer je tovrstno početje dovoljeno. Preko neke ruske agencije sta sklenila (če si dovolimo grob izraz: kupoprodajno) pogodbo z nadomestno materjo, ki jima je februarja 2011 v Moskvi za skoraj 50.000 evrov rodila otroka. Par je nato dečka v Rusiji registriral kot svojega, ne da bi pri tem navedel, da ga je rodila nadomestna mati. Ob vrnitvi v Italijo pa so tamkajšnje oblasti zaradi napačnih informacij o otrokovem rojstvu zavrnile potrditev starševstva. Po testu očetovstva se je izkazalo tudi to, da italijanski zakonec ni biološki oče otroka; otrok torej ni imel nikakršnih bioloških vezi s parom, ki je želel uveljaviti starševstvo. Oktobra 2011 je italijansko sodišče odločilo, da morata zakonca otroka nemudoma oddati v državno skrbništvo. Prepovedan jima je bil kakršen koli stik s tedaj devetmesečnim dečkom. Po približno letu dni v otroškem zavetišču je bil deček leta 2013 zaupan rejniški družini in je medtem že posvojen.

Vzporedno so še naprej tekli sodni postopki. Ko je izčrpal vse pravne poti v domovini, se je par obrnil na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Tam sta na prvi stopnji januarja 2015 tožbo sicer dobila (sodniki so tedaj odločili, da ukrepi italijanskih oblasti niso primerno upoštevali interesov »kupljenega« otroka), a se je Italija pritožila. Italijanske oblasti so vztrajno trdile, da sta se zakonca, ko sta se obrnila na rusko agencijo in nato v Italijo privedla otroka, ki sta ga predstavila kot svojega sina, poskušala izogniti italijanski prepovedi o uporabi pogodbenega nadomestnega materinstva in pravilom, ki se uporabljajo za mednarodno posvojitev, takšno ravnanje zakoncev pa izhaja tudi iz njunih narcisističnih želja. Veliki senat ECČP je tej argumentaciji prisluhnil in sprejel odločitev (objavljena je bila 24. januarja), ki je dala prav italijanskim oblastem: ločitve otroka od para ni mogoče oceniti kot kršenja pravice do zasebnega življenja; vzrok za to je neobstoječa biološka vez para z otrokom in kratko obdobje, ki ga je par z otrokom preživel. Sodišče je jasno povedalo: če bi privolilo v to, da bi otrok ostal s pritožnikoma, bi to tako rekoč pomenilo legalizacijo položaja, ki sta ga pritožnika ustvarila s kršitvijo pomembnih načel italijanske zakonodaje.

Več: Družina

 
Značke:

6 komentarjev

  • No, spet primer ustvarjanja zgodb, ki nimajo dosti skupnega z realnostjo. Problem je v tem primeru bil ta, da sploh ni šlo za primer nadomestnega materinstva. Pri nadomestnem materinstvu gre v osnovi za to, da je otrok spočet iz reproduktivnega materiala vsaj ene izmed oseb, ki si na tak način želita dobiti otroka, idealno pa obeh, kar pomeni, da nadomestna mati z otrokom, ki ga rodi, nima nobene biološke povezave, ampak preprosto zgolj rodi otroka drugih. V tem primeru so očitno v Rusiji zadeve zamočili in je bil dejansko uporabljen reproduktivni material, ki ni pripadal niti ženski, niti moškemu, ki sta si otroka želela. S tem otrokom torej ta italijanski par ni imel nobene biološke povezave, torej ta otrok je bil otrok nekih tretjih osebkov. Na tej osnovi tudi ta par ni mogel pridobiti starševskih pravic na tak način kot jih je hotel, torej na podlagi postopka nadomestnega materinstva, ampak bi jih lahko le s posvojitvijo. Torej, ta italijanski par je torej, sicer v dobri veri, trdil, da je otrok njun, kar bi tudi bil, če bi ta ruska klinika zadeve izpeljala tako, kot bi morala oz. bil bi biološki otrok vsaj enega od partnerjev, torej moškega. Ampak kot že rečeno so rusi uporabili reproduktivni material tretjih oseb.

    Drugi problem z vidika italijanske zakonodaje je bil ta, da je v Italiji nadomestno materinstvo prepovedano. Ampak bistveno je to, da ta primer nima nič opraviti z vprašanjem nadomestnega materinstva, ker ga sploh ni bilo. V tem primeru se je dejansko odločalo o tem, ali je zgolj namera imeti in vzgajati otroka dovolj, da se vzpostavi pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP. ESČP je torej odločilo, da iz razloga, ker otrok ni bil biološko povezan z pritožnikoma in ker je zveza trajala le krajše obdobje, se ta pravica do družinskega življenja ni mogla vzpostaviti na način, ki bi državi preprečeval, da v to razmerje v javnem interesu posega.

    Če pa hočemo govoriti o nadomestnem materinstvu, potem je treba pogledat primera Mennesson v. France in Labassee v. France, ki ju je tudi obravnavalo ESČP. V teh obeh primerih pa je dejansko šlo za nadomestno materinstvo. V obeh primerih se je otrok rodil nadomestni materi v ZDA in sicer na način, da je bil vsaj eden izmed pritožnikov tudi biološki starš. V ZDA so zakonito izdali rojstni list in kot starša navedli pač francoska para. Ko sta hotel otroka v Franciji registrirati, so to Francoske oblasti zavrnile. Sicer so jim dovolili, da z otrokom živijo, niso pa hoteli teh dveh otrok vpisati v register rojstev. ESČP je v obeh primerih odločilo, da je bila s tem otrokom kršena pravica do družinskega življenja, ker brez registracije, bi ti otroci lahko bili prikrajšani za vrstvo pravic. Kar torej pomeni, da ESČP nadomestnemu materinstvu ne odreka zaščite, ravno nasprotno, vendar pa kompromisno predvsem z vidika koristi otroka. Torej v obeh teh primerih je odločilo, da je bila pravica do družinskega živlejnja kršena le otroku, ne pa tudi staršema in seveda z namenom, ker ESČP dopušča država diskrecijo, da vprašanje nadomestnega materinstva urejajo tako kot to same hočejo. Ampak normalno, ker otrok ne more biti kriv za to, da sta npr. starša kršila zakonodajo povezano s prepovedjo nadomestnega materinstva, tudi ne more trpeti posledic in se mu ne more odrekati pravica do življenja z biološkimi starši. Tako da de facto so vsi zakoni, ki prepovedujejo nadomestno materinstvu z vidika EKČP kršitev, vendar le z vidika otrokovih pravic.

    Tako da trditev v članku, da odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice podpira države, ki prepovedujejo nadomestno materinstvo, je zavajanje in delno celo neresnica.

    • Zdravko

      Spet si se vznemiril. Pejt dojit nazaj. Avtor se ti opravičuje.

      • Ne, ti si se vznemeril. Jaz sem zgolj popravil napako avtorja, kar tebe dojenčka tako zelo moti, očitno. 🙂

  • Evropski sodniki so pametnejši in bolj moralni od evropskih politikov, ki svoje kariere gradijo na ponavljanju kulturnomarksističnih floskul.

    S proizvodnjo, prodajo in nakupom otrok torej za enkrat ne bo nič.

    • Preberi si moj komentar, saj zato sem ga tudi napisal, da se pač lahko ljudje izobrazijo o zadevah, namesto da trosijo ideološke floskule vsepovprek, ki z realnostjo nimajo nobene zveze. 🙂

      Tudi tvoj komentar jasno kaže, da nimaš pojma, o čem govoriš in da se ti niti približno ne sanja, kakšno razmerje je vzpostavljeto med institucijo Sveta Evrope in državami članicami.

  • Zdravko

    Zelo dobra odločitev. Čeprav je kar zaskrbljujoča odločitev prve stopnje. Pričakoval bi odločnejšo zavrnitev takih poskusov. Preigravanje zakonodaje bo še vedno možno preko držav, kjer so manj striktni glede tega, ampak borba proti je vedno zaželena. Upajmo, da bo tudi v ZDA tega konec, enkrat.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI