Všečni totalitarizem?

Časnik 12.2.2017 2:4553 komentarjev
 

Pospravljam navlako, ki se je dolgo nabirala na pisalni mizi: ob, za, pod in nad računalnikom. Česa vsega ne najdeš! Tudi kak izgovor za prekinitev dela – kot je npr. tale:

Med kopico papirjev sem našla prepisan delček uvodnika iz ene starih številk tednika Družina, avtorja R. Petkovška: »Že leta 1931 pa je angleški pisatelj in filozof … napovedal, da totalitarizmi prihodnosti ne bodo vladali z nasiljem, ampak z všečnostjo. »Vladanje s pendreki in strelskimi vodi, umetno povzročeno lakoto, množičnim zapiranjem in izgoni ni le nehumano, ampak dokazano neučinkovito.« Huxley poudarja, da bodo v teh totalitarizmih vsemogočni politični šefi in njihova vojska upravnikov nadzorovali populacijo sužnjev, ki pa jih k delu ne bo treba siliti, saj bodo v služenju uživali. K takšnemu služenju bodo oblastniki ljudi privedli tako, da se ti ljudje svoje zasužnjenosti niti ne bodo zavedali. … Skupni imenovalec sodobnih agresorjev je uničujoči radikalizem. V preteklosti je ta radikalizem ustvarjal koncentracijska taborišča in gulage, v prihodnosti pa bo z všečnostjo uničeval tradicionalne vrednote(konec navedkov iz članka, odebelila M. K.).

Vrtec, jasli in … telički

In iskra je preskočila ter povzročila asociacijo na … nekatere nove predloge za izboljšanje družinske politike. Točneje: na enega izmed njih. Vrtci, bolj ali manj brezplačni. Verjamem, da je predlog dobronameren in bi njegovo sprejetje marsikoga razveselilo. Jaz pa nanj ne gledam v prvi vrsti z ekonomskega vidika (kaj to pomeni za državni in kaj za družinski proračun), ampak me ‘zbode’ kot jasen signal: vrtec je največ in najboljše, kar lahko nudite vašim otrokom – alternative ni. (Tako razumem, če je stimulirana zgolj ena oblika varovanja otrok.)

Vem, da je za veliko ljudi vrtec izhod v sili in ‘manjše zlo’, toda ne pristajam na to, da se ga postavlja kot ideal, priporočeno in najboljše okolje za otrokov razvoj. Profesor Trstenjak je čisto ‘po kmečko’ povedal: »Jasli so za teličke – ne za otroke.«

Ta teden smo v neki oddaji slišali mnenje očeta iz časov, ko so primorske otroke med obema vojnama vključevali v brezplačni italijanski otroški vrtec: »To je poitalijančevalnica.« Takrat je bilo to jasno. Današnja indoktrinacija je veliko bolj prikrita in zavita v razne strokovne argumente: vrtec je ‘oh in sploh’ za otroka. Toda nikakor se ne morem strinjati, da je največja korist otrok to, da jih že od malega ‘čredno vzgajamo’. In ker nisem ‘stroka’, lahko imam o medijsko selekcioniranem ‘strokovnem mnenju’ svoje, nestrokovno mnenje.

Veliko otrok večji del dneva preživi zdoma. Že malčke brez vsake slabe vesti za 8 do 10 ur dnevno oddajamo v ‘tuje roke’, malce starejši so že ‘čezmerno zaposleni’. Biti moraš res trden v svojem prepričanju, da ne zapadeš miselnosti, da si ‘dober starš’ toliko, kolikor dejavnosti omogočiš otroku oz. da se kakovost ‘starševanja’ meri po številu ur, ki si jih porabil za prevažanje otroka.

Verjetno ne bom dočakala verodostojnih raziskav, ki bi pokazale ‘rezultate’ institucionalnega, ‘strokovno neoporečnega’ procesa vzgoje, ki ‘proizvaja’ čedalje večji odstotek odraslih, ki nikakor ne (z)morejo ‘(s)hoditi’, čeprav so prešli vse družbeno-priznane in strokovno vodene faze ‘ustrezne’ vzgoje. Mogoče bo kdo začel razmišljati o smiselnosti uvajanja institucionalnega varstva tudi zanje? Nepošteno bi bilo, da bi jih ‘država’, potem ko jih je strokovno (slabo) vzgojila, naprtila družinam: »Zdaj ste pa (dovolj) dobre, vaši otroci so – skrbite zanje.«

In vloga družine?

Res pa je tu težko potegniti ločnico: kolikšen delež odgovornosti gre državi in kolikšen družini, ki je sprejela tole igro? Kaj drugega pa naj bi bilo tole kot igra (ali potuhnjena prevara?), sprva dobrohotno ponujena, nato pa vse bolj premišljeno vodena, v kateri – se zdi – je krajšo potegnila družina? Prepričali so jo, da je ‘normalna’ samo, če sta oba starša zaposlena in so otroci v vrtcih. Prepričali so jo, da lahko namesto nje enakovredno (ali še bolje!) poskrbijo za njene otroke. Prepričali so jo, da ji ni več potrebno opravljati tega, kar je njeno naravno poslanstvo. In o pravilnosti ter upravičenosti prenosa vzgojne funkcije na ‘državo’ niti ne razmišljamo več: dnevne in urne obveznosti ter stalno hitenje preprečujejo uvid in razločevanje.

Tako živimo ‘tja v en dan’, kakor nanese. In družina vse bolj postaja bivalna skupnost z določenimi medsebojnimi vezmi, obveznostmi in dolžnostmi. Če parafraziram papeža Frančiška: »Družina, ki se bolj malo vidi, ki jim je skupno bivališče zgolj neke vrste pista, s katere neprestano odletajo in priletajo, je bolj malo družina.«

Jaz pa še vedno trdim, da je vloga družine na področju vzgoje nenadomestljiva in nezamenljiva. Vse ostalo je bolj ali manj poskus nadomestka z raznimi ‘stranskimi učinki’. Družina je vedno bila, je in bo najboljše okolje za rast in razvoj otrok v vseh obdobjih njihovega zorenja, toliko bolj v predšolskem. Vprašanje pa je, ali to družina (z)more/hoče opraviti. In še težje vprašanje: koliko je pripravljena vložiti v ta ‘posel’. Ne prepriča me floskula: »Važnejša kot kvantiteta je kvaliteta skupno preživetega časa.« Pa tudi denar ni (vedno) odločujoči dejavnik – temeljne vrednote in naravnanosti se namreč ne ravnajo po tržnih zakonitostih. (Težava pa utegne nastopiti, ko damo (pre)veliko prednost tržnim zakonitostim in prizadevanju za doseganje ali ohranjanje nekega abstraktno nedoločljivega, a družbeno ‘pričakovanega’ standarda.)

Kdo ve, kaj točno je imel v mislih g. Huxley, ko je pisal o všečnem spreminjanju tradicionalnih vrednot? Nimam občutka, da je zapisal s hrepenenjem in odobravanjem … V katerem obdobju ‘njegove’ prihodnosti smo? Koliko je družina v svojem poslanstvu še svobodna in suverena in koliko je že (nevede) ujeta v miselnost in tokove, ki so ji (všečno!) vsiljeni od zunaj: normativi, standardi, priporočila? Koliko sem jaz, koliko si ti v svojem mišljenju in ravnanju še svoboden – in kje se prične suženjska odvisnost? Vsak zase je verjetno prepričan, da je popolnoma svoboden – tudi ko se (slepo? nevede?) podreja neverbalno uveljavljenemu ‘splošnemu’ načinu delovanja.

Tako kot ni zlata kletka zaradi žlahtnosti materiala nič manj omejujoča od železne, je tudi ‘mehki’ totalitarizem še vedno – totalitarizem. Je to tisti ‘totalitarizem prihodnosti’? Ah, ne: totalitarizem sedanjosti?

Martina Krečič, Vipava

 
Značke:

53 komentarjev

  • Dobra analiza pa tudi primerjava s telički. Manjka samo še dodatek: telički, ki postanejo voli.

  • Zelo dober članek.
    Ko bi se vsaj čimbolj zavedali, koliko je vaše nestrokovno mnenje več vredno kot od stroke !

  • Zdravko

    Prostovoljno suženjstvo, sem jaz temu tu rekel. Ta gospod Petkovšek je pa bil res daljnoviden. In ko dodamo še, da ima taka oblast rada laž, v kateri uspevajo hudobni, dobimo, da ne rečem kaj.
    Na nekem srečanju v Družini, je bil ugleden gospod, vernik, ki je na vso moč govoril o “institucionalizaciji otrok”, kot pravi rešitvi za gospodarstvo in državo. Zelo agresiven je bil, bogat desničar. Nisem mogel verjeti ušesom. Kako me je napadel, ker sem ugovarjal, da je to kardeljansko “podružbljanje družine”.
    Tam nekje je Slovenija danes. Zato se ne moremo rešiti levice, ker je tudi desnica zastrupljena. Če so v drugih komunističnih državah trpeli večji teror kot pri nas, smo tu goltali neznanske količine strupa. Prostovoljno suženjstvo.
    Udari po družini in kam bo mož šel? Upognil bo vrat in ubogal.

  • Sarkazem

    Zelo dober članek. Končno se je našel nekdo, ki meni, da masovna institucionalzacija in “socialzacija” predšolskih otrok v vrtcih ni najboljša. Za malega otroka je najboljša družina, mati in dom. Predvsem levi totalitarizem je imel agendo spraviti vse male otroke v vrtce, šolske v šole, odrasle v državne službe, ostarele pa v socialne ustanove. Tako so vsi pod kontrolo in totalitarno prevzgojo, kjer ni več svobodnih osebnosti s svobodnimi mnenji. Tudi univerzitetni študij naj prevlada z družboslovjem, da se diplomanti zaposlijo v javni upravi, ki so neke vrste jasli za odrasle. In res, temu pogosto sledi tudi desna politika, saj smo ravnokar brali, da namerava Nemčija v naslednjih desetletjih uvoziti po 300.000 migrantov letno, da zamaši populacijsko luknjo zaradi zgrešene demografske politike. Merklovi izgleda ne pride na pamet, da bi z manj denarja in dodatnimi ukrepi v korist družine in žena, lahko pospešila domačo rodnost. Možno je tudi, da je zaradi koalicije in drugih skrivnih pritiskov postala izvajalec levičarskih načrtov.

    • Zdravko

      Prav po nepotrebnem si tu vmešal nemške migrante in znuliral naš problem. Saj če je v Nemčiji tako, pri nas ne moremo pričakovati, da bi bilo dosti bolje.
      Kako slepo, sarkazem. Merklova je kriva. Tudi za naš socializem in komunizem.
      Medtem bo Nemčija te migrante “prebavila” in kaj boš rekel potem? Za časa Juge je bilo tam 2 mio. naših, veliko tudi Slovencev. Tudi mi smo živeli od Nemčije in tedanje “Merklove”. Ah.

    • Do sredine komentarja je Sarkazem vse povedal, kako je pri nas in zakaj.
      In kdo je hotel imet vse pod nadzorom, da bo lahko izvajal oblast po svoji meri.
      Tako da ni potrebno takoj v napad.

  • Čudi me, da ni enega komentarja, ki bi doslej opozoril, da avtorica hudo pretirava. Ko obstoj in obiskovanje vrtcev imenuje mehki totalitarizem. Ne vidim razlike, zakaj ne bi mehki totalitarizem tedaj imenovali tudi obiskovanje osnovne šole. Pazite, obvezne osnovne šole.

    Nimam nič proti, če pri nekaterih družinah otroci ne obiskujejo vrtca. Ali mama ostaja doma. Ali so vsi doma, ker imajo recimo kmetijo. Gotovo so prednosti take vzgoje, kot so prednosti tudi socializacije in strokovnega pristopa do otrok v vrtcih. Pri 2 letih starosti pač niti ne, pri 4 ali 5 letih je pa zgodba že drugačna.

    Ne vidim osnov za strah, da bi demokratična vzgojna institucija vzgajala otroke totalitarno. Če še obstajajo totalitarne usedline, je med drugimi tudi na starših, da na to opozorijo in zahtevajo drugače. Marsikje obstajajo tudi katoliški vrtci za tiste družine, ki vidijo posebno vrednost v tem, da je njihov otrok krščansko vzgajan tudi v okviru vzgojno-izobraželnega sistema.

    Brezplačnost vrtca za vse je pa druga tema. V Sloveniji se očitno še naprej izrazito pretirava v pričakovanjih in zahtevah, kaj vse bi morala nuditi država. In za povrh nesmisla isti ljudje često bentijo čez previsoke davke.

  • Razumevanje tega vprašanja (o vlogi družine) je stvar UVIDA in ne toliko izobrazbe kot se ji rado pripisuje (kaže da so nas tudi o pomenu oz. prej nepomenu uvida tudi že “prepričali”) !??

  • Jaz se s člankom kar strinjam.

    Nikjer pa ni nič o tem, kdo so gospodarji.

    Ali med gospodarje spada naš prvi minister, ali pa je on samo poslušen birokrat? Ali je prvi med gospodarji Kučan? Ali kdo drug? Ali gre za zvezo naših levičarjev? Ali desničarji pri tem sodelujejo?

    Ali je v tem samo Slovenija, ali gre bolj za globalen pojav?

    Ali gre za zvezo nekih bogatašev?

    Ali pa smo ljudje preprosto ustvarili nek sistem, ki mu sledimo? Nekateri iz želje po oblasti, drugi iz ugodja? V tem primeru gre za umetno tvorbo, ki prevzema oblast nad ljudmi. Ali gre mogoče za malik? Ne zaupamo Bogu, pa si ‘pomagamo’ po svoje?

    • “… kdo so gospodarji.”

      Tisti, ki izdelujejo denar in ga delijo po svojih pravilih.

    • Kdo so gospodarji ?
      Vsi ki se trudijo priti na oblast z všečnostjo,
      ker ti hočejo prit na oblast zaradi oblasti same, ne pa zaradi notranje poklicanosti ljudem služit ?!

    • Torej kdo so tisti, ki si želijo delitev na gospodarje in sužnje ?

      • Zdravko

        Pri nas so to komunistični oblastniki. Med sužnji pa vzgajajo gonjače, ki potem po malem uspevajo, kot kapoti. Goli otok, Amelie. Samo v dimenzijah cele države namesto malega otočka.

    • J .. pogrešam pa tvoje mnenje glede vprašanja “o gospodarju” !?
      Ali pa gre celo za prepletanje vsega naštetega v tvojem komentarju.

      • Nekako sem poskušal moje mnenje povedati v zadnjem odstavku.

        Imamo dve možnosti: da iščemo zunanje krivce, ali pa da pogledamo vase. Bolj lagodno je videti zunanje krivce, ampak to pomeni, da mi nimamo vpliva, smo žrtve in počasi umiramo.

        Če bi bili mi družba posameznikov, porihtanih sami s sabo, s porihtanimi odnosi z bližnjimi in z Bogom, potem “gospodarji”, (kdor koli si že domišlja, da je gospodar), ne bi imeli šans.
        Pa nismo. Jaz npr. čisto pri vsakem tukajle gori najdem kakšen ideološki odklon v levo smer. (In raje vidim, da mi ne bi kdo zdajle natresel mojih odklonov).

        Med ljudmi je polno idej, kateri sistem je pravi, skoraj vsak bolj ali manj vneto zagovarja svojega. Ampak ne obstaja noben sistem. Ljudje kot posamezniki smo tisti, ki se v vsaki okoliščini posebej odločamo, kako bomo delovali: ali bolj socialno ali bolj zase.

        Vsak je, glede na svojo pozicijo v družbi, odgovoren da dela svoje delo, kot je prav. Sem spada npr. vsakodnevno delo, odnosi z bližnjimi, družino, prijatelji, sokomentatorji, Bogom, itd. In to je to. Za ostalo poskrbi Bog.

        Jaz na te ideje in ideologije, ki jih je bilo preteklo stoletje sploh polno, gledam kot na malike. Sicer ni videti materialne oblike, kot npr. zlatega teleta ali kipcev kakšnega baala ali ašere. Ampak ostalo je pa isto.

        Ali se da kljub vsemu biti kot posameznik svoboden? Jaz pravim, da ja. Se pač čimbolj odklopiš od čimveč stvari, ki zasužnjujejo. Jaz sem npr. kar precej odklopljen od medijev. Pa sem vseeno na tekočem. Samo da včasih z dvodnevno zamudo zvem za kakšno tragedijo, ki se me niti ne tiče tako zelo.

        Se mi zdi, da semle paše tretje Izaijevo poglavje:
        http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=iz+3&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

        • Zdravko

          Zelo dobro.
          Odklopit pa ne moreš vedno. Prej ali slej si v čem udeležen. Tedaj se jaz spomnim na besede Mt 23,3:
          Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo.
          Moram pa reči, da je razmeroma slaba tolažba vse to. Živimo v depresiji.

          • Ne moreš se odklopit, ampak ni nam treba biti čistun.

            Na nek način je zelo optimističen Iz3,10 iz sicer depresivnega poglavja:
            “Povejte pravičnim, da jim bo dobro,
            ker bodo uživali sadove svojih del.”

        • Hvala, saj najbrž je tako. Zase vem da nisem še tako svobodna.
          Samo da celo življenje rabiš, da do tega prideš. Če prideš.

        • “Se pač čimbolj odklopiš od čimveč stvari, ki zasužnjujejo.”
          Toda za ta odklop potrebuješ zavedanje, da te nekaj zasužnjuje. Če pa se ti zdi, da si povsem svoboden (in verjetno se nam večinoma zdi tako)? Potem ‘svobodno’ sledim ‘čredi’.

          • Zdravko

            Težko da ima kdo tak občutek. Kvečjemu pretvarjamo se, da je tako.

          • Zdravko

            Tipično tisti, ki je zasužnjen in ne vidi poti ven, hoče zasužnjiti še druge. Kdor je svoboden mu je sovražnik. In tako se med sabo krotimo. In odtod sledenje “čredi”.

          • “Kdor je svoboden mu je sovražnik ..”
            —–
            Zato tak odpor do kristjanov ?

          • Zdravko

            Zelo res!

  • Zanimivo, kako ljudje vidijo zapeljanost in zaslepljenost drugih, svoje lastne pa ne. 🙂

  • Ja, v okviru te naše države še posebej, so vzeli dobesedno.
    Vseeno pa menim, da tudi naši oblastniki niso svobodni in da tudi oni nekomu zunaj strežejo ali vsaj polagajo račune.
    Cela hierarhija.
    Kdo je na vrhu ?

    • Ali je to pač samo sistem, ki deluje sam od sebe (neodvisno od nas samih)?

    • Zdravko

      Mi smo dežela, v kateri je suženj postal kralj. Zato vladarji niso nič kaj svobodni, so le gonjači višje sorte. Zdaj ni več na vrhu nobenega, ampak “rešujejo” kar se rešiti da. Zato razpadamo po šivih. Dokler je Tito to držal skupaj je še šlo, po njegovi smrti gre pa samo navzdol. Tako je s takim kraljestvom. In bo propadlo kot Babilon.

  • Meni se zdi, da vsi nekako vemo ali čutimo, da nekaj ne štima. Družina ni več to, kar naj bi bila – počne sto stvari, le najpomembnejše opravlja ‘z levo roko’. Toda čeprav se tega zavedamo, še vedno rinemo v tej smeri naprej in iz slabšega ni nujno, da gremo na boljše. Ker pa smo že sami rasli v času, ko smo bili deležni obilja ‘državne vzgoje’, to le še nadgrajujemo in izpopolnjujemo. Da bi šli nazaj? Ne, tega pa se ne počne. Pa tudi pridobljenih pravic, navad in ugodja ne bi zamenjali za ‘srednjeveške’ navade. In nadaljujemo v smeri, za katero vemo, da ni najboljša, a je najlažja …

  • Malo smo zašli. Ker avtorica v prispevku govori o vzgoji, predvsem predšolskih otrok.
    O času, ko se oblikuje osebnost, o materi ki je ni poleg otroka ko jo ta najbolj potrebuje ?

    • Meni je na primer velika uganka tole (kot je v prispevku zapisano): otroke že od malega ‘oddajamo od sebe’, toda ko ta zboli ali gre v bolnišnico, smo pa starši tisti, ki nenadoma postanemo nepogrešljivi ((kljub temu, da je poskrbljeno za osnovno nego)? Zakaj/kako to, da je (šele) bolezen tisti dejavnik, ko se starši (za kratek čas …) zavemo svojega poslanstva?
      Da se ne razumemo narobe: prav je, da smo ob otroku – toda zakaj SAMO v času bolezni?

      • Ker mu sicer sistem ne bi mogel oprati možganov.

        Sem zapisal sistem? Moral bi zapisati skupina ljudi, ki si lasti Zemljo. To je skupina ljudi, ki si izmišljuje in dela denar. Priimki in imena niti niso bistveni, navajam le eno zanimivost. Ko ima v mestu skupina Bilderberg sestanek, se v mestu pojavijo vse varnostne službe pomembnejših držav ter kopica privatnih varnostnikov.

    • Taki smo. Ko smo zdravi, nam je to samoumevno, ko pa zbolimo, pa ne več. Zakaj morajo prit težave, da se zganemo ?
      Pomanjkanje zavedanja !?
      Poškodovanost iz tega ključnega obdobja ?

  • Nekje sem prebrala, da je dr. Bogdan Derč trdil, »da k jaslim spadajo osli, otroci pa k materam« in bil zaradi te zloglasne izjave predčasno upokojen (4.11.1947). Domnevam, da ne zato, ker bi žalil (bodisi osle bodisi otroke), ampak ker je razgalil resnico.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI