Ania Goledzinowska ponovno v Sloveniji

Martin Lisec 13.2.2017 7:38
 

Ania Golędzinowska prihaja po odmevnem obisku v novembru 2016 ponovno v Slovenijo. Ob njenem prvem obisku v Sloveniji je izšla njena avtobiografija Rešena iz pekla (Založba Salve), ki je bila izredno lepo sprejeta med slovenskimi bralci, kar priča tudi podatek, da je prva izdaja knjige že razprodana. Tokrat bo Ania v Sloveniji od 17. do 19. ebruarja. Z njo se boste lahko srečali v Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani, v Zavodu Federika Barage v Novem mestu in v Boštanju. Program tokratnih srečanj z Anio si lahko ogledate na tej povezavi.

Ania Golędzinowska je rojena na Poljskem, a živi že od najstniških let v Italiji. Je bivša manekenka, foto model, televizijska voditeljica, od blizu se je srečala z nočnimi klubi, drogo, elitno bogataško milansko druščino, sodelovala je z mnogimi znanimi imeni iz sveta mode, zabave, glamurja in športa … Pred tem je bila žrtev trgovine z ljudmi, kar je globoko zaznamovalo njeno življenjsko izkušnjo in njeno doživljanje sveta.

Ania v svoji knjigi Rešena iz pekla opisuje tudi svoj odnos z mamo. Ta odnos je bil predstavljal enega od najbolj bolečih poglavij njenega življenja. V nadaljevanju objavljamo odlomek iz njene avtobiografije Rešena iz pekla o tem, kako sta se z mamo po dolgih letih odtujenosti in bolečine spravili in uglasili.

»To, da se je v meni res nekaj spreminjalo, je bilo mogoče opaziti v številnih velikih in majhnih rečeh. Predvsem sem postala veliko bolj vztrajna, kar mi prej nikakor ni uspevalo. Vsak dan sem hodila k maši, vsak večer sem molila. Zgladila sem spor s svojo mamo in začela odkrivati neizmerno zadovoljstvo, mir, ki ga srcu da to, da znaš odvreči stare zamere in nerazumevanja ter pripraviš prostor za dobro. Z eno besedo, učila sem se odpuščati, kar je temelj vere. Zdelo se je, da je tudi moja mama ujela neko ravnovesje. Že leta je bila v zvezi z Bolekom.

Prišla je k meni in ostala z menoj kak mesec. Ta čas sva si vzeli zase. Pogovarjali sva se, si zrli v oči, v osvobajajočem objemu sva stopili bolečino, ki je trajala leta. Moje stanovanje je postalo otoček, na katerem sva kakor brodolomki začeli počasi preraščati napetosti in vzajemno nezaupanje.

Potem je nekega dne izrekla tisti stavek, ki je zdrobil moje kamnito srce. Ljubezen je potem, tako kakor naredi voda, sama našla svojo pot na svetlo. Privrela je na plano kakor izvir, pri katerem se lahko končno odžejaš.

„Veš, Ania,“ je rekla tiho, medtem ko si je brisala nos, ker je preveč jokala, „nikoli si ne bom odpustila, da sem tisti dan prišla prepozno …“

„Kateri dan?“ sem jo vprašala. „O čem vendar govoriš?“

„Kako, ali ne veš? Ti niso nikoli povedali?“

„Česa, mama?“ sem nepotrpežljivo kričala. „Česa mi niso povedali?“

Nekaj trenutkov je bila še tiho, potem je začela govoriti s pojočim glasom, kar mi je šlo zelo na živce. Toda takoj, ko je spregovorila prve besede, takoj, ko je rekla: „Tisti dan, na sodišču …“, sem razumela. Popolnoma sem razumela, kaj mi hoče povedati. Bila sem tako pretresena, da sem morala tudi sama sesti. Oziroma, če sem natančna, s hrbtom naslonjena na steno sem počasi zdrsnila na tla.

„Tisti dan ni bilo na sodišču nikogar več, ko sem prišla. Vem, vem – prosim te, Ania, ne jezi se, sama vem, da sem kot mama prava polomija – toda mogoče mi boš lahko oprostila, kajti niti predstavljati si ne moreš, kaj se mi je zgodilo tisto jutro. Ko se mi je končno uspelo rešiti, sem tekla, tekla čez celo Varšavo, da bi prišla pravočasno. ,Bog, pomagaj mi, vzeti mi hočejo mojo punčko!ʻ sem razmišljala v obupu. In jokala sem. Tekla sem in jokala. Tisti dan, še se spomnim, je deževalo, zato na srečo ni nihče opazil, da sem vsa objokana. Pritekla sem na sodišče, letela po stopnicah, toda bilo je prepozno. Sodna dvorana je bila prazna. Navdajala me je s strahom, ker je bila velika, koraki v njej so votlo bobneli. Ničesar več nisem mogla narediti, sodnik mi je odvzel starševsko pravico. Po zakonu nisi bila več moja hči … Ko sem se vrnila domov, me je neka soseda vprašala, kaj se mi je zgodilo, zakaj sem tako pretresena. Zaupala sem se ji in ji rekla, da sem prišla prepozno na sodišče, in še vse drugo. Potrepljala me je po ramenih in rekla: ,Kar pogumno, Iva, mogoče je tako še boljše …ʻ To je bil najhujši udarec. Imela je prav: res je bilo tako boljše. Mamo, kakršna sem bila jaz, je najbolje izgubiti …“

In znova je planila v jok.

V grlu sem čutila cmok. Nisem mogla gledati mame v takem stanju.

„Mama …“ sem zašepetala, „nisem vedela … Vedno sem verjela, da si ti …“

Nisem mogla nadaljevati. Glas se mi je zatikal v grlu.

„Ni res, mama; nič od tistega, kar je rekel sodnik, ne drži. Jaz sem in vedno bom samo tvoja hči!“

„Oprosti mi,“ je šepetala z očmi, polnimi solz.

„Ti mi oprosti, mama,“ sem ji odgovorila s komaj slišnim glasom.

To je res čarobna beseda – po eni strani je tako lahka in hkrati jo je tako težko izgovoriti. To besedo bi se morali vsi naučiti bolj pogosto uporabljati: Oprosti.

Druga drugo sva prosili za odpuščanje – za odpuščanje za vse izgovorjene in zamolčane stvari. Prosili sva za odpuščanje, ker se nisva razumeli, ker nisva imeli poguma, da bi bili v najtežjem trenutku ljubeči druga z drugo. Prosili sva za odpuščanje za izgubljene priložnosti, za neizgovorjene besede, za odklonjene geste.

Toda ko sva se spet objeli, je bilo, kakor bi se dotaknili dve žici električnega krogotoka, in lučka se je prižgala. Bili sva mama in hči, ki sta se s solznimi očmi spet našli. Čutila sem vonj njenih las, toplino njenega telesa, objemala sem jo in mislila: „To je moja mama!“

Koliko solza … Ampak zdaj so bile to solze sreče!«

Bi se radi osebno srečali z Anio? Program njenega tokratnega obiska v Sloveniji si lahko ogledate na tej povezavi.

O Anii Goledzinowski so poročali tudi ČASNIK, DRUŽINA, SIOL, RADIO OGNJIŠČE in Iskreni.net ob njenem prvem obisku v Sloveniji novembra 2016.

Knjigo lahko naročite na spletni strani založbe Salve.

 
Značke:

3 komentarji

  • ODPUŠČANJE je najboljša molitev.

  • Zanimivo, kako je prav v nekdanjih “padlih grešnicah” neredko posebno močna karizma oznanjanja Božje ljubezni in usmiljenja. Verjetno prej kot v “zgledno živečih” kristjanih in kristjankah. Pogosto se prezre, posebej v moškem svetu, kakšno močno gibalo človeka so globoka intenzivna čustva, katerih izvor so neredko, če ne pretežno globoke pretekle rane.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI