»Katoliškemu« praznovanju 500-letnice reformacije na rob

Ivo Kerže 9.2.2017 12:21
 

Papež je 31. oktobra 2016 v luteranski katedrali v Lundu na Švedskem skupaj s predsednikom in generalnim tajnikom Svetovne luteranske zveze vodil ekumensko molitev. Foto RV / AFP.

Kot se je izjasnilo že veliko uglednih katoliških glasov, kot so Messori, kardinal Koch, kardinal Müller, 500-letnica reformacije pač za katoličane ne more biti razlog za praznovanje. Kljub temu pa je slišati marsikje v Cerkvi drugačne (mestoma kar bizarne) akcente, tudi v slovenskih logih. Nekateri menijo npr., da je nastopil čas, ko »smo pustili prepire in polemike za seboj; da spadamo k enemu Kristusovemu telesu. Zavedamo se, da so prepiri iz 16. stoletja pretežno končani; da takratne razlike niso več vzrok za razdeljenost; da so mnoga skupna stališča že dosežena, obstoječe razlike pa so večkrat stvar teoloških pogledov«, kot je za Radio Ognjišče povedal dr. Bogdan Dolenc, tajnik Slovenskega ekumenskega sveta.

Skupna izjava

Ekumenski entuziasti utemeljujejo svoje navdušeno pozdravljanje obletnice na Skupni izjavi glede nauka o opravičenju, ki so jo v Augsburgu 31. oktobra 1999 podpisali predstavniki Papeškega sveta za edinost kristjanov in predstavniki Svetovne luteranske zveze. Ključna ugotovitev tega dokumenta je ravno, »da obstaja med katoličani in luterani soglasje v temeljnih resnicah v nauku o opravičenju«, kakor povzema augsburško izjavo dokument Od konflikta k skupnosti (t.. 25), ki določa glavne smernice obeleževanja 500. obletnice reformacije v (katoliški) Cerkvi.

V Skupni izjavi namreč lahko preberemo, da »ob temeljnih resnicah nauka o opravičenju, kakor se zrcalijo v pričujoči izjavi, se vidi, da obstaja soglasje med luterani in katoličani. /…/ Prav v luči tega soglasja so sprejemljive razlike, ki so opazne v govorici, v teološkem pristopu in v posebnih poudarkih, ki jih predstavi pričujoča izjava /…/ Prav zaradi tega so različno naglašeni luteranski in katoliški pogledi na verovanje v opravičenje odprti drug do drugega in ne prizadenejo soglasja na področju temeljnih resnic« (t. 40). Teološki spor, ki je bil osnova luteranskemu razkolu, je skratka zveden na vprašanje razlik v jeziku ali teoloških poudarkih in ne v vsebini. Povsem dosledno s prebranim Skupna izjava  nadaljuje takole: »V izjavi se pokažejo doktrinalne obsodbe 16. stoletja, kolikor se odražajo v učenju o opravičenju, v novi luči: učenje luteranskih Cerkva ni več v obsodbi tridentinskega cerkvenega zbora, obsodbe v veroizpovedih luteranske vere pa se več ne nanašajo na učenje rimskokatoliške Cerkve« (t. 41). Te in podobne ugotovitve iz dokumenta so, skratka, magna charta navdušencev nad 500. obletnico luteranskega razkola.

Uradni odgovor katoliške Cerkve

Vprašljivost njihovih stališč pa se pokaže takoj, ko odpremo Skupni izjavi posvečeno stran na Wikipediji (v angleščini), ki nas pouči, da je bila izjava deležna Uradnega odgovora katoliške Cerkve. Le-ta je izšel 1. novembra 1999, torej že dan po podpisu Skupne izjave v Augsburgu. Ta Uradni odgovor, ki ga je pripravila Kongregacija za nauk vere skupaj s Papeškim svetom za edinost kristjanov (!), postavlja domnevne »dosežke« Skupne izjave v precej drugačno luč. Pri tem naj takoj spomnimo, da zato, ker je Uradni odgovor pripravila Kongregacija za nauk vere, je ta dokument izraz učiteljstva Cerkve, česar pa ne moremo reči za Skupno izjavo, ki ima le status nezavezujočega prispevka k ekumenizmu.

V uvodnem delu Uradnega odgovora lahko preberemo namreč, da Skupna izjava »pravilno ugotavlja, da obstaja ‘soglasje okrog osnovnih resnic nauka o opravičenju’«, ne pa o »vseh temeljnih resnicah glede opravičenja«. Pod točko 1 dalje ugotavlja, da »največje težave, ki onemogočajo priznanje popolnega soglasja med strankama glede nauka o opravičenju se nanašajo na razdelek 4.4 [Skupne izjave, op. I.K.] z naslovom Opravičeni kot grešnik

Simul iustus et peccator

Za kaj gre v tem razdelku Skupne izjave? Luteranski nauk predpostavlja (zaradi antihumanističnih posledic nominalizma, iz katerih Luter intelektualno izvira), da po izvirnem grehu postane grešnost del človekove narave (tj. človekove definicije) in zato ni na noben način več mogoče izbrisati grešnosti iz človeka, tudi ne na osnovi delovanja Božje (zakramentalne) milosti. Edino, kar milost Božja lahko stori, je, da človeka opraviči zgolj zunanje, v smislu obljube, da po smrti mu Bog ne bo prišteval grešnosti in bo zato lahko šel v nebesa. Luteransko pojmovano opravičenje, skratka, ne odstrani greha iz posameznika, kot pa se to zgodi po Sv. Krstu in po vsaki Sv. Spovedi v katoliškem verovanju. Zato Luter govori o opravičenem kristjanu kot o »simul iustus et peccator« (»hkrati pravičniku in grešniku«).

Katoliški nauk se seveda strinja s tem, da ostane človek po izvirnem grehu poškodovan, ker je v njem na neodpravljiv način na delu poželenje (concupiscientia), ki ga vedno znova nagiba k grehu. Ta neodpravljiva nagnjenost k grehu (o kateri piše denimo sv. Pavel v Rim 7, 23) je kazen za izvirni greh in hkrati tudi priložnost, da si pridobimo zasluženja v tem življenju, ni pa sama po sebi po katoliškem nauku greh, kot pa je to pri Lutru.

Vse to je seveda pomembno, ker iz teh izhodišč sledi popolnoma drugačna, nekompatibilna dinamika luteranskega in katoliškega duhovnega življenja. Medtem ko katoličan stremi k odpravi greha v sebi s pomočjo Zakramentov in zlasti Sv. Spovedi, je tako stremenje v luteranstvu odsotno in zato pri njih Sv. Spoved ne odigrava odločilne vloge. V luteranstvu je odločilno le-to, da verjameš, da te je Kristus odrešil, tudi če pri tem in po tem še naprej grešiš in hočeš grešiti. Zato od vernika se ne zahteva trdni sklep, da ne bo več grešil (kot pri vsaki katoliški Sv. Spovedi), ker je tak sklep po luteranskem nauku nemogoč. Vidimo, skratka, kako luteranska duhovnost pripelje človeka v nekakšno razdvojeno zavest, ko po eni strani notranje verjame, da je opravičen, zunanje pa ravna kot pač ravna. Tako duhovnost je katoliški nauk vedno obsojal kot dvolično in nasprotno bistvu krščanstva (Mt 7, 21).

Ne le problem jezika in teoloških poudarkov

»Zaradi vseh teh razlogov«, ugotavlja Uradni odgovor, »je težavno razumeti, kako, v pričujoči predstavitvi, podani v Skupni izjavi, smemo reči, da nauk o ‘simul iustus et peccator’ ne pade pod anateme tridentinskega odloka o izvinem grehu in opravičenju« (t. 1), kar sicer (očitno zmotno) navaja Skupna izjava pod že navedeno točko 41, ko pravi, da: »učenje luteranskih Cerkva ni več v obsodbi tridentinskega cerkvenega zbora, obsodbe v veroizpovedih luteranske vere pa se več ne nanašajo na učenje rimskokatoliške Cerkve«. Prav tako, pravi Uradni odgovor, ni mogoče reči, da so razlike vezane samo na vprašanje teoloških poudarkov ali jezika in ne vsebine, saj se o Skupni izjavi izreka še takole: »Stopnja soglasja je visoka, vendar še ne dopušča ugotovitve, da so vse razlike, ki ločujejo katoličane in luterane glede nauka o opravičenju le vprašanje poudarka ali jezika. Nekatere izmed teh razlik se nanašajo na vsebino in zato niso vse vzajemno kompatibilne, kot je zatrjeno v t. 40 [Skupne izjave, op. I.K.]« (t. 5).

Žal ima človek občutek, da so entuziastični poudarki iz katoliške strani ob obeleževanju 500-letnice začetka protestantizma, v vpadljivem skladju s tendencami posinodalne spodbude Amoris laetitia, na katere je bilo v Časniku in v širši javnosti že večkrat opozorjeno. Kako naj drugače razumemo tendence po pripuščanju javnih grešnikov k Sv. Obhajilu, če ne v nekakšnem nezgrešljivem sozvočju z Lutrovim naukom o kristjanu kot »simul iustus et peccator«? Pa tudi če pogledamo širše, kako naj razumemo kronično odsotnost duhovnika (in posledično vernika) v spovednici v večini cerkva zahodne poloble (ne vem, če je na vzhodni kaj bolje), če ne v smislu rastočega protestantoidnega razumevanja vere med duhovščino. Nastaja, skratka, vse večji občutek, da drvi velik del katoliške hierarhije zavestno in hote naravnost v objem luteranske herezije in da nemajhen del vernikov jim pri tem voljno sledi. Upajmo, da bo 100-obletnica fatimskih prikazanj, ki jo prav tako obhajamo letos, prinesla s seboj rešitev za to vse bolj nevzdržno situacijo.

 
Značke:

59 komentarjev

  • Se strinjam z napisanim. Sam sem za ekumenizem, vendar le tam kjer se deluje enakopravno. Luterani počasi propadajo vesoljna Katoliška cerkev pa se jim podreja. Kje je tu logika?

  • Vztrajati v 21. stoletju, da so protestanti heretiki in edino katoliki nosilci prave krščanske vere, ali pa obratno stališče, je po mojem povsem neplodna pozicija. Lahko je intelektualno zanimiva za idejno telovadbo. V medčloveških odnosih je pa stališče razdiralno. In v krščanski veri je poseben poudarek prav na osebnem odnosu do Boga in med ljudmi. Dr. Bogdana Dolenca in njegovo delo za ekumenizem zelo cenim. Nikoli ga še nisem slišal govoriti ali bral njegovo pisanje, da bi ocenil – ta človek se moti. Umirjen, kultiviran in zelo pretehtan v stališčih.

  • Če na katolištvo in luteranstvo pogledamo z malo distance, morda vidimo drugače.

    Prvič, opravičenje konkretnega greha ni opravičenje grešnosti, kot lastnosti ega. Lahko je vsak storjeni konkretni greh opravičen, toda grešnost še vedno ostaja.

    Drugič, razumski sklep, da ne bom več grešil, nima posebne vrednosti. Obratno, če ta sklep resno vzamemo, v lastnem bitju povzroča napetost, spopad enega dela osebnosti z drugo, kar lahko pripelje do psihičnih težav. Verjetno so zato luteranci to opustili.

    Zato glede opravičenja ni bistvenih vsebinskih (formalne sicer obstajajo) razlik med katolištvom in luteranstvom.

    Kako se tej stvari streže, sicer pove Sveto pismo:

    “Ne ljubite sveta in tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, nima ljubezni do Očeta, kajti vse, kar je v svetu – telesno poželenje, poželenje oči in ošabno vedenje – ni od Očeta, ampak od sveta. Svet in poželenje mineta, kdor pa spolnjuje, kar hoče Bog, živi v večnosti.”(1Jan.2,15-17).

    Ljubiti pa ni mogoče na ukaz ali sklep. Ljubezen se spontano porodi na osnovi določenih okoliščin.

  • Trdim,da smo vsi katoličani-skupaj z avtorjem prispevka,ki tedensko ali celo dnevno pristopamo k obhajilu javni grešniki in nič manj kot to. Prav vseeno je,ali nekateri od nas hodijo k spovedi vsak mesec ali celo vsak teden ali pa na primer samo dvakrat letno. Ponavljam skupaj s Pavlom in psalmisti:”Ni pravičnega,niti enega.”rim3,10 in z Gospodovo Besedo po Mateju:”Samo eden je dober”mt19,17.
    Vedno me je,me in me bo,upam,žalostilo,če bo krog nas preveč kamnitih src,ki se bodo zgražali nad tem,da je Bog dober in ga bodo vedno znova prav zato in samo zato pribijali na križ.

    • AlenkaN

      Hočete reči, da je popolnoma vseeno, če je človek tudi npr. mafijec ali ne, saj je itak vsak “javni grešnik”?

    • Vsi smo grešniki? Ja. Le stopnje grehov so različne. Če citiram: »Nekateri grehi so veliki (jim rečemo tudi smrtni), drugi so mali,« – z nekaterimi se človek popolnoma (svobodno in prostovoljno…) odvrne od Boga, z drugimi se ta odnos zgolj ‘skrha’.

      Prav vseeno je, kolikokrat (če sploh) gremo k spovedi? Ja, prav vseeno, če je to zgolj ‘folklora’, ‘kljukica’ pri opravljeni dolžnosti. Me je prav presunilo pričevanje gospe o moškem, ki sicer ni hodil v cerkev, je pa v življenju veliko garal, dobrega naredil drugim, po krivici trpel … in v trenutkih pred smrtjo odklonil duhovnika: “Jaz se bom že zmenil z ‘onim tam zgoraj’: nikomur nisem naredil nič slabega, nimam nobenega greha.” Odkrito rečeno: mož se mi je (za)smilil – kdo drug ga bo (je) morda blagroval in občudoval njegovo ‘vero’.

      (So enkrat opravljali vaško opravljivko: kakšna da je ( ……) »in še k maši hodi skoraj vsak dan«. Pa se je oglasil nekdo: »Kakšna bi šele bila, če še k maši ne bi hodila!«)

  • Recimo, da se strinjamo v izhodišču, da je človekova narava podvržena grehu: »volja, nagnjena k slabemu« – nagnjenost h grehu kot posledica izvirnega greha (prvotno, od Boga zamišljeno stanje: vse, kar je ustvaril, je bilo dobro, tudi človek z vsem, kar je počel: »volja, nagnjena k dobremu«; dokler … človeku ni ‘stopilo v glavo’: napuh). Od tu dalje pa vidim dve nasprotni vrsti ‘odziva’ na to stanje:

    – človek je nagnjen h grehu, tako pač je, sprijaznimo se: greh je del njegovega delovanja, ne morem se mu izogniti; od tod ni daleč do tega, da povsem opustim razmislek, trud in prizadevanje za izogibanje grehu. To je povsem nepotrebno, če ‘vem’, da mi bo (oz. mi je že) Bog vse odpustil: v tem primeru je vsakršno človekovo dejanje opravičljivo in dopustno, ker si ‘človek ne more pomagati’;

    – človek je nagnjen h grehu, kar od njega terja stalno prizadevanje za iskanje in delovanje v smeri izogibanja grehu in delati dobro (pri spovedi ne obljubim, da ne bom grešil nikoli več – to je izven mojih človeških moči – temveč, da »se bom poboljšal/a«, se pravi: trud za to). Ne samo po milosti Božji, temveč po svojih delih (= prizadevanjih) bomo sojeni – hvala Bogu, da nas ne bo ‘ocenjeval’ po ‘rezultatih’, ampak predvsem po ‘namenih naših dejanj’ (npr. blagri: »…takih je nebeško kraljestvo«). Jezus nam je dal možnost zveličanja, odločitev pa pušča naši svobodni volji – nikogar ne ‘sili’ v nebesa (čeprav bi tam rad imel vsakogar).

    Zelo poenostavljen se mi zdi pogled, da že imamo ‘rezervacijo’ v nebesih: lahko počnem, kar in kakor hočem, Jezus me je odrešil, ni se mi česa bati … ??
    Sv. Avguštin pa pravi (navajam po spominu): »Bog, ki nas je ustvaril brez nas, nas ne bo odrešil (zveličal) brez nas.«

    • Da, gospa Marta, že imate vstopnico v žepu! Le pokazati jo boste morali! To je vaš del, ki ga boste morali narediti!

      Opravičenje po veri
      Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost, o kateri pričujejo postava in preroki. Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa.
      Kje je torej razlog za ponašanje? Ni ga. Po kakšni postavi? Po delih? Ne, temveč po postavi vere. Menimo namreč, da človek doseže opravičenje po veri, brez del postave. Je morda Bog samo Bog Judov? Ali ni tudi Bog poganov? Gotovo, tudi Bog poganov. Saj je en sam Bog, ki bo obrezane opravičil iz vere, neobrezane pa po veri. Mar potemtakem z vero razveljavljamo postavo? Nikakor, ampak postavo uveljavljamo. (Rim 3, 21-31)

      • O, AlFe, ste vi torej protestantske vere, kajne? V Svetem pismu so sicer argumenti za pozicijo odrešenja po veri kot Božji milosti in odrešenja po zvestobi življenja v skladu z Božjimi zakoni. Oboji. Ampak tudi iz pasusa Pavlovega pisma, ki ste ga citirali, po mojem izhaja, da za človeka-kristjana, ki se ne poglablja v tovrstne filozofske in teološke enigme, v realnem življenju razlike niti ni, pa kdorkoli tu imel bolj prav.

        • že en sam dan-ali bolje hip-življenja v skladu z Božjo voljo ali Božjimi zakoni kot pravite,if…je milost.

      • AlFe, po veri že, toda kako se izpoveduje vera.

        Sveto pismo pravi: “In zmaga, ki premaga svet, je naša vera.”(1Jan.5,4).

        Torej, vera se izpoveduje s premagovanjem lastnosti, ki pripadajo svetu.

    • Da, gospa Marta, že imate vstopnico v žepu! Le pokazati jo boste morali! To je vaš del, ki ga boste morali narediti! Vstopiti v Božje usmiljenje!

      Vera rešuje tako Jude kakor pogane
      Mi, ki smo po naravi Judje in ne poganski grešniki, vemo, da človek ni opravičen po delih postave, ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa. Zato smo tudi mi začeli verovati v Kristusa Jezusa, da bi bili opravičeni po veri vKristusa in ne po delih postave, saj nobeno meso ne bo opravičeno po delih postave. Če pa se mi, ki si prizadevamo postati opravičeni v Kristusu, tudi sami izkažemo za grešnike, je mar Kristus služabnik greha? Nemogoče! Če namreč znova zidam to, kar sem porušil, kažem, da sem prestopnik. Dejansko sem po postavi odmrl postavi, da bi živel Bogu. Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe. Ne zametujem Božje milosti; kajti če je pravičnost po postavi, potem je Kristus umrl zaman. (Ga 2, 15-21)

    • Da, gospa Marta! Opravičeni bomo po Božjem usmiljenju in ne po naših delih. Saj je bilo dovolj odlomkov?

      • Seveda. Razumem. Pekel bo prazen. Hvala Bogu!
        (sarkazem off)

        • Le pazite, da ne boste mislili, kako boste nekaj pomembnega naredili in zato vas bo sveti Peter spustil v Nebesa. Tja boste prišli le zaradi Božjega Usmiljenja! Bog se usmili, kogar se hoče, in zakrkne, kogar hoče.

          Še nekaj za meditacijo:

          Mi, ki smo po naravi Judje in ne poganski grešniki, vemo, da človek ni opravičen po delih postave, ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa. (Ga 2, 15-16)

          Ti veruješ, da je Bog eden? Prav imaš. Tudi demoni verujejo, a trepetajo.« (Jak 2, 19)

          • “Bog se usmili, kogar se hoče, in zakrkne, kogar hoče.” ?? Meni se zdi malce v nasprotju s tistim: “Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali” ali: “Bog ljubi vsakogar – ni pa nujno ta vez obojestranska …)” In – tako so nas učili – precej je odvisno tudi od človekovega ‘odgovora’.

            (Pa lep pozdrav – zakopavam ‘bojno sekiro’, ker za nekaj (več?) dni odhajam z dosega interneta – naj se zgodi Božja volja, a vseeno upam, da mi nakloni hitro okrevanje.)

      • »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.” (Mt 7,21) (Volja Očeta ali odrešenje po sinu? Hm …)

        In tisti “jok in škripanje z zobmi”? (slikovit, a zgolj zastraševalni retorični prijem? Le kaj so potem videli fatimski pastirčki, če to ni bil vpogled v pekel?)

      • Drugače pa se strinjam: vse je zaradi Božjega usmiljenja. Samo zaradi naših/mojih prizadevanj … “Gospod, nisem vreden, da …”
        (Šele po pretečenem letu Usmiljenja se je nekaj začelo šušljati tudi o Božji Pravičnosti, ki nekako ni v nasprotju z Usmiljenjem …)

        • Torej ni odvisno od tistega, ki hoče, niti od tistega, ki teče, ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje. (Rim 9, 16)

          ===================================

          Sicer se pa vse ujema! Če hočete pravičnost, boste sojeni po Pravičnosti! Če hočete usmiljenje, boste sojeno po Usmiljenju!

          😉 No, kaj si boste izbrali?

          (sarkazem off)

  • “Dilige et quod vis fac”Augustine

    • AlenkaN

      multa fieri possunt quae speciem habent bonam, et non procedunt de radice caritatis.
      Augustinus

  • Zdravko

    Na luteranstvo se ne spoznam kaj, da bi govoril kako je tam. V katolištvu pa moramo najprej vedeti, da čeprav je vse greh, ne živimo iz brezgrešnosti ampak iz milosti. Nauk o grehu je razumsko vodilo, duhovna telovadba, da bi dosegli milost čim prej in se ne zapletali v nepotrebne grehe, dosegli spoznanje, ki nas bo vodilo v življenju, da se bomo lahko uprli hudiču in živeli svobodno.
    Tako pogosto se zapletamo v razprave o grehu, kot da resno mislimo živeti brez greha.
    Pomen spovedi ni v sami odvezi, ampak v celotni izpovedi in pogovoru s spovednikom. To je cela mala psihoterapija. To ni samo naštevanje grehov “s trdnim sklepom”, da se bom poboljšal. Najprej, zelo vprašljiva je ta trdnost, če pa tega sklepa ne bi bilo, pa grešnik niti k spovedi ne bi šel. Torej, že kdor gre k spovedi, je že sklenil. In zapovedovati “trden sklep” je zgolj teološko potrebno, pastoralno pa sploh ne, ker ta sklep že obstaja, že s tem, da nekdo sedi v spovednici. Nihče tja ne hodi iz zabave.
    Poleg tega, mislim, da si Bog vendarle pridržuje pravico zadržati greh nekomu, čeprav je dobil veljavno odvezo. Račun med Bogom in grešnikom še vedno obstaja, pa naj je nekdo vsak dan pri spovedi. Le da bo pri tem ta račun najbrž veliko krajši, kot pri nekom, ki ne hodi ali gre 1x na leto.
    Zdi se kot da je razlika med katoliškim in luteranskim pogledom v tistem “trdnem sklepu”, ki ga pri luteranih ni. Tudi pri nas ga ni, razen v nauku, razen v tem, da nas samo ta lahko pelje k spoznanju. In pri luteranih tega spoznanja ni. Ne vem ali sploh priznavajo božje spoznanje. “Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.”, Kor 13,12.

    • Kdor ljubi Jezusa, bo skušal čim manj grešiti. Čim manj žebljev zabiti v njegovo telo, čim manjkrat zamahniti z bičem po njegovem telesu.

      In ko pade v greh, bo skušal čim preje vstati. In pri tem vstajanju je spoved zelo učinkovita zadeva. Pa ne samo ta. In katoličani se zahvaljujemo Bogu, da nam je dal toliko učinkovitih pripomočkov!

  • Sarkazem

    Kakorkoli že, razkol z ortodoksnimi in protestantskimi kristjani je za krščanstvo sramota in velika nesreča. Zlasti v teh časih, ko kopni kot spomladanski sneg, hitro in temeljito. Delati je treba na zbliževanju in poedinjenju za vsako ceno, tudi če se nauk nekoliko prilagodi in modernizira. Zlasti v Evropi je to vprašanje preživetja. Saj si ne želimo zaradi lastnega napuha, da smo edini pravoverni katoliki, postati samo nepomembna sekta z nekaj odstotki prebivalstva. To smo dolžni lastnim prednikom, ki so 2000 let na različne, tudi nepotrebne načine umirali za krščansko vero. Za mene bodo vedno vsi kristjani bratje po veri, tudi če se mi zdi nekoliko čudno, da na Šedskem npr.duhovnice v cerkvi poročajo istospolne. Jaz pa npr.hodim k spovedi, kar se tudi marsikomu zdi čudno in je celo večini katolikov neprijetno.

    • Predvidevam, da preživetje Evrope ni kdo ve koliko odvisno od prilagajanja in moderniziranja nauka. Je prej stvar demografije. In pa tega, da mnogi Evropejci ne sprejemajo nikakršnega nauka (ki bi kaj ‘dišal’ po krščanstvu) – oz. vsaj živijo tako, kot da ga ne poznajo. Slednji dve povedi utegneta biti v posledično-vzročni povezavi. (moje mnenje)

      • “Marta,Marta,skrbi in vznemirja te mnogo stvari,a le eno je potrebno”…-prm.Lk10

  • Glede zbliževanja in pravoverstva…
    Dober primer je iz ZDA, ker zelo intenzivno opazujejo gibanje različnih cerkva in gibanje ateistov oz. t.i. “nones”.
    Tiste cerkve, ki so bolj ortodoksne in zveste nauku – vsaka po svoje – jim gre bolje pri zadrževanju in privabljanju vernikov. Tu govorimo o konservativnem delu katoliške cerkve v ZDA, baptistih, mormonih, ortodoksnih cerkvah v ameriki. Na drugi strani so liberalna episkopalna, prezbiterijanska, metodistična, luteranska cerkev, ki izjemno hitro usihajo.
    Evangelikalci oziroma karizmatiki so posebna skupina, ki izjemno hitro raste a nato lahko uplahne.

    Torej, modernost oziroma težnja biti isti kot je svet, cerkev ugonobi. Ergo – liberalno katolištvo s poročanjem istospolnih, ženskimi duhovnicami, razvodenitvijo zakramentov, poudarjanju kako nas ma “Džizs vse rad”… to ne bo rešitev.

  • problem ekumenizma, ki se ga gre papež je v tem, da pritegne le tiste frakcije ne-katolikov, ki so šli v svoji hereziji tako daleč, da niso več kristjani.

    krščanski ne-katoliki sodelovanje z njim zavračajo https://www.youtube.com/watch?v=n2ANE5TcpVw

    razkol se tako samo povečuje.

  • Sarkazem

    Gospa Marta, nisem mislil na preživetje Evrope in Evropejcev, ampak na preživetje krščanstva v Evropi. Demografija je hud problem, ki se ga pa lahko reši z nekaj državnimi ukrepi. Seveda ne z dovažanjem muslimanskih Arabcev čez Balkan ali črncev čez Sredozemlje, ampak s podporo družini, ženskam in otrokom. Po mojem bi bilo že dovolj, če bi družba ženi priznala, da dela čudovito in plačano kariero z rojstvom in vzgojo otrok v domači družini in ne le z napredovanjem v službi. Menda bodo v Nemčiji v naslednjih nekaj letih porabili 100 miljard za civiliziranje neukih migrantov, pa krščanski Merkelci ni kapnilo, da bi z istim denarjem podprla nemške družine in žene. Najbrž ji je, saj je doktorica znanosti, pa kaj, če je pa verjetno celotna evropska vrhuška v krempljih prostozidarjev ali iluminatov, ki preferirajo novo evrazijsko-negroidno raso.
    In tu se vidi povezava z izginjanjem ali preživetjem krščanstva v Evropi. Izgleda, da je isti eliti, ki pospešuje raznarodovanje v Evropi, potrebno tudi razkristjanjevanje. Ali oboje organizirajo v nekem čudnem, začasnem zavezništvu ateisti in islamisti, ali pa so le orodje v rokah nekih stricev iz ozadja, bo pokazal čas. Zato menim, da je edinost kristjanov v borbi za preživetje nujna!

    • Zdravko

      S to teorijo zarote te človek težko jemlje resno.
      Preživetje Evrope ali katerihkoli narodov je stvar dekadence teh narodov. V primerjavi z Ameriko se še kar držimo, kot Evropa. Razen Slovenije seveda, ki nosi prapor 300 let pred prednosti v dekadenci pred drugimi. Če bodo drugi sploh kdaj tam, kjer smo mi.
      Merklova ima izjemne zasluge na razvoj Evrope v njenem obdobju, po padcu berlinskega zidu in si ne zasluži takšnih žalitev. Pa čeprav bo lahko izgubila naslednje volitve, kaj potem. Prihaja Schultz, ki je menda bolj konzervativen od Merklove. Odlično, če je res.

      • Pa saj ni mogoče, da bi Schultz, ki ga je Berlusconi primerjal s capo-jem koncentracijskega taborišča, premagal Merklovo. Ali pač? Kar sanjaj ti, da bo vlada socialdemokratov, zelenih in (postkomunistične) die Linke bolj konzervativna od vlade Merklove.

        Sicer pa, Sarkazem ga pa res šele biksa s svojim nativizmom. Tudi naivnim prepričanjem, da se da negativne demografske trende v Evropi z lahkoto preobrniti in da to ni resen problem. Predvsem pa, da usodo krščanstva izključno veže na Evropo in na belo raso; kot da smo v srednem veku. Kot da ni recimo še slišal za črne kristjane v Subsaharski Afriki.

        Naj pripelje pater Opeka del svojih Malgašev ali kak drug misijonar recimo Zambijce in naj oživijo in zaplodijo krščanstvo in kristjane v naši utrujeni Sloveniji. Kajne, Sarkazem? 😉

        • Vaju dva, povezana v tej kontra teoriji, pa še manj (jemlje resno).
          Kot da tega nikoli do zdaj ne bi blo.

          • Zdravko

            🙂 Daj, no, iluminati?

          • Spet omalovaževanje drugačnega mnenja.

            Zelo veliko nas je, ki trdimo, da svet obvladujejo tisti, ki izdelujejo denar iz nič. Postranska zadeva je, ali se imenujejo iluminati ali prostozidarji ali Bilderbergi. Le redki demokratično izvoljeni predsedniki se jim uprejo.

        • Zdravko

          Vlada bo še vedno CDU-CSU. Kje ti vlečeš ven die Linke?!

          • Se pravi- Schultz bo vodil manjšinsko vlado CDU/CSU. To je pa zelo verjetno, res. 🙁

          • Zdravko

            Kaj zdaj jaz ne znam seštevat: CDU + CSU = 62% ?

          • Zdravko

            Uh, sorry, sem pomešal jaz tole. SPD + CDU/CSU. Čeprav meni socialni demokrati po Židanu niso prav pri srcu. Ampak pravijo da je SPD “konzervativna” stranka.

      • Gospod Zdravko je odgovoril gospodu Sarkazmu: “S to teorijo zarote te človek težko jemlje resno.”

        Odgovor je nasilen, poln posploševanja. Bolje bi bilo: “S to teorijo zarote te gospoda Zdravko in IF težko jemljeta resno.” Kajti! Berimo:

        To so največje teorije zarote, ki so se izkazale za resnične
        http://nova24tv.si/sprosceno/to-so-najvecje-teorije-zarote-ki-so-se-izkazale-za-resnicne/

    • Sarkazem, problem je tudi preživetje Evrope in Evropejcev.

      Pred nekaj dnevi je Federica Mogherini izjavila, da je uvoz migrantov potreben, ker bo v Evropi primanjkovalo delovne sile. Očitno je pa zunaj njenega mentalnega okvira misel, da bi zmanjšali število splavov in tako poskrbeli za demografsko obnovo kontinenta. Na leto se na svetu opravi 55 mil. splavov, večinoma v deželah zahodne civilizacije!

      Žalostna evropska prihodnost je žrtev dekadence, ujetosti v politično korektne floskule. Evropski birokrati pač želijo biti “napredni”.

      • Glavno da bi bilo dovolj hrane za preživetje. Če bi hoteli preživet bi takoj morali z ekološko pridelavo hrane.
        Pa predvsem zdrav način prehranjevanja.
        To seveda pomeni odrekanje udobju in pomehkuženju, katerega so nas tekom liberalnih politik navadili.
        In pa temu primerna vzgoja za življenje.
        Če je volja je pot.

        • Zdravko

          Zakaj z ekološko pridelavo hrane? Normalna pridelava je čisto dovolj dobra. Ta ekološka hrana ni nič posebnega. Niti pridelava kot taka ne prinaša posebnih prednosti. Vsaj doslej niso pokazali nobenih.

        • Potem pa normalna, brez škodljivih umetnih gnojil za katera je ugotovljeno da povzročajo bolezni.
          Odzvala sem se zaradi omembe tineta ki je izpostavil Mogherinijevo, češ da nastaja problem zaradi premalo delovne sile.
          Koga to najbolj skrbi, a ni to problem predvsem elit ?
          Mora bit zaradi njih svet obrnjen na glavo ?

          • Zdravko

            To je zlagana skrb. In raje verjamem da smo te migrante sprejeli iz velikodušnosti. Seveda pa morajo biti pravila spoštovana, kot temu rečemo. Policija in obveščevalne službe bodo imele več dela, a to ne moremo obesiti nazaj na ves milijon ljudi.
            Sedaj je pa tako tok ustavljen. V Siriji se stvari izboljšujejo. V Iranu tudi. Imamo veliko za biti navdušeni in veliko za podpirat namesto rušit. In predvsem gradit lastne dežele. Naše elite “elitizirat”. Če bomo krivili te reveže, bodo elite samo uživale dalje. Na koncu bo račun prišel k nam.

          • Verjamem tudi jaz temu da je zlagana.
            Samo da se sprašujem če ni zadaj res to načrtno mešanje ras zaradi lažjega nadzora, kot je bilo prej nekje omenjeno ali morda še kaj drugega.

  • Sarkazem

    Verjetno imam napako, da ne pišem razumljivo. Poleg tega pišem direktno na tablico brez razmislekov in popravkov.
    Nisem nikoli razmišljal ali skrbel o usodi krščanstva v svetu. Briga me le moj dom, moja družina, moja hiša, okrog katere je malo večja parcela cca 20.000 km2 – Slovenija, okrog nje pa Evropa. Sam se bom kmalu moral odseliti na drugi svet, moji otroci in vnuki pa se ne nameravajo seliti zaenkrat nikamor. Moji predniki po mami in očetu, so mi znani do 400 let nazaj, do koder segajo zapiski po župniščih na tej veliki parceli, ki ji zdaj pravimo Slovenija, vsi so bili belci, katoliki, nekateri celo duhovniki. Večja parcela je torej dom mojih prednikov, mene in mojih potomcev in želim, da tako tudi ostane. To je ves moj nativizem!
    Je pa pred nedavnim živel gospod z dolgim plemiškim imenom, ki ga lahko skrajšamo na Kalergi (glej Wikipedijo) Bil je eden od ustanoviteljev Panevropskega gibanja in Evropske unije. Bil je tudi šef prostozidarske lože na Dunaju in pobudnik idej o brisanju mej med državami in izginjanju narodov ter doseljevanju in formiranju evrazijsko-negroidne rase, ki bi poenotila Evropo in najbrž tudi svet (beri Wikipedijo).
    Še vedno pa živi 86 let star milijarder po imenu Soros, ki financira vse “barvne” in levičarske prekucije po svetu, vključno z zmedo po arabskih državah, v Ukrajini in purpurno gibanje s sedanjimi protesti v ZDA. Financira tudi množico levičarskih nevladnih organizacij, ki med drugim trenutno prevažajo črne migrante iz Libije v Italijo (beri portal zerohedge, gatestone institute in gatestone eu ter druge). Financiral je tudi volilno kampanjo Clintonove. V Rusiji in Madžarski so mu prepovedali kakršnokoli dejavnost in financiranje, celo v Makedoniji so organizirali gibanje SOS (stop operations soros). Slejkoprej bo moral nekaj ukreniti tudi Trump, sicer ga bodo spodnesli. Med drugim je gospod zvest prostozidarski sodelavec. O vsem tem lahko berete vsi, ki znate kak tuj jezik in si vzamete nekaj časa.
    Ne gre torej za teorijo zarote, ampak postaja zarota sama že kar transparentna.

    • Zdravko

      Zaradi mene lahko misliš da je za vse kriv tudi Soroš. V čemer bi ti nasprotoval je tista parcela. Tista parcela ni tvoja zasebna last, razen dvorišča okoli tvoje hiše. Ne glede na to, č eimaš tu prednike kolikor hočeš nazaj. Država ni privat. Na ta način jo bomo izgubili. Direktno in neizogibno.
      Če so naši predniki tu že vsa stoletja so zato, ker so znali živet in poslovat v teh krajih, ker so bili gostoljubni, kolikor so bili (to menda bolj malo), ker niso bili skopuhi (tudi to je precej problematično pri nas), ter so zato bili blagoslovljeni, da so lahko ostali tukaj. Prav gotovo kot narod nismo vzdržali tu zato, ker nam Triglav pripada in je naš simbol slovenstva (obup). Triglav nas ni tukaj čuval in obdržal.

      • Zdravko … “Država ni privat .. ”
        —–
        Kaj je tu spornega, saj gre za privatno lastnino v obliki parcele ?

    • Gospod Sarkazem je zapisal; “Verjetno imam napako, da ne pišem razumljivo.”

      Mislim, da je treba taktiki slamnatega moža dati kar precejšnjo verjetnost:

      Slamnati mož
      Pri tej zmotni logiki gre za spodbijanje stališča, ki ga nekdo ustvari samo zato, da ga lažje spodbija (temu umetno ustvarjenemu stališču torej pravimo slamnati mož), namesto da bi spodbijal stališče, ki ga dejansko zagovarjajo njegovi nasprotniki. http://www.skeptik.si/zmotna-logika/#block-f56ed3aca0e3f09d2de2

  • Merklca se že pripravlja na volitve:

    Nemška vlada želi občutno pospešiti izgon zavrnjenih prosilcev za azil

    http://www.rtvslo.si/svet/nemska-vlada-in-zvezne-dezele-za-pospesitev-izgona-zavrnjenih-prosilcev-za-azil/414633

  • Zaradi tega čudnega pisanja Sarkazma o panevropskem gibanju, ki mu kdovezakaj povsem izkrivlja resnično vsebino, bom prilepel povezavo na stran slovenske podružnice, kjer je na kratko razložena zgodovina panevropske ideje:

    http://www.panevropa.si/index.php/panevropsko-gibanje/zgodovina-panevropske-ideje

    25 let je ravnokar minilo, odkar je bil na Bledu ustanovni sestanek sloevsnek Panevrope, ki se ga je udeležil njegov dolgoletni predsednik Otto von Habsburg. Ni mi vseeno, če se o tem gibanju govori s takimi besedami kot to počne Sarkazem. V slovensko Panevropo so se tudi skoraj izključno vključevali ljudje, ki so podpirali Demosovo stran politike. Drugo poglavje je, da se je kasneje to gibanje vsaj na Slovenskem nekako izgubilo, napol izpuhtelo.

    Vsekakor je Kalergi že leta 1922 kot prvi nastopil s preroškimi idejami, ki bi, če bi jih lahko takrat uresničili, preprečili velikansko gorje druge svetovne vojne.

    • IF .. “nastopil s preroškimi idejami … ”
      —–
      Kaj pa je Kalergi takrat predlagal, če lahko prosim pojasniš.

  • Soros mi gotovo ni toliko blizu kot Otto von Habsburg, ampak vseeno mislim, da gre tu za pretiravanje prvič pri ocenjevanju njegove realne moči in drugič pretiravanje pri pripisovanju ( zlih)hotenj, ki naj bi jih imel in akcij, ki naj bi jih izvajali, ker on tako hoče in zato menda nudi denar. Menda naj bi od njega financirane levičarske nevladne organizacije organizirano prevažale črne migrante iz Libije v Italijo. To je očitna neumnost.

    Migranti prihajajo, ker težko preživijo, kjer so in iščejo boljše življenje na isti način kot tisti slovenski predniki, ki so recimo pred stoletjem in več množično s trebuhom za kruhom odhajali v Ameriko. Nobene bistvene razlike ni. In potovanje si drago plačujejo sami. V glavnem tihotapcem- kriminalcem. Ne plača jih Soros in ne vozijo jih nevladniki. Če nevladniki rešujejo življenja brodolomcev, je pa to človekoljubno početje; ne le pohvalna stvar, ampak kar moralni imperativ za vsakega človeka z nekaj vesti in empatije.

    • “Če nevladniki rešujejo življenja brodolomcev, je pa to človekoljubno početje; ne le pohvalna stvar,…”

      Gospod IF,
      dokler ne boste 5 mladcev iz tistih brodolomskih čolnov sprejeli v stanovanje, ki ste ga sicer kupili za svoje otroke, in jih vzdrževali, niste ne za pohvaliti in ne človekoljub.

    • IF, papež se očitno ne drži temelja svoje cerkve, tj. Svetega pisma.

      Prvič, Jezusa nikjer niso sprejeli za trajno pod streho. Za kar tudi nikoli ni prosil.

      In drugič, Sveto pismo pravi:

      “Kdor se oddalji in se ne drži Kristusovega nauka, nima Boga; kdor pa se nauka drži, ima Očeta in Sina. Če kdo pride k vam, pa ne prinese tega nauka, ga nikar ne sprejemajte v hišo in ga ne pozdravljajte. Že kdor ga pozdravi, sodeluje pri njegovih hudobnih delih.”(2Jan1,9-11).

      To seveda ni prvič, da se je KC oddaljila od lastnega temelja. Da je to naključje, ni preveč verjetno, kakor tudi ne, da so se množične migracije pojavile kar same od sebe, kar naenkrat iz zraka, kot naivno mislite.

  • Kakšen je potem zaključek? Je Katoliška cerkev tista edina Cerkev, ki jo je ustanovil Kristus oziroma kakšna je tu vloga protestantov? Je rimski papež le simboličen in smo vsi enaki? Zakaj potem ne uvedemo duhovnic? 🙂

    • Zaključek? Moli pa četudi s protestantom, kalvinistom, advestistom … da Švedi, Nemci, Francozi in Britanci opravijo z islamisti tako, da jih ne pošljejo nam.

  • Ivo Kerže

    Glede zgornje “teorije zarote”, Sorosa itd. Kakorkoli obrnemo: edini možni subjekt protirevolucije je katoliška Cerkev, ki pa je v tej svoji funkciji v temelju onemogočena, dokler vlada v njej modernistična teologija (ki se kaže v Amrois laetitia, v ultra-ekumenizmu, v vsej tej zmešnjavi, ki smo ji priča danes v Cerkvi). Torej je po eni strani prvi cilj odprava (te) herezije v Cerkvi. Je pa po drugi strani res, da ljudje (tud ne katoliki) vidijo sadove revolucije: v demografiji, v muslimanih vespovsod itd. Ta nova družbena klima, ki je pripreljala na oblast Trumpa je seveda po svoji naravi usmerjena v katolištvo.

    • Tudi protirevolucija je revolucija -torej vojna proti otrokom istega našega Očeta.Za Kristusovega učenca je sprejemljiva le revolucija Križa.Poslanstvo katoliške Kristusove Cerkve ni klicanje na okope in k revolucijam,temveč k -najprej osebni-celostni spreobrnitvi in pa oznanilo Božjega-ne zemeljskih- kraljestva. Od znotraj bo to zraslo navzven. Samo moja in naša osebna,notranja revolucija torej,če že jo že hočete.Tej bodo šele sledili zunanji in preverljivi sadovi.Rast iz malega gorčičnega zrna vere,ne pa ruvanje težko razločljive ljulke in ob tem teptanje prave pšenice.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI