Prejeli smo: Prezrte žrtve dražgoške tragedije

Casnik 6.2.2017 0:09
 

Spomenik v Dražgošah.

Tema je padla na pobočja Jelovice, le v nekaterih hišah v vasi še gori luč in avtomobilski žarometi se vsake toliko zasvetijo iz doline. V obrisu že vidim sivo betonsko gmoto spomenika. Mraz je, toda hlad, ki se pomešan z grozo zlohotno plazi tu okrog, je povsem druge vrste. Leden veter se ujema v izobešene zastave, da drogovi žvenketajo bolj in bolj … Tesnoba se me polašča, ko se spuščam po stopnicah, dokler se ne ustavim pred kostnico. »Tu sva,« zašepetam prijatelju, ki je z menoj, potem umolkneva. Stojiva pred ploščo, na kateri povsem spodaj piše, da tu počivajo posmrtni ostanki 40 domačinov in 8 partizanov (skupaj je bilo med domačini žrtev 41, op. p.), ubitih med bitko in po njej. Nobenih imen žrtev dražgoške tragedije ni na plošči. Obsojeni so na brezimnost, obdani s težkim betonom. Hladnost, anonimnost, zamolčanost.

A iz temnega viharja zgodovine vstaja neizmerno trpljenje nedolžnih. Nič ne more preglasiti smrtnega krika pobitih in bolečina svojcev je močnejša od zla, ki jim je iztrgalo najdražje in poskušalo spomin nanje zaviti v pozabo. Presunjena se pokloniva žrtvam in zmoliva zanje. In ko odideva in se odmev najinih korakov izgubi v temi, ob spomeniku spet zavlada molk.

Spomin na žrtve

Želim opozoriti na to, da so žrtve na vsakoletnih proslavah spregledane ali pa potisnjene v ozadje slavnostnih govorov, podobno kot jim je na spominski plošči kostnice v spomeniku namenjen le obrobni prostor. Dražgoška proslava je namesto pietetnemu spominu na ubite namenjena zaostrovanju ideološkega spopada. Namesto da bi udeleženci proslave spoštovali svetost kraja, kjer se je zgodilo nepojmljivo zlo, in namesto da bi vsaj tu poskušali prisluhniti trpljenju drugih, se še bolj zapirajo v lastno samozadostnost. Zakaj se nihče izmed govornikov ne pokloni žrtvam? Zakaj se z donečimi govori tako trudijo preglasiti trpljenje nedolžnih? In zakaj nihče izmed govornikov ne izkaže sočutja svojcem, ki so morali kljub bolečini ob izgubi najdražjih sami obnoviti do tal porušeno vas?

V imenu kakšnega »odpora« je dovoljeno žrtve tega kraja prepustiti pozabi? V govorih se zakriva odgovornost vodstva Cankarjevega bataljona, ki je z nastanitvijo borcev po domovih vaščanov in s političnimi mitingi v vasi izzvalo okupatorjevo okrutno maščevanje nad domačini. Partizani so to počeli v polnem zavedanju, kakšnim povračilnim ukrepom okupatorja bodo prebivalci Dražgoš izpostavljeni. Dražgošani so partizane večkrat prosili, naj se umaknejo iz vasi. A partizani so se umaknili šele po izgubljeni bitki in domačine prepustili na milost in nemilost okupatorju. Je to v resnici odpor, ki naj bi ga proslavljali? Zakaj se tu slišijo zgolj bojne pesmi, pesmi zmage, ki je na tem kraju ni bilo?

Doslej na proslavah še nihče ni zbral dovolj poguma, da bi se soočil z žrtvami in s trpljenjem njihovih svojcev. Toda krik žrtev strašne človeške tragedije je preglasen, da bi ga kdorkoli lahko utišal. Kdor ve za človeško tragedijo tistih januarskih dni 1942 in ima vsaj malo sočutja, je že zdavnaj podvomil v smiselnost dražgoške proslave v sedanji obliki. Kajti resnica o dražgoški bitki je resnica neizmernega trpljenja, ki ga te proslave tako preprosto obidejo. Čas je, da se vsi skupaj odkrito vprašamo, zakaj na tem žalostnem kraju slovenske zgodovine ne zazvenijo žalostinke v poklon žrtvam. Čas je, da ta kraj postane kraj sočutja s pobitimi in z njihovimi svojci.

Preteklost in prihodnost

Kdor je prisluhnil izpovedim, polnim bolečine, in pustil, da ga je presunilo veliko trpljenje, ve, kako podlo je žrtvovanje Dražgoš na oltarju neke brezoblične ideologije. Ni si mogoče predstavljati, kako huda je bolečina ljudi, ki so v dražgoški tragediji izgubili katerega izmed svojih najbližjih. Dolgo niso smeli govoriti o svojem trpljenju in vsa ta leta so bili sami, ko so grozni spomini iz prezgodaj zaključenega otroštva silili pred oči, bili so sami, ker resnice niso hoteli prepustiti pozabi. Oni pa, ki proslavljajo pri spomeniku in oholo teptajo s krvjo prepojeno zemljo, se ne zmenijo zanje in za njihovo bolečino. Množica se veseli, vpije in zvočniki bobnijo na smrtno obletnico ubitih, ki ležijo v kostnici. V tem grozljivem prizoru je z vso silo še enkrat poteptano dostojanstvo žrtev in njihovih svojcev.

Tisti, ki v preteklosti ne zna videti človeškega obličja, ga tudi v prihodnosti ne bo znal. To, česar se spominjamo, in to, po čemer hrepenimo, spada skupaj. Prihodnost se nam daje kot možnost, da iščemo globlji smisel našega življenja, k čemur nas poziva smrt, ta poslednji horizont človeškega bitja. Smrt je naše skrajno obzorje, ki nas kliče k sočutju do trpečih. A lastne umrljivosti se zavemo šele ob smrti drugega. Spomin na dražgoško tragedijo zato poraja v nas vprašanje: Smo se sposobni za trenutek ustaviti, se zamisliti nad končnostjo našega življenja in se zavedeti lastne neabsolutnosti? Smo sposobni stopiti iz svoje kože in prisluhniti trpljenju drugega, ki je izrinjeno iz družbene zavesti? Smo se sposobni na tem tragičnem kraju naše zgodovine zavedeti neprecenljive vrednosti človeškega življenja?

Dražgoše – kraj žalovanja

Dražgoše morajo postati kraj žalovanja, kraj, kjer bo padlo zagrinjalo dušeče ideologije, kjer se bomo poklonili neizmernemu trpljenju nedolžnih in izkazali sočutje svojcem. Smo sposobni slišati krik dražgoških žrtev, ki se mu že tako dolgo izogibajo tisti, ki ta kraj trpljenja dojemajo kot simbol zmagoslavja neke ideologije?

Vse je odvisno od vsakega posameznika. Nikogar ni, ki bi mu odvzel breme odločitve. Morda se počuti neznansko sam v svoji svobodi in bi se raje skril v morju družbene brezbrižnosti. Toda nič ne more povsem zatreti glasu vesti, ki kliče k sočutju do brata, ponižanega, trpečega, zamolčanega. Čim več ljudi se bo odzvalo temu klicu, čim več ljudi bo v Dražgoše in na druge tragične kraje naše zgodovine prihajalo z iskrenim namenom, da izkažejo čast žrtvam, trdnejši bo temelj našega skupnega življenja.

Solze svojcev, ki so v usodnih januarskih dneh l. 1942 izgubili svoje najbližje, ki so na proslavah obsojeni na pozabo, raztapljajo tudi te težke betonske sklade molka, med katere je položena kostnica s posmrtnimi ostanki pobitih. Kajti nobeno vpitje ni dovolj glasno, da bi lahko preglasilo tišino smrti. Trpljenje je močnejše od zla.

Sergej Valijev

Pripis: besedilo je bilo najprej objavljeno v Sobotni prilogi Dela z dne 4.2.2017.

 
Značke:

41 komentarjev

  • Frančišek

    Spoštovanje, vsi Dražgošani!

    Lažgošanom pa tole:

    Potrudite se, da pobite žrtve komunizma & nacizma na Dražgošah iz Januarja 1942 v najkrajšem možnem času izkopljete izpod betonske sramote in jih kulturno in pietetno z vsemi častmi in z vsem spoštovanjem prenesete nazaj na dražgoško pokopališče, od koder ste jih nasilno in brez soglasja svojcev barbarsko ukradli.

    Že parkrat letos je bilo tu, na Časniku, v reporterju in na Nova24Tv zapisano, da naj dr.Dežmanova komisija uvrsti
    to “vojno grobišče”, ki je pomensko in značajsko povsem ekvivalentno skoraj 700 moriščem po slovenski deželi.

    Enako, pričakujem, da bo k zadevi pristopila Nova Slovenska Zaveza in po svojih močeh v g.Sušniku našla moči
    da zahtevo sprejme v svoj program in jo uveljavi.

    Še bolj pa to pričakujem od našega društva Združeni ob lipi sprave in od nj.predsednika, g.Janeza Juhanta, da pomaga udejaniti to fundamentalno človečansko, krščansko in civilizacijsko zahtevo.

    Če tega nismo sposobni, vsi skupaj in še kako ZZB, potem nam samo še ljubi Bog pomagaj.

    Po domače:

    g.Dežmanu :
    pustite vse skupaj, če tega ne zmorete kot prvokategorno in prioritetno.

    g.Sušniku :
    pustite delo v Komisiji takoj, če uvidite, da nastajajo
    izgovori in igrice s to zahtevo v zvezi.

    g.Juhantu:
    prepričan sem, da razumete, podpirate in to zmorete terjati pred slovenskim narodom na odločen način.Hvala.

    g.Zoretu in SŠK :
    prepričljivo verjamem, da znate in zmorete kar je treba.

  • Lucijan

    Za komunistične zločince in njihove podpornike bomo morali izumiti pralni prašek, ki bo iuz njihovih možganov spral slepo pego. Zaradi nje preprosto ne vidijo (in čutijo) pravuilnoi uin razsodno. Počasi je dovolj teh člankov, ki trkajo nba srca nas, ki smo za revizijo zgodovine in kaznovanje zločincev. Preeprosto bo tem pokvaerjebcem resnico pootrebno vsiliti.

  • Ne zameri Frančišek,
    toda primerjati kostnico, ki je morda res na kraju, ki je nekaterim kot kost v grlu in so svojci njihovo preselitev doživljali zelo težko, s po vseh koncih še razmetanimi in nepokopanimi žrtvami vseh ‘barv’ in jo postavljati kot prioriteto pred njih, je po mojem mnenju ideloški boj in ne poizkus pietetnega pokopa žrtev.

    Podobno kot tvoja zahteva od akterjev, ki se ukvarjajo z nepokopanimi žrtvamu in širše, da vse spustijo in se lotijo prioriteno tega, kar hočeš ti. Moje upanje je, da te nobeden od njih ne bo poslušal.

    Lej, to je moje mnenje in moje upanje.

    Sicer pa žrtve tistih noči v Dražgošah, ki so pokopane v kostnici, niso ravno anonimne, čeprav njihovih imen na sami kostnici ni.

    Sama se spomim vsaj dveh mest, kjer so žrtve poimenovane in to ne na obrobnem mestu:
    – v muzejčku na ovinku (ki nekako spada k spomeniku) z imeni, priimki, datumi rojstva in smrti ter osebnimi fotografijami.
    – na spominski tabli pred novo cerkvijo
    Morda je bilo tvoje romanje preozko zastavljeno in jih zato nisi opazil.
    Če je bilo romanje…

    Vsekakor pa se zelo strinjam z avtorjem članka, da se jim nekdo, ki so mu te žrtve blizu in so mu pomembne (mislim žrtve, ne njihova politična uporabnost) ne bi smel izogibati, samo zato, ker ima težave s krajem, kjer so pokopani.

    Kraje posvetimo tudi mi, s svojo prisotnostjo in molitvijo. Krajem dajemo pečat s našo držo na in do njih.

    Če je to molitev, bodo postali kraj molitve.
    Če sovraštvo, bodo postali kraj sovraštva.
    Če triumfalizma, bodo postali kraj triumfalizma.
    Če iskanje sprave, bodo postali kraj sprave.

    Če vse to, bodo postali kraji tega, česar bo več. Za povrh pa so molitev, sprava, spoštovanje, pieteta močnejši od tistega, kar je temu nasprotno. Ena molitev odtehta mnogo sovraštva. Eno iskanje sprave za mnogo triumfalizma in razdorov.

  • APMMB2

    Najprej se je potrebno vprašati komu in zakaj je spomenik postavljen?
    Spomenik je postavljen revoluciji.
    Danes se komunisti in njihovi podporniki sramujejo revolucije in če je le mogoče jo želijo zatajiti. Povdarjajo junaški boj partizanov, revolucijo pa nemerno izpuščajo in jo željio popolnoma izriniti iz spomina.
    Zato se je potrenmo vprašati, ali ima spomenik še sploh smisel, če revolucije ne priznavajo niti tisti, ki jih je naplavila in jim dala večne privlegije, ki se prenašjo iz roda v rod.
    Menim, da je napočil čas, da se uvede postopek za odstranitev spomenika.
    Takšnih spomenikov je po Sloveniji kar precej in potrebno je razmisliti o ustanovitvi spominskega praka, odpada, za odlaganje spomenikov revolucije.

    • Zdravo APMMB2.

      Poglede, kaj je (še) potrebno, (še) smiselno, (še) zaželeno in ali je bilo to pri kom sploh kdaj, so lahko zelo različni.

      A prav je da se držimo dejstev: dražgoški spomenik ni spomenik revoluciji in nikoli ni bil.

      Je spomenik dražgoški bitki (karkoli si lahko mislimo o njej – vem recimo, da ima o njej moja mama, ki je kot zgodnja najstnica doživljala okupacijo na Bledu in ves tisti strah okupacije, ki ji je na stara leta bil skozi spomine za katere prej sploh nisem vedela, drugačno mnenje o njej, kot jaz. In poznam marsikoga, ki ima še drugačnega)
      In je skozi to bitko posredno to tudi spomenik ( mnogim celo hvaležni (!) simbol – vsaj bil je nekoč ) upora nemški okupaciji na gorenjskem (tudi kot moč v nemoči – pa imamo spet o tem lahko zelo različne poglede) .

      Toda ni spomenik revoluciji in nihče ga kot takega ne predstavlja in ga kolikor vem, tudi nikoli ni bil.

      Drugo pa je seveda, kakšni so govori vsaj zadnja leta ob spominskem dnevu v Dražgošah in za kaj se uporabljajo, ali zlorabljajo. Proti komu vse se zlorabljajo.
      (Lej, APMMB2, nekaterim pač ustreza ostra polarizacije in sovraštvo, se jim zdi, da jim koristi. In, roko na srce, ne le tistim, ki izbirajo govornike v Dražgošah. Za take igre je treba dveh. Ni ‘zabavno’, če nimaš na drugi strani še nekoga, prav takega kot ti, le z sulicami obnjenimi v drugo smer. Ne enkrat sem pomislila, da oboji pravzaprav uživajo v teh ‘igrah’ in bi se jim brez njih morda zazdelo njihovo življenje prazno, bi morali poiskati smisel v čem globljem, se srečati s sabo, s svojim lastnim zlom, namesto z ‘sovražnikovm’. Začeti iskati resnično dobro… Pomislila sem pač…)

      Je pa recimo spomenik revolucije tisti na ljubljanskem Trgu republike (prej Trgu revolucije).
      In ta zares je anahronizem.

      Oziroma bi bil, če bi se vsi odrekli (roko na srce) revolucionarnih metod za dosego svojih ciljev.
      (Lej recimo omembo raznih pralnih praškov za možgane in želje vsiljenju ‘resnice’, če ‘ne gre drugače’ – vemo namreč na kakšen način so tudi v ne tako davni slovenski zgodovini skušali ‘prati možgane’, da bi izbrisali to, kar so takrat doživljali kot ‘slepe pege’, ki jih je treba ‘izprati’, pa magari ‘do konca’ in ‘vsiliti resnico’)

      Kdo ve, če še malo počakamo, bo ta spomenik (v Ljubljani) aktualen za koga drugega, za tiste ki si danes želijo vsiljevati resnico in prati možagane.

      Jaz sicer upam, da ne, in da ga bomo nekoč soglasno porušili, še bolje pretopili in soglasno ločili zrnje od plev (dobro od zla) v vseh naših glavah, namenih, metodah, ne pa da opazujemo ali spodbujamo ločevanje ljudi od ljudi.

      • Amelie

        Darja … sprašujem …. kdo je “ta drugi” ?
        Ko praviš da je za to igro potrebno dveh ?

        • Tvoje iskreno iskanje tega odgovora ti bo lahko prineslo mnogo več dobrega, kot bi ti moj odgovor.
          Tudi če traja leta.

      • Darja, glede na to, da je v Sloveniji potekala samo revolucija, zaradi katere je bilo po mnenju revolucionarjev potrebno likvidirati čim več domačih ljudi, potencialnih nasprotnikov kasnejše diktature proletariata, je tudi ta spomenik namenjen le revoluciji. Ne glede na to, kako se imenuje.

        Komunisti so domače ljudi likvidirali na dva načina: ali so jih sami neposredno pobili ali pa so namesto njih, na osnovi predhodne namerne provokacije, to opravili okupatorji, kot v primeru Dražgoš.

        • To, da je potekala SAMO revolucija je tvoje mnenje.

          Vem da ga deliš z nekaterimi. In tudi vidim, da je to tezo vsiliti (kot pravi temu Lucijan) del političnih igric današnjega časa, ki so nekaterim koristne.

          A je to ravno tako velika laž, kot nekatere druge, proti katerim se skušaš ti boriti. (Laž ne postane resnica le zato, ker se postavlja nasproti drugi laži.)
          Zlo je zlo, Tine, ne glede na to, kdo ga dela!!!

          Ali so se borili za revolucijo, pa vprašaj tiste (kolikor jih je še živih), ki so po vojni in še leta za tem spraševali sami sebe in ljudi okoli sebe ‘A smo se za to borili?’.
          Oni se niso borili za revolucijo, ampak proti nemški okupaciji, ki je bila na Gorenjskem zelo zelo trda in tudi načrtno raznarodovalna. Družinski spomin moje družine mi govori nekaj o tem iz prve roke. Zato vem, kaj pomenijo (ali vsaj so pomenile, dokler jih niso ponižali tako eni, kot drugi) nekaterim Dražgoše.

          Je pa tudi dejstvo, da so imeli nekateri ( v tistem času konkretno komunisti) z uporabo upravičenega odpora proti narodnemu poginu, ki ga je bilo na Gorenjskem zelo jasno ‘vonjati’ in več kot le ‘vonjati’ in ki je ZATO pritegnil ljudi, svoje načrte.

          Po mojem mnenju spomenik v Dražgošah zlorabljajo za svoje igrice oboji od tistih za katere me Amelie sprašuje kdo da so.

          Ponavljam pa tole (tudi za Amelie), ker se mi zdi to bistveno:
          JAZ SICER UPAM, DA … BOMO NEKOČ … SOGLASNO LOČILI ZRNJE OD PLEV (DOBRO DO ZLA) V VSEH NAŠIH GLAVAH, NAMENIH METODAH, NE PA DA OPAZUJEMO IN SPODBUJAMO LOČEVANJE LJUDI OD LJUDI.

          Ne torej ‘kdo’, ampak ‘kaj’!

          Če nekaj obsojamo na drugih, nimamo nobene pravice tega uporabljati sami in HKRATI govori o resnici.
          Nekaj dobrega bi naredili, če bi nasprotno, z vsem tem zlom, kakršnega obsojamo na drugih najprej (!) pometli pri sebi in S TEM pomagali tudi drugim okoli sebe, da lažje storijo isto. Prisiliti se k temu itak nikoli nikogar ne da.
          Bi pa gotovo s tem nekaj storili za zmanjšanje zla v svetu. (Zdaj namreč mislim, da ga povečujemo. Zavajamo ljudi, ki zares hočejo dobro, v zlo, saj jim s tem, ko njihov pogled usmerjamo v ljudi in proti ljudem (!), zares preprečujemo uvideti kaj je njihov resnični sovražnik.: zlo samo. In tako spodbujamo, da se bohoti tudi v njih samih )

          • Oh, gospa Darja! Partizani so bili samo orodje v rokah komunistov. Danes bi jim rekli “koristni idioti”.

            Sorči … pa moj stric je bil partizan pa moja mama otroški partizanski kurirček (kar je bil vojni zločin … uporabiti otroka v vojne namene, namreč) …

          • Darja, moj oče je bil 3 leta partizan in ni sodeloval v nobeni bitki, ker jih ni bilo. Samo VOS-ovci so hodili likvidirati domače ljudi. Po kapitulaciji Italije je bil ujet in zaprt v Begunjah in nato deportiran. Ko se je po koncu vojne je vrnil domov, ga nisem poznal.

            Medtem je mama 2 leti doma skrivala neko partizanko.

            Šele ob koncu vojne sta spoznala, da sta bila tako kot mnogi drugi zlorabljena za figov list, izpod katerega je potekala revolucija in nasilen prevzem oblasti za vzpostavitev diktature, za katero se nista borila.

            Pravljice, ki so nam jih pripovedovali v šoli, nimajo veliko skupnega s stvarnostjo. To med drugim dokazujejo tudi statistika in seveda materialni dokazi morišč in grobišč.

          • Darja, moj oče je bil zlorabljen od partizzanov kot otrok, mati pa sirota brez staršev, pobitih od komunistov. Odgovore iščem že celo življenje, vendar se moji ne skladajo s tvojimi.

          • Lucijan

            Ja, Darja, še vedno hodijo naokrog in se sprašujejo, če so se za to borili. Ne vem, ali si naivna ali spadaš v NSi-prevaro. Poskušaj negirat to, kar bom napisal. Kje so bili ves čas vsi ti partizani, ki so se borili za nekaj drugega? Že zdavnaj bi se morali javno izpovedati in sprati kri s svojih rok in src. V civiliziranem svetu so neka pravila. Toda raje so bili lepo tiho, hodili na borčevske proslave in utrjevali veliko LAŽ. Ter z lepimi penzijami lepo preživeli zemeljsko življenje. Glede na to, da naš Bog rad odpušča, jim bo najbrž odpustil tudi na drugem svetu. Do resnice prihajamo po zaslugi demokratičnih politikov, zgodovinarjev, raziskovalcev in novinarjev, ne pa po zaslugi tistih, ki bi lahko iz prve roke povedali vse. To je ta slovenska žalost, ki vse spravne želje spreminja v grotesko najbolj tragične vrste. Slovenska skupnost je vsak dan znova globlje v duhovnem živem blatu. Levi mediji, ki k sreči propadajo (a zaenkrat žal samo zasebni), so polni prefinjene komunistične propaganda in ščuvanja k sovraštvu do drugače mislečih. V šolah se otroci učijo le o Hitlerju in Mussoliniju, medtem ko je Tito še vedno državnik. Da o sodstvu sploh ne govorimo. Oprosti, Darja, o kakšni spravi govoriš? Kdo se naj v tej zamegljeni krajini spravi in s kom?

          • ‘Koristni idioti’ je skrajno zaničjljiv izraz izraz za ljudi, ki iščejo dobro, pa jih zlorabijo ljudje (ali skušajo zlorabiti ljudje) , ki nikakor ne iščejo dobrega, ki ne verjamejo v dobro, ampak svoje zelo ozke interese. Za te druge je iskanje dobrega idiotizem. In prav oni prve imenujejo ‘koristne idiote’.
            Seveda to vem 🙂 .
            (Nič novega mi niste povedali.)

            Če tega obrata ti drugi v sebi ne bi storili, svojega zla ne bi mogli opravičiti. Tako pa zanje iskanje dobrega postane idiotizem, uporaba metod zla za dosego svojih ciljev, pa nekakšna ‘pametnost’ ali (v nekem novoreku) politična daljnovidnost.

            Vsekakor sem za ljudi, ki iščejo dobro!

            Zaradi njih tudi pišem. Da težje obupajo ob nasprotnem vetru, ko zaveje. Koseje svoj strah in posmeh.
            In vidimo, da zaveje 🙂
            ( za enega samega se to splača, Alfe, Tine, Amelie in Lucijan )

            Tudi če te kdo zlorabi, ali skuša zlorabiti, še vedno iščeš dobro in ga boš našel.
            Vedno se bo kdo skušal okoristiti na tebi, če se mu bo zdelo, da se lahko. Sano zato se čolvek ne umika pred dobrim, ki mu položeno v najgloblje hrepenenje in najglobljo izpolnitev. Dobro je močenjše v človeku, ki ga hoče. Še več: dobro je Božja kategorija in zato človek, ki ga išče (tudi ko se moti v trenutni poti) ostaja v Njem.

            A isto (da ga bo vedno kdo želel uporabiti kot ‘koristnega idiota’) velja tudi za tistega, ki dobrega ne išče, tistega, ki se mu to zdi idiotizem.
            Razlika je le, da bo ta drugi svobodno sodeloval v zlu, ga bo zlo, ki ga dela, vzelo za svojega, bo sam postal delež na zlu.
            Vemo kakšna kategorija je zlo v eshatološkem pomenu.

            Vse vesoljstvo je razlike med človekom, ki ga je v tem, ko je delal in iskal dobro po svoji najboljši presoji, zlorabilo zlo, ne da bi sam to hotel in pristal na to in med tistim, ki je zlo kar sam poiskal in se mu svobodno izročil, ker je zlu bolj verjel.

            Pomembno je, da človek zna prepoznati metode zla in se ne da prevarati, da lahko kakršnokoli zlo vodi k dobremu. (tu se pogosto in včasih celo radi pustimo prevarati)

            Ostane človeku (ko je dovolj široko(!) informiran) vedno njegova svoboda.

            Bog daje in pušča svobodo. Tudi po tem Ga prepoznamo od drugih, ki se pretvarjajo, da delajo v Njegovem imenu.

            Velika škoda pa za tiste, ki z načini ‘posebnih pralnih praškov’ za možgane in grožnajmi s prisilo (po strahu torej) skušajo človeku to svobodo odločitve zožiti. Škoda, velika škoda zanje.

            (mimogrede: je kdo danes poslušal ali bral prvo berilo pri maši? Nekaj govori prav o tem.)

          • Darja: “To, da je potekala SAMO revolucija je tvoje mnenje.”
            ==================

            Ne, to je tudi mnenje komunistov, ki so pisali nadaljevanko “Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji”.

            http://old.sistory.si/publikacije/?menu=57

            45 letna diktatura komunistične stranke pa je neposreden dokaz, da je šlo samo za revolucijo in ničesar drugega.

          • Ja, to je tudi njihovo mnenje.

            A če je to njihovo mnenje, to še ne pomeni, da je to tudi resnica.
            Glede na to, kar sem te doslej brala, sem skoraj gotova, da se v tem pa strinjava, kajne?

          • No, še na tole odgovor: “45 letna diktatura komunistične stranke pa je neposreden dokaz, da je šlo samo za revolucijo in ničesar drugega.”

            Oprosti, to ni dokaz, da je šlo SAMO za revolucijo, to je le dokaz, da v manipulaciji RESNIČNEGA ODPORA PROTI OKUPATORJU za svoje namene, ki so bili izvesti revolucijo, z metodami zla bodisi izločili vse potencialne nasprotnike, bodisi jih povsem utišali z istimi metodami.

            Si res prepričan, da se želite OD NJIH učiti?.

            Jaz namreč ne verjamem nobenemu, pri katerem ta trend opazim. Tudi če me skuša nagovarjati v tem, kar mi je sicer pomembno.
            Promoviranje in uporaba metode zla so zame izrecni izločilni faktor.

            Žal mi je, če si ti v skušnjavi, da bi jim verjel, ali da jim celo že verjameš.
            Morda boš z njimi zmagal v tvojih namenih, kot so oni. A to bo zares tvoj najgloblji človeški in osebni poraz.
            Prav kakor je bil za tiste, ki so najgloblje utonili v svoje zlo in jim je menda Maček po vojni delil pištole ‘za čas, ko bodo obrazi umorjenih, mučenih, pohojenih, zlorabljenih, zanikanih, zastrašenih preveč silili v spomin’.

            Revček … je mislil da razstreljeni možgani kaj rešijo… Mar bi jim svetoval, naj poiščejo prvega duhovnika in začno proces pokore in bodo živeli. ‘Kakor skozi ogenj’ je svetopisemska ubeseditev, toda vendar bi lahko še vstopili v življenje.

            Mi smo (vsaj večina izmed nas, mislim) še precej korakov pred temi. Zdaj (!) se lahko odločimo, da nas njihova pot ne zanima. Se ne bomo kasneje srečevali z dilemami teh, ki so zlu povsem verjeli in jim je Maček svetoval pištolo na lastne sence, kot rešitev.

            Resno ti govorim, Riki. Ni to hec. Samo zdi se moč. Zares je smrt. Bolj smrt od same smrti.

          • Amelie

            Darja,
            Lucijan ti je odgovoril, tako kot tudi sama razmišljam.
            In to se mi zdi še najbolj blizu resnici !

          • Amelie

            Darja … “Razlika je le, da bo ta drugi svobodno sodeloval v zlu, ga bo zlo, ki ga dela, vzelo za svojega, bo sam postal delež na zlu” …
            ———
            Joj, Darja, koliko se ti razpisuješ .. ??
            Sigurno imaš prav ko govoriš o svobodi, o zlu itd., ampak ko te berem sem res nekoliko zmedena. Pišeš kot da že sedaj živimo v idealnem svetu.
            Ne moremo kar takoj zaplavat tja, kjer smo vsi spravljeni, vsi po Božji podobi. Ker nas čaka še kar nekaj dela na medsebojnih odnosih v državi, katero smo dobili v upravljanje, vzporedno pa tudi na sebi, kot nam ves čas polagaš na srce.

          • Kako zelo prav imaš, Amelie, ko pišeš, da ne živimo v idealnem svetu. Zato je to, kar pišem (z besedami Cerkve) ‘preko križa’. ZATO se zdi noro, celo povsem naivno.

            In še v nečem imaš zelo, zelo, zelo prav: dolga pot je do tja.
            Dolga že v samem človeku, ki se za to odloči.

            Še daljša, ko gre za odnose, za to, kar je odvisno od drugih.

            In čeprav v to nikoli (tostran večnosti) ne bodo vstopili vsi in čeprav nekateri (tostran večnosti zagotovo, a najmanj odprta je možnost da tudi onkraj ) ne bodo hoteli vstopiti v to, je to pot vredno začeti hoditi.

            Majhni smo, pot je počasna, a nismo sami v tem.
            V prvih korakih je težje (nekaj o tem sem si v neki drugi temi pisala z demaistre-jem), ker je skregano z vsem, kar smo poznali prej, morda se prvi koraki zdijo najbolj nori.

            Sčasoma pa začenemo očitno opažati, da je On na naši strani in nam pomaga, pomaga nositi, kar se zdi nemogoče nostiti, kar pred tem ne bi mogli nikakor nositi.

            Prva iluzija, od katere se je treba posloviti je, da bodo drugi postali dobri do nas (do Kristusa niso, niti niso bili, to vemo). Včasih pomaga, če se želimo posloviti celo od same želje po tem, da bodo drugi do nas pošteni (čerpav mislim, da tega zares povsem nikoli ne zmoremo). Pogosto namreč niso. A nekateri presenetljivo so in je to dar. Tak povsem zastonjski in nepričakovan.

            Vedno bodo ljudje, ki bodo hote delali zlo. Vedno! Tega se ne da preprečiti.

            Lahko pa človek v sebi začne s tem, da poišče v sebi veliko željo, da sam ne bi povečeval tega zla v svetu.
            In gre od tam dalje. In celo tega zares ne zmore.
            Ko to pot začne, šele ugotovi, kako zelo malo to zmore (in postaja hkrati z rastjo tega spoznanja, vse bolj usmiljen tudi do drugih, ki se morda prav tako trudijo).

            Takrat se pojavi ponovno misel, ki se zdi ‘tako zelo moja’, pa to ni ( Cerkev v svojem ‘zakladu’ pozna to dogajanje v duhovni sferi, v kateri se ponuja marsikaj), da se tega itak ne da živeti in človek lahko (spet) odneha, ubupa (mnogi tako storijo)

            Zato sem zjutraj Lucijanu pisala tudi o prostorjih Cerkve, ki pri tej zelo osebni poti pomagajo. Ker On nikoli ne obupa nad nami. Mi mnogo prej obupamo nad sabo.

            Človek se počasi uči polagati v ta prostorja Cerkve (ki so Njegov resnični dotik, hoja z nami) svojo nemoč. Svoj spet in spet neuspeh doseči svoje lastne standarde.
            In On nam pomaga, korak po korak, prav tako, kakor potrebujemo, da lahko na tej poti odložimo tudi tisto, za kar sploh ne vemo, da se sploh da odložiti, da nas ovira na tej poti.

            (lej… spet sem se razpisala. Ne znam drugače, Amelie…)

            Blagoslova ti želim!!!
            Ves naš in Njegov čas imamo za to našo malo osebno pot z Njim, ki je tudi za ta naš (vsekakor zelo) neidealni svet na nek presenetljiv način tako blagodejna.

            On pozna naš tempo. Noben drug, noben človek, vsi pričakujejo od nas več in hitreje (vključno z nami) in zato lahko obupamo.
            On pa ne. Varno vodi naprej.
            A s tempom, ki se za nas včasih zdi prepočasen, celo nikakršen. 🙂

            Blagoslova, Amelie!!!

  • NOB se pod pretvezo, da gre za nevladno organizacijo, napaja iz proračuna vseh davkoplačevalcev.
    In to kljub temu da s svojimi predstavami za javnost zavaja in se s takimi proslavami kot je Dražgoška, dobesedno norčuje iz žrtev medvojne in povojne morije.

    • Razumljivo. Ker je ta organizacija koristna za vladavino komunističnih mladičev.

  • Vprašal si me zgoraj (včeraj zvečer), s kom se lahko spraviš, Lucijan.
    Ti bom odgovorila, da najprej s sabo, z vsem v svoji zgodovini, zaradi česar težko veruješ logiki evangelija (Ničesar ne vem o tem. Pojma nimam, Lucijan. A ti boš vedel kaj te ovira v tej veri.).

    Ti (za razliko od mngih, s katerimi deliš danes svoje poti) veš, da ima Cerkev kar nekaj prostorij, kjer je ta sprava s seboj nekaj precej globljega kot površna psihološka akrobacija. In ta ‘spraviti se s seboj’ hkrati(!) vedno pomeni tudi spraviti se s svojimi predniki -takimi in drugačnimi (s svojimi koreninami), z zlom, katerega del so bili oni. Morda z grenkobo nad prevarami, ki so jih bili deležni v svojem iskanju dobrega. (Ne vem… Ničesar ne vem o tebi, Lucijan.)

    V teh prostorjih Cerkve je ta ‘sprava s seboj’ globoka pot zakramentov (resničnega dela Boga v človeku!) , ki ima v človeku zelo konkretne učike.
    Zelo resnične. Mnogo bolj učinkovit je od Mačkovih pištol, ki sekdaj kasneje lahko ponujajo kot rešilne. Tako blagodejno oživljajoče ućinke na globino človeške osebe imajo, da se človeku lahko zazdi, da je prvič začel dihati. Kot da je blag dež zalil presušeno in izmučeno zemljo.

    Pred Njim je ta sprava s sebj in s tem od kod izviram, možna, ker me On zares nikoli ni obsodil. Vedno je upal zame. Pred ljudmi je težja. Zato pa moramo začeti z Njim, da lahko glremo naprej.

    Potem, ko je kos te poti prehojene, takrat človek počasi spet lahko začne(!) verovati v dobro. Ne pa več le v ‘uporabneost načinov zla’. V evangelij!

    Nekakšna ‘javna spoved’ je v tem trenutku prej kontraproduktivna in človeka lahko le potisne v kremplje drugih, ki jih zanima le zlo in se jim kar cedijo sline po ‘nekakšnih spreobrnjencih’ (takih in drugačnih). Zanje so uporabni prav zdaj (celo kot ‘koristni idioti’) , kasneje na svoji poti sprave ne bodo več, saj se njihovemu zlu ne bodo več pustili omrežiti v imenu nekakšne krivde. Ali česarkoli že ranjenega, bolečega.

    Morda kake besede o tem pridejo na vrsto čez leta, ko bo proces resničnega spreobrnenja v človeku že tako daleč, da ne bo mogel več biti njihov plen. A takrat bodo drugačne. Takrat bo namreč človek v sebi samemu že prepoznal kaj resničnega o učinkih poti zla in učinkih poti dobrega. Prej ne…

    Javna pokora pa pogosto pride, čeprav je (kot veš) duhovnik v zakramentu praviloma ne naloži.
    Ta javna pokora je v takih primerih običajno v blatenju in posmehu, ki ga je tak človek, ki se je začel odvračati od ‘utečenega’ in sprejmljivega zla neke ‘svoje’ skupnosti, katere laži je prej ponavljal in z njo tolkel po glavi druge ljudi – brate (če ni bilo še kaj hujšega), zdaj deležen. To je pot velike srčnosti. Poguma. Resničnega poguma proti zlu, poguma za dobro v njegovi najlepši podobi. Poguma za pot evangelija. (Blagor vam, pravi Jezus, ko vas bodo zaradi mojega imena …).

    Ta ‘pokora’ običajno ni lahka. Nasprotno, zelo boleča je. A je blagodejna. Morda šele skozi njo človek zares na lastni koži začne okušati del kakšnega zla je bil.

    Ni pa človek sam v tej pokori. In ta pokora je že del ozdravljenja in je del te sprave s sabo, z Bogom in ljudmi – tako tistih, ki jih je nekoč prizadelo moje zlo, kot tistih, ki zdaj isto zlo zlivajo name.

    Prav v tej – mnogokrat javni – pokori, lahko človek šele začne RES rasti v dobrem, v zaupanju v ‘metode evngelija’ in prepoznavati njihovo resnično moč.
    Moč ki oživlja hkrati njega in skupnost okoli njega. Na velikonočen način, ki se kdaj zdi kot smrt, a je že vstajenje človeka. Že tukaj, na ‘tej strani’ večnosti.

    V slučbo grem, Lucijan…
    Vse dobro ti želim.

  • Eh, vse tiste, ki zaničujete in ponižujete ljudi, ki so pač naivno ali ne stopili na stran NOB bi lahko človek jemal resno, če bi tudi pri nasprotni strani, torej slovenski kolaboraciji, uporabili iste vatle, pa jih seveda ne, kar jasno kaže na ideološko zblojenost.

    Skratka, najprej obstojate komuniste, ki so si pač res prizadevali za oblast, ki je v končni fazi bila res nedemokratična in nesvobodna, je pa vsaj zaščitila temeljno narodno identiteto, tudi če je to počela na osnovi ideološko političnih preferenc. Ne zdi se vam pa sporen boj za oblast, ki se je naslanjal na okupatorjeve sile, katerih namen je bil dejansko genocid nad slovenci. Saj pravim, vprašajte se kje bi bili Slovenci danes, če bi nam 45 let vladal nemški nacizem, torej tista ideologija, ki bi bila za slovence še bolj pogubna od komunizma, kar so primorci pod italijansko okupacijo tudi dobro občutili, zaradi česar primorcem niti na kraj pameti ni prišlo, da bi se šli kakšno kolaboracijo.

    Drugič, obsojate ljudi, ki so bili iskreni v svoji narodni zavesti, na osnovi katere so se tudi postavili na edino možno stran, torej na stran odpora proti okupatorju, ki so ga, s figo v žepu, ali ne, izvajali le komunisti. Žal. In to so bili pač za vas “koristni idioti”. OK, ampak zakaj potem hkrati ne priznate, da so bili tisti, ki so se naivno postavili na stran kolaboracije ne zgolj idioti, ampak nekoristni idioti, od katerih slovenski narod ni imel prav nobene koristi, niti tiste toliko malo, kot jih jih je imel od komunistov. Ti nekoristni idioti so zaslužni le za to, da je tudi Slovenija postavljena na tisti sramotni zemljevid držav, v kateri je obstajalo sodelovanje z okupatorjem. Če pa so bili za vas koristni, potem ne vem, zakaj ni bil koristen tudi Hitler, pod poveljstvom in v interesu katerega so kolaboracionisti tudi delovali?

    Skratka, razen če menite, da je upor proti Hitlerju bil napaka, se pač sprijaznite z dejstvi. Ker ta demagogija o tem, da se slovencem itak ni bilo potrebno upirat, da itak ni bilo nobenega učinka itd. ne presense neke zdravorazumske presoje. Če bi vsi narodi razmišljali na tak način, kdo bi se potem proti Hitlerju sploh boril? Njegova senca?

    Saj pravim, pojdite vprašat francoze, kaj si mislijo o pokolu v vasi Oradour-sur-Glane. 642 pobitih vaščanov od tega več kot 200 otrok, dejansko skoraj vsi in popolnoma porušena vas, ki nikoli več ni bila obnovljena. Zakaj? Hja, z vidika nacistov zato, ker so se francozi uprli njihovi okupaciji. Torej se ne bi smeli, ampak bi morali lepo pristati na to, da jim vlada tujec. In tudi v Franciji bi se lahko spraševali, pa kaj nam je bilo tega treba, saj bi nas itak Američani in Rusi osvobodili. Pa se ne, ker imajo kot narod integriteto in ponos. Tako kot ne dvomijo o tem, da je bila kolaboracija z nemci zavrženo dejanje, ki nima nobenega opravičila. In za razliko od francozov in ostalih velikih narodov, npr. poljakov, pa očitno pri delu slovencev obstaja neka hlapčevska mentaliteta, ki pričakuje, da ji bojo drugi reševali lastno rit.

    • Mklijonkrat ti je bilo že razloženo kako je s tem, ti pa se kar ponavljaš. Kot da si plačan.

      • Miljonkrat izrečena neresnica je še vedno neresnica. 🙂 Vsa Evropa združena v koaliciji proti nacističnim in fašističnim silam je enotno in brezkompromisno obsodila vse pojave kolaboracije med 2. svetovno vojno. Samo balkanci imamo s tem težave in smo dejansko edini narodi na svetu, ki celo slavimo enote, ki so bile del nacističnih sil.

        In saj pravim, zanimivo je, da se večkrat omenja Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu in o tem, da se je v Sloveniji ni sprejelo, ampak ta resolucija omenja tudi nacizem, hkrati pa tisti, ki jo zagovarjajo, zagovarjajo kolaboracionizem kot del nacistične koalicije, ki jo ta resolucija obsoja. Tako da gre tu za očitne ideološke zblojence. Sprejeli bi resolucijo, ki obsoja vse totalitaristične sisteme, torej tudi nacističnega, hkrati pa zagovarjajo politične in vojaške sile, ki so bile nedvomno del tega sistema, ki ga resolucija obsoja. 🙂

        • Zdravko

          Zblojenec si sam. Vsa Evropa prezira sovjetski komunizem in komuniste. Boj proti njim je bil časten. Če so pri tem sodelovali z Nemci je to politično zgrešeno, vendar ni obsojanja vredno. Nenazadnje o tem priča amnestija, ki so jo celo sami komunisti razglasili avgusta, 1945.
          Res si zblojenec, zloben ko hudič.

          • Eh, še eden bučman. Saj nihče tu ne zagovarja komunizma ali komunistov, ampak ravno nasprotno. Gre za to, da se pač obsodi vsak zločin, ne glede na ideološko pripadnost. S tem nimam težav jaz, ampak nekateri izmed vas.

            In isto bedarijo bi lahko rekel za komuniste. Revolucija pač ni zločin, ampak zgrešena politika. HAHAHAHAHAHA!

            In spet. Amnestijo je mogoče izreči zgolj za zločin, namenjena je pa seveda bila tistim, ki so bili zavedeni, da to tem, da je bila verjetno le politični manever niti ne govorim.

          • In še enkrat več. Če je bil boj del enot, ki so bili pod poveljstvom nacistom, časten, zakaj potem ni bil časten tudi boj nacistov kot takih? Dajmo torej Hitlerju postavit v Sloveniji spomenik, ker se je boril proti komunistom. Saj pravim, totalni ideološki zblojenci.

          • Tako da pojasni mi Zdravko, zakaj je bilo npr. po tvoje častno, da je npr. domobranec ubil komunista, partizana oz. drugega podpornika NOB, če ga je unil pa nacist, pa ne? Čeprav sta oba bila del iste koalicije? 🙂

          • Zdravko

            Ti ne veš ne kaj je čast, ne kaj je zločin. Nič.

          • Morda, vem pa vsaj to, da je bila kolaboracija z Hitlerjem, še posebej v vlogi okupiranega naroda, nečastna in zločinska, ti pa še tega očitno ne. 🙂

          • Zdravko

            Ne se vznemirjat, pa pejt nazaj dojit. Kako boš vedel kaj je nečastno in zločinsko, če ne veš ne kaj je čast, ne zločin?! Dojit pejt.

          • Aha, torej namiguješ, da so bila ravnanja Hitlerja častna in niti približno zločinska? 🙂

  • tolmun1 tolmun1

    Darja sodoben “komuklerikalec”,spomenik v Dražgošah je velika sramota in klofuta
    tistim dražgošanom,ki so izgubili vse,predvsem zaupanje v lastni narod,sestre in brate!Čudim se,da v vsej svoji “globoki”veri ne pogrešaš krščanske simbolike,nasprotno pa je zelo opazen groteskni mozaik,ki ponazarja,če ti je prav ali ne,revolucijo in glorificira storjeni zločin v Dražgošah!Morda bi bilo vseeno bolje za tvoje počutje,da bi manj pisala izkrivljeno resnico in se posvetila razmišljanju o resnici dogodka!Kolikor sem lahko razbral iz pogovorov tamkajšnih prebivalcev,tudi sami krajani ne vedo,kam kdo sodi in kdo je bil kdo!Teren za lažji dostop do komunistične miselnosti v glavah domačinov,je dve leti pripravljal komunistično nastrojen ućitelj,ki jo je kasneje pobrisal iz Dražgoš!
    Gospa in tovarišica Darja,dobro bi bilo,če bi prebrala : Franc Kavčič, domačin iz Dražgoš in preživeli iz bitke pri Dražgošah. Priča, ki na laž postavlja
    partijski mit o dražgoški bitki. Mit o nepremagljivosti nemške vojske in o hrabrosti partizanskih čet!

    Andrej Briški

  • tolmun1 tolmun1

    Prilagam tvoje neokusno sprenevedanje : ” Prav v tej – mnogokrat javni – pokori, lahko človek šele začne RES rasti v dobrem , v zaupanju v ‘metode evngelija’ in prepoznavati njihovo resnično moč . Moč , ki oživlja hkrati njega in skupnost okoli njega. Na velikonočen način, ki se kdaj zdi kot smrt , a je že vstajenje človeka. Že tukaj , na ” tej strani ” večnosti ” .
    Katerega “njega” , Darja ? ! Mar priznaš s tem storjeni zločin nad “njim” ?

    V službo grem, Lucijan…

    Andrej Briški

  • Jesus, o čem vi sanjate?

    Okupator se iz Slovenije ni umaknil zaradi partizanov, temveč zaradi napredovanja Američanov in Britancev ter Rusov. Ljubljano so partizani tako “osvobodili”, da so počakali, da so se Nemci umaknili, naslednji dan so pa vkorakali vanjo. En puška ni počila za osvoboditev glavnega mesta Slovenije. Vojna bi se enako končala, če bi bil kakšen partizan ali nobeden. Razlika bi bila le v tem, da potem ne bi živeli v diktaturi in ne bi tako zaostali za razvitim svetom, da jih verjetno nikoli ne bomo ujeli.

    Kar zadeva kolaboracijo, so komunisti kolaborirali tako z nemškimi nacisti kot z ruskimi komunisti. Slovenski komunisti so pozdravili okupacijo Poljske, Norveške, Danske, Francije, Belgije, Luksemburga, Nizozemske, Litve, Latvije, Estonije, Finske. Tudi okupaciji Jugoslavije niso nasprotovali, saj so bili v kolaboraciji z njimi. Rekli so, nacional socializem je prva faza komunizma, zato so tudi to pozdravili. Kolaborirali so pa z Nemci in Rusi tudi kasneje, vse za uspešno izvedbo revolucije.

    Domobranci so kolaborirali izključno zaradi upora proti komunističnim teroristom in niso pozdravili nobene izmed okupacij.

    Poizkusite ideološke pravljice nadomestiti z dejstvi.

    • “Jesus, o čem vi sanjate?”

      O dejstvih, kaj pa ti? 🙂

      “temveč zaradi napredovanja Američanov in Britancev ter Rusov”

      Naštel si zgolj vodilne narode zmagovite koalicije. V tej koaliciji pa so bili in s tem k zmagi prispevali še Kitajska, Francija, Poljska, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija, Južna Afrika, Nizozemska, Belgija, Luxemburg, Norway, narodi bivše Jugoslavije, Češka in Slovaška, Grčija, Etiopija, Brazilija, Mehika, Kolumbija, Filipini ter Kuba, pa mogoča sem koga spregledal. Tako da daj se malo poučiti o zgodovinskih dejstvih. Nobeden od teh narodov, ki sem jih naštel s to svojo vlogo v 2. svetovni vojni nima težav, ravno nasprotno, nanjo so ponosni. Samo balkanski narodi imamo med nami osebke, ki se te vloge v 2. svetovni vojni sramujemo in jo obsojamo. Dejstvo!

      Druga stvar je, zakaj si hlapčevsko domišljaš, da bi te morali drugi narodi, torej Američani ali Rusi osvobajati pred okupatorjem, medtem ko bi ti z okupatorjem sodeloval in od tega celo ne imeti nič? Ker nimaš ne vesti, ne narodnega ponosa! Naj drugi krvavijo zate, a ne? Bravo!

      “Ljubljano so partizani tako “osvobodili”, da so počakali, da so se Nemci umaknili, naslednji dan so pa vkorakali vanjo.”

      Hja, so vsaj to storili pred Rusi, Američani, Britanci, ki jih med vojno tu seveda ni bilo, razen v opazovalnih misijah. In partizanom nekaj očitaš, ne pa nemških hkapcem, ki so skupaj z nemci bežali. In kaj misliš, da bi se zgodilo, če bi čakali, da bi v Ljubljano vkorakali američani ali angleži, ali pa celo Rusi? Prvo kot prvo bi lahko rekel bye-bye Primorski del do Postojne, ki je itak bil že takrat uradno italijanski in drugič, ker bi verjetno v Slovenijo prišli Rusi, bi pač postali zgolj nhivoh satelit, tako kot ostale države V Evrope. 🙂

      “En puška ni počila za osvoboditev glavnega mesta Slovenije.”

      Jih je pa pokalo dovolj, da smo prišli do točke, ko puškam ni bilo potrebno več pokat. 🙂

      “Vojna bi se enako končala, če bi bil kakšen partizan ali nobeden. Razlika bi bila le v tem, da potem ne bi živeli v diktaturi in ne bi tako zaostali za razvitim svetom, da jih verjetno nikoli ne bomo ujeli.”

      Spet poznavanje zgodovine na nivoju predšolskega otroka. Prvič bi bila Slovenija danes na zahodu zgolj do Postojne – prijlkučitev Primorske je bila izsiljena nagrada komunistov, ki so, po tvoji logiki, brez veze zasedli področje vse do Trsta. Skratka, nimaš pojma o tem, da se suverenost naroda oz. njihova pravica do ozemlja izkazuje tudi na tak način, torej z vojaško prisotnostjo. Ker so se nekateri zavedni slovenci štiri leta borili na območju, kjer pač so takrat prebivali, so si s tem tudi dodatno pridobili pravico do tega ozemlja, še toliko seveda bolj, ker je bila Italija v drugi svetovni vojni na strani antantnih sil. Če Slovenija med vojno ne bi imela svojih osvobodilnih sil, potem na kaj bi se po vojni sklicevala? Saj pravim, ti si predstavnik hlapčevske mentalitete, ki si predstavlja, da bi lahko med vojno sodeloval z okupatorjem, počakal, da te drugi osvobodijo, potem pa zahteval neko ozemlje in ne vem še kaj vse. Na podlagi česa pa? Američani, Rusi, Britanci bi ti rekli, ja dragi moj, kaj si pa ti med vojno za zmago naredil? In kaj bi mu ti rekel? Sem čepel doma in ubogal okupatorja. 🙂 In drugič, v Slovenijo bi verjetno vkorakali Rusi in saj vemo, kaj se je po vojni zgodilo z državami, v katere so vkorakali Rusi oz. Sovjeti.

      “Kar zadeva kolaboracijo, so komunisti kolaborirali tako z nemškimi nacisti kot z ruskimi komunisti.”

      Spet učinki ideološke indoktirnacije ter pomanjkanja izobrazbe. Kolaboracija, ki se obsoja je kolaboracija z narodom, ki te je okupiral. Z komunisti so kolaborirali tudi Angleži in ZDA, saj so skupaj tvorili zmagovito koalicijo. Predvsem angleži so tako po letu 1943 bili glavni podporniki partizanskega gibanja v Jugoslaviji. So torej kolaborirali z komunisti. V čem je torej tvoj problem? 🙂

      “Tudi okupaciji Jugoslavije niso nasprotovali, saj so bili v kolaboraciji z njimi.”

      Jao, spet nepoznavanje zgodovine, da glava boli. Takratna Jugoslavija se je odločila, da pristopi k trojnemu paktu in sporazum je bil podpisan 25. marca. Dva dni kasneje je pa prišlo do državnega udara tistih, ki se s tem niso strinjali. Komunisti v tem udaru niso sodelovali, ker preprosto niti niso mogli, saj v vladi oz. vojski niso imeli svojih ljudi na tako visokih položajih. Tudi sami komunisti so priznali, da protestov proti podpisu pakta v Beogradu, kjer se je glavni protest tudi odvijal, niso organizirali oni, čeprav pa ga načrtovali za dan po podpisu sporazuma, ni jim pa ga uspelo izvesti. Zato so se komunisti najprej priključili splošnemu protestu, ki se je zgodil 27. marca po samem udaru, torej tudi kot govorniki, ki so jasno podprli udar, kasneje istega dne jim pa je uspelo tudi organizirati svoj protestni shod.

      Pa še drugi vidik te zgodbe obstaja. Npr. slovenska SLS je bila med tistimi političnimi opcijami, ki je hlapčevsko podprla sporazum s Hitlerjem, zato so pa tudi ob okupaciji takoj začeli s kolaboracijo in ne zgolj za to, ker naj bi komunisti pobijali neke kmete kot govorijo neke pravljice. Z uporom proti paktu s Hitlerjem pa je prišlo do tega, da je moral Hitler spremeniti načrte glede napada na SZ. Hitler je tako najprej okupiral Jugoslavijo, kar pa zamaknilo tudi datum napada na SZ, kar je pomembno vplivalo na poraz nemcev v SZ.

      “Rekli so, nacional socializem je prva faza komunizma, zato so tudi to pozdravili.”

      Neverjetno kakšne kretenizme nekateri tu trosite. A se ti tebi sploh sanja, da je ta “nacionalni socializem” v koncentracijska taborišča najprej zapiral komuniste in socialiste, torej še preden je začel s pregonom židov in vseh ostalih? Verjamem, da ne, če ne takih neumnosti ne bi pisal. Torej prva faza komunizma je pobijanje komunistov in socialistov. Tako da verjamem, da so komunisti to pozdravili, ja. 🙂

      Skratka, ne razumeš, da je pakt Hitler-Stalin bilo z obeh strani najprej kupovanje časa, še toliko bolj za SZ, ki je zaostajala v oborožitvi in drugič, bilo je pač stvar interesa. Komunisti in nacisti med seboj niso imeli nobenih simpatij, ravno obratno, šlo je za “smrtna sovražnika” kar seveda dokazuje tudi razvoj dogodkov. Interes komunistov v Jugoslaviji tako ni mogel biti okupacija s strani Nemčije, ampak prej s strani SZ, če že, kar pa se na koncu tudi ni zgodilo.

      “Domobranci so kolaborirali izključno zaradi upora proti komunističnim teroristom in niso pozdravili nobene izmed okupacij.”

      Saj pravim, da nimaš pojma o pojmu. Politične sile, ki so stale za domobranstvom, so si že na začetku prizadevale za to, da se Jugoslavija priključi trojnemu paktu, seveda predvsem iz praktičnih razlogov, da bi se izognili vojni in s tem izgubi svoje oblasti. Okupacije tako niso posebej pozdravili, so se ji pa od vsega začetka priključili kot hlapec okupatorja, saj so se hlapčevsko obnašali že pred samo okupacijo. In verjamem, da so za te hlapce bili komunisti teroristi, tako kot so bili za Nemce. Niso bili pa teroristi za ostale zaveznike, ki so si prizadevali osvoboditi Evropo, tako da saj pravim, zaradi mene pač časti Hitlerja, če hočeš.

      “Poizkusite ideološke pravljice nadomestiti z dejstvi.”

      Saj sem jih, tiste tvoje. 🙂

      • Zdravko

        Pa ti sploh ne veš, da sta Hitler in Stalin skupaj začela 2. sv. vojno? Da sta si razdelila Evropo in jo okupirala. Da si bili Rusi okupacijska vojska tako kot Nemci. Ti je zdaj jasna “kolaboracija” z Rusi? Ali sploh veš, kdaj so Rusi postali “zavezniki”? Pa ti o dejstvih nimaš najmanjše presoje. Dojenček! Sramota si sam sebi.

  • Ne častim Hitlerja niti njegovih ideoloških prijateljev in kolaborantov komunistov. Mimogrede, nacional socialisti so načrte za koncentracijska taborišča dobili pri svojih mentorjih sovjetskih komunistih. Zavračam vse totalitarizme, ki medsebojno tekmujejo glede stopnje zločinskosti. Vsem je skupno, da so socialistični in zločinski.

    Vaša ideološko obarvana zgodovina ni zgodovina, ampak agitprop za ohranitev nezasluženih privilegijev. Izmišljena zgodovina kaj bi bilo, če bi bilo.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI