Möderndorfer je zadel žebljico na glavico

Irena Vadnjal 9.2.2017 3:11
 

Na včerajšnji slovenski kulturni praznik sta se v meni prepletala sveta jeza in bolečina. Zakaj? Zato ker leta 2017, petindvajset let po nastanku slovenske države, iz našega zavedanja, predvsem pa iz naših src izginja vedenje o tem, da brez slovenske kulture ne bi bilo slovenskega naroda in ne slovenske države. Pravzaprav sem najbolj razočarana nad seboj, ker sem naivno upala, da je v tej državi vsaj na višji strokovni ravni dovolj intelektualcev, ki se tega zavedajo. Ki nikakor ne bodo dopustili, da bi ta ali druga politična opcija krčila sredstva za kulturo. Ki so dovolj razgledani in izobraženi, da razumejo, da brez arhivov, brez gledališč, muzejev, umetnikov, preprosto ni civilizirane družbe. A sem se motila. Zadnje čase namreč srečujem ljudi, ki bodo s svojimi strokovnimi odločitvami pomembno vplivali na stanje slovenske kulture, pa bi zanje žal morala s Prešernom reči: »Le čevlje sodi naj kopitar.« Zelo težko mi je, ko moram omenjenim pojasnjevati, zakaj je arhivsko gradivo pomembno za državo, zakaj ne moremo imeti le ene stavbe, v kateri bi bilo zbrano vse dokumentarno in arhivsko gradivo, zakaj moramo knjižnicam zagotavljati obvezne knjižne izvode, zakaj moramo ohranjati in finančno podpirati delovanje kulturnih domov po mestih in vaseh, zakaj moramo finančno podpirati Slovence, ki v zamejstvu in po svetu ohranjajo narodno zavest…

To, kar je slavnostni govornik Vinko Möderndorfer povedal na osrednji Prešernovi proslavi, je namreč bridka resnica. Temelji ne le na zaznavanju splošnega vzdušja v Sloveniji, ampak tudi na številkah, ki so tako všeč zgoraj omenjenim osebam. Möderndorfer je namreč z izjavo, da »bi lahko z denarjem, s katerim smo zamašili tako imenovano bančno luknjo, 35 let financirali slovensko umetnost«, povzel bistvo prevladujoče zgrešene miselnosti, ki temelji na dobičkih peščice ljudi, načrtno pa pozablja pa skupnost in pomen vsakega človeka v tej skupnosti. Po podatkih Statističnega urada RS je država za kulturne storitve največ sredstev v obdobju 2005 – 2015 namenila leta 2010, in sicer 319,8 milijonov evrov, najmanj pa leta 2015, in sicer 275,3 milijona evrov. Za področje radia, televizije in založništva je bilo v istem obdobju prav tako največ sredstev – 160,9 milijona evrov – namenjenih v letu 2010, najmanj – 132,7 milijona evrov – pa prav tako v letu 2015. Trend od leta 2010 gre v negativni smeri, z malo izjemo pri kulturnih storitvah v letu 2014, kjer je bilo povišanje za 1,8 milijona evrov glede na prejšnje leto.

V času materializma, modernizma in egoizma (Marijino sporočilo v Medžugorju 25. januarja 2017) je kultura v Sloveniji, ki mora biti vsakemu samozavestnemu narodu in državi narodotvorna, postala le strošek, umetniki in drugi kulturniki pa preveliko finančno breme. Zato si je trenutna vlada zadala, da bo še dodatno zmanjšala sredstva za kulturo. O tem seveda sinoči minister za kulturo Tone Peršak ni črhnil niti besede.

In ko mi te tako visoko izobražene in razgledane osebe postrežejo še s predlogom, da bi podprla dva strokovna ukrepa »ukinitev prispevkov za verske uslužbence ter ukinitev RTV oddaj za manjšine«, mi dobesedno zmanjka besed.  Ko k takim »bolanim« idejam priplava še pobuda, da bi bili umetniki najeti le za določene projekte, da ne bi bili več zaposleni za nedoločen čas, kar pomeni, da bi se morali na milost in nemilost vdati volji tistih, ki bi jih najeli, kupili za svoje ideje, je sveta jeza v meni  seveda še večja. Po toliko letih se vračamo k retoriki, da je cerkev ločena od države in da naj prispevke za duhovnike plačajo verniki, ki v nedeljah v puščice dajo neobdavčen denar. V letu 2015 je država za plačilo prispevkov za socialno varnost verskih uslužbencev namenila 1,68 milijona evrov. Tako rokohitrsko razmišljanje, ki nima nobene podlage v poznavanju predmeta razprave ali v strokovnem stališču tistih, na katere se predlog nanaša, predstavlja na eni strani nevarnost, saj je predlog izrazito populističen, po drugi strani pa je tudi odraz tega populizma, s katerim se v zadnjem obdobju okorišča vsak, ki želi na politični lestvici prilesti kakšen klin višje.  Táko – in v tem primeru njihovo – naivno razmišljanje poenostavlja sámo vsebino trenutnega zakonskega okvira na stališče: plačam tisto, česar se udeležujem; ker ne hodim k maši, ne bom dajala denarja Cerkvi, ker ne hodim v mariborsko dramo, zanjo ne bom plačevala.

Na kako nevaren teren se je podal predlog o ukinitvi RTV oddaj za manjšine, pa se predlagatelju očitno sploh ni sanjalo. Predlagatelju se ni zdelo vredno pozanimati se, na kakšen način so z mednarodnimi akti zaščitene manjšine, kakšni meddržavni sporazumi botrujejo ukrepom, ki jih država sprejme za zaščito manjšin, ki živijo na njenem ozemlju, in kaj ta zaščita vsebinsko pomeni. In zanimivo, preveriti, kako je porabljenih 120 milijonov evrov za javni zavod RTV, se pa tudi »ne da«, ker to lahko postane politično vprašanje, ki se mu sedaj vsi izogibajo.

Slovenci si zaslužimo take voditelje države in takega ministra za kulturo, ki je v svojem srcu Slovenec in ki pri vprašanju podpore slovenski kulturi ne popusti niti za ceno izgube političnih točk. V preteklosti je bila kultura nad političnim mešetarjenjem, vedno je držala oblasti ogledalo, vedno je bila korektiv in celo nosilec narodno buditeljskih idej. V zadnjem obdobju pa je postala predmet nizkotnih kupčkanj za politično oblast. To, kar se sedaj počne na kulturnem področju, ni le sramota za kulturo in razčlovečenje umetnikov. To je nevarnost, ki bo v okolju, podvrženem izrojenemu obnašanju, vdoru tujih kultur in ver, sebičnemu pohlepu po dobičku in vztrajnemu poskusu prevrednotenja zahodne krščanske kulture močno zamajalo slovensko narodnost. Majhen narod, kot smo Slovenci, brez izredno močne krepitve narodne identitete ne bomo obstali na tem koščku zemlje. Narodna identiteta pa se krepi z načrtno krepitvijo kulturne politike. Nobena rešena banka ali prodano podjetje ne bo poskrbelo za našo narodno identiteto. Zanjo bodo poskrbeli režiserji, igralci, pesniki, pisatelji, slikarji, kiparji, ki se ne bodo vsakodnevno spraševali, ali bodo lahko plačali vrtec za otroka in ali ne bodo morda spregledali objave za delovno mesto ali projekt.

Zagrenjenost pa me je zapustila, ko sem z užitkom sledila proslavi, ki so jo pripravili vsi – popolnoma vsi! – učenci in učitelji prestranške osnovne šole, in pa pivški občinski proslavi, ki občinstvu ponudi to, kar v občini in njeni soseščini kulturnega zraste. Tako še tli upanje, da bomo razkadili zatohlo ljubljansko meglo, v kateri živijo tako imenovali visoki strokovnjaki iz uvoda tega članka.

 
Značke:

38 komentarjev

  • svitase

    Moramo uveljaviti kulturno svežino!

    Z njo bomo tudi odpravili madeže na našem dobrem imenu in ovire, ki preprečujejo razvoj:

    – korupcijo
    – delovanje, ki ruši slovensko skupno in posamično dobro
    na vseh področjih našega skupnega življenja.

    Brez razvite kulture ni razvitega naroda, tako v duhovnem kot tudi v materialnem pogledu.

  • svitase

    Tisti, ki imajo korupcijske težnje, se najprej lotijo kulture, da bi jo izničili, saj jim je kot trn v peti pri njihovih nizkotnih ciljih.

  • svitase

    Kultura pooseblja vrednote, vrednotno življenje.

    Ko se izničuje kultura, se izničuje vrednotno življenje.

    Zakaj se eno govori in obljublja, počne pa nasprotno?!

    Na volitvah je največja izvoljena stranka obljubljala več vrednot v slovenski skupnosti.
    Danes pa počne nasprotno od obljubljenega! Kdo bo nosil odgovornost za takšno zavrženo početje?!

  • svitase

    Brez kulture ni zdrave samozavesti in zdrave pameti.

    • Franc Mihič

      Znak kulturnega človeka je njegova integriteta.

      KAJ JE OSEBNA INTEGRITETA?
      Osebna integriteta je navzven izražena skladnost posameznika, kjer so misli skladne z besedami in dejanji.
      Nivo osebne integritete je določen s stopnjo do katere smo trdni v svojih prepričanjih in prevzamemo odgovornost za tisto kar naredimo ali povemo.
      http://vivijana.weebly.com/1/post/2012/09/kaj-je-osebna-integriteta.html

      OSEBNA INTEGRITETA
      Pogoj so tri osrednje značilnosti:
      1. Razlikovati, kaj je prav in kaj je narobe.
      2. Temu ustrezno ravnati, tudi če zato nosim posledice.
      3. Iskreno javno povedati, da ravnam tako kot sam dojemam, kaj je dobro in kaj slabo.

      Vir: EQ Emotionale Inteligenz für Manager; Wilhelm Heyne Verlag&Co. KG-1997, str. 268 oz. Carter, S.L., (integrity), New York. Basic Books, 1996.

  • svitase

    Brez kulturnega angažiranja kulturnikov, ne bo pravih sprememb.

    Zdaj je čas za zdrave argumente, ki bodo uveljavili pozitiven odnos do slovenske kulture in naše dobrobiti.

  • svitase

    Ko gre za pozitivno delovanje, ni težko vztrajati do uresničenega cilja!

  • Lesenko

    Govor Moederndorferja je bil sprevržen. Ker sem prepričan, da je sam na volitvah skozi leta volil tiste, ki so skozi leta kopali bančno luknjo.

    Glede financiranja pa takole: država naj olajša davčno breme, potem pa naj izvzemši nacionalne ustanove obiskovalci obredov financirajo svoje duhovnike, konzumenti kulture pa svoje kulturnike. Pa bomo videli …

    • “Govor Moederndorferja je bil sprevržen”

      Tudi moja prva misel, volk preoblečen v jagnje…

  • APMMB2

    Moedendorfer ni zadel žebljico na glavico. Za kulturniško nedelo zahteva plačilo.
    Slovenija je v moralni krizi. Kultura je eden od bistvenih dejavnikov, ki skrbi za moralo.Torej kulturniki ne opravlajajo svojega poslanstva. Jih ni. Zakaj pa jih potem plačevati.

    • Franc Mihič

      Egoizem in brezbrižnost, nepotizem so prisotni tudi v kulturi.
      Zakaj bi potem kulturniki imeli poseben status, če so rezultati kulture in morale slabi.
      Kultura še vedno večinsko zagovarja celo revolucijo in delitev naroda!
      Ali je to sploh kultura?
      Kolikokrat so kulturniki vztrajno oblasti nastavili ogledalo in svojo glavo?

  • Lesenko

    Najbolj sprevržena od vseh pa je bila misel, da če si kulturen, si že etičen.

    • Lesenko

      Kot bi rekel, da je vse, kar nastane danes na področju kulture, lepo.

    • Franc Mihič

      Res je. Kaj pa odraža kulturo človeka, naroda?
      Nepotizem in prevladujoča brezbrižnost, proslave v čast revolucije in zatajevanje državljanske vojne, nespravnost narodovih elit, mizerno delovanje demokracije, ker pravosodje ne deluje in se država razkraja.

  • Franc Mihič

    »Majhen narod, kot smo Slovenci, brez izredno močne krepitve narodne identitete ne bomo obstali na tem koščku zemlje. Narodna identiteta pa se krepi z načrtno krepitvijo kulturne politike. Nobena rešena banka ali prodano podjetje ne bo poskrbelo za našo narodno identiteto. Zanjo bodo poskrbeli režiserji, igralci, pesniki, pisatelji, slikarji, kiparji, ki se ne bodo vsakodnevno spraševali, ali bodo lahko plačali vrtec za otroka in ali ne bodo morda spregledali objave za delovno mesto ali projekt.«

    A ne bi bilo prav in pošteno, da bi se režiserji, igralci, pesniki, pisatelji, slikarji, i.d. vsakič javno oglasili in protestirali pri oblasti, ko država, oblast in delodajalci, goljufajo zaposlene, nemočne poštene državljane, kot je npr. uničeni podjetnik Smrtnik s Parkinsonovo boleznijo, saj menda že 60- procentov zaposlenih trpi šikaniranje na delu tako da smo rekorderji po porabi pomirjeval in samomorih, kar je pogubna narodova identiteta?

  • V slovenski kulturi vlada velika zmeda, ki mnogim ustreza. Po navadi gre predvsem za klientelistične naveze, kjer so financirani predvsem “naši”, ne pa dobri in za ljudsko kulturo koristni. To mnogim “kulturnikom” ustreza. Moederndorfer ni pometal pred lastnim, temveč pred tujim pragom. Kako značilno. Zanj in njegove še naprej velja socialistični moto: vi nam dajte denar, samo mi pa smo posvečeni za dodelitev sredstev našim prijateljem in somišljenikom, za npr. slaboumne filme, ki jih nihče ne gleda, hkrati pa ni na voljo denarja za amatersko kulturo.

    V slovenski kulturi predvsem ni jasno, kje in zakaj se kultura prepusti tržnim zakonitostim in kaj je v državnem interesu, da se subvencionira ali v celoti financira iz proračuna, kot npr. arhivi. Zakaj so npr. slikarji lahko na trgu, filmarji pa ne morejo biti, čeprav gre obakrat za tržno blago ipd. Slovenska profesionalna kultura je predvsem štala, ki je potrebna temeljite prevetritve.

  • Franc Mihič

    Povsem drži, kar pravi dr. Peter Glavič, zaslužni profesor Univerze v Mariboru, doktor kemijskih znanosti in ekonomist: »Brez ekonomske suverenosti ni politične in brez politične suverenosti ni kulturne, s slovenskim jezikom vred!«
    http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/unicevanje-slovenskega-kapitala.html

  • Franc Mihič

    Egoizem je tisto, kar obremenjuje vso Evropo – in še posebno tiste države, ki so izšle iz nekdanjega Balkana – in tega se moramo čim prej rešiti, vendar je to zelo težko. Če bi hotel nekoliko pretiravati, potem bi rekel, da nam celo genetski inženiring, niti v sto letih, ne bi pomagal, da bi izgubili to lastnost … Evropa, na žalost, živi še vedno v preteklosti in tako tudi reagira. Egoizem je tisto, kar obremenjuje vso Evropo – in še posebno tiste države, ki so izšle iz nekdanjega Balkana – in tega se moramo čim prej rešiti, vendar je to zelo težko. Če bi hotel nekoliko pretiravati, potem bi rekel, da nam celo genetski inženiring, niti v sto letih, ne bi pomagal, da bi izgubili to lastnost … Vsekakor pa potrebujemo več solidarnosti, potrebujemo zavest, da nam preostali svet ne bo dal ničesar zastonj, še najmanj pa znanje, mi pa iz egoizma zmanjšujemo možnosti, da si ga ustvarimo sami. Osebno sem sicer dovolj velik optimist, da verjamem, da bomo v Evropi slej ko prej našli mehanizme, ki bodo zagotovili, da bo skupnost evropskih držav delovala podobno učinkovito, kot zmore to skupnost ameriških držav. Ne pozabimo – tudi Američani so potrebovali kar veliko let in prestali veliko trpljenja, da so ustvarili takšno skupnost.”
    Veliko let in trpljenja bo še potrebno za boljšo slovensko skupnost!? Vsak dan nam praksa to potrjuje.
    Tako Slovenec prof. dr. Joseph Strauss, , ki živi v tujini in jevrhunski strokovnjak za patentno pravo.
    DELO-10.01.2001
    http://www.sazu.si/o-sazu/clani/joze-straus.html

  • Franc Mihič

    Država na praznik kulture posebej slavi umetnost in nagrajuje umetnike za njihovo delo. Predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer pa politike obtoži, da umetnost hira in umira v državi. Pravi tudi: »Samo umetnost lahko narodu oplemeniti njegovo podobo in jo ohrani na skupnem portretu zgodovine narodov. Če bomo izgubili umetnost, bomo izgubili vse.«
    Kitajski pregovor pa pravi: “Končni namen znanosti je resnica, končni namen umetnosti je užitek!”
    Kaj država bolj potrebuje »resnico ali užitek« ?

  • Samo ljudem dopustiti, da so lahko to kar so in ne da so to kar hoče šola, politika in vsi ki si tako ali drugače prizadevajo, kako držati ljudi pod nadzorom ?!

  • Irena Vadnjal se tu zelo identificira z vsebino govora Vinka Moderndorferja. Mnogi, zlasti desno in (ekonomsko) liberalno usmerjeni so to vsebino povsem povozili. Moje stališče je nekje v sredi med odobravanjem in raztrganjem.

    Slovenija daje primerjalno vendarle nadpovprečni delež iz javnih proračunskih sredstev kot podporo kulturi in zaposlenim v kulturi. Morda ta delež v BDP stagnira, ni pa res, da tako upada, kot jamrajo tisti, ki iz teh proračunskih sredstev živijo.

    Mnogo več zahodnih držav daje manjši delež sredstev v BDP za kulturo kot je tistih, ki dajejo večjega. Recimo, da je to upravičeno glede na majhnost Slovenije in zato manjše možnosti, da je večji delež kulture oz. umetnosti financiran tržno ali z donacijami ( davčnimi olajšavami ipd). Recimo da majhnost naroda in zato večja ogroženost preživetja jezika in kulture upravičuje večjo državno skrb.

    Gotovo sta kultura in umetnost pomemben aspekt človeške duhovnosti in identitete in tistega, kar neko deželo dela specifično in zanimivo. Tudi recimo za turizem. Nepredstavljivo je, da razvita nacija ne bi skrbela za temeljno kulturno in umetniško infrastrukturo, h kateri sodijo recimo teater, opera, balet, filharmonija, narodna galerija, muzeji, NUK in mreža knjižnjic ipd.

    Ena bistvenih nalog države bi bila ustrezna skrb za kulturno dediščino. Bi bila in ne je pa zato, ker Slovenija daje izjemno majhen delež od kulturnega proračuna za varovanje kulturne dediščine. Menda okoli 1%. Nekatere države dajo za kulturno dediščino večino kulturnega proračuna. Državna skrb za kulturno dediščino je v Sloveniji skratka katastofalna. To je verjetno rezultat odsotnosti zdrave konzervativnosti v glavah odločujočih in prevlade levih lobijev v kulturi.

  • Še besedica o tem, zakaj taka jamrarija okoli životarjena “kulturnikov” v revščini, na domnevno vse manjših proračunskih sredstvih.

    Vendarle tem kritikom velja reči, da ni samoumevno, da se denar davkoplačevalcev steka v njihove žepe. Da ta denar ni njihova avtomatična pravica. In drugič, proračunski kulturni žakelj pač ne bo vse večji in večji. So tudi druge javne potrebe, mogoče bolj neposredno vitalnega pomena za ljudi, kjer manjka sredstev. Te ljudi bi pač veljalo spustiti nekoliko na zemljo, saj denar ne pada z oblakov.

    Če je vse več zaposlenih v kulturi, je logično, da bo vsak od njih dobil manj kot prej in ne več. Verjetno si malo preveč ljudi v Sloveniji predstavlja, da bojo ali zaposleni v kulturi, ali da bodo iz javnih sredstev živeli od svojih umetniških ustvarjanj. Pri čemer bi to zadnje pri mnogih lahko dali nekoliko v narekovaje.

    Skratka, verjetno bi bilo kar nekaterim “umetnikom” v Sloveniji vredno povedat, da je umetnost lahko lep hobi. Da bi bilo pa pametno, da skušajo živeti od česa drugega. Najbrž Slovenija ne potrebuje na desettisoče “umetnikov”. Velikih talentov zanesljivo ni toliko.

    • Umetnostni izdelki so tudi tržno blago in se pojavljajo na konkurenčnem trgu. Umetniki, ki zmorejo ustvariti bolj konkurenčne izdelke, lahko tudi več in dražje prodajo.

      Subvencija pri nas žal prevečkrat pomeni potuho za nekonkurenčne izdelke in umetnike.

      Dobre knjige so npr. prevedene v mnoge svetovne jezike in izidejo v velikih nakladah. Avtorji teh knjig ne potrebujejo subvencij.

      Slovenija se mora predvsem odločiti, ali bo podpirala resnično kulturo ali pa dajala pomoč nesposobnim, da bodo protestirali, ko jih bodo pozvali.

  • svitase

    Kdo zdaj uporablja že nekaj let neupravičeno odvzet denar slovenski kulturi?!

    Češka daje ogromna sredstva za kulturo, da ohranja in neguje svojo kulturno dediščino. Zato ima zaradi nje ogromne turistične dohodke.

    Pri nas pa je kultura neizkoriščen kapital ( duhovni in materialni) v turizmu in nasploh.

  • svitase

    Turisti si tudi radi ogledajo cerkve in v njih tudi pomolijo.

    Vendar največkrat to ne morejo, ker so skorajda povsod odprte le v nedeljo za kakšno uro.

    Pa sem prepričan, da bi bili verniki pripravljeni dežurati v cerkvi iz varnostnih razlogov, če bi bile te odprte več dni v tednu za kakšne dve uri v posameznem dnevu.

  • Včasih smo imeli Udbo in provokatorje. Tisti,ki so bili za šankom najglasnejšiin so tolki po oblasti in oblastnikih, so bili običajno provokatorji Udbe, ki so na limanice lovili naivneže, ki so se jim pridružili in končali v zaporu.
    Nekaj podbnega je storil Moedendorfer. Prav on je član kulturniške falange, ki brezpogojno podpira levičarsko politiko in ostaja slepa in gluha za vse svinjarije, ki se dogagajo v Sloveniji. Vse od gopdodarskega zloma,finačnega zloma in moralnega zloma.Nič o tem ne pišejo ne v prozi ne v verzih, nič ne naslikajo, nič ne skomponirajo, nič ne spregovorijo iz odrskih desk. Edini problem jim predstavlja razmeroma malo državno korito, ob karerem se gnetejo in prerivajo. Ja to pa je največji problem slovenske kulture z Moedendorferjem vred.

  • Lucijan

    Če v Moderendorferjevem govoru ne zaznaš uperjenosti proti samostojni Sloveniji in demokratičnim vrednotam, ti manjka pravega uvida. To ni bil nič drugega kot še en postkomunistični izbruh, ki je v podtonu kazal na Janšo kot krivca vsega. Sicer pa, mogoče tudi jaz nisem prav razumel, pa ga. Irena Vadnjal govornika hvali v ironičnem smislu?!

  • ak je Möderndorfer, govorec na Prešernovi proslavi. Zdaj grozi s tožbo, in to mladi kritičarki.
    Bojan Požar, Ljubljana, 10.02.2017

    Po torkovi osrednji državni Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu številni kar niso mogli prehvaliti “kritičnega” slavnostnega govora režiserja in dramaturga Vinka Möderndorferja, čeprav je, kot je na Twitterju duhovito čivknil nekdanji predsednik državnega zbora Pavle Gantar, “Prešernova proslava dogodek, na katerem se politiki svečano in obredno pustijo popljuvati kulturnikom”.
    Vsi pa Möderndorferja niso (po)hvalili, nasprotno, mlada literarna kritičarka Anja Radaljac ga je na Facebooku precej raztrgala, sesula ali popljuvala, kot radi pravijo kulturniki. Njen zapis objavljamo na koncu članka. In zdaj Vinko Möderndorfer, ki je med proslavo na odru Cankarjevega doma obilno sočustvoval z revnimi nezaposlenimi kulturnimi ustvarjalci, Anji Radaljac grozi z odvetniki in kazensko tožbo samo zaradi njenega – argumentiranega – zapisa na Facebooku. “Noro,” pravijo naši viri s kulturne scene.
    In hkrati poudarjajo pravzaprav zelo znano dejstvo, da je Vinko Möderndorfer, sicer tudi bratranec poslanca SMC in znanega političnega megaprestopnika Janija Möderndorferja, že dolga leta odlično (politično in finančno) protežiran kulturnik. Vinko Möderndorfer in Anja Radaljac pa imata vsaj še eno skupno točko: Vinko Möderndorfer je namreč po naših zanesljivih informacijah tudi dolgoletni prijatelj Evalda Flisarja, pisatelja in prevajalca, ki je moral lani poleti – spomnimo se te nekajtedenske, vendar medijsko izjemno odmevne afere – odstopiti kot predsednik slovenskega PEN kluba, potem ko je Anja Radaljac javno razkrila njegova seksistična elektronska sporočila, ki jih je pošiljal njej in tako celo pogojeval njene aranžmaje pri pisanju kritik. In ja, tudi Evald Flisar je Anji Radaljac takrat grozil s tožbo, vendar iz tega potem ni bilo nič, le Flisar je postal – zgodovina.

    DANES GROZI S TOŽBO, PRED LETI STA SE BUNKALA Z JERCO MRZEL
    Nekateri pa se bodo verjetno spomnili še nekaj let nazaj, ko sta se Vinko Möderndorfer in njegova tedanja zasebna spremljevalka Jerca Mrzel, razvpita kulturnica, kasneje pa vneta privrženka ljubljanskega župana Zorana Jankovića (bila je tudi med tistimi znanimi Slovenci, ki so – seveda z Milanom Kučanom na čelu – romali na ljubljanski Magistrat in prosili Jankovića, naj leta 2011 kandidira proti Janezu Janši), ločevala in tako rekoč fizično obračunavala pred očmi medijev in javnosti.

    http://www.pozareport.si/images/news/other/3a527ec919fdb478a1ca1344b9a98c91.jpg

  • Inferno – režiser Vinko Moderndorfer
    gledalcev: 3.000
    sredstva države: 750.000€
    pobran DDV iz vstopnice: 969€

  • Pokrajina št.2 – režiser Vinko Moderndorfer
    6000 gledalcev
    sredstva države: 1,2 mio €
    Pobranih davkov iz vstopnic 2299€

    • Lucijan

      Riki, Moserndorferja (in vse druge moderndorferje) si slekel do nazga. Če bi rekel, da gre za parazite, postudbovce, antifašiste ali kaj podobnega, bi bil preblagin naicven. Zgledalo malo rteatralno, a tu gre za živo Zlo. Tako vidim. Če bi on bral naše komentarje, bi samegfa sebe videl kot konja, za katerim se kadi … Ne vem, ne vidim načina, kako te ljudi opisati in umakniti iz javnega obtoka. Preprosto mi grejo na bruhanje, tako pokvaerjeni so.

  • Lucijan, Moedendorfer sodi v falango kulturnikov, ki so podobno kot novinarji sokrivi za stanje v Sloveniji. Od revolucije naprej so družbenoopolitični delavci, plačani iz proračuna države. Če se želiš razvedriti greš k prostitutki, plačaš in vse je v redu. Zelo podoben je slučaj s slovenskimi kulturniki in novinarji: plačaš(proračun, država) in razvedeijo ti državljane.Tudi s provokacijo na udbovski način Moedendorfer ne more prikriti prostitucije.

  • Martin_

    Strinjam se. Vinko Möderndorfer je govoril resnico. Toda njegov govor je bil slab, ker marsičesa važnega ni povedal:

    1. Razlike med vladami so bile kar velike. (Katero vlado je on podpiral?)

    2. Sredstva za kulturo lahko zagotovi le gospodarstvo.

    • Lucijan

      Martin, saj razmišljaš še kako prav. Samo, če na zadevo pogledaš malo bolj priostreno (če vključiš prakso in izkušnje), ti bo jasno, da oni to že vedo. Zato je bil ta govor ena sama pokvarjenost. Cilj: ohranitev sedanjega meglenega stanja, v katerem prospwrirajo “naši” povprečneži. (kot je lepo demonstriral Riki).


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI