Zakaj se izničuje slovenska kultura in identiteta?

Franc Pevec 8.2.2017 7:02
 

Zakaj se izničuje slovenska kultura in identiteta ter s tem krši naše osebno dostojanstvo, mednarodna konvencija  in državotvornost Slovenije?!

Čeprav je naša država Slovenija leta 2008 ratificirala z zakonom Mednarodno Unescovo konvencijo o varovanju nesnovne ( duhovne) kulturne dediščine, ki nas poleg naše vesti in ustave zavezuje, da ohranjamo in negujemo slovensko kulturno dediščino in s tem bogatimo slovensko in svetovno kulturo, lahko opažamo, kako se omejuje, siromaši in izničuje slovenska kultura in njeni razpoznavni identitetni znaki. Tako kot vsako naravno okolje oziroma narod, imamo tudi mi svoje razpoznavne znake, ki so odsev lepega slovenskega okolja in slovenske kulturne dediščine oziroma kulturne tradicije.

Ti razpoznavni znaki ne razodevajo doma in v svetu le slovensko naravno okolje, ampak tudi slovensko dušo, torej slovensko kulturo.

Identitetni, razpoznavni znaki slovenske kulture v svetovni kulturi, ki jo bogatimo s slovensko kulturo, so: slovenski jezik, slovenske pesmi, slovenska glasba, slovenski alpski pevski in glasbeni melos, ki temelji na sonaravnem sostvarstvenem ljudskem izročilu, ritem polke in valčka in temu ustrezen ples, večglasno petje, slovenska noša, slovenske šege in navade in nasploh slovenska pozitivna kulturna tradicija, ki je skupek pozitivnih življenjskih znanj, vrednot in veščin, po katerih se slovenski narod razpozna v svetovni kulturi. Med njimi so, poleg zgoraj navedenih vrednot, tudi marljivost, poštenost, vztrajnost, pevska in glasbena nadarjenost ter nasploh ustvarjalnost na različnih življenjskih področjih.

Vse to so nosilni stebri naše kulturne dediščine, kulturne biti in identitete ter zdrave samozavesti.

Poglejmo si primere izničevanja slovenske pozitivne kulture.

V trgovinah in gostiščih ni domačega občutka, saj marsikje vrtijo le tujo glasbo kot da bi pri njih kupovali tuji, ne pa domači kupci. Zakaj so prodajalci tako neobzirni, da nam ne priznajo osebnega dostojanstva, ker nas ne obravnavajo kot slovenske kupce, ki imajo slovensko kulturo, pa jim vse takoj plačamo?

Čeprav je v trgovinah, gostiščih in uradih vedno veljal vljuden in spoštljiv »prosim (ali vsaj izvolite) in hvala«, kar je bilo v naši slovenski kulturni tradiciji, nam v zadnjem času marsikje bleknejo prostaški tuje izvorni »evo«, (ki je značilen za balkansko tradicijo), ko nam ponudijo ali izročijo blago, denar ali listino. Beseda »evo« tudi izničuje slovenske besede; poglej, glej, lej, si videl, vidiš, tu, to, takole, tam, tu imaš… Torej ni več vljudnega in spoštljivega etičnega poslovnega odnosa, pa čeprav je to najlažje, ker nič ne stane, vendar veliko pomeni za rast pozitivnih odnosov med ljudmi. S tem smo prizadeti v svojem osebnem dostojanstvu kot slovenski kupci. Uporaba besede evo je bila in je še značilna za balkanske države, ker je to v njihovi tradiciji. To potrjuje tudi slovenski slovar, ki pojasnjuje, da je beseda evo srbohrvaškega izvora. Trgovinske, gostinske, turistične in gospodarske zbornice pri takšnem neposlovnem ravnanju molčijo, pa čeprav imajo v rokah škarje in platno. Z enim organizacijskim navodilom, bi lahko to hibo takoj razrešile. Za kaj jo ne? Kdo ima od tega korist? Zakaj se izničuje pozitivna slovenska kulturno – etična tradicija?! Pa nam je bilo obljubljeno, da bomo postali bolj vrednotna skupnost.

Po nepotrebnem se uvaja namesto lepih slovenskih besed, ki so v pogosti medsebojni rabi in ki izražajo lepe občutke in želje, tuje besede. Na primer: čao (srečno, zdravo), ful (veliko, zelo, močno), okej (dobro, v redu), gužva (gneča), svašta (marsikaj, vse sorte, razno), valjda (seveda, najbrž), definitivno ( dokončno)… Mnogi sploh ne vedo, kakšni so slovenski prevodi teh tujk. Zastavanoše tega slovenskega potujčevanja so zlasti nekateri TV in radijski mediji, kar je v nasprotju z Ustavo in Zakonom o javni rabi slovenskega jezika. Človek se sprašuje – zakaj? Čeprav zakon o javni rabi slovenščine zahteva dosledno uporabo slovenskega jezika v medijih, sicer so zagrožene denarne kazni, pristojni ne ukrepajo. Zakaj ne?! Kaj počnejo tisti, ki so odgovorni za spoštovanje ustave in zakonov in mednarodnih konvencij?!

Slovenska kulturna dediščina ( slovenska noša, ljudska pesem in ljudska in narodno zabavna glasba ), še ni obvezni sestavni del državnih, občinskih in krajevnih ter drugih prireditev, kjer bi bilo logično, da je slovenska kulturna dediščina prisotna. Pa bi ti morali v prvi vrsti spoštovati bistvene elemente slovenskega naroda in državotvornosti.

Sestavni obvezni del slovenske turistične ponudbe, še ni slovenska kulturna dediščina, pa čeprav je logično, da turisti želijo videti kulturne značilnosti in posebnosti Slovenije, za nas pa, da jih pokažemo. Zakaj turistična zveza ne opravlja svojega plemenitega poslanstva?

Državne prireditve, namenjene ohranjanju ljudske pesmi in glasbe, ki jih organizira JSKD, ki opravlja plemenito poslanstvo, kar smo mu neizmerno hvaležni, so v odmaknjenih krajih, običajno v majhnih prostorih brez ustrezne informacijske podpore, da bi se jih lahko udeležilo čim več ljudi. Tako so v bistvu same sebi namen, ne pa, da bi spodbujale med ljudmi interes in ljubezen do ljudskega petja in glasbe. In to danes, ko se skokovito povečuje med ljudmi uporaba zdravil zaradi duševnih bolezni ( depresije, kroničnega stresa…) Naša dolžnost je, da ljudem pomagamo z ozaveščanjem, kako učinkovito ljudsko petje in glasba ter vrisk, zdravijo dušo in telo.

Znanstveniki in življenjske izkušnje nam potrjujejo, da so petje, glasba in vrisk, najboljše zdravilo za naše dobro počutje in zdravje. Kljub temu pa se tega mnogo premalo poslužujemo, zato so v skokovitem porastu duševne bolezni in zaradi tega skokovita uporaba antidepresivov.

Pevski zbori, zlasti mlajši, čedalje manj obvladujejo slovensko petje in čedalje bolj tuje petje. Nekateri pojejo že več v tujem jeziku kot pa v slovenskem

Neredko se uvaja enoglasno petje ( tudi v cerkvah), pa čeprav je bilo vedno za Slovence značilno večglasno petje. Že od nekdaj velja : Slovenci bomo tako dolgo, dokler se bo slišalo naše večglasno petje.

V vrtcih in šolah je pozitiven odnos do slovenske kulturne dediščine ( ljudske pesmi in slovenska glasba in glasbila),odvisen od vzgojitelja oziroma pedagoga, ne pa, da bi ta bil obvezna sestavina vzgojnega odnosa in delovanja v kulturnih programih. Čakamo, da bosta ministrstvo za izobraževanje in kulturo storila tisto, kar morata storiti.

Priča smo razvrednotenju svečane štajerske noše, ki so jo nosili naši predniki na praznovanjih, prireditvah in plesih. Čedalje bolj se uvaja moški šircelj ( predpasnik), pa čeprav so ga naši predniki uporabljali za najgrša dela v hlevu in na polju, da se je obvarovala delovna obleka. Zato smo kulturno razvrednoteni in osramočeni in prizadeti v osebnem dostojanstvu, ko naši folklorniki stojijo poleg svečano oblečenih skupin iz Gorenjske ali iz tujine, ki se ponašajo s svojo svečano nošo, ne pa z najslabšimi oblačili kot da bi se hoteli norčevati iz naše svečane noše in kulture. Logično pa je, da se šircelj lahko uporabi pri kmečkih opravilih, ne pa na odru, pri svečanostih in pri plesu. Kje je tu naša zdrava samozavest in spoštovanje naše kulture?

Muzikanti skupaj z muziko, so v naši kulturni tradiciji. Nekateri pa se trudijo, da bi muzikante, torej glasbenike, ki igrajo na zahtevna glasbila – harmonika, klarinet, bariton, ki jih slišimo tudi v zahtevnih orkestrih, nadomestili z godci, ki so po slovenskem pravopisu tisti, ki igrajo na preprosta glasbila – piščali, ribežli, kose, žage, pokrivače… Takim kar naravnost povejmo, da hočemo še naprej muzikante, kar je v naši kulturni tradiciji. Prav je, da razlikujemo med muzikanti in godci, saj ni vseeno ali se igra na zahtevna glasila ali na preprosta

Glasbila, ki niso značilna za alpsko Slovenijo, ampak za tuja okolja boben in tamburica, ki sta značilna za Balkan, skušajo izpodrivati slovenska sonaravna glasbila, ki so harmonika – predvsem diatonična, klarinet, bariton, bas, citre, trobenta, gosli, kitara… Slovenija je po Evropski alpski konvenciji alpska država, geografsko pa alpska in srednjeevropska država, kar se tudi učijo v naših šolah, ne pa balkanska država. Ansambla Avsenik in Slak, ki sta gradili na naši kulturni dediščini, so dokaz naše glasbene razpoznavnosti in našega velikega kulturnega vpliva v Evropi in svetu. Ali bomo dopustili, da se naša glasbena razpoznavnost in naš kulturni vpliv izniči s tem, ko bomo prevzeli glasbila, ki so značilna za nealpska območja, južno od Slovenije?!

Najbolj veselo vzdušje v družbi, zlasti ob glasbi, se marsikje danes odvija ob tuji glasbi in pesmih, pa čeprav je splošno znano, da ritem slovenske polke ob plesu in ob plesnih krogih, verigah in ob šivanju kojtrov, napravi najbolj radostno vzdušje, posebej še, ker imamo toliko veseličnih pesmi ( Mi se imamo radi, Tam dol na ravnem polju, Hišca ob cest stoji, Terzinka, Oj Marička pleši, Prišel je našel je, Preden boš na rajžo šel.… Mnogo veselih je tudi novih pesmi). Ali bomo dopustili, da se ne bomo znali več veseliti po naše, po slovensko, ampak le po tuje? In to ne le v pozdravnih in tistih besedah, ki izražajo veselje, ampak tudi s petjem, rajanjem in plesom?! Pomembno vlogo imajo pri tem ansambli, ki določajo glasbeni program. Kaj pa nam potem še ostane v naši kulturni biti? Očitno malodušno hlapčevanje in naše žalostno izničevanje naše kulturne biti in identitete s tem nas samih.

Muzikanti oziroma glasbeniki, se naj odlikujejo po domoljubju oziroma spoštovanju slovenske pesmi in glasbe, in naj določijo na prireditvah, kjer igrajo, takšen glasbeni program, da bo slovenska pesem in glasba spoštovana in v čim večji meri prisotna.

Pogosto slišimo, kako tuj pevski in glasbeni melos izničuje slovenski melos v popevkarski in narodno zabavni glasbi. Marsikdo zaradi tega ne ve več, kaj je sploh slovenski melos. Zanimivo in poučno pri tem je, da tisti, katerim krademo njihov melos, našega ne posnemajo, ker se ponašajo s svojo zdravo samozavestjo. Lahko že izračunamo, čez koliko let ne bo več slovenskega pevskega in glasbenega melosa kot tudi ne slovenskega jezika. Slovenski alpski pevski in glasbeni melos daje neomejene možnosti izvirnega ustvarjanja, saj je lahko podlaga različnim pevskim in glasbenim zvrstem. Zato ni nobenega opravičila za plagiatorstvo tujih melosov.

Slovenski vrisk še marsikje nima spoštljivega odnosa kot umetniški način izražanja radostnega veselja in čiščenja duše ter lepšanja pevskega glasu. Glasbene šole bi lahko tudi učile kako se da lepo zavriskati.

Domoljubje, katerega bistvo je spoštljiv odnos do lepega slovenskega domačega okolja, našega doma in soljudi ter slovenske kulturne dediščine, še marsikje ni v zavesti ljudi.

Gasilci, ki so varuhi naših domov, naj bodo tudi varuhi slovenske kulturne dediščine v tem smislu, da vsako leto priredijo srečanje z občani s kulturnim programom o slovenski kulturni dediščini. Ljudski pevci in muzikanti ter folklorniki, bodo z veseljem in brezplačno sodelovali v tem kulturnem programu. Potem pa se naj odvije še tradicionalna slovenska veselica.

Nekateri se trudijo, da bi zatajili, da smo Štajerci in da bi zato del Štajerske kjer ni bilo nikoli Kozjansko in ki ni v okviru občine Kozje, postalo Kozjansko, ki je sinonim za nerazvitost, pa čeprav je ozemlje občine Kozje zelo majhno. Tudi takšnim povejmo, da smo veseli Štajerci, kar je v naši kulturni tradiciji, saj to opeva tudi veliko ljudskih pesmi.

Za športne objekte in naprave ter aktivnosti namenjamo ogromna sredstva, pa čeprav je splošno znano, kako nezdrav postaja šport zaradi svojih ekstremnih neuravnoteženih ciljev in zdravju škodljivih posledic. Za kulturne objekte in aktivnosti, pa znatno manj, pa čeprav se človek razlikuje od živali po duhovnem znanju, ne pa po fizičnem naprezanju. Športni objekti se nenehno večajo, kulturni objekti pa marsikje celo manjšajo.

V skladu s stvarstvenimi torej sonaravnimi zakonitostmi in pravičnostjo je, da se občasno slišijo v cerkvah tudi slovenski glasbeni instrumenti, ki so slišani tudi v orkestrih ( harmonika, klarinet, citre, gosli…), da bi tudi z njimi na primeren način z nabožno skladbo poleg orgel včasih počastili stvarstvo, ne le s tujimi glasbili in tujimi melosi, kar se občasno dogaja. Zakaj bi omalovaževali tisto, kar nam je podarilo stvarstvo?

Pohodništvo je zelo razširjeno, vendar ima le redkokdaj obvezno kulturno sestavino, torej kulturni program. Nekoč je bilo razširjeno pohodništvo v obliki romanja, ki je vključevalo skupno petje, glasbo, molitev in celo spoved v kulturno zgodovinskem hramu, to je cerkvi. Danes pa se pohodništvo »odlikuje« pogosto po popivanju ali pa celo po nošenju orožja in oblačil iz vojne in petju borbenih pesmi, kar je pravo nasprotje pozitivni kulturni aktivnosti, ki ustvarja harmonijo in mir med ljudmi.

Spodbuja se izločevalna kultura, namesto sodelovalna, kar se kaže v naslednjem: Če pojejo mlajši, morajo biti tiho starejši in obratno. Če je zborovsko petje, ni posluha za ljudsko petje in obratno. Ko pojejo ženske, naj bodo tiho moški in obratno. Namesto, da bi se čim več pelo skupaj, da bi pesem lahko opravila svojo zbliževalno in sodelovalno vlogo. In da bi bilo čim več prireditev, kjer se dokazuje kulturno sodelovanje mlajših in starejših, mest in podeželja…

Nekatere TV in radijske medije so nam več ali manj ugrabili in zdaj ti skorajda prednjačijo v izničevanju slovenske kulture. Zaželimo jim, da bi končno opravljali svoje plemenito poslanstvo – ohranjanja in negovanja slovenske kulturne dediščine in pozitivne tradicije ter identitete!

V osebnem dostojanstvu smo tudi prizadeti na Štajerskem in Koroškem, ker se na državni ravni ne zagotavlja v kulturnem pogledu enako obravnavanje vseh pokrajin, saj se favorizira kulturno dediščino Bele Krajine, kulturno dediščino in gospodarski razvoj prej navedenih pokrajin, pa se zapostavlja in zanemarja.

Čeprav imamo že 25 let samostojno slovensko državo, še nimamo slovenističnih (za slovenski jezik) društev, ampak slavistična (za slovanske jezike), ki združujejo učitelje slovenskega jezika od leta 1935, ko je bil njihov namen predvsem učenje srbskega jezik. Poleg tega ta slavistična društva objavljajo v svoji Slavistični reviji tudi članke v tujih jezikih, brez slovenskega prevoda. Na Filozofski fakulteti v Mariboru imajo oddelek za madžarski jezik, nimajo pa oddelka za slovenski jezik. Slovenski jezik je pri njih anonimno in sramežljivo skrit v oddelku za slovanske jezike.

Našteti primeri nam dokazujejo, da nam nekateri nočejo priznati našo sonaravno kulturno bit, ki je odsev naše lepe Slovenije in ki temelji na naši kulturni dediščini oziroma kulturni tradiciji. Zaradi tega smo, zavestno ali podzavestno, prizadeti v svojem osebnem dostojanstvu, ki nam ga jamči slovenska ustava.

Slovenski narod ima po 3. členu slovenske ustave svojo državo, pa ne živimo državotvorno, ker ne spoštujemo slovensko kulturo, ki je bistven element slovenskega naroda, ki ima svojo državo Slovenijo. Torej gre tudi za nespoštovanje slovenske ustavne kulture.

Zakaj se odrekamo naši ustvarjalni kulturno identitetni razpoznavnosti v Evropi in v svetu? Nekateri boste rekli, da je to negativen vpliv globalizacije. Vendar nas prej naveden Unescova konvencija opozarja, da moramo ta negativen vpliv, ko gre za našo slovensko kulturo in identiteto, če je prisoten, odpraviti.

Kakšen je naš življenjski smisel? Ali vrednotna naravnanost, ki ohranja našo izvirno ustvarjalnost in razpoznavnost v svetu ter spoštuje sonaravne, sostvarstvene zakonitosti, našo lepo naravno okolje in naše tradicionalne pozitivne vrednote? In s tem nikogar ne ogroža ali ne spoštuje, saj tudi mi spoštujemo in občudujemo tuje kulture.

Ali pa nevrednotna, neustvarjalna kulturna plehkoba, ki zna le nekritično posnemati tujo kulturo in s tem izničuje svojo izvirno sonaravno pozitivno razpoznavno kulturo?!

Spodbujamo naše ozaveščanje o svojem plemenitem poslanstvu pri ohranjanju in razvijanju slovenske kulture, ki bogati našo in svetovno kulturo in s katero dokazujemo svojo izvirno kulturno in narodno samobitnost, identiteto ter zdravo življenjsko samozavest! Tudi tujim turistom omogočimo, da spoznajo našo izvirno kulturo in nam bodo hvaležni!

Ozavestimo se kot dober življenjski gospodar in vzpostavimo v svojem okolju, kjer živimo, na civiliziran, demokratičen in plemenit način normalno kulturno stanje, v katerem ne bo več grobih kršitev našega osebnega dostojanstva, slovenske ustave in prej navedenih zakonov ter mednarodne konvencije in državotvornosti!

 
Značke:

24 komentarjev

  • Zakaj se izničuje slovenska kultura in identiteta?

    PRVIČ
    Zato, ker nam vladajo postkomunisti, to je mladiči komunistov, ki so pa po svojo osnovi internacionalisti. Oziroma, roko na srce, tam prevlada močnejši, a to prav gotovo nismo Slovenci.

    DRUGIČ
    Komunisti in njihovi mladiči imajo zelo veliko problemov z umetnostjo, ker ne priznavajo človekovega preseganja materialnega sveta. Zato je pod njihovo vladavino kulturni mrk.

    TRETJIČ
    Agitprop pa ne bom omenjal. Naj ga nekdo drug.

  • Sedanje stanje je logična posledica dejstva, da pri nas večina oblikovalcev javnega mnenja spada v “napredne” vrste progresivcev ali liberalnih globalistov, katerih težnja je, izničenje nacionalne kulture. In skladno s tem tudi ravnajo.

    Hkrati pa precejšen del teh razširjevalcev tuje kulture pripada sloju ljudi z nizko ravnijo splošne kulture in se tako mnogi sploh ne zavedajo, kaj počnejo. Pač samo, da so “napredni”.

    Seveda jezik ni edino področje njihovega degenerativnega delovanja. So pa kar uspešni.

  • Kultura v Sloveniji? Nižja, kot je “podtalna”:
    https://youtu.be/TCY45D8Ja-A

    • Ve še kdo za kako slovensko vrhunsko kulturno stvaritev, ki mora ostati v senci?

  • svitase

    Slovenisti – učitelji oziroma profesorji slovenskega jezika, bi morali najbolj ljubiti slovenski jezik.

    Vendar ga očitno ne, ker se bojijo ali nočejo preimenovati njihova slavistična društva v slovenistična društva!

    Ali ni to žalostno?!

  • svitase

    Podobno je pri velikem delu zgodovinarjev, ki se bojijo zapisati, da smo Slovenci živeli v Karantaniji, ampak pišejo, da so to bili Slovani.

    Nas Slovencev pa kot da nas ni bilo, pa čeprav našo karantansko prisotnost dokazujejo slovenska imena krajev, rek, gora, osebnih imen. Tudi besedilo Brižinskih spomenikov itd.

    Pišejo celo, da smo se Slovenci pojavili šele v polovici 19. stoletja, pa čeprav nas Trubar naziva v svojih knjigah že leta 1550 z – Ljubi Slovenci!

    Vse to in še mnogo več dokazuje, da Slovenci nismo padli z neba, ampak smo bili tu od nekdaj. Za dvomljivce pa vsaj od leta 550 dalje.

  • svitase

    Dajmo se učit od naših otrok, ki imajo še neomadeževan sonaravni občutek!

    Ti so presrečni, ko lahko pojejo in plešejo ob slovenskih narodnih pesmi!

    Zakaj otrokom in starejšim odrekamo to sonaravno srečo, ki jim krepi življenjsko ravnovesje in srečo?!

  • svitase

    Naša sonaravna pristna kultura je srčika naše izvirne kulturne biti in identitete.

    Ta nam omogoča izvirno ustvarjalnost in zdravo samozavest in razpoznavnost na vseh področjih življenja!!!

  • “gužva (gneča)”…moram delit dogodek.

    Pred 1 tednom v trgovini poleg mene po telefonu govori starejši gospod. Najprej pogovor začne v srbohrvaščini, nato z istim sogovornikom “preklopi” na praktično čisto slovenščino z nekoliko naglasom, a vendar. Ko mu razlaga, da čaka v vrsti pred blagajno, ne reče “gužva”, temveč GNEČA.

    Večina Slovencev zna reči samo še gužva, ker to neprestano poslušamo, prav zavestno se moram spomniti, da rečem gneča ali po domače “dren”.

    ______________________________________________

    Smo vprašali našega najstnika, če ve, kaj so to “šlape”. Odgovor: cipele. Hodi v multikulti šolo.

    _______________________________________________

    Mi smo tisti, ki ne vzdržujemo čiste slovenščine in pod pretvezo slenga poberemo sedaj anglizme in srbohrvatizme, prej smo imeli pa več grmanizmov (šefle in šporgete…).

    _____________________________________________________
    Pod pretvezo integracije na šolskih prireditvah plešejo trebušne plese in da ne bo se kdo počutil izločenega otroški pevski zbori raje angleške pesmi pojejo. V slovenski šoli, lepo prosim, ne v mednarodni.

  • svitase

    In ko starši posiljujejo svoje otroke, da morajo obiskovati angleško, ne pa slovensko osnovno šolo, povzročajo nepojmljive travme svojim otrokom, saj otroci nočejo te šole obiskovati.
    Šele sčasoma se za silo navadijo neznanih ljudi.

    To je enako kot ob odvzemu vnukov iz družinskega življenja pri babici in dedku in oddaji tretji neznani osebi, ko ima otrok prav tako grozovite travme, vendar pa se te sčasoma zmanjšajo ali pa tudi ne.

    To mi je prizadeto zaupala znana igralska osebnost, saj se je morala prilagoditi želji moža, da mora otrok v angleško osnovno šolo.

  • svitase

    Popravek besedila prejšnjega komentarja, ki se je nekaj sam od sebe pomešal, kosem dal enter. Pravilno se glasi:

    In ko starši posiljujejo svoje otroke, da morajo obiskovati angleško, ne pa slovensko osnovno šolo, povzročajo nepojmljive travme svojim otrokom, saj otroci nočejo te šole obiskovati, ker uporablja tuj jezik.

    To mi je prizadeto zaupala znana igralska osebnost, saj se je morala prilagoditi želji moža, da mora otrok v angleško osnovno šolo.

    To je enako kot ob odvzemu vnukov iz družinskega življenja pri babici in dedku in oddaji tretji neznani osebi, ko ima otrok prav tako grozovite travme, vendar pa se te sčasoma zmanjšajo ali pa tudi ne. Šele sčasoma se za silo navadijo neznanih ljudi.

  • svitase

    Ko gre za to, ali so bili v Karantaniji Slovenci ali ne, je odločilna dedna krvna veriga, za katero je vseeno kako se je kdo kdaj pisal ali nazival, pomembno je, da je to on.

    Tudi danes nekateri zaradi razvez ipd. spreminjajo priimke, vendar ne morejo ubežati temu, da so to oni, torej eni in isti in nihče drug.

    Zato odkrito in iskreno priznajmo, da smo v Karantaniji živeli Slovenci in bodimo na to ponosni, saj smo zgodovinski zgled sodobni civilizaciji oziroma demokraciji, z ZDA in Evropo na čelu!!!

  • Sarkazem

    To, kar opisuje članek, je tudi posledica stoletja balkanizacije, ki so si jo naši predniki zaželeli sami. Začelo se je z ilirizmom v 19. stoletju, ko so celo nekateri književniki, najbolj znan je bil Stanko Vraz, namenoma opustili slovenski jezik, za katerega so se 300 let nazaj tako trudili protestantski pisci, in se pridružili hrvatsko-srbskemu govornemu območju in kulturi. Verjetno zaradi germanizatorskega pritiska se je naklonjenost temu območju stopnjevala do razpada avstroogerske monarhije, ko so se naši predniki združili s tem območjem tudi politično v isti državi. Takrat smo se namenoma poslovili od Srednje Evrope in za vedno postali obrobna balkanska deželica z mešanim prebivalstvom. Tu zdaj ne živi le nekaj sto tisoč prišlekov iz bivše Jugoslavije, ampak še več stotisoč sorodnikov in potomcev, tako da je že skoraj polovica prebivalstva mešanega izvora. In če so pristni Slovenci že pred 200 leti čutili neustavljivo privlačnost balkanskega prostora in kulture, jo čuti sedanje balkanizirano prebivalstvo še bolj. Blagodati te kulturne naklonjenosti so poleg opisanih v članku tudi revolucija, povojni in poosamosvojitveni socialistični režim, jugonostalgija in sedanje stanje duha z nenaklonjenostjo do domoljubja in slovenske besde in kulture. Ajde čao, tako je in valjda, ko razpade EU, bo še lepše!

  • svitase

    Prav imaš, Sarkazem.

    Svoje so prispevali s svojo malomarnostjo in neodgovornostjo slovenski jezikoslovci, zlasti konec 19. in v začetku 20. stoletja, ko so oblikovali popačene tujke kot slovenske besede.

    Npr: Besedo “dobrodošli”. Življenjsko logično je, da bi se v slovenskem jeziku morala glasiti “dobroprišli”, saj po slovensko rečemo prišli, ne pa došli, kar je srbsko hrvatska beseda.

    In gre za besedo, ki izraža vljudnost, spoštovanje in gostoljubje in je ne moremo in nočemo izraziti svojem slovenskem jeziku.

    Zanimiv bi bil seznam besed, ki spregledajo slovenski koren besede in uporabijo tujega. Za to malomarnost in nespoštovanje slovenskega jezika nosijo veliko odgovornost tudi slovenski jezikoslovci!!!

  • Zdravko

    Z revolucijo ’45 se ni samo spremenila ureditev, ampak se je tudi čas začel na novo. Začetek zgodovine se je zgodil. Zato je vse, popolnoma vse, kar je bilo pred tem vsaj neumno, če ne zanič, narobe. Vse je bilo potrebno predrugačiti. Popolnoma vse. Ta trend je bil v polnem zagonu in posledice tega so še danes. Vse kar so delali naši predniki, vse je treba spremeniti. Dediščina tega je že kar v nebo vpijoč prezir do prednikov, do identitete, do kulture in tradicije. Kako to ustaviti in spremeniti, Bog ve.
    Vem pa sam, da bo treba nehat kriviti druge za to, sarkazem. In se pogledati v ogledalo.

  • svitase

    Sicer pa je znano, da bi naj na slovenskem v bistvu tuj “dobrodošli” nadomeščal slovenski izraz “pozdravljeni”. Mnogi to tudi upoštevajo in uporabljajo.

    V zadnji slovenski slovar so jezikoslovci že uvrstili tujko “ful”, kar je sveži dokaz njihovega nespoštovanja slovenske besede.

    Grozno! Pa so plačani, da bi naj varovali in negovali slovensko besedo!

  • svitase

    Sicer pa je za stanje kriva oblast, ki ima škarje in platno v rokah.

    Splošno znano je tudi, da je v preteklosti največkrat politika diktirala, kaj naj počnejo jezikoslovci, učitelji in profesorji slovenščine in zgodovine in še kdo. Žal pa niso imeli hrbtenice, da bi preprečili izničevanje slovenske kulture.

    Mogoče bo pa danes drugače, ko smo ozaveščeni o izničevanju slovenske kulture.

  • Slovenec 33

    Moram povedati svoje mnenje o veleizdaji slovenskega naroda.
    “Nikjer na svetu okupatorji in izdajalci svojega naroda ne spoštujejo nobenih etičnih in moralnih norm in tudi v Sloveniji je tako.”
    Izdajalci svojega naroda tudi nočejo vedeti kaj je domoljubje.
    Vsa oblastna struktura intenzivno dela na tem, da bi uničila vse kar je slovenskega (vsa zakonodaja siromaši slovensko ljudstvo in krade se mu zemlja).
    Za himno imamo Zdravljico, ki jo je napisal en plagiator, ki je Prešernu ukradel nekaj verzov in jin spremenil.
    Prešernov France je napisal ZDRAVICO ( Zadnja izdaja njegovih poezij je izšla v AO leta 1913 in uredil jo je A: Aškerc, ki ni bil toliko korajžen, da bi spreminjal originalni tekst)
    Zdravica pride od besede zdravje oziroma na-zdravje.
    Beseda zdravlje nikoli ni bila slovenska, ampak je to posledica okupacije.
    Zadnje čase pa oblastne srukture vabijo nove okupatorje v slovenske dežele, da bi še bolj izničili kar je slovenskega od kulture krajine naprej. Pri tem jih finančno podpirajo z mesečnimi vsotami, ki so več kot 3 krat večje od pokojnine Slovenca, ki je 40 let delal in plačeval davke.
    To je resnično veleizdaja.

  • svitase

    In s tem so izdali samega sebe, svoje starše, svoje prednike, lepo slovensko deželo, svojo čast pred drugimi narodi sveta!

    Tisti, ki ne spoštuje svoj dom, ne spoštuje samega sebe in svojih bližnjih.

  • svitase

    Življenjsko logično je, da bo imel gospodaren in odgovoren odnos do politične ali druge funkcije, ki zadeva slovensko skupno in posamično dobro, le tisti, ki spoštujejo slovensko kulturno dediščino in identiteto in imajo s tem tudi intimen odnos do Slovenije in njene ustavne kulture.

    Ali se to odločilno dejstvo upošteva, ko se izbira ljudi na pomembna mesta v politiki, državni oziroma javni upravi, medijih, sodiščih, zdravstvu, šolstvu, kulturi…?!

  • svitase

    In, ker vemo, da se pogosto to ne upošteva, kdo bo odgovarjal za to vnaprejšnje zavestno škodno dejanje?!

  • svitase

    Oblast že 2 leti namenja za slovensko kulturo bistveno manj denarja kot prej.

    V naši občini so se domislili, da so začeli zaračunavati ljubiteljskim pevcem in glasbenikom v okviru kulturnih društev najemnino za prostore, kjer imajo vaje, pa čeprav so bili ti prostori vedno namenjeni za te namene in so v slabem stanju.

    In to kljub temu, da Zakon o nepremičnem premoženju lokalnih skupnosti določa v 30. členu, da se takšni prostori dajejo v brezplačno uporabo kulturnim društvom.

    Tudi to pomeni grobo izničevanje slovenske kulture in tradicije. Bomo videli kdaj in kako se bo za to odgovarjalo!

    denar, ki j

  • svitase

    In kdo zdaj uporablja nezakonito in neupravičeno odvzet denar slovenski kulturi?!

  • svitase

    Ko ni kulture, ni pravne države, ni etike, ni vrednotne drže, ni stabilnega razvoja, ni zdrave samozavesti, ni zaupanja, ni pozitivne življenjske usmeritve.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI